Preskoči na glavno vsebino

Čips in telenovele: o rjavini tega prostora

vir slike: bukla.si
Že lep čas je minil, odkar sem v roke dobil tole knjižico. V njej nam Dušan Marolt v svojem proznem prvencu predstavi petnajst kratkih zgodb, ki so izšle pri Maničnem poetu, založbi, pri kateri Dušan tudi deluje kot urednik. Čips in telenovele je zbirka, ki ni poslana v kratkočasno in sproščujoče branje, dasiravno so daleč stran od hermetičnega in nerazumljivega. V nekaj manj kot stotih straneh boste zvečine brali o simptomih, ki kažejo na razpoke sodobne družbe v optimistično ali pesimistično cikličnost začaranih metel, večno obsojenih na brisanje nesnage, ki se vrne nazaj. Tudi avtor ima rad ponovitve in variacije na temo, a to v teh primerih sploh ni slabo. V svoji preprosti in večinoma nezapleteni zgradbi zgodb se vsebina lepo prilega formi, v kateri je razvoj likov hiter, zamolčan med vrsticami ali pa skrit v praznini predzgodbe, ki jo sestavimo sami in jo priključimo izrečenemu. Vse do poslednjih vrstic, kjer se v vsaki zgodbi smisel pripovedi na svojstven način tudi zašije.

Po Samostanu in Liščku, ki sta mi skupaj vzela najbrž več kot mesec branja, a poklonila nepozabnih 1700 strani, je v resnici godilo, da s seboj prenašam lažje čtivo. Tudi format kratkih zgodb je bil zavoljo vedno uspešnih zaviralcev branja, še posebno aktivnih v tem obdobju, zelo prijeten. Dušan se v njih na različne, a povsem prizemljene načine podvrže opazovanju sveta okoli sebe, ga podčrtuje v skupnih imenovalcih in postrga nedeljive preostanke, ki štrlijo iz sivine. V svojih zgodbah se tako recimo vidno loti vprašanj predestiniranosti. Ta v zgodbi Splav deluje kot močna sila, ki dva, ki sta se razšla in si postavita močno obljubo, da se nihče od njiju ne bo udeležil pogreba drugega, tlači skupaj, ne da bi dobro vedela, zakaj. Nekoliko drugače se tega loti v zgodbi Urše in Lovra v Izletu, kjer je na tnalu rutina. Dva, ki se sicer nikdar ne izvzameta iz vnaprej načrtovanih aktivnosti, se odločita za ekskurzijo izven cone udobja. A ne glede na to, kako zgodba predstavlja ta izlet kot nekaj najboljšega, kar se jima je zgodilo, ju njuna, samo njuna rutina ujame na način, kot bi predestiniranost ves čas prežala nanju v zasedi in se smehljajoče vrnila nadnju, ko je trenutek pravi. Ubežati temu, kar si, je pač jalovo početje. Še mnogo bolje in skozi nekolikanj kompleksnejšo strukturo je končni punchline učinkoval pri Križankah. Izvrstna zgodba, ki se sicer posluži bizarnosti kot so poslovilno družinsko kosilo in izbruh prepira zaradi reševanja križank, a te pripeljejo natanko tja, kamor je Dušan najbrž želel. Do mesta, kjer protagonist boleče spozna, da mu nič ne bo pomagalo pred vnaprejšnjo določenost, umeščenost v stroj usode. A gre tudi drugače. Zdi se, da je povsem isto, kar je na delu bilo v Splavu, na delu tudi v Kremšniti. Tudi Tilna in Romano je ponovno povezala neka nedoločljivost, toliko bolj neverjetna v svoji hipnosti in hitrosti, ki je ni dojela niti terapevtka, h kateri sta se zatekla po pomoč.

V osemnajstih letih zakona Vera nikoli ni šla z Martinom opazovati vlakov, čeprav jo je pogosto vabil. Ni hotela razumeti niti se potruditi, da ga pomirjajo.

Kar nekaj zgodb se tako ali drugače loteva samote. Osamljenosti in kontekstualizacije glavnih oseb skozi odsev v ogledalu tega, kar jih obkroža. Nekatere so zelo temne. Tako Martin v Vozovnici podoživlja vlake kot spomin na edino pravo domačnost in intimo, ki ga je vedno znova navdajala z mirom. Temu v kontrast pripovedovalec postavi dom z odtujeno ženo in sinom, kjer je bitko že izgubil, zato se v svojem zaključku vrne tja, kjer se edinole še počuti dobro. Podobno boleče se zaključi tudi Preblizu, kjer junak svoj pravi jaz skriva, dokler ga lahko, a nič ne odtehta posledic tega, kar je to razkritje prineslo. Dimna zavesa nekoliko počasneje zgradi malodane enako bistvo. Lev, ki poučuje kitaro, se skozi majhne predvidljivosti vedno bolj zaveda, kako njegovo življenje zapada v neprebavljiv kliše. In ko se družabno srečanje, ki bi moralo biti veselo (in najbrž za večino likov v zgodbi tudi je), sprevrže v spoznanje, da je tega dovolj, Lev prepozna svojo podobo v ogledalu in se zave tega, koliko obstranca je v njem in kaj mora storiti, da bo ostal zvest sebi. Karakterno prignan Levov lik do absurda je prikazan v naslovni Čips in telenovele, kjer avtor dobro zajame grozljivo občutenje osebe, ki je po travmi zapustilo samo sebe in na določeno mero svoje vulgarnosti pristaja tudi sama, medtem ko je v čips in telenovele zaklenila vse hrepenenje in želje, ki jih še ima. Brez upanja na kaj boljšega. Tej brezizhodnosti pa se po drugi strani v Oglasu zelo dobro upira Bogdan. Oglas, ki mu ponudi spremembo življenja, bi ga lahko tudi pokopal, a njegov odziv v zraku pusti viseti upanje, ki pod črto ponuja spoznanje, da mogoče pot do razočaranja ni tako vnaprej določena, kot bi takšne zgodbe lahko zapisale. Nekaj podobnega o tem, kako malo bi bilo lahko potrebno, da telo prepozna preteklo veselje, je tudi v Nostalgiji. In nekaj v tem, kako telo in um oba nikoli ne pozabita, kaj sta, tudi v Zajec bo dobro, ko nas Dušan pelje v kratko epizodo neozdravljivega hipohondra.

"Potem imava vse," je rekel, ko je s pogledom ošvrknil njega, ki je sklonjen nad skodelico spremljal njun odhod in ob tem spoznal, kakšen človek dejansko je.

Tu pa so tudi zgodbe, ki v sebi tudi drugače razkrivajo razpoke odnosov in bolečine, ki pride zraven. Nekje tu je pripