25. april 2018

Čips in telenovele: o rjavini tega prostora

vir slike: bukla.si
Že lep čas je minil, odkar sem v roke dobil tole knjižico. V njej nam Dušan Marolt v svojem proznem prvencu predstavi petnajst kratkih zgodb, ki so izšle pri Maničnem poetu, založbi, pri kateri Dušan tudi deluje kot urednik. Čips in telenovele je zbirka, ki ni poslana v kratkočasno in sproščujoče branje, dasiravno so daleč stran od hermetičnega in nerazumljivega. V nekaj manj kot stotih straneh boste zvečine brali o simptomih, ki kažejo na razpoke sodobne družbe v optimistično ali pesimistično cikličnost začaranih metel, večno obsojenih na brisanje nesnage, ki se vrne nazaj. Tudi avtor ima rad ponovitve in variacije na temo, a to v teh primerih sploh ni slabo. V svoji preprosti in večinoma nezapleteni zgradbi zgodb se vsebina lepo prilega formi, v kateri je razvoj likov hiter, zamolčan med vrsticami ali pa skrit v praznini predzgodbe, ki jo sestavimo sami in jo priključimo izrečenemu. Vse do poslednjih vrstic, kjer se v vsaki zgodbi smisel pripovedi na svojstven način tudi zašije.

Po Samostanu in Liščku, ki sta mi skupaj vzela najbrž več kot mesec branja, a poklonila nepozabnih 1700 strani, je v resnici godilo, da s seboj prenašam lažje čtivo. Tudi format kratkih zgodb je bil zavoljo vedno uspešnih zaviralcev branja, še posebno aktivnih v tem obdobju, zelo prijeten. Dušan se v njih na različne, a povsem prizemljene načine podvrže opazovanju sveta okoli sebe, ga podčrtuje v skupnih imenovalcih in postrga nedeljive preostanke, ki štrlijo iz sivine. V svojih zgodbah se tako recimo vidno loti vprašanj predestiniranosti. Ta v zgodbi Splav deluje kot močna sila, ki dva, ki sta se razšla in si postavita močno obljubo, da se nihče od njiju ne bo udeležil pogreba drugega, tlači skupaj, ne da bi dobro vedela, zakaj. Nekoliko drugače se tega loti v zgodbi Urše in Lovra v Izletu, kjer je na tnalu rutina. Dva, ki se sicer nikdar ne izvzameta iz vnaprej načrtovanih aktivnosti, se odločita za ekskurzijo izven cone udobja. A ne glede na to, kako zgodba predstavlja ta izlet kot nekaj najboljšega, kar se jima je zgodilo, ju njuna, samo njuna rutina ujame na način, kot bi predestiniranost ves čas prežala nanju v zasedi in se smehljajoče vrnila nadnju, ko je trenutek pravi. Ubežati temu, kar si, je pač jalovo početje. Še mnogo bolje in skozi nekolikanj kompleksnejšo strukturo je končni punchline učinkoval pri Križankah. Izvrstna zgodba, ki se sicer posluži bizarnosti kot so poslovilno družinsko kosilo in izbruh prepira zaradi reševanja križank, a te pripeljejo natanko tja, kamor je Dušan najbrž želel. Do mesta, kjer protagonist boleče spozna, da mu nič ne bo pomagalo pred vnaprejšnjo določenost, umeščenost v stroj usode. A gre tudi drugače. Zdi se, da je povsem isto, kar je na delu bilo v Splavu, na delu tudi v Kremšniti. Tudi Tilna in Romano je ponovno povezala neka nedoločljivost, toliko bolj neverjetna v svoji hipnosti in hitrosti, ki je ni dojela niti terapevtka, h kateri sta se zatekla po pomoč.

V osemnajstih letih zakona Vera nikoli ni šla z Martinom opazovati vlakov, čeprav jo je pogosto vabil. Ni hotela razumeti niti se potruditi, da ga pomirjajo.

