10. julij 2019

Uspavanka: Strah, lucidnost, prevpraševanje prepričanj in nelagodje

vir slike: emka.si
V pogovoru z Leïlo Slimani za Literary Hub je pred kratkim beseda nanesla tudi na njenega prijatelja, alžirskega pisatelja Kamela Daouda – spomnim se ga po bajanju Tujca, Primer Meursault – ki je njeno pojavo opisal predvsem kot zmes strahu, lucidnosti in nujnega prevpraševanja prepričanj. Dodaja tudi nelagodje. In zdi se mi, da je to eden boljših opisov pisanja Leïle Slimani, ki nam trči v obraz, ko se spoprimemo z njeno uspešnico Uspavanka. Avtoričin drugi roman, za katerega je, tako kot Daoud za Primer Meursault, prejela Goncourtovo nagrado, je pred kratkim izšel pri Mladinski knjigi v prevodu Saše Jerele. Uspavanka je tesnobno in natančno branje, ki funkcionira kot mešanica srhljivke, kriminalke in družbene kritike in se pridružuje branjem, ki delujejo na več ravneh. Tako na en mah zadovolji tiste, ki so tu zaradi vpogleda v razpoke družbe in gnilih simptomov vsega tistega, kar je narobe s zeitgeistom tega časa, obenem pa ne razočara niti tistih, ki so tu zaradi suspenza.

Slimani svojo Uspavanko začne brutalno in silovito. Pridružuje se Skrivni zgodovini, pa tudi V najtemnejšem kotu, ki razpreta karte na začetku, nato pa plast za plastjo, počasi in v nekakšni pisateljski sadistični maniri pražijo bralčevo potrpežljivost in hranijo želje po popolnitvi vseh razlogov in načinov, kako in zakaj je do vsega tega prišlo. S tem jasno, je pri V najtemnejšem kotu predvsem poudarek na kako, v Skrivni zgodovini pa na zakaj. Uspavanka oba momenta navdihuje bolj ali manj v obrisih. Prva stran romana, na kateri popisuje dejstvo, da je varuška, ki sta jo najela dva uspešna mlada starša, ker jima službene obveznosti ne omogočajo dovolj časa, da bi se še v zadostni meri lahko posvetila otrokom, umorila ta dva otroka v domači kopalnici, je prelomen del romana in branja. Konec zgodbe. Vse, česar ne želimo prebrati. Ker otroci. Ker je

30. junij 2019

Vprašanje Bruna: med tem, kar je in tem, kar je


vir slike: goga.si
V eni zadnjih edicij založbe Goga nas poletje čaka odprtih rok z branjem odlične knjige o iskanju doma in poigravanjem z močjo pisca, ki zmore hudo dobro pluti med fikcijo in otipljivo zaznano stvarnostjo in tako megli zgodovino, prežeto z žalostjo s pikrim, a dobro odmerjenim humorjem. Takšno pot, od človeka in njegove tvorne vloge do zgodovine ter od te k suvanju tega istega človeka nazaj, je v izjemnem branju prinesla Irena Duša Draž, ki je prevedla zbirko kratke proze Aleksandarja Hemona, zbrano pod naslovom Vprašanje Bruna. Hemonov prvenec, ki je požel veliko pozitivnih odzivov, povsem upravičeno. Pisanje učinkuje sveže, zelo berljivo, humorno in iznajdljivo, obenem pa nikakor na prvo žogo in brez družbenih premislekov, ki se preko osebne integritete in družine povezujejo v diskurz o zgodovini, geopolitiki in metafikcijskega obvladovanja brisanja meja med fikcijo in stvarnostjo. Med teksti najdemo tudi fotografije, naslovnico pa krasi detajl slike Steva Johnsona, ki so mu oblikovalci knjige dodali zvezdnati konstelaciji, ki napotujeta na tematsko centraliziranje pisanja v sredino med ZDA in Evropo, sam detajl pa še zasukali za devetdeset stopinj, kar razumem tudi kot igranje z artefaktom, ki je že v osnovi ekspresija stvarnosti. V vsem tem se zdi, nalašč ali ne, niti ni pomembno, veliko Aleksandra Hemona.

