Konteksti

vir slike: sodobnost.com Mnogi so načini, ki peljejo knjige k svojim bralcem ali bralce k svojim knjigam. In prav je tako, saj smo v teh rečeh, kot tudi drugih, precej različni. V knjižnicah se tisti, ki ne pridejo s šoping listkom, tako vidim, znajdejo tako, da se bodisi ozrejo le po izpostavljenih knjigah bodisi gredo do najljubšega knjižničarja (da ne bodo vedno le knjižničarke) po napotilo bodisi pa se potopijo med police in napol naključno odpirajo mimobežne naslove ter čakajo na iskrice. Takšne iskrice sem doživel ob prvem stiku z današnjim branjem. Zdaj, ko sem zaključil, pa verjamem, da ga bodo drugi odkrili tudi na ostale načine. Pred tedni sem pisal o Selji Ahava , ki je po mojem mnenju povsem upravičeno prejela nagrado Evropske unije za književnost , sedaj lahko natanko isto trdim tudi za Pierra J. Mejlaka . Ta jo je namreč prejel dve leti prej, torej 2014. Za zbirko kratke proze s skupnim naslovom Dak li l-Lejl Ihallik Tghid , Kar noč dopušča , ki jo je izdal leta 201...

vir slike: emka.si V dneh, ko poteka mednarodni literarni festival Vilenica in tam gostuje tudi Immanuel Mifsud, nagrajeni pisatelj z Malte, se vračam k branju njegovega zadnjega romana. V odlični zbirki Moderni klasiki je pod zaporedno številko 102 v zadnji ediciji pred nekaj tedni izšel prevod Mifsudove Jutte Heim. Gre za zanimivo branje, v katerem letiš od strani do strani, a te ves čas preganja občutek, da se ne premakneš nikamor. Tule ne potuješ predaleč, ne iščeš zunanjih vzvodov za srečo. Tule ostajaš notri, po svoji želji ali po prekletstvu usodnega srečanja, ki ti je zapečatil življenje za vedno. Ime tega srečanja je Jutta Heim, ime dogodka, ime prekletstva . In Mifsud nas drži v šahu Jutte Heim in v glavi svojega glavnega junaka Erika Xerrija ves čas. Med obsesijo in navezanostjo. Med diskurzom, ki ne pozna milosti in nemočjo svobodnega odločanja. Iskanja obližev. Pisanja pisem. Roman, v katerem čas in prostor, nekako tudi okolica in družba, družina in služba, postanejo...