Konteksti

vir slike: sodobnost.com V vsakdanjih opravilih in vseh mimobežnih odtegljajih, ki ta opravila mečejo iz ustaljenih tirnic, se skrivajo tudi odlični premisleki. Samo opazovati je potrebno, vse tiste male poglede, ki muzajoče skrivajo zavist, naklonjenost, občudovanje, strah, vse to, kar usmerja tudi sodobnega z informacijami obkroženega človeka, bralca spletnih virov, sledilca pravih in fiktivnih idolov na družbenih omrežjih, nekoga, ki ve ini ne ve, da ga vse to zapira v svet, ki si ga vedno bolj ne izbira več sam in v njem nima nobene kontrole več, ko pa ta kontrola pride, je lahko že zelo prepozno. Ha, pravzaprav ne pride kontrola, pride le zavest o izgubi kontrole, vmes pa se izgubi ud ali dva, uniči življenje ali več njih. Eden takšnih odličnih premislekov, ki usmerja svoje izstrelke v nič hudega slutečega bralca, se skriva v kratkem romanu Lukasa Bärfussa, Hagard . Tega so, ne prav dolgo nazaj, izdali pri KUD Sodobnost International v prevodu Slava Šerca. Prav pri Sodobnosti

vir slike: bukla.si Nekje proti koncu oktobra sem v zgodnjih jutranjih urah na poti od železniške postaje do Turjaške z užitkom poslušal tisto edicijo Apparatusa, v kateri je sultan Anže  gostil Jureta Gregorčiča , s katerim sta izvrstno kramljala o takšnih in drugačnih vozilih in vsem, kar spada zraven. Ta vse, kar spada zraven, je vseboval tudi nekaj besed o počitniških prikolicah, kjer sem nekje sredi Kolodvorske doživel en tak Aha-erlebnis,  ki mu je sledil zadovoljen nasmešek, saj sta se povprašala, kako bi bilo, če bi te prikolice lahko spregovorile. Nasmešek na mojem obrazu je sledil natanko zato, ker sem vedel, da imata odgovor čisto čisto blizu. V tistih dneh sem se z veseljem namreč prepuščal izvrstnemu čtivu z naslovom Ne sprašujte za pot , z ljubkovalnim podnaslovom Blodnik po Istri . Tako, da jima tule predlagam, da ga odpreta na strani 85. A trik te knjige je še kje drugje. Marsikje drugje. Blodnik po Istri združuje veliko tega, kar si želimo od knjige. Gre za besed

vir slike: bukla.si Na dober posluh pri meni naletijo teksti, ki se zdijo nekoliko drugačni od običajnega. Ki se malo poigrajo z glavnim junakom, ga uspejo tudi poslati ven iz omejitev besedila in ga napraviti za kompetentnega sogovornika zahtevnemu bralcu. Teksti, s katerimi avtor ne želi le zapisati zgodbe, ampak gre onkraj nje. Zato sem zelo užival v Zusakovem Odposlancu . Avtor, ki ga veliko publike pozna predvsem po njegovi Kradljivki knjig , je tule napisal nadvse pozitivno knjigo . Skozi lik glavnega junaka najdemo turbulentno soočanje z nenavadnimi dogodki , ki so tu le orodje za obrat protagonista k samemu sebi. To je knjiga o sleherniku, ki se znajde v toku dogodkov, za katere ni prepričan, kako in zakaj se mu dogajajo, a jim sledi . Tudi knjiga o življenju drugih . O vseh, ki lik obkrožajo in so tako ali drugače postali del vsega, kar njegovo življenje tudi opredeljuje. Je tudi knjiga o etiki, o tem, kaj in kako je potrebno storiti . Zgodba, ki je napisana kot intrigante

