Konteksti

V knjigah te pritegnejo različne reči. Nekatere knjige so lahko takšne, da ti je že od mladosti všeč glavni junak in je zgodba sama povsem postranska, lahko te pritegne zgodba, pa ti je prav vseeno, na kateri strani dobrega in zlega so postavljeni nastopajoči, lahko te pritegne tudi zgodba, ki se zdi povsem iz smeri, ki bi poudarjala posameznike v njej, temveč meri širše, lahko pa te pritegnejo tudi knjige, ki zgodbe kot take, v nekem klasičnem smislu, nimajo, poudarjajo pa plat vpletenosti bralca, interpreta ali avtorja v nastanek pripovedi. Njegovo doživljanje, njegov fantazijski okvir in asociacije, ki jih mora premagati, če želi od sebe oddati izklesano zgodbo, ki sledi vsem lepotnim in strukturnim pravilom ter tako tudi domnevno ugajajo domnevnemu bralcu. So knjige, ki se tem opravilom znajo izogniti. In avtorji, ki znajo napisati tudi zgodbo, ki je ni sram asociacij, spominov in avtorjeve intime. Zdi se mi, da na ta način lahko spregovorim tudi o Nočni nezgodi (Accident nocturne)...

Ne obstaja le ena družina, družin je več. In lahko povsem funkcionirajo, brez slabih in žalostnih zaključkov, v katere nas skušajo prepričati nekateri. Obstajajo matere, ki se zavoljo otrok odpovedujejo vsem mogočim življenjskim ciljem in obstajajo očetje, ki v določenih trenutkih izkoriščajo le telefonske žice, da ohranijo stike. Pa je v danem trenutku dovolj. Vse, kar se na ta način zgodi, piše zgodovino neke močne vezi, ki je nič ne prelomi. Družin je več, življenj je več. Marsikaj jih lahko poveže, tudi razveže. Dobrih zaključkov je lahko mnogo, žal se vmes vsake toliko prikradejo tudi slabi. A o teh slednjih nemara kdaj drugič. Bistveno je to, kako zanimive zgodbe lahko pletejo življenja, še posebno takrat, ko se prepletejo med seboj. In knjige, ki takšne preplete ujamejo v zapisane misli, lahko živijo povsem po svoje, ločeno od žanrov. Ker prestavijo v svoj svet, preplet, preplet svetov. Ti prepleti so bistveni del romana Izgubljeni kovčki. Ali pravzaprav en sam preplet. Kakor va...

Če bi moral kdaj koli izbirati, katera pesem Guns n' Roses mi je najbolj pri srcu, katero še danes, po dolgih letih, ki so minili od rednega poslušanja, bi še vedno trdil prav isto, kot pred leti. Gre za eno najdaljših njihovih in sliši na ime Estranged . Navduševala me je najprej zaradi čistega zvoka Slasheve kitare, ki žalostno zavija Axlove še bolj žalostne verze v neko melanholijo in obup, tragedijo brez primere. Le klavir se zdi tisti, ki pelje vse skupaj naprej, pa vendar ne more skriti lepote, ki izvira iz žalosti nečesa, kar je izginilo in kar je ostalo za tem izginotjem. Preostanek je boleč in omejen na bolj ali manj neprestano spraševanje o tem, koliko je vredno tisto, kar ostaja; pomešano s pogovorom, nagovorom tistega, ki umanjka, ki je izginil in obenem tudi tistega, ki je napravil to odtujenost takšno, da se iz njene snovi lahko stke le še žalostna balada. Brez zapustitve ni zapuščine. In ko zapuščina močno boli, lahko sledi odtujenost. V odtujenosti pa razmišljaš le...

