Lišček: knjiga, ki govori tudi o Fabritiusovi sliki

vir slike: emka.si

Pred leti je v zbirki Modernih klasikov izšla nenavadna zgodba o umoru, ki ga je zagrešila skupina mladih nadebudnih študentov, ki so klasično filologijo in antičnega duha brali zelo resno. Pri tem pa pozabila na občutja razrešitve in pomiritve odnosov do sebe in vseh ostalih vpletenih. Zgodba, ki se začne kot kriminalka in konča malodane kot tragedija je pri vseh, ki sem jim porinil knjigo v roke, doživela odličen sprejem. Pišem seveda o Donni Tartt in njeni kultni Skrivni zgodovini. In ker še danes odzvanja, sem se kakopak razveselil tudi Liščka. Njenega s Pulitzerjem nagrajenega romana iz 2013. V vsej njegovi debelini.

Lišček je iskriva knjiga, ki si vzame čas za razvoj zgodbe glavnega lika. Ta je razmišljujoče zastavljena pripoved z dobro nastavljenim moralnim diskurzom, v katerem se odvija Theova življenjska usoda. Knjiga, za katero se zdi, da na nek način poteka ravno obratno od Skrivnostne zgodovine. Tu se začne s tragedijo in konča s smrtjo, a slednje seveda ne v tem neposrednem smislu. Pač pa s koncem nekega lika, ki utemelji svoje početje z vehementnim rezom, s kakršnim je opravil z mnenjem o samem sebi. O tem, kaj in kako je počel stvari. Vprašanje je le, ali odgovarja sebi ali nam. Konec Theove pripovedi in konec Liščka je izjemno pomemben za razumevanje zgodbe, a še zdaleč ne le to. Marsikaj namreč počiva tudi na začetku te zgodbe. Zato lepo po vrsti.

»To je najbrž čisto prva slika, ki sem jo zares vzljubila« … 

Bodimo si povsem jasni. Lišček je izvrstno in zrelo napisano delo, ki je najbrž terjalo ogromno kondicije, da je napisano tako, kot je. Razteza se na krepkih osemsto osemdesetih straneh, kar bo verjetno kakega bralca tudi odvrnilo. A tule bojazni ni, strani letijo in pripoved ni spisana tako zgoščeno, da bi terjala bralno konstrukcijo popolne odsotnosti vseh zvočnih motilcev. Spremljamo zgodbo Thea, trinajstletnika, ki z mamo pristane v domačem New Yorku v galeriji, na ogledu čudovitih slikarij, med katerimi je tudi Lišček, najbolj priljubljeno delo njegove mame. In tam prvič zagleda tudi Pippo, dekle, ki ga s svojo pojavo v družbi starejšega moškega začara za zmeraj. Prav to dekle je krivo, da je Theo ostal živ, saj je natanko tistega dne v galeriji sledil teroristični napad, v katerem se je zgodilo marsikaj. Theo je ostal živ, Pippa tudi. A oba odrasla spremljevalca žal ne. Avtorica si res vzame veliko časa, da popiše te uvodne, tako pomembne trenutke zgodbe, tudi dialog med Theom in Pippinim očetom in kaos, ki je ob vsem tem nastal. In Thea, ki je iz ruševin vzel sliko Liščka in jo odnesel ven, ne da bi kdor koli karkoli videl.

Sledi nemir, nelagodje, zanikanje in vsesplošna norost, skozi katero avtorica pokukala v glavo vseh, ki so kaj podobnega doživeli. Theo pristane pri premožni družini sošolca Andya, kjer uživa podporo in toleranco na vseh nivojih, tako kot v šoli in povsod drugje, dasiravno z odsotnostjo vse intime in resnične empatije. Takrat se odloči tudi, da bo stopil v kontakt z restavratorjem starih antikvitet, predvsem pohištva, človekom, čigar posel si je delil skupaj z Weltyjem. Tja je prinesel prstan, ki mu ga je tistega usodnega dne v muzeju poklonil pred smrtjo. In tam je bila tudi Pippa. Tja hodi vedno pogosteje, spoznava Pippo, spoznava tudi Hobiejevo delo. Nato se stvari bridko zasučejo. Odide Pippa, ponj pa pride tudi oče, ki ju je z mamo nekaj tega zapustil, odšel na zahodno obalo in se v Las Vegasu preživljal s stavami. Oportunist do kosti, bivši alkoholik z ne povsem normalnim življenjskim slogom ni deloval kot nekaj, kar bi si Theo želel, a je z njim seveda odšel. In z njim tudi Lišček. Še najtežje se je poslovil od Hobieja.