vir slike: miszalozba.com Knjige kot zapis misli nekega časa , tok komunikacije zapisanih idej pisca ali piske, so zanimive iz različnih vzrokov, jasno. Veliko jih je takšnih, ki so zanimive zaradi tega, ker so prve , mnogo je tudi takšnih, ki so predmet poželenja zato, ker so zadnje . Nekatere so zanimive samo zaradi tega, ker so povzročile večje in manjše revolucije mišljenja , nekatere pa sploh ne zato, ker bi imele zanimivo vsebino, temveč zato, ker so jih napisali točno določeni ljudje . Tako bi lahko napisali, da je mnogoštevilno veliko knjig, ki so zanimive natanko zato, ker nas skozi optiko avtorskega filtra peljejo na točno določen kraj ob točno določenem trenutku , nekatere pa so zanimive tudi zato, ker je zanimiv čas, v katerem so nastale . In med te slednje prištevam tudi pred kratkim prebrano delo enega najpomembnejših pisateljev weimarske republike, Kurta Tucholskyja z naslovom Grad Gripsholm, poletna zgodba . V prevodu Tine Štrancar je izšlo pri založbi Miš . Grad G

vir slike: bukla.si Ko sem pograbil napotilo na Sally Rooney in njeno Pogovori s prijatelji, v resnici nisem vedel, kaj me čaka. Nekje v ozadju mi skozi misli šumijo vsi tisti naslovi, ki jo hvalijo in govorijo o izjemni, če ne najboljši pisateljici mlade generacije. Generacije Snapchata, kot sedaj lahko berem. Nisem imel dovolj časa poizvedovati, kaj je v knjigi, niti ne brati kritik, da bi vedel, zakaj je tako. Pa priznam, tudi sicer se ne drznem kaj preveč kontaminirati z branjem kritik in blogov, predno sestavim svoje misli. A branje je bilo prijetno, intrigantno, reflektivno . Povzroči mnogo več razmisleka, kot bi si mislil. In nemara ne v smeri, kot bi si domišljal sprva. Pogovori s prijatelji so mi bili všeč. Najprej zato, ker so napisani sila sproščeno, skoraj nekako indiferentno. Zato je branje hitro. Obenem povleče z vpogledom v druženje sodobne mladine na robu odraslosti, ki se zdi, da nima nekih velikih ciljev, da do ničesar v resnici nima nekega določenega odnosa, ne v

vir slike: bukla.si Navkljub temu, da se pisanje nekaterih knjig zdi kot prenašanje zelo zelo težkega bremena, jih je najbrž potrebno napisati. Vsaj tako je Benedict Wells povedal v intervjuju za The Guardian , ko je dejal: " To knjigo sem moral napisati, naslednje knjige si želim napisati. " In v mislih ima svojo uspešnico O koncu žalosti . Pogovor je zanimiv, ker razkriva mnogo ozadja, v katerem je avtor pisal roman. Kar daje misliti, kako drži, da je v pisanju mnogo avtobiografskega, iz česar je potrebno črpati popisovanja čustev, hrepenenja in videnje strukture sveta, da nato bralčeva izkušnja drži vodo; hkrati pa tudi potrjuje tisto, kar sem ugotavljal pri mnogih drugih, kako pomemben element dobrega pisanja je njen samoterapevtski učinek. Pisatelj se zdi kot bolnik, ki trpi za bremenom neskončnega brezna, ki ga zre skozi predirajoče oči očitkov po posluhu zgodbi, ki se ima v njem zgoditi. Kot Sizif, ki si je prislužil kazen večnega vračanja navdiha, dokler ga ne iz

vir slike: bukla.si Na makedonsko prozo nimam veliko spominov. Pred natanko šestimi leti sem tule popisoval izjemno bralno izkušnjo knjige Venka Andonovskega , Popek sveta . Kompleksno branje, v katerem je bralčeva vloga izjemno pomembna; branje o popku sveta kot davno zapisani skrivnosti, skrbno varovani, zapisani v pisavi, ki je ne more razvozlati povsem vsakdo. Ostane v spominu, velikokrat jo tudi priporočim. No, najbrž bo nekaj podobnega tudi z naslednjo. Luan Starova si kot »sinteza balkanskih kultur« z Andonovskim ne deli le geografskega sorodstva, na hrbtni strani knjige lahko preberemo, da gre za makedonskega pisatelja albanskih korenin, temveč tudi odlično zbirko Moderni klasiki . Prvi je bil objavljen pod zaporedno številko 72, drugi pod 108. Zbirka, ki ne neha presenečati in bogato nagrajuje vsakega, ki se prepusti izborom urednikov Cankarjeve založbe , da spoznava odlične avtorje, za katere bralec mojega amaterskega kova najbrž ne bi tako zlahka naletel. Za prevod je