Vprašanje Bruna je zbirka osmih kratkih zgodb različnih dolžin, tehnik in bralnega tempa. V prvi zgodbi z naslovom Otoki, opisuje svojo izkušnjo potovanja in bivanja na Mljetu. Tam seveda izstopa stric Julij, ki pripoveduje zgodbe o preteklosti Mljeta in takole mimogrede navrže kruto zgodbo o strupenjačah, ki so se jih prebivalci Mljeta skušali znebiti z mungi, a si s tem nakopali še večje zlo. Zdi se tipična Hemonova zgodba o nesmiselnosti revolucije v smislu družbene spremembe. Nekateri kraji so usojeni, da imajo težave, ki jih tako rekoč determinirajo vnaprej. Hemon je tu v vlogi devetletnega fanta, ki posluša strica in skuša preživeti to divjino potovanja na slavni jadranski otok.

09. junij 2019

V gozdu: Kinderschreck

vir slike: modrijan.si
Kje se neha dokumentarnost in začne umetnost, fikcija? Od kod črpati navdih za podoživljanje tragedij skozi branje o grozljivem? Zakaj bi to sploh želeli? Mogoče prav zaradi bližine z besedami slikamo ne le dogodke temveč tudi kritiko dogodka samega. Vlivamo neko upanje v neponovljivost. Mogoče natanko to. Temeljna premisa del, ki temeljijo na obupnem škodovanju, kršenju vseh človekovih dogovorov in občutkov, se zdi v racionalizaciji dogodka, približevanju občutkov, zapolnjevanju črnih lukenj tega, česar zgodovinopisje in reportažnost ne dosežeta. Moč literature doživljam kot moč empatije njenega bralca ali bralke. Podobne misli sem zbiral že pri Maxu, najbrž še bolj pri Šehićevi Knjigi o Uni, kjer je avtor na vprašanje, kako bi nekomu razložili vojno, odvrnil z vrhunsko in bolečo: »To je kot podaljšani Konec sveta s smetano, le veliko bolje.«

V rokah pa držim roman irske pisateljice Edne O'Brien z naslovom V gozdu. Išel je v prevodu Maje Kraigher pri založbi Modrijan kot 123. edicija odlične zbirke Bralec. Osupljivo, hitro, nezdravo in surovo zgodbo o trojnem umoru, ki se je v devetdesetih letih 20. stoletja zgodil na Irskem. Resnični dogodki, hude travme in veliko prizadetih ljudi spremlja to zgodbo. Kot najbrž vsakokrat, ko je glavni antijunak poosebljeno ponorelo zlo, ki so ga kot otroka poznali vsi in je odraščal tako rekoč v sleherni soseki. Roman o strahu in trepetu, o temnem zatočišču gozda, o popolnem kaosu v glavi, o glasovih, ki terjajo zločin, o mladih življenjih, ki ugasnejo in o starih, ki se še dolgo kasneje bojijo o vsem govoriti naglas. Pa tudi o pogumu in odločnosti, trudu za rehabilitacijo in popolnoma pokvarjenem umu. V gozdu je roman, ki stavi na pogovor s situacijo, ki grozljivo doživetje O'Kana in njegovega razbojniškega pohoda skuša predstaviti v različnih lučeh, pogledih vpletenih. Tudi mrtvih. S tem priznava paralakso pripovedi

31. maj 2019

Zama: poguba kot kača, ki je na našem trebuhu našla toplo prenočišče

vir slike: bukla.si
Nekaj posebno strastnega vedno znova najdem v južnoameriških avtorjih in avtoricah. Takole čez palec v spominu nosim težke in močne knjige Bolanove 2666 in z občudovanjem čislam Monterrosa, ki ga z veseljem citiram ob mnogokaterih priložnostih. Pa  kakšne Ana María Shua in njenega bogastva mikropripovedi, takisto Andrés Neuman. Zato sem z navdušenjem kopal tudi po besedah prevoda tega romana, ki je kratek v svoji dolžini, a dolg v svojem vplivu in odmevu, ki se čuti vse do današnjih dni. Delo Antonia Di Benedetta z naslovom Zama, svoj prvenec, je avtor izdal že daljnega leta 1956, pri nas je izšel pred kratkim, z letnico 2018. Pri Mladinski knjigi so zanj poskrbeli in ga umestili v pomembno zbirko klasikov Kondor, prevedla ga je Vesna Velkovrh Bukilica, ki je prevod opremila tudi z odlično spremno besedo.