… če nas določajo naše skrivnosti, ne pa obraz, ki ga kažemo svetu, je bila tista slika skrivnost, ki me je povzdigovala nad vsakdanjostjo in mi omogočala vedeti, kdo sem.

V Vegasu ga je čakalo novo življenje, tam spozna tudi prijatelja Borisa, povsem odštekanega priseljenca, ki je zavoljo očetove službe prepotoval in živel vsepovsod na svetu. Z Borisom odkrivata radosti adolescence, predvsem alkohola in droge. Kljub razburljivemu odnosu sta postala najboljša prijatelja. Theo je v Vegasu vztrajal do očetove poslednje slabe odločitve, v kateri je zabredel močno v dolgove, doživel prometno nesrečo in izgubil življenje. Takrat se odloči in odide nazaj na vzhodno obalo. Z avtobusom. In psom. In Liščkom. Borisa in vse ostalo je pustil tam.

V New Yorku se vseli nazaj k Hobieju, prične s šolanjem in postaja njegov partner, predvsem s preprodajo njegovega adaptiranega pohištva. Dosežejo ga zanj katastrofalne novice, da je Pippa v srečnem razmerju in po nekaj letih obišče tudi Andyjevo domovanje, kjer ga čakajo še dodatne slabe novice. Vedno bolj pa na plano prihajajo njegovi grehi. Najprej odvisnost od drog, nato goljufanje s starinami in pekoča vest glede Liščka, ki ga iščejo vse od terorističnega napada, v katerem je Theo izgubil mater in še marsikaj drugega. Napetost narašča povsod. Na Thea pritiskajo lastne goljufije, izsiljevalci, z drogo prepojeno telo, izgubljena Pippa in povsem zgrešen odnos z bodočo ženo. Tu kot strela z jasnega udari prihod Borisa, ki je postal resni igralec v ne ravno legalnem svetu. Ta ga povsem šokira z novico glede Liščka in poskrbi, da se v zgodbo pripelje tudi akcija. Zgodba se zaključi na več kot le en način. Zaključi se tako dobro kot tudi slabo.

A vsekakor boste v epilogu vsi, ki boste Liščka do tja prebrali, našli dokončno izgradnjo Theovega lika, dasiravno je v tem tudi njegov propad.

Takšna je torej pripoved v Liščku. Z mnogimi niansami in podrobnosti, ki sem jih nalašč izpustil. Glas Donne Tartt, ki jo pripoveduje, bi v resnici lahko nekatere dele vsaj malce pospešil, če ne celo izpustil. A počasna izgradnja Theove zgodbe je dovolj razburljiva, da tudi to odpustimo. Ker to je gonilna sila celotne zgodbe. Vprašaj pod moralno zgradbo lika Thea in naše strinjanje z njim. Theo, je zavoljo de facto osirotelosti, ki je je bil deležen po tragediji na začetku knjige, deležen tudi našega sočutja. A nadaljnji razvoj dogodkov kaže, da mu marsičesa ne bi mogli stlačiti pod krinko travme in neprištevnega odločanja, kamor bi recimo sodilo to, da je izmaknil neprecenljivo sliko iz muzeja. Theo je razmislil, kako jo bo skrival in tihotapil preko vse Amerike, medtem ko ob širnem in vedno rastočem znanju obdelave antikvitet niti ni poskrbel za ustrezno temperaturno in vlažno okolje, kamor bi tako stara slika sodila v hrambi. Jasno, v Liščku ni bilo nič povezanega s to sliko. Do konca ne. Tam je bila predvsem krivda do matere, ki jo je zapustil nekaj trenutkov pred eksplozijo. Tako kot je bila tudi v popolnoma zaslepljenem odnosu do Pippe, do katere je vse do konca čutil pravo malo obsesijo. K tem osebnostnim težavam je treba prišteti marsikaj, kar se je zgodilo v Vegasu. Tu je naletel na pravega pajdaša, s katerim sta v alkoholno obarvanem, z drogami in nasiljem začinjenim življenju živela vse hipce do njegovega sesutja. A Theo, se zdi, je po povratku v New York šele prišel do prave sape. Novice o Andyju in Pippi so najbrž naredile svoje, a Hobie, ki je vse do konca pravzaprav edini ohranil podobo moralne avtoritete v celotni knjigi, si tega, da mu je Theo zamolčal, kako preprodaja njegove popravljene starine kot avtentično, cenovno zasoljeno, pohištvo, je v tem trenutku pomenil višek Theovega moralnega razkroja.