vir slike: miszalozba.com Tokrat imam pred seboj branje, ki zaključuje tisto mini trilogijo knjig, ki v neki ključni maniri vključujejo sodišča. Po Živem pesku , kjer smo imeli opravka s katastrofo, ki so jo povzročili mladoletniki na švedski šoli in spremljali odvijanje zgodbe na sodišču, sem prejšnjič še z mnogo večjim veseljem zagrizel v Vielovo esejistično in eksistencialistično spisano miniaturko o življenju, ki ga je na glavo obrnil prevarant in za to tudi plačal, o upravičenosti tega plačila pa smo s sodnikom skupaj odločali tudi mi. To pot gremo globlje v drobovino delovanja sodišč, odvetnikov, razmišljanja sodne veje oblasti na več nivojih in vsega, kar njihove odločitve vlečejo za sabo. Pred seboj imam knjigo Igorja Karlovška, Sodišče, ki so ga izdali pri založbi Miš . Igor je prekaljeni, izkušeni avtor mnogih knjig, tudi na Kontekstih sem ga bral v mladinskem čtivu Preživetje , v katerem je precej spretno združil elemente pustolovščine, kriminalke in problemskega branj

vir slike: emka.si Nekje prav naslednje leto bo minilo okroglih 30 let, odkar je fenomenalni Nick Cave z vrsticami Come sail your ships around me/ And burn your bridges down/ We make a little history baby/ Every time you come around pel v nesmrtni The Ship Song . Ne glede na to, da poje o ljubezni, me je branje, ki sem a pred časom držal v rokah, spomnilo prav nanjo. Sedaj odzvanja, še posebej sedaj, ko te vrstice pišem ob zvokih plovil, ki si utirajo pot prek morskih valov. V prihodnost, novo sedanjost, novi trenutek. Ker to je tudi pesem o trenutku. Trenutku odločitve, ki pod preprogo večnosti pomede preteklost in ji nadane poteze za nadaljnje možnosti. Te se zdijo pravilne, kljub temu, da marsikaj pravi temu nasprotno. In tako je tudi s tem branjem. V 109. izdaji Modernih klasikov , ki jim vedno znova ponudim priložnost za spoznavanje novih literarnih moči, se na nek način dogaja prav to. Minimalističen roman, primeren tudi za uprizoritev pred gledališkim občinstvom, ki se doga

vir slike: emka.si Najbrž je naključje hotelo, da v zadnjih nekaj tednih berem knjige, ki so sicer na različne načine obtežene z moralnimi izzivi in prav tako na različne načine odstirajo temine, ljubezni, šibkosti in pokvarjenosti človekove narave, a imajo pa skupno stičišče, da se kar nekaj pokrajine njihovih fabul dogaja na sodišču. Sodna veja oblasti je očitno še vedno zanimiva, ker s svojo načelno neodvisnostjo, a natanko zaradi absolutno poudarjene moči zanimiva, intrigantna v iskanju dvoma vanjo. Pri meni zaradi dveh reči: zaradi tega, ker so tudi sodišča ljudje in zaradi tega, ker v sprejemanju pravnih odločitev prekrivajo življenje družbe tudi v etičnem oziru. Zato ne dvomim, da so zanimiva tudi piscem in piskam. Prva v tej mini poletni seriji, ki sem si jo privoščil, je na voljo že nekaj časa. Na police so nam pri Mladinski knjigi postavili Živi pesek avtorice Malin Persson Giolito , v prevodu Petre Piber. Gre za izvrstno in napeto branje, ki nas pelje v življenje višje