Zama na relativno kratkih 250 straneh ponuja nenavadno bralno izkušnjo. Lahko bi jo označil kot kritiko španske kolonialne politike, izkušnjo odrezanosti od življenja, introspekcijsko naravnavanje moralnega kompasa, vsakokratno prilagajanje odtujenega človeka, tesnobno iskanje smisla v luči popolne izolacije od sveta, ki si ga želiš. Zama ni knjiga na prvo žogo. V njej povečini sledimo miselnemu toku prvoosebnega pripovedovalca Diega de Zama, pravnega birokrata, ki v koloniziranem Paragvaju razmišlja in piše o tem, kar ga obdaja, o tem, česar si najbolj želi, obenem pa neizrečeno poudarja svojo odtujenost, nedomačnost občutja do situacije, v kateri se je znašel. Tesnoba, ki jo spletajo niti želje po odhodu in povsem nasprotne mesene potrebe glavnega lika, ki ga prekriva nečimrnost in vedno bolj tudi tema.

Roman je razdeljen na tri dele, prvi je najdaljši, zadnji najkrajši. Progresijo, ki jo naslovni lik v svojem pripovedništvu doživlja skozi svoj fizični in psihični razvoj v romanu, bi zlahka naslovili z potovanje v srce teme.

19. maj 2019

Labirint duhov: še zadnjič na Pokopališču pozabljenih knjig

vir slike: emka.si
Nekje, ko se zgodba Labirinta duhov že preveša v zaključno fazo in ko od osrednje zgodbe romana že plavamo proč, se nahajajo naslednje besede: "Zgodba je neskončen labirint besed, podob in duhov, prepletenih, da bi nam razkrili nevidno resnico o nas samih." In to je eden od pomembnih obrazov te knjige, ki jo je napisal Carlos Ruiz Zafón. Knjige, s katero zaključuje svojo tetralogijo Pokopališče pozabljenih knjig. Roman, ki sem ga že dolgo čakal. Zafón je avtor, ki zna združiti hitrost, akcijo, suspenz, hkrati pa odstira plasti svojih ljubezni do knjige in do Barcelone. Za svoje like si vzame čas, zgodbo zna razvijati počasi, prav toliko pa vanjo vnese tudi mističen pridih spoštovanja do ulic prestolnice Katalonije, zgodovine, svojega pisateljskega poslanstva in kot se zdi, neverjetne ljubezni do knjig.

Nekako vse to je strastno zapakiral tudi v Labirint duhov, ki ga je prevedla Veronika Rot, izšel je pred kratkim pri Mladinski knjigi. Roman je pravzaprav zgodba v zgodbi, ki se povezuje s tremi drugimi zgodbami. Na prvem nivoju je to zgodba družine knjigarnarjev Sempere, tokrat predvsem Daniela in Bee, njunega sina Juliána, skozi katerega je konce lahko povezal tudi Zafón in njihovega bibliografskega svetovalca Fermina, ki ima izjemno pomembno vlogo. Nato so tu zgodbe pisateljev Martína, Caraxa in Mataixa, ki pletejo pomembne vloge, nekateri tudi v prejšnjih knjigah Pokopališča pozabljenih knjig. Njihove usode Zafón preplete v družino Sempere in, kar je v tej knjigi najmanj toliko pomembno, Mataixa in njegovo trpko usodo v obdobju vzpona generala Franca uporabi za neusmiljeno kritiko sistema, ki je omogočal najhujše zločine, ki si jih lahko

30. april 2019

Kar noč dopušča: ne odpiraj starega Macallana prehitro in počakaj malo, preden se znebiš papagaja

vir slike: sodobnost.com
Mnogi so načini, ki peljejo knjige k svojim bralcem ali bralce k svojim knjigam. In prav je tako, saj smo v teh rečeh, kot tudi drugih, precej različni. V knjižnicah se tisti, ki ne pridejo s šoping listkom, tako vidim, znajdejo tako, da se bodisi ozrejo le po izpostavljenih knjigah bodisi gredo do najljubšega knjižničarja (da ne bodo vedno le knjižničarke) po napotilo bodisi pa se potopijo med police in napol naključno odpirajo mimobežne naslove ter čakajo na iskrice. Takšne iskrice sem doživel ob prvem stiku z današnjim branjem. Zdaj, ko sem zaključil, pa verjamem, da ga bodo drugi odkrili tudi na ostale načine.

Pred tedni sem pisal o Selji Ahava, ki je po mojem mnenju povsem upravičeno prejela nagrado Evropske unije za književnost, sedaj lahko natanko isto trdim tudi za Pierra J. Mejlaka. Ta jo je namreč prejel dve leti prej, torej 2014. Za zbirko kratke proze s skupnim naslovom Dak li l-Lejl Ihallik Tghid, Kar noč dopušča, ki jo je izdal leta 2011. In niti ne vem, kaj me je pritegnilo v to, da sem se lotil branja. Mogoče pomanjkanje dolgometražnih del, ki bi me v tistem trenutku povlekla vase ali klasično izobilje dejavnosti, ki v svoji nasičenosti prav kliče po kratkih zgodbah, ki omogočajo krajše zaključene izlete v druge svetove in zanimive zaplete. O avtorju nisem vedel kaj dosti, o njegovem delu tudi ne. Kratkih zgodb glede na lansko leto, ko sem jih prebiral kar pogosto, tudi nisem posebej iskal. A vendar si je ta dokaj kratka knjiga že po nekaj prebranih odstavkih izborila pozornost. Tiste iskrice, o katerih sem pisal malo višje. Kar noč dopušča je v prevodu Andreja Pleterskega izšla pri KUD Sodobnost International.

Mejlak je zbral trinajst odličnih kratkih zgodb, med katerimi vlada dobro ravnovesje med dolžino, intenzivnostjo, zasuki, osredotočenostjo in aktualnostjo. Bralna izkušnja vseh teh zgodb meri v prostore, ki so bralcu lahko blizu, junaki pa vse tisto, kar se lahko zgodi sosedom, cimrom, sovaščanom in nam

18. april 2019

Prebežnik: teža enega pisma

vir slike: modrijan.si
Medtem, ko se že strastno prepogibam nad branjem in iskanjem španskega ministra za šolstvo v zadnji Zafonovi knjigi Pokopališča izgubljenih knjig, se sedaj vračam k branju čisto drugačnega gradiva, ki mi je v privlačni govorici zopet približevalo čas druge svetovne vojne, a še bolj kot to neko temeljno človekovo gesto preživetja, ki je prisotno v vsem, kar ga obkroža in ogroža. Gre za roman Siegfrieda Lenza, ki je zaradi časa in prostora, v katerem je nastal, pa tudi zaradi vsebine ter njene interpretacije v političnem kontekstu tega istega časa in prostora dolgo ostal v predalu in je bil tako izdan posthumno, pred nekaj leti pravzaprav. Izvrstni roman nosi naslov Prebežnik. Okoliščine nastanka in burna usoda neobjave besedila je odlično popisana v spremnem besedilu na koncu romana, ki ga je spisala Kristina Jurkovič; roman je marca letos v prevodu Ane Jasmine Oseban izdala založba Modrijan.

Bolj kot samo osnovno dejanje Prebežnika, torej prebeg na drugo stran, je to roman o vojaku nemške vojske, ki se skozi norosti druge svetovne vojne nekje na vzhodni fronti sooča s strahom pred smrtjo, fantazmatskim okvirjem fanatičnih privržencev ideologije, sanjarjenjem o prihodnosti, ljubeznijo in predvsem temeljno gesto humanizma, s katero skozi dvojno krivdo doživlja svojo eksistenco. Prebežnik, ki je kriv prebega in kriv je umorov, išče pomiritve.

In medtem ko je napenjal ušesa v globino zatohlega sveta preteklosti, medtem, ko se mu je zdelo, da vidi svoje nizko, široko čelo, svoj mišičasti vrat in od sonca posvetljene lase v oddaljenem zrcalu vodnjaka, v zrcalu minulega, preživetega in prestanega – medtem ko se mu je vse to dogajalo, so iz megle časa vznikale podobe njegovega spomina.

Roman ima prolog in epilog, glavnina dogajanja pa je vmes. Začetek in konec razkrivata dogajanje po koncu vojne, ko je že vse mimo. A bistveno vplivata na razumevanje romana. V prvem delu sledimo junaku Walterju Proski, ki se

01. april 2019

Zimska zaročenca (Zrcalka #1): Ofelija


vir slike: bukla.si
Medtem ko se vedno znova borim z idejo, da proza, ki izrablja fantazijo v skrajnosti pripeljane domišljije ni zame, mi konec koncev branje tovrstne literature ni nikdar odveč. Toliko bolj, zdi se mi, da v njej zelo uživam. Uživam, ko slikam domišljijo avtorjev na platno svoje bralne izkušnje. V njej začutim svobodo ustvarjanja, v njej vidim željo po ubeseditvi idej, ki bi lahko prišle na plano tudi drugače. Idej, ki jih še ni bilo, ali tudi tistih, ki so že bile zapisane. Idej, ki so daleč nekje v ozadju prišle skozi leče piščeve ali piskine projekcije, v katerih me navdušuje neskončnost besednih arhitektur, dospelih tudi skozi lečo mojih kontaminiranih bralnih dispozicij, v katerih vedno znova najdejo bralno praznino, v katero zamejujejo svoje zgodbe. Mogoče bi moral premisliti, da tovrstne zadeve niso zame. 

Nekatere so strahotno zanimive, dasiravno peljejo v čisto nove perspektive. Nepričakovane fabule, ki niso vedno prijetne, bržčas vodijo celo v odkrito grozo, pa vseeno koncu koncev v brk namrgodenega in dolgočasnega vsakdana pošiljajo prostrane načrte polimorfnih idej o možnih svetovih, v katere naselijo zgodbe majhnih, nebogljenih, vpetih v tradicijo in zlo, ki kar čaka, da se mu nekdo zoperstavi. Točno takšna je tudi prva knjiga Zrcalke, Zimska zaročenca, izpod tipkovnice francoske avtorice Christelle Dabos: dolgometražna pripoved, v kateri se sučejo nasprotja med svetovi, umeščenost mladih v tradicijo, boj dekleta s kolesjem političnih intrig in preživetje v skrajno neprijazni in odkrito smrtonostni družbi, postavljeno v okolje sveta, ki ga je Bog razbil na koščke in ljudeh, ki berejo predmete, prehajajo skozi zrcala, ustvarjajo neverjetna slepila in zadajajo bolečino brez dotika.

Zimska zaročenca je pravzaprav dolg uvod. Govori o mladem dekletu Ofeliji, ki s številčno družino prebiva na miroljubni Animi. Zemlje ni več. In Anima se zdi miroljubna.

19. marec 2019

Stvari, ki padejo z neba: sreča, nesreča, prekletstvo, usoda in naključje

vir slike: sodobnost.com
Med novostmi, ki so v zadnjem času dospele iz založbe KUD Sodobnost International, mi je najbolj v oči padla knjiga s pomenljivim naslovom Stvari, ki padejo z neba. Selja Ahava je za roman leta 2016 prejela nagrado Evropske unije za književnost. In ta je zdaj na voljo tudi v slovenskem jeziku. Delo, ki je izjemno zanimivo v mnogih smereh, tako po vsebinski plati, kot predvsem v zgradbi. Razgibano, s polno domišljije, izzivalnih gledišč in neverjetno lahkoto, s katerimi v bralcu vzbudi premislek o prav tako neverjetnih situacijah, v katerih se lahko znajde. V tem ga nato premika korak dlje, ko ga povpraša o tem, kaj naj s tem stori. Kako naj se s temi neverjetnimi situacijami sooči in kje najti smisel. In ali takšen sploh obstaja. Odlično čtivo, ki sem ga z užitkom prebral.

Selja Ahava je tako napisala kratko delo, kjer skozi tri različne pripovedovalke pelje bralca v življenje najprej majhnega otroka, ki je na povsem katastrofalno neverjeten način izgubil mamo, nato v fizične učinke, ki jih ima lahko sreča pri loteriji na telo na to povsem nepripravljene ženske, prav tako življenje, ki ga živi človek, več kot očitno izjemen magnet za strele in na koncu koncev tudi mlajše ženske, ki se trudi sprijazniti se z dejstvom, da z otrokom, ki raste v njenem telesu, nikakor ni vse prav. Selja je vse te zgodbe povezala v nit, ki se je drži prav najmlajša vseh, ki v romanu nastopajo, osemletna Saara. Zatorej sledimo otroškemu glasu, ki slika podobe, se premaknemo v roman v pismih in na koncu, ko sešijemo konce skupaj, sledi njen povratek.In njena

03. marec 2019

Svet brez konca (trilogija Kingsbridge, #2, drugi del): kuga

vir slike: emka si
Nekaterih knjig se ne morem načakati. Izjemno vesel sem bil, ko je dospela vest, da je iz tiskarne prišel še drugi zvezek Sveta brez konca. Izjemni dolgometražec, ki se zopet razteza na preko pet sto strani in bralcu ponuja mamljivi nekajdnevni izlet v štirinajsto stoletje, kjer se na angleškem otoku odvija zgodba potomcev junakov, katerih usode je Ken Follet popisal že v prvem delu trilogije Kingsbridge, Stebri zemlje. Branje je še vedno odlično, in povsem zadovoljno prikimava zadoščenim pričakovanjem, ki jih je pred nekaj več kot desetimi leti povzročil avtor, ko je izdal to nadaljevanje. Verjamem, da se je po uspešnem romanu težko soočiti s temi vprašalnimi pogledi in iskanjem vnovičnega presežka. Ne, presežka glede na Stebre tu res ni, tudi ne mislim, da bi ga Follet želel. Napisal je nadaljevanje, ki slogovno in pripovedno, tudi geografsko sledi Stebrom, njegove glavne osebe so potomci tistih, o katerih smo brali v Stebrih, a vse to bi zlahka tudi zamolčali. Svet brez konca se po mojem bere povsem enako razburljivo brez, da bi pred tem brali Stebre zemlje. Najbrž bi bilo prav tako zanimivo tudi zamenjati vrstni red in najprej prebrati Svet, ki bi mu sledila predzgodba v Stebrih.

V kontekstih prvega zvezka sem zapisal, da je Svet brez konca Stebri zemlje v bolj intimni obliki. Follet je v tej knjigi izpostavil posameznike, njihove družinske vezi, ljubezni in neskončna sovraštva. Bilo je tudi manj gradnje, a veliko o navezanosti, lepoti, umetnosti in prevpraševanju norm, ki so v veljavi v štirinajstem stoletju. Na koncu je prevagal občutek neke cikličnosti, ki osnovne motive, ki poganjajo človeštvo, manifestira le nekoliko drugačno, v osnovi pa ostajajo isti. Denar, poželenje, oblast, telo, moč, vpliv, lepota in dobro. Da, tudi dobro, delanje dobrega. Po branju tega drugega zvezka mi je v mislih ostala tudi ta ideja.

Sliši se preprosto, si je mislil Ralph; povelja so bila vedno takšna. V resnici pa bo krvavo.

Še vedno gre za prigode, v katerih sta v središču dve prijateljici, prav tako še vedno dva brata in

12. februar 2019

Pogodba: neusahljivo zlo

vir slike: emka.si
Vsi ti razmisleki, ki so tako ali drugače osvetljevali Bralno značko in njeno moč za prihodnost in preteklost, so tudi meni seveda dali nekaj spominov. Na to, kako v resnici nisem nikoli dvomil o tem, da je to nekaj dobrega. Da je branje nekaj, kar je v redu, za razširjanje tako besednega kot tudi spoznavnega horizonta, v to sem bil naučen že zelo zgodaj. Najbrž že pred prvimi šolskimi urami. In seveda sem delal Bralno značko, ves čas. Tudi nisem se kaj pretirano obremenjeval s seznami: v nižjih razredih se je z njimi moja mama, v višjih sem večkrat kar svoje izbore nosil k učiteljicam za slovenščino. Med temi je bila, če me spomin ni izdal, tudi klasika Maria Puza, Boter. Kriminalno biografska drama o vzponih in padcih družine Corleone, ki bo za vedno ostala v moji zavesti. In najbrž še komu drugemu tudi. In natanko v obdobju teh silnih razprav o Bralni znački sem bral, takole z nekajmesečnim zamikom, Mojco Širok in njeno Pogodbo. Zatorej to, da sem pomislil na Maria Puza in njegovega Don Vita Corleoneja, seveda ni naključje.

Mojca Širok ni zapisala takšnega dolgometražca, njena Pogodba je krajša, a vseeno ponudi trpek priokus sodobne družbe, ki jo v njeni kriminalki vodijo povezave, usluge in zločin. Skozi sito teh rešetk, ki malodane povsem na očeh upravljajo z življenji nedolžnih ljudi, pa je peščica tistih, ki se proti temu borijo in delujejo za boljši jutri, ne priznavajo takšne ureditve sveta, in njihove prav tako prepletene zgodbe. Mojca je napisala več kot povsem spodoben kriminalni roman o mafijskem upravljanju z družbo, o tem, kako daleč gredo pri uresničevanju svojega namena in kako daleč sežejo posledice teh namenov. Roman o želji po spremembah. Branje tovrstnega žanra, ali celo podžanra ima tule v mojih očeh pravzaprav eno bistveno razliko od drugih krimičev. Namreč, če je pri marsikje jasno, da je zlikovec pomešan med dobre in nas pisec ali piska nato lovita na presenečenje tega, kdo pravzaprav je ta ostudni nepridiprav, je pri delih, kot je Pogodba jasno ravno obratno: večina jih je na temni strani, vprašanje je bolj, kdo

27. januar 2019

Peščeni planet: bojevnik in mistik, pošast in svetnik, manj kot bog, več kot človek

vir slike: bukla.si
Čas hitro beži. Že skoraj tri mesece je tega, kar me je Igor, prevajalec Peščenega planeta, opozoril na izid prevoda tega kanonskega dela znanstvene fantastike v Sloveniji. Sam se ne štejem med najbolj goreče oboževalce žanra, a vendarle z največjim spoštovanjem spremljam poskuse, kako se dojemanju stvarstva, časa, prihodnosti in človekove umeščenosti v vse to ustvarjalno približujejo najrazličnejši pisatelji in pesniki. Tu ni nekih razmejitev, prostranost upodobitvene moči nima konca. Razen tistega, kar je v tem tu sedaj in v motivu, podobah in idejah, ki dajejo pogon vsej literaturi. Branje vsega fantastičnega, od pravljic bratov Grimm do Ursule Le Guin, prek Frankensteina ali Brama Stokerja, se zato nujno na neki točki ukvarja z znanimi idejami, ki so postavljene v neznano okolje. Štejejo pa vse, tudi majhne in obrobne podrobnosti, ki ta dela vedno znova polagajo pod neko novo bralno leščerbo. Nič manj vse to velja za Franka Herberta in njegov Dune. Peščeni planet je nekaj več kot 50 let po izidu prišel tudi v slovenskem prevodu. Izdali so ga pri založbi Sanje.