Kar nekaj zgodb se tako ali drugače loteva samote. Osamljenosti in kontekstualizacije glavnih oseb skozi odsev v ogledalu tega, kar jih obkroža. Nekatere so zelo temne. Tako Martin v Vozovnici podoživlja vlake kot spomin na edino pravo domačnost in intimo, ki ga je vedno znova navdajala z mirom. Temu v kontrast pripovedovalec postavi dom z odtujeno ženo in sinom, kjer je bitko že izgubil, zato se v svojem zaključku vrne tja, kjer se edinole še počuti dobro. Podobno boleče se zaključi tudi Preblizu, kjer junak svoj pravi jaz skriva, dokler ga lahko, a nič ne odtehta posledic tega, kar je to razkritje prineslo. Dimna zavesa nekoliko počasneje zgradi malodane enako bistvo. Lev, ki poučuje kitaro, se skozi majhne predvidljivosti vedno bolj zaveda, kako njegovo življenje zapada v neprebavljiv kliše. In ko se družabno srečanje, ki bi moralo biti veselo (in najbrž za večino likov v zgodbi tudi je), sprevrže v spoznanje, da je tega dovolj, Lev prepozna svojo podobo v ogledalu in se zave tega, koliko obstranca je v njem in kaj mora storiti, da bo ostal zvest sebi. Karakterno prignan Levov lik do absurda je prikazan v naslovni Čips in telenovele, kjer avtor dobro zajame grozljivo občutenje osebe, ki je po travmi zapustilo samo sebe in na določeno mero svoje vulgarnosti pristaja tudi sama, medtem ko je v čips in telenovele zaklenila vse hrepenenje in želje, ki jih še ima. Brez upanja na kaj boljšega. Tej brezizhodnosti pa se po drugi strani v Oglasu zelo dobro upira Bogdan. Oglas, ki mu ponudi spremembo življenja, bi ga lahko tudi pokopal, a njegov odziv v zraku pusti viseti upanje, ki pod črto ponuja spoznanje, da mogoče pot do razočaranja ni tako vnaprej določena, kot bi takšne zgodbe lahko zapisale. Nekaj podobnega o tem, kako malo bi bilo lahko potrebno, da telo prepozna preteklo veselje, je tudi v Nostalgiji. In nekaj v tem, kako telo in um oba nikoli ne pozabita, kaj sta, tudi v Zajec bo dobro, ko nas Dušan pelje v kratko epizodo neozdravljivega hipohondra.

"Potem imava vse," je rekel, ko je s pogledom ošvrknil njega, ki je sklonjen nad skodelico spremljal njun odhod in ob tem spoznal, kakšen človek dejansko je.

Tu pa so tudi zgodbe, ki v sebi tudi drugače razkrivajo razpoke odnosov in bolečine, ki pride zraven. Nekje tu je pripoved Spomni se kdaj name, ki je kratek a močan vpogled v življenje z demenco. Kruto življenje, ki pa nam v ozadju ponuja nekaj optimizma brez moralnih sodb. Ena boljših zgodb po mojem mnenju. Mnogo bolj pretresljiva je zgodba Poslovilno pismo, kjer avtor oriše situacijo staršev, ki se bosta morala soočiti s smrtjo njune sedemnajstletne Zale. Odmev mešanice želje po tem, da najdeta krivca in dejstva, da življenje teče neusmiljeno naprej je tule zelo prizemljen. Več besed, kot nameni kratki zgodbi, bi bilo nepotrebno. To, kako življenje teče naprej in lahko povsem za vsakim vogalom naletiš na posluh, pa optimistično pokaže v zadnji zgodbi, Soočenju. Navzlic gesti na koncu, s katero je Dušan povezal prvo in zadnjo zgodbo.

Kje naj človek začne, če se zdi, da je obtičal? Pa še ne da se mu.

Kratke zgodbe v zbirki Čips in telenovele so torej variacije na teme usode, vnaprejšnje določenosti in kolesja časa, ki ponuja tako rešitve za nesrečna stanja duha kot tudi spoznanja za tiste, ki so tako ali drugače obtičali. To so zgodbe, ki skušajo prodreti onkraj zidov tega, kar v svojem nasebju življenja kažejo navzven. Privlačijo zaradi tega, ker so tu zaradi fasade vsakdanjosti in obdržijo zaradi tega, kar skrivajo. Zato se mi zdi, da je nekaj avtobiografske metafikcije v zgodbi Sanje so dovoljene. Na način, ki naslavlja celotno zbirko. V njej avtor popisuje svoj postanek v lokalu, kjer opazuje goste in jih presoja, podaljšuje njihove zgodbe s svojo domišljijo. Pri tem pa seveda največji problem niso ne oni ne avtor, temveč rjavina tega prostora, kot zapiše. Ki terja ukrepanje. Zato ga pošlje k spremembi. Ali je s tem avtor utemeljil svojo pot k prozi ali umik od nje, bi bilo čisto ugibanje. Vsekakor pa Čips in telenovele ponujajo dobre in kratke refleksije stanja družbe skozi najmanjše mikrosvetove junakov in antijunakov svojih zgodb, kot nalašč za vse, ki jim zaviralci branja uspešno kratijo čas za daljše podvige.

✭✭


Obišči tudi:

Bukla
Manični poet
Razgledano

Recenzijski izvod je priskrbela založba Manični poet. Konteksti se zahvaljujejo.
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...