vir slike: emka.si V pogovoru z  Leïlo Slimani za Literary Hub je pred kratkim beseda nanesla tudi na njenega prijatelja, alžirskega pisatelja Kamela Daouda – spomnim se ga po bajanju Tujca, Primer Meursault – ki je njeno pojavo opisal predvsem kot zmes strahu, lucidnosti in nujnega prevpraševanja prepričanj. Dodaja tudi nelagodje. In zdi se mi, da je to eden boljših opisov pisanja Leïle Slimani, ki nam trči v obraz, ko se spoprimemo z njeno uspešnico Uspavanka . Avtoričin drugi roman, za katerega je, tako kot Daoud za Primer Meursault, prejela Goncourtovo nagrado , je pred kratkim izšel pri Mladinski knjigi v prevodu Saše Jerele . Uspavanka je tesnobno in natančno branje, ki funkcionira kot mešanica srhljivke, kriminalke in družbene kritike in se pridružuje branjem, ki delujejo na več ravneh. Tako na en mah zadovolji tiste, ki so tu zaradi vpogleda v razpoke družbe in gnilih simptomov vsega tistega, kar je narobe s zeitgeistom tega časa, obenem pa ne razočara niti tistih, ki s

vir slike: goga.si V eni zadnjih edicij založbe Goga nas poletje čaka odprtih rok z branjem odlične knjige o iskanju doma in poigravanjem z močjo pisca, ki zmore hudo dobro pluti med fikcijo in otipljivo zaznano stvarnostjo in tako megli zgodovino, prežeto z žalostjo s pikrim, a dobro odmerjenim humorjem. Takšno pot, od človeka in njegove tvorne vloge do zgodovine ter od te k suvanju tega istega človeka nazaj, je v izjemnem branju prinesla Irena Duša Draž, ki je prevedla zbirko kratke proze Aleksandarja Hemona, zbrano pod naslovom Vprašanje Bruna. Hemonov prvenec, ki je požel veliko pozitivnih odzivov, povsem upravičeno. Pisanje učinkuje sveže, zelo berljivo, humorno in iznajdljivo, obenem pa nikakor na prvo žogo in brez družbenih premislekov, ki se preko osebne integritete in družine povezujejo v diskurz o zgodovini, geopolitiki in metafikcijskega obvladovanja brisanja meja med fikcijo in stvarnostjo . Med teksti najdemo tudi fotografije, naslovnico pa krasi detajl slike Steva

vir slike: modrijan.si Kje se neha dokumentarnost in začne umetnost, fikcija? Od kod črpati navdih za podoživljanje tragedij skozi branje o grozljivem? Zakaj bi to sploh želeli? Mogoče prav zaradi bližine z besedami slikamo ne le dogodke temveč tudi kritiko dogodka samega. Vlivamo neko upanje v neponovljivost . Mogoče natanko to. Temeljna premisa del, ki temeljijo na obupnem škodovanju, kršenju vseh človekovih dogovorov in občutkov, se zdi v racionalizaciji dogodka, približevanju občutkov, zapolnjevanju črnih lukenj tega, česar zgodovinopisje in reportažnost ne dosežeta. Moč literature doživljam kot moč empatije njenega bralca ali bralke. Podobne misli sem zbiral že pri Maxu , najbrž še bolj pri Šehićevi Knjigi o Uni , kjer je avtor na vprašanje, kako bi nekomu razložili vojno, odvrnil z vrhunsko in bolečo: »To je kot podaljšani Konec sveta s smetano, le veliko bolje.« V rokah pa držim roman irske pisateljice Edne O'Brien z naslovom V gozdu. Išel je v prevodu Maje Kraigher pri