In ja. Poslastica za vse ZF navdušence in vse tiste, ki bodo to še postali. Ponuja pogled v prihodnost, ki v večplastno zgodbo vplete ideje razvoja religije, ekologije, narave, potovanja v vesolja, srečevanja z nepoznanimi bitji, iskanja pravega zla, boja za iskano in dragoceno surovino, pa tudi povsem klasičnega boja za oblast, denar, moč, politični vpliv, intrige, evgenično načrtovanje ter povsem nove zavesti časa in prostora. Pred nami je kompleksna zgodba polna intrig in trka različnih pogledov na hierarhijo galaksije in političnega, ki bogato posega v gospodarstvo in religiozno. Peščeni planet je lahko zgodovinski, politični, akcijski, futuristični, povsem filozofski ali ekološki roman. Ali vse to skupaj. Nikakor pa ni preprost in hiter zalogaj.

14. januar 2019

Nordijska mitologija: Gaimanovo bájanje o Lokiju in ostalih

vir slike: bukla.si
Za lučaj dlje od dvajset let nazaj sem nadobudno pil življenje iz večjih žlic, brez prave mere in miru. Pri tem sem poletaval tudi vsepovsod, kjer sem našel neobičajno, zanimivo, mikavno. Tu so bile knjige, tu so bili ljudje, tu je bila tudi glasba. Predvsem ta. In v čudaškem okusu, ki sem ga razvil nekje tu, sem neizmerno užival tudi v čudaškem klepanju stihov, ki so jih vkup dajali ljubitelji tradicije severnih dežel. Uničevalci trendov, iskalci korenin, pristnega, borci proti prenarejanju. Kar koli so že bili, niti ni pomembno. Pač pa je neizmerno zabavno poslati spomine tja daleč nazaj in se muzati navdušenju nad recimo Kvasirs blot, v kateri bradati norvežani Enslaved izpopolnijo surove kitare in bobne z izmenjaje hrumečimi kriki in melodijami. Dobro je. Še danes mi je všeč. Vis blir den som drikker av mjøden, Kvarsis blod, men ei den som drikker Av den spillte mjød som dryppet fra Falkens ham. Le s tem, da mi kljub priloženemu angleškemu prevodu prav nič ni bilo jasno, kakšna zgodba se pravzaprav skriva za medico, Kvasirjem in orlom. Najbrž se tudi nisem preveč pehal za tem, da bi si vse to pojasnil.

Danes glasba ostaja, tudi branja, ki bi se lotevalo nordijske mitologije, je nekaj. A med njimi bo gotovo posebno prav tole, ki ga imam v rokah. Nastalo je pod tipkovnico Neila Gaimana, mojstra iskanja lepih in zvenečih stavkov, razburljivih zapletov in večplastnih likov, ki se rad sprehodi v temna območja fantazijske nepričakovanosti. Gaimana, ki sem ga tudi tule že obiskoval z vsem spoštovanjem in upravičenim priklonom. Zgoraj omenjena nostalgična zanesenost in navdušenje nad sodobnimi pisarijami enega najboljših živečih črkosukov sta tukaj potegnila skupaj. Sanje so pred kakima dvema mesecema izdale Nordijsko mitologijo, tako kot jo je ponovno povedal in zapisal Neil Gaiman, v prevodu Polone Glavan. Ponujajo zbir zgodb, kjer se sekajo bogovi, velikani, čudenje nad naravo, razlage stvarjenja in ponovnega rojstva sveta ter navdušujoče moralne zvijačnosti, ki so bile del vsakdana prav vseh prebivalcev te krajine. Gaiman jih je ubesedil na odličen pripovedovalski način, to so zgodbe, ki kar kličejo po glasnem branju ali pripovedovanju. V njih je obdržal suspenz, neusmiljenost, cikličnost in nezanesljivost junakov, in zgodbe opremil s ciničnimi in tudi drugače humornimi vložki, kvalitetno in strastno. Bralec, ki ve, kako je bogove, ki imajo dom v nordijski mitologiji, obiskal že
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...