In upam, da obstaja še kakšna večja resnica o tem trpljenju tukaj ali vsaj takšna, da bi jo lahko razumel -

Od tu naprej prihaja cena, ki jo je moral plačati. A ta se zdi zelo visoka in izven okvirov, ki jih je vajen. Izlet s pištolami v Evropo, hoja po robu vsega, ki pritiče le obupanim, ki nimajo ničesar več izgubiti. A tja ni šel kar tako. Ta izlet je nujen. Tu se začne pokora, Theov Mokuš. Ki traja še dolgo po tem, ko se vrne domov. Tam, v trenutku, ko se začenja novo, pa bralec ni deležen Theove katarze. V vsem tem, kar je doživel, Theo ne ponudi uvida v to, da je spoznal, kako zmotno in moralno sporno je funkcioniral. In najbrž bi tudi še. Če ne bi bilo tiste slike, ki jo je sedaj že davno nazaj vzel. Kot spomin na mamo? Kot breme, ki ga bo moral skrivati pred vsemi? Kot opomin, da se ne bi smel zagledati v Pippo? Kot predmet, ki je služil, da položi neporavnanosti z Borisom? Skrinjica preteklosti, ki jo je potrebno pozabiti? Ne glede na vse, na tej sliki ni zanj nič pozitivnega. V njej je skupek vse slabe vesti, ki ga je vedno bolj žrla in priklepala nase. In zato je tudi vrhunec zgodbe pravzaprav spoznanje, da slika, ki jo ima v tisti najeti omarici…(ne povem).

In tako dodajam še svojo lastno ljubezen k zgodovini ljudi, ki so ljubili lepe stvari in pazili nanje, jih vlačili iz ognja, jih iskali, kadar so se izgubile, jih skušali ohraniti in rešiti, medtem ko so si jih podajali dobesedno iz rok v roke, ki čudovito prepevajo iz razvalin časa naslednjim rodovom ljubečih, in še naslednjim. 

Prav na koncu, Theo, ki čisti še preostale grehe do vseh, položi še račune s samim seboj. In interpretacijo Fabritiusovega Liščka. Vse, kar se je zgodilo, ga vendarle je razbremenilo, a v teh poslednjih razmišljanjih poda optiko, skozi katero ponudi interpretacijo svojega početja. In ta se strne v tri premise. Prva je, da je sledi srcu, druga, da svoje početje lahko bere le iz vmesnega prostora med resnico in neresnico, in tretja – s to se še posebej naveže na sliko Liščka - da je življenje kratko, vanj pa se moramo potopiti ter ljubiti. To, da je prepoznal svoje življenje kot sledenje tistemu, po čemer hrepeni srce (Ne moremo sami izbrati svojih src. Sledi svojemu srcu.), ker življenje mine v hipu, res ne zveni kot prenovljeni Theo, razbremenjeni Theo. Zveni kot trdno prepričanje, da bi navkljub moralno spornemu liku, kakršen je bil, pod bremenom vsega, še posebno Liščka, to breme z veseljem nosil še enkrat. Kot tudi vse ostalo.

Lišček je vrhunski roman, ki mu gre zaupati. Donna Tartt je vanj zbrala elemente kriminalke, drame, zgodbe o odraščanju in soočanju z drogami. V njem je tudi mnogo ljubezenskega hrepenenja in pobalinstva. A tudi povsem realnih kritik tako visokih slojev družbe kot tudi propadlih družin, katerih preživetje visi na nitki nekoga, ki je zasvojen z igrami na srečo. Predvsem pa je to roman o Theu, njegovem preživetju, odraščanju in zajemanju sveta z njegovo žlico. Donna svojega junaka obsodi na dolgo pot, kjer mu tako ob odsotnosti kot tudi ob prisotnosti moralnih avtoritet ne gre ravno najlažje. A skozi vse to ga pelje odlično. Zaradi sivega polja travme iz otroštva nam briše razsojanje o liku, s katerim bi se identificirali, obenem pa ne vemo, ali bi ga v resnici imeli za prijatelja. In ta občutek pelje povsem do konca, ko mu v usta položi odpravo lastnega priznanja moralne odgovornosti, ki jo zabriše v polikromnem robu med resnico in neresnico. V takšni moralni sivini pa bralci vedno, vedno uživamo.


✭✭✭✭✩



Obišči tudi:

Bukla

Emka
Hermionin literarni blog
Dobre knjige
Goodreads
Wikipedia
Pulitzer
The Guardian
Bojda bo film
Vanity Fair
Wahington Post

Recenzijski izvod je priskrbela Cankarjeva založba. Konteksti se zahvaljujejo.