Preskoči na glavno vsebino

Čips in telenovele: o rjavini tega prostora

vir slike: bukla.si
Že lep čas je minil, odkar sem v roke dobil tole knjižico. V njej nam Dušan Marolt v svojem proznem prvencu predstavi petnajst kratkih zgodb, ki so izšle pri Maničnem poetu, založbi, pri kateri Dušan tudi deluje kot urednik. Čips in telenovele je zbirka, ki ni poslana v kratkočasno in sproščujoče branje, dasiravno so daleč stran od hermetičnega in nerazumljivega. V nekaj manj kot stotih straneh boste zvečine brali o simptomih, ki kažejo na razpoke sodobne družbe v optimistično ali pesimistično cikličnost začaranih metel, večno obsojenih na brisanje nesnage, ki se vrne nazaj. Tudi avtor ima rad ponovitve in variacije na temo, a to v teh primerih sploh ni slabo. V svoji preprosti in večinoma nezapleteni zgradbi zgodb se vsebina lepo prilega formi, v kateri je razvoj likov hiter, zamolčan med vrsticami ali pa skrit v praznini predzgodbe, ki jo sestavimo sami in jo priključimo izrečenemu. Vse do poslednjih vrstic, kjer se v vsaki zgodbi smisel pripovedi na svojstven način tudi zašije.

Po Samostanu in Liščku, ki sta mi skupaj vzela najbrž več kot mesec branja, a poklonila nepozabnih 1700 strani, je v resnici godilo, da s seboj prenašam lažje čtivo. Tudi format kratkih zgodb je bil zavoljo vedno uspešnih zaviralcev branja, še posebno aktivnih v tem obdobju, zelo prijeten. Dušan se v njih na različne, a povsem prizemljene načine podvrže opazovanju sveta okoli sebe, ga podčrtuje v skupnih imenovalcih in postrga nedeljive preostanke, ki štrlijo iz sivine. V svojih zgodbah se tako recimo vidno loti vprašanj predestiniranosti. Ta v zgodbi Splav deluje kot močna sila, ki dva, ki sta se razšla in si postavita močno obljubo, da se nihče od njiju ne bo udeležil pogreba drugega, tlači skupaj, ne da bi dobro vedela, zakaj. Nekoliko drugače se tega loti v zgodbi Urše in Lovra v Izletu, kjer je na tnalu rutina. Dva, ki se sicer nikdar ne izvzameta iz vnaprej načrtovanih aktivnosti, se odločita za ekskurzijo izven cone udobja. A ne glede na to, kako zgodba predstavlja ta izlet kot nekaj najboljšega, kar se jima je zgodilo, ju njuna, samo njuna rutina ujame na način, kot bi predestiniranost ves čas prežala nanju v zasedi in se smehljajoče vrnila nadnju, ko je trenutek pravi. Ubežati temu, kar si, je pač jalovo početje. Še mnogo bolje in skozi nekolikanj kompleksnejšo strukturo je končni punchline učinkoval pri Križankah. Izvrstna zgodba, ki se sicer posluži bizarnosti kot so poslovilno družinsko kosilo in izbruh prepira zaradi reševanja križank, a te pripeljejo natanko tja, kamor je Dušan najbrž želel. Do mesta, kjer protagonist boleče spozna, da mu nič ne bo pomagalo pred vnaprejšnjo določenost, umeščenost v stroj usode. A gre tudi drugače. Zdi se, da je povsem isto, kar je na delu bilo v Splavu, na delu tudi v Kremšniti. Tudi Tilna in Romano je ponovno povezala neka nedoločljivost, toliko bolj neverjetna v svoji hipnosti in hitrosti, ki je ni dojela niti terapevtka, h kateri sta se zatekla po pomoč.

V osemnajstih letih zakona Vera nikoli ni šla z Martinom opazovati vlakov, čeprav jo je pogosto vabil. Ni hotela razumeti niti se potruditi, da ga pomirjajo.

