28. avgust 2018

Sam: slovar, ribiška palica in Monterroso

vir slike: vigevageknjige.org
Risoromanov ne poznam, zato je bil tole manjši test. Nova izkušnja branja, ki je ne morem povsem poistovetiti s stripom. Bralec z avtorjem tule komunicira drugače kot pri tradicionalnem branju. Če dobro pomislim, najprej so tu barve. Te je potrebno dodati. Morje je vedno morje, ob njem ne pomislimo na drugo kot na modro; a žalost ima barvo, ki je bralčeva, ne avtorjeva in tudi v okolici je ne vidi. Druga naloga, ki jo ima bralec, so besede. Teh je lahko zelo malo. Je pa lahko veliko podob, večina njih se lahko vzdržema preliva druga v drugo in nazaj. Tako bi se rojevale malodane filmske podobe, ki v glavi bralca ponudijo sosledje podob in njih gibanje, ki je pri običajnem branju povsem drugačno. Tule je avtorjev poseg, bi rekel, elegantnejši. Drugačen je ritem pripovedi. Ko se pogrezneš v zgodbo, te lahko pelje hitro in brez postanka kot kratki film, na krilih galebov, katerih podoba lahko spremlja večino zgodbe. In nato so tu obrazi. Obrazi začudenja, običajne mimobežnosti, radovednosti, razočaranja, žalosti in samote. Obrazi sumničavosti in skrivnosti, obrazi otroške zvedavosti. Te obraze bo pisana beseda prikazala povsem drugače, kot to stori risoroman. Najbrž včasih bolje, spet drugič slabše. A tudi tu gre avtor risoromana bolj naproti bralcu, saj se vse tisto, kar sem zapisal zgoraj, lahko nepreklicno vtisne v pogled gledočega s svojo silovitostjo, zatemnitvami, poudarki, prehodi in čustvi, z vso mirnostjo, ki jo takšen, lahko tudi asketski risoroman, premore.

Takšen je risoroman Sam, avtorja Christopha Chaboutéja, pred kratkim so ga v prevodu Katje Šaponjić izdali pri VigeVageKnjige. In izkusil sem ga kot izvrsten način, kako vzpostaviti odnos do branja zelo

21. avgust 2018

Stebri zemlje (trilogija Kingsbridge): med Igro prestolov in Naseljenci otoka Catan

vir slike: bukla.si
Mojster arhitekt Plečnik je nekoč, tako na Berem arhitekturo, izjavil naslednje: Ali čutite, kako je tu kamen duha? Kakor da je človek prišel k Michelangelu. Mi pa papir mečkamo. Bog se nas usmili. Javna slava, delo v javnosti, vse to ni nič! Samo pri delu, ko človek občuti za trenutek krila večnosti, dobi nekaj, česar mu ne more vzeti nihče več - zato pa je tudi umetnost tako grozno krasna stvar. In čeprav ta izjava nima neposredne povezave z dvanajstim stoletjem, tudi je nima z srednjeveško cerkveno arhitekturo in na koncu koncev še najmanj z Kenom Follettom, se zdi, da je imel na nek način v mislih tudi književnost, ki tako lepo slavi prav srednjeveško graditeljsko umetnost, iskanja večnosti v visoko segajočih stolnicah in borbi za vsakdanje delo, ki ni omejeno le na iskanje vsakdanjega zaslužka, marveč toliko bolj občutka kril večnosti. Ken Follett, ki smo ga na tem mestu brali že kar lep čas nazaj v izjemno pomenljivo prepleteni trilogiji Stoletje, je pred kratkim zopet prišel na naše police. V novi ediciji, z novim prevodom, ki še ni povsem zaključen in zopet z neverjetno zgodbo, dolgo in prekratko obenem. Takšno, za katero upaš, da se ne bo nikdar iztekla, pa vendarle obenem vsaj malo dvomiš, kako bo še naprej uspel sestavljati mozaik pomenov, intrig in gradnje za tiste čase neverjetnih stavb.