vir slike: bukla.si Nekaj posebno strastnega vedno znova najdem v južnoameriških avtorjih in avtoricah. Takole čez palec v spominu nosim težke in močne knjige Bolanove 2666 in z občudovanjem čislam Monterrosa , ki ga z veseljem citiram ob mnogokaterih priložnostih. Pa  kakšne Ana María Shua in njenega bogastva mikropripovedi, takisto Andrés Neuman . Zato sem z navdušenjem kopal tudi po besedah prevoda tega romana, ki je kratek v svoji dolžini, a dolg v svojem vplivu in odmevu, ki se čuti vse do današnjih dni. Delo Antonia Di Benedetta z naslovom Zama , svoj prvenec, je avtor izdal že daljnega leta 1956, pri nas je izšel pred kratkim, z letnico 2018. Pri Mladinski knjigi so zanj poskrbeli in ga umestili v pomembno zbirko klasikov Kondor, prevedla ga je Vesna Velkovrh Bukilica , ki je prevod opremila tudi z odlično spremno besedo. Zama na relativno kratkih 250 straneh ponuja nenavadno bralno izkušnjo . Lahko bi jo označil kot kritiko španske kolonialne politike, izkušnjo odreza

vir slike: emka.si Nekje, ko se zgodba Labirinta duhov že preveša v zaključno fazo in ko od osrednje zgodbe romana že plavamo proč, se nahajajo naslednje besede: " Zgodba je neskončen labirint besed, podob in duhov, prepletenih, da bi nam razkrili nevidno resnico o nas samih ." In to je eden od pomembnih obrazov te knjige, ki jo je napisal Carlos Ruiz Zafón . Knjige, s katero zaključuje svojo tetralogijo Pokopališče pozabljenih knjig . Roman, ki sem ga že dolgo čakal.  Zafón je avtor, ki zna združiti hitrost, akcijo, suspenz, hkrati pa odstira plasti svojih ljubezni do knjige in do Barcelone. Za svoje like si vzame čas, zgodbo zna razvijati počasi, prav toliko pa vanjo vnese tudi mističen pridih spoštovanja do ulic prestolnice Katalonije, zgodovine, svojega pisateljskega poslanstva in kot se zdi, neverjetne ljubezni do knjig. Nekako vse to je strastno zapakiral tudi v Labirint duhov, ki ga je prevedla Veronika Rot, izšel je pred kratkim pri Mladinski knjigi . Roman je pra

vir slike: sodobnost.com Mnogi so načini, ki peljejo knjige k svojim bralcem ali bralce k svojim knjigam. In prav je tako, saj smo v teh rečeh, kot tudi drugih, precej različni. V knjižnicah se tisti, ki ne pridejo s šoping listkom, tako vidim, znajdejo tako, da se bodisi ozrejo le po izpostavljenih knjigah bodisi gredo do najljubšega knjižničarja (da ne bodo vedno le knjižničarke) po napotilo bodisi pa se potopijo med police in napol naključno odpirajo mimobežne naslove ter čakajo na iskrice. Takšne iskrice sem doživel ob prvem stiku z današnjim branjem. Zdaj, ko sem zaključil, pa verjamem, da ga bodo drugi odkrili tudi na ostale načine. Pred tedni sem pisal o Selji Ahava , ki je po mojem mnenju povsem upravičeno prejela nagrado Evropske unije za književnost , sedaj lahko natanko isto trdim tudi za Pierra J. Mejlaka . Ta jo je namreč prejel dve leti prej, torej 2014. Za zbirko kratke proze s skupnim naslovom Dak li l-Lejl Ihallik Tghid , Kar noč dopušča , ki jo je izdal leta 201