Kar nekaj zgodb se tako ali drugače loteva samote. Osamljenosti in kontekstualizacije glavnih oseb skozi odsev v ogledalu tega, kar jih obkroža. Nekatere so zelo temne. Tako Martin v Vozovnici podoživlja vlake kot spomin na edino pravo domačnost in intimo, ki ga je vedno znova navdajala z mirom. Temu v kontrast pripovedovalec postavi dom z odtujeno ženo in sinom, kjer je bitko že izgubil, zato se v svojem zaključku vrne tja, kjer se edinole še počuti dobro. Podobno boleče se zaključi tudi Preblizu, kjer junak svoj pravi jaz skriva, dokler ga lahko, a nič ne odtehta posledic tega, kar je to razkritje prineslo. Dimna zavesa nekoliko počasneje zgradi malodane enako bistvo. Lev, ki poučuje kitaro, se skozi majhne predvidljivosti vedno bolj zaveda, kako njegovo življenje zapada v neprebavljiv kliše. In ko se družabno srečanje, ki bi moralo biti veselo (in najbrž za večino likov v zgodbi tudi je), sprevrže v spoznanje, da je tega dovolj, Lev prepozna svojo podobo v ogledalu in se zave tega, koliko obstranca je v njem in kaj mora storiti, da bo ostal zvest sebi. Karakterno prignan Levov lik do absurda je prikazan v naslovni Čips in telenovele, kjer avtor dobro zajame grozljivo občutenje osebe, ki je po travmi zapustilo samo sebe in na določeno mero svoje vulgarnosti pristaja tudi sama, medtem ko je v čips in telenovele zaklenila vse hrepenenje in želje, ki jih še ima. Brez upanja na kaj boljšega. Tej brezizhodnosti pa se po drugi strani v Oglasu zelo dobro upira Bogdan. Oglas, ki mu ponudi spremembo življenja, bi ga lahko tudi pokopal, a njegov odziv v zraku pusti viseti upanje, ki pod črto ponuja spoznanje, da mogoče pot do razočaranja ni tako vnaprej določena, kot bi takšne zgodbe lahko zapisale. Nekaj podobnega o tem, kako malo bi bilo lahko potrebno, da telo prepozna preteklo veselje, je tudi v Nostalgiji. In nekaj v tem, kako telo in um oba nikoli ne pozabita, kaj sta, tudi v Zajec bo dobro, ko nas Dušan pelje v kratko epizodo neozdravljivega hipohondra.

"Potem imava vse," je rekel, ko je s pogledom ošvrknil njega, ki je sklonjen nad skodelico spremljal njun odhod in ob tem spoznal, kakšen človek dejansko je.

Tu pa so tudi zgodbe, ki v sebi tudi drugače razkrivajo razpoke odnosov in bolečine, ki pride zraven. Nekje tu je pripoved Spomni se kdaj name, ki je kratek a močan vpogled v življenje z demenco. Kruto življenje, ki pa nam v ozadju ponuja nekaj optimizma brez moralnih sodb. Ena boljših zgodb po mojem mnenju. Mnogo bolj pretresljiva je zgodba Poslovilno pismo, kjer avtor oriše situacijo staršev, ki se bosta morala soočiti s smrtjo njune sedemnajstletne Zale. Odmev mešanice želje po tem, da najdeta krivca in dejstva, da življenje teče neusmiljeno naprej je tule zelo prizemljen. Več besed, kot nameni kratki zgodbi, bi bilo nepotrebno. To, kako življenje teče naprej in lahko povsem za vsakim vogalom naletiš na posluh, pa optimistično pokaže v zadnji zgodbi, Soočenju. Navzlic gesti na koncu, s katero je Dušan povezal prvo in zadnjo zgodbo.

Kje naj človek začne, če se zdi, da je obtičal? Pa še ne da se mu.

Kratke zgodbe v zbirki Čips in telenovele so torej variacije na teme usode, vnaprejšnje določenosti in kolesja časa, ki ponuja tako rešitve za nesrečna stanja duha kot tudi spoznanja za tiste, ki so tako ali drugače obtičali. To so zgodbe, ki skušajo prodreti onkraj zidov tega, kar v svojem nasebju življenja kažejo navzven. Privlačijo zaradi tega, ker so tu zaradi fasade vsakdanjosti in obdržijo zaradi tega, kar skrivajo. Zato se mi zdi, da je nekaj avtobiografske metafikcije v zgodbi Sanje so dovoljene. Na način, ki naslavlja celotno zbirko. V njej avtor popisuje svoj postanek v lokalu, kjer opazuje goste in jih presoja, podaljšuje njihove zgodbe s svojo domišljijo. Pri tem pa seveda največji problem niso ne oni ne avtor, temveč rjavina tega prostora, kot zapiše. Ki terja ukrepanje. Zato ga pošlje k spremembi. Ali je s tem avtor utemeljil svojo pot k prozi ali umik od nje, bi bilo čisto ugibanje. Vsekakor pa Čips in telenovele ponujajo dobre in kratke refleksije stanja družbe skozi najmanjše mikrosvetove junakov in antijunakov svojih zgodb, kot nalašč za vse, ki jim zaviralci branja uspešno kratijo čas za daljše podvige.

✭✭


Obišči tudi:

Bukla
Manični poet
Razgledano

Recenzijski izvod je priskrbela založba Manični poet. Konteksti se zahvaljujejo.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s