To so Stebri zemlje. Najbolj uspešna trilogija Kena Folleta, ki jo je začel pisati že konec osemdesetih let prejšnjega stoletja. Pri nas bo za prevode poskrbela Mladinska knjiga in zaenkrat imamo na voljo prvi del trilogije, ki se v dveh zvezkih razteza čez tisoč krepkih strani. Na teh straneh, ki tekoče bralcu predočijo dogajanje v treh generacijah mladih in starih, različnih stanov in družbenega vpliva, kako pišejo zgodovino. Vsak na svoj način. Gre za stebre zgodovine. Ljudi, ki z vplivom na sočloveka in družbo krojijo usodo mnogih, sami pa so soočeni z različnimi strahovi in nepopravljivo poškodovani v ljubezni, ki jim, tako kot marsikje še danes, povzroča strašanske težave. A ne le za stebre zgodovine. Tu so tudi drugačni stebri. Tisti čisto pravi. Tisti, ki iz zemlje vzdigujejo velikanske stavbe in bogaboječe ljudstvo spominjajo na vsemogočno božjo prevlado nad vsem. Stebri, ki naredijo stolnice, stolnice, ki naredijo pomembna mesta. Ta so pomembna ne le kleru, ne le bogu, pomembna so plemstvu in kralju. Pomembna so popotnikom in pomembna so vsakemu, ki hodi mimo. V mogočnih gradnjah je prebivanje, je misel in je življenje. Je čas, ki ne mine in je lepota. Je umetnost in tu so krila večnosti. Ne glede na vse, kar

03. avgust 2018

Hiša Marije Pomočnice: hrepenenje in upanje


vir slike: booklikes.com
Cankarjevo leto je. Stota obletnica smrti velikega literata, ki je trn v peti mnogim in nedosegljiv ideal mojstra besede drugim. Tole ne bo apologija ne prvih in ne drugih. Mogoče teh drugih bolj. O Hiši Marije Pomočnice je napisanih več kot dovolj besedil, vsi jo poznamo. Tole bodo konteksti, kot vsi ostali. Knjigo sem v roke vzel, ker sem v nekem danem trenutku želel ponovno prebrati nekaj Cankarjevega, ker tega že dolgo nisem storil. Tako sem po nekajdnevnem obiskovanju tega sicer kratkega besedila končal z branjem zadovoljen in ponovno navdušen nad dejstvom, kako lep, upodabljajoč in mogočen je slovenski jezik. Impresije, ki jih Cankarjeva beseda riše, ko ta bridko reže v domišljijo bralca, so resda sive, temačne, tudi boleče, a obenem tudi spoštljivo vežejo človeka - njegovo majhnost, ujetost v svet, kjer biva - s kritiko tega istega sveta, ki se konec koncev izkaže za še toliko bolj ujetega v ljudi. Hišo Marije Pomočnice sem bral kot spopad konfliktov med zunaj in notri. Med obsodbo, ki jo človeku piše narava in vzporedno obsodbo, ki mu jo piše družba. Vmes, v majhnem prostoru, ostajata upanje in hrepenenje.


Hiša Marije Pomočnice je roman iz 1904. V njem sledimo trpki pripovedi deklice Malči, ki je prispela v to bolnišnico, iz katere, se zdi, ni vrnitve. Roman je sila kratek. V izdaji v zbirki Sto romanov, v kateri sem ga konzumiral, je v sicer odlični spremni študiji Janko Kos tudi to bogato tematiziral in pod vprašaj dal oznako tega Cankarjevega pomembnega dela. Malči v romanu mati torej pripelje v bolnico. Tu je vse podvrženo miru in kontemplaciji, pričakovanju bridkega konca in sprijaznjenosti z usodo, ki upravlja svet. V to sivo temačnost tako ne more vdreti skorajda nič.
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...