vir slike: modrijan.si Medtem, ko se že strastno prepogibam nad branjem in iskanjem španskega ministra za šolstvo v zadnji Zafonovi knjigi Pokopališča izgubljenih knjig , se sedaj vračam k branju čisto drugačnega gradiva, ki mi je v privlačni govorici zopet približevalo čas druge svetovne vojne, a še bolj kot to neko temeljno človekovo gesto preživetja, ki je prisotno v vsem, kar ga obkroža in ogroža. Gre za roman Siegfrieda Lenza , ki je zaradi časa in prostora, v katerem je nastal, pa tudi zaradi vsebine ter njene interpretacije v političnem kontekstu tega istega časa in prostora dolgo ostal v predalu in je bil tako izdan posthumno, pred nekaj leti pravzaprav. Izvrstni roman nosi naslov Prebežnik . Okoliščine nastanka in burna usoda neobjave besedila je odlično popisana v spremnem besedilu na koncu romana, ki ga je spisala Kristina Jurkovič; roman je marca letos v prevodu Ane Jasmine Oseban izdala založba Modrijan. Bolj kot samo osnovno dejanje Prebežnika, torej prebeg na drugo

vir slike: bukla.si Medtem ko se vedno znova borim z idejo, da proza, ki izrablja fantazijo v skrajnosti pripeljane domišljije ni zame, mi konec koncev branje tovrstne literature ni nikdar odveč. Toliko bolj, zdi se mi, da v njej zelo uživam. Uživam, ko slikam domišljijo avtorjev na platno svoje bralne izkušnje. V njej začutim svobodo ustvarjanja, v njej vidim željo po ubeseditvi idej, ki bi lahko prišle na plano tudi drugače. Idej, ki jih še ni bilo, ali tudi tistih, ki so že bile zapisane. Idej, ki so daleč nekje v ozadju prišle skozi leče piščeve ali piskine projekcije, v katerih me navdušuje neskončnost besednih arhitektur, dospelih tudi skozi lečo mojih kontaminiranih bralnih dispozicij, v katerih vedno znova najdejo bralno praznino, v katero zamejujejo svoje zgodbe. Mogoče bi moral premisliti, da tovrstne zadeve niso zame.  Nekatere so strahotno zanimive, dasiravno peljejo v čisto nove perspektive. Nepričakovane fabule, ki niso vedno prijetne, bržčas vodijo celo v odkrito

vir slike: sodobnost.com Med novostmi, ki so v zadnjem času dospele iz založbe KUD Sodobnost International, mi je najbolj v oči padla knjiga s pomenljivim naslovom Stvari, ki padejo z neba . Selja Ahava je za roman leta 2016 prejela nagrado Evropske unije za književnost. In ta je zdaj na voljo tudi v slovenskem jeziku. Delo, ki je izjemno zanimivo v mnogih smereh, tako po vsebinski plati, kot predvsem v zgradbi. Razgibano, s polno domišljije, izzivalnih gledišč in neverjetno lahkoto, s katerimi v bralcu vzbudi premislek o prav tako neverjetnih situacijah, v katerih se lahko znajde. V tem ga nato premika korak dlje, ko ga povpraša o tem, kaj naj s tem stori. Kako naj se s temi neverjetnimi situacijami sooči in kje najti smisel. In ali takšen sploh obstaja. Odlično čtivo, ki sem ga z užitkom prebral. Selja Ahava je tako napisala kratko delo, kjer skozi tri različne pripovedovalke pelje bralca v življenje najprej majhnega otroka, ki je na povsem katastrofalno neverjeten način izgubi

vir slike: emka si Nekaterih knjig se ne morem načakati. Izjemno vesel sem bil, ko je dospela vest, da je iz tiskarne prišel še drugi zvezek Sveta brez konca. Izjemni dolgometražec, ki se zopet razteza na preko pet sto strani in bralcu ponuja mamljivi nekajdnevni izlet v štirinajsto stoletje, kjer se na angleškem otoku odvija zgodba potomcev junakov, katerih usode je Ken Follet popisal že v prvem delu trilogije Kingsbridge, Stebri zemlje . Branje je še vedno odlično, in povsem zadovoljno prikimava zadoščenim pričakovanjem, ki jih je pred nekaj več kot desetimi leti povzročil avtor, ko je izdal to nadaljevanje. Verjamem, da se je po uspešnem romanu težko soočiti s temi vprašalnimi pogledi in iskanjem vnovičnega presežka. Ne, presežka glede na Stebre tu res ni, tudi ne mislim, da bi ga Follet želel. Napisal je nadaljevanje, ki slogovno in pripovedno, tudi geografsko sledi Stebrom, njegove glavne osebe so potomci tistih, o katerih smo brali v Stebrih, a vse to bi zlahka tudi zamolčal

vir slike: emka.si Vsi ti razmisleki, ki so tako ali drugače osvetljevali Bralno značko in njeno moč za prihodnost in preteklost, so tudi meni seveda dali nekaj spominov. Na to, kako v resnici nisem nikoli dvomil o tem, da je to nekaj dobrega. Da je branje nekaj, kar je v redu, za razširjanje tako besednega kot tudi spoznavnega horizonta, v to sem bil naučen že zelo zgodaj. Najbrž že pred prvimi šolskimi urami. In seveda sem delal Bralno značko, ves čas. Tudi nisem se kaj pretirano obremenjeval s seznami: v nižjih razredih se je z njimi moja mama, v višjih sem večkrat kar svoje izbore nosil k učiteljicam za slovenščino. Med temi je bila, če me spomin ni izdal, tudi klasika Maria Puza, Boter. Kriminalno biografska drama o vzponih in padcih družine Corleone, ki bo za vedno ostala v moji zavesti. In najbrž še komu drugemu tudi. In natanko v obdobju teh silnih razprav o Bralni znački sem bral, takole z nekajmesečnim zamikom, Mojco Širok in njeno Pogodbo . Zatorej to, da sem pomislil na

vir slike: bukla.si Čas hitro beži. Že skoraj tri mesece je tega, kar me je Igor , prevajalec Peščenega planeta, opozoril na izid prevoda tega kanonskega dela znanstvene fantastike v Sloveniji. Sam se ne štejem med najbolj goreče oboževalce žanra, a vendarle z največjim spoštovanjem spremljam poskuse, kako se dojemanju stvarstva, časa, prihodnosti in človekove umeščenosti v vse to ustvarjalno približujejo najrazličnejši pisatelji in pesniki. Tu ni nekih razmejitev, prostranost upodobitvene moči nima konca. Razen tistega, kar je v tem tu sedaj in v motivu, podobah in idejah, ki dajejo pogon vsej literaturi. Branje vsega fantastičnega, od pravljic bratov Grimm do Ursule Le Guin, prek Frankensteina ali Brama Stokerja, se zato nujno na neki točki ukvarja z znanimi idejami, ki so postavljene v neznano okolje. Štejejo pa vse, tudi majhne in obrobne podrobnosti, ki ta dela vedno znova polagajo pod neko novo bralno leščerbo. Nič manj vse to velja za Franka Herberta in njegov Dune. Peščeni

vir slike: bukla.si Za lučaj dlje od dvajset let nazaj sem nadobudno pil življenje iz večjih žlic, brez prave mere in miru. Pri tem sem poletaval tudi vsepovsod, kjer sem našel neobičajno, zanimivo, mikavno. Tu so bile knjige, tu so bili ljudje, tu je bila tudi glasba. Predvsem ta. In v čudaškem okusu, ki sem ga razvil nekje tu, sem neizmerno užival tudi v čudaškem klepanju stihov, ki so jih vkup dajali ljubitelji tradicije severnih dežel. Uničevalci trendov, iskalci korenin, pristnega, borci proti prenarejanju. Kar koli so že bili, niti ni pomembno. Pač pa je neizmerno zabavno poslati spomine tja daleč nazaj in se muzati navdušenju nad recimo Kvasirs blot , v kateri bradati norvežani Enslaved izpopolnijo surove kitare in bobne z izmenjaje hrumečimi kriki in melodijami. Dobro je. Še danes mi je všeč. Vis blir den som drikker av mjøden, Kvarsis blod, men ei den som drikker Av den spillte mjød som dryppet fra Falkens ham.  Le s tem, da mi kljub priloženemu angleškemu prevodu prav nič