Vsaka knjiga, ki je napisana v maniri literature, bi morala v sebi nositi tudi osnutke odgovora na vprašanje, čemu pisati. Zdi se, da je vsebina sama, kolikor je lažniva v primerjavi z izkustvom bralčevega življenja in pogojena z kukalom, skozi katerega je opazovana le s strani avtorja, tista, ki nosi izvirni greh te lažnivosti. Zato sama kriči po legitimizaciji. Po tem, da je njen obstoj utemeljen. Da ima, kot bi rekel Svetlanin škrat Avgust, ko je pesnil litanije proti Kuzmi , da obstaja. Ima da obstaja. A škrat Avgust se je postavil v vlogo stvarnika, ločenega od narave, ki ji poveljuje. Roman in njegova vsebina pa ima le avtorja in bralca. Nekoga, ki piše izmišljije in nekoga, ki jih bere. In ker se že v osnovi zdi, da obstaja neka notranja nuja, da obstajajo vsi trije, je v nekem paradoksu skoraj nujno neko pretvarjanje avtorja, da bralec od njega terja utemeljitev pisanja. Ali je to zaradi pisateljeve potrebe po prevpraševanju svojega početja? Mogoče zaradi preproste umestitve se...

Ljubi moj sputnik je roman, ki ga je Murakami izdal pet let po Kroniki ptiča navijalca. Pred šestnastimi leti. A tematika zgodbe je tako povezana, sorodna, podobna, da sem dobil občutek, kot da Murakami s Sputnikom piše prolegomeno predhodno izdani Kroniki ptiča navijalca . Kot je Kant izdal Prolegomeno , v kateri je obujal debato o vsebini, s katero se je ukvarjal v predhodno izdani Kritiki čistega uma . Kot bi skušal napraviti uvod v vsebino, s katero se je nekoliko natančneje ukvarjal že pred kratkim, pa se mu zdi, da bi bila lahko nekoliko bolje sprejeta, bolj diskutirana, bolj priznana in v končni fazi bolj prodajana. Vsekakor so to le razmišljanja. Če je Kant v resnici imel težave z recepcijo svojega dela pri sodobnikih, tega pred dvajsetimi leti skoraj zagotovo ne moremo trditi za Murakamijevo Kroniko ptiča navijalca, kajti natanko takrat je za Nejimakidori kuronikuru prejel  japonsko nagrado za delo s področja literature, Yomiuri . vir slike: brightbooks.co.uk ...

Kaj bi pa vi napisali, če bi vedeli, da bo to zadnja stvar, ki jo boste napisali? Kako bi naredili piko na i svoji literarni dediščini? Bi se ukvarjali s tem, da bi gledali nazaj, naredili nekakšen literarni cv svojemu življenju? Bi se raje ozrli v čas, ko vaših spominov ne bo več in bo – če seveda bo – tam spomin na vas? Bi se zahvalili tistim, ki jim nekaj dolgujete, da ste prišli od tja, kjer ste? Bi prazne liste raje popisali z opisovanjem svojega videnja stanja, v katerem smo? Bi nemara rajši izkoristili prostor, da bralcem in bodočim rodovom zapustite tisto, kar menite, da jim bo pomagalo k boljšemu jutri? Bi se trudili napisati kratko zgodbo? Takšno, ki jo bodo lahko prebrali vsi? Ali bi raje napisali nekoliko daljšo, da bi imeli dovolj prostora za vse, kar želite povedati? Bi uporabili malo oseb in razvijali njihove karakterje? Bi raje uporabili več oseb in bistvo knjige premaknili v osvetlitev neke širše ideje, ki posameznika presega? Imate takšno idejo? Kakšna je ta ideja? J...

Divja bo roman, potopis ali avtobiografska pripoved, ki bo navdušila mnoge. In tudi mene ni pustila čisto hladnega. In kako bi lahko? Gre za spodobno napisan roman, ki sicer nima neke večje kompleksnosti in v osnovi bi mu, zavoljo teme same, zaželel več introspekcije v nočne more posameznika ali pogovorov s pošastjo pod svojo posteljo (kot bi rekel Eric Jarosinsky ); a vendarle gre za dobro napisan roman. Za napeto in zanimivo pustolovščino o potovanju po Pacifiški gorski pešpoti, kot jo je doživela avtorica, Cheryl Strayed. vir slike: mladinska.com Pa vendar ne gre le za to. Delo lahko razrežemo na nekaj različnih delov. Ja, najprej je tu pot. Težka, peklenska pot, polna nepredvidenih srečanj s fizičnimi in metafizičnimi pošastmi, ki ti lahko pridejo naproti. Takšni podvigi so sami na sebi nekakšna norija. Človek je bitje, ki se je navadilo določene komoditete v življenju in odločitev, da se nekdo poda na takšno pot, je lahko tudi odločitev proti sebi. A ta odločitev – pre...

[Prispevek je bil predhodno objavljen v Knjižničarskih novicah ] Tokrat se v svojem povabilu k branju z veseljem vračam k založbi Chandos , ki s svojo serijo Chandos Information Professional Series zagotovo predstavlja enega od vrhuncev sodobne strokovne bibliotekarsko-informacijske literature. Pred seboj imam leta 2008 izdano delo avtoric Brandy E. King in Kathy Reinold , ki bi v ohlapnem prevodu nosilo naslov Najti pojem, ne le besedo ( King, Brandy E. and Reinold, Kathy: Finding the concept, not just the word: a librarian's guide to ontologies and semantics, Oxford, England: Chandos Publishing, 2008 ). V spodnjih vrsticah na kratko predstavljam osnovne poteze dela in teme. Knjiga je rezultat nekajletnega avtoričinega dela pri Centre of Media and Child Health in v osnovi prikazuje možnosti in implikacije, ki jih ima lahko prihodnost iskanja informacij v računalniških poizvedovalnih sistemih . Pri tem ne gre zgolj za prihodnost kot generičen pojem, temveč povsem za konkretno...

Danes sem imel neznansko srečo, da sem lahko po nekaj časa zopet uporabljal pestre spletne kataloge večinoma nacionalnih knjižnic v Evropskem prostoru. Če lahko tudi Rusijo štejemo sem. Šlo je za to, da se dobil relativno preprosto vprašanje, ki se je nanašalo na iskanje prevodov in izdaj nekega klasičnega ameriškega avtorja iz prejšnjega stoletja. Omejitve so bile le avtorjevo ime in da je prevod iz 2007 ali mlajši. Zelo enostavno pač. Glede na to, da smo že nekaj časa izven dobe kataložnih listkov in da se avtomatično zapise nacionalnih bibliografij ali popise zalog nacionalnih (tudi večine drugih glavnih knjižnic) izdeluje računalniško in so tako dostopni na t.i.OPACih. Že res, ampak, veselje ob tem spoznanju takoj zbledi, ko ugotoviš, da se je potrebno pri določenih državah pošteno namučiti, ker so njihovi uporabniški vmesniki jezikovno prilagojeni zgolj in samo njihovem nacionalnem jeziku. Vem, lahko bi si v marsičem pomagal z združevalnimi iskalniki, kakšen je TEL , vendarle pa...

Pred kratkim sem zaljučil z branjem slovenskega prevoda knjige Iskanje . Avtor je John Battelle . Gre za moje pojme izvrstno napisano, mogoče malce slabše prevedeno, ampak izredno berljivo delo o spletnem iskanju, zgodovini spletnega iskanja, Googlu in vseh ostalih gigantov internetne industrije ter prihodnosti, v katero se zadeve nagibajo. Iskanje je dostopno v marsikateri spletni in fizični knjigarni: Knjigo sem nekega lepega dne po naključju (kot večino finih stvari) odkril v Konzorciju na oddelku za marketing, kamor grem kot iskalec zanimivosti. Kupil sem jo, kljub temu, da delam v knjižnici in bi si jo lahko izposodil. Pa mi ni problem dati nekaj denarja za dobro knjigo, mi nikoli ni bil. Kakorkoli že, knjigo nujno priporočam vsem, ki bi radi nekaj malega uvida v zgoraj navedene fenomene in bitke za prevlado, inovacije in zaslužek na spletu. Sam se jo prebral z užitkom, kot entuzijast in kot profesionalni informator obenem. Iz nje sem se naučil ogromno in nekaj tega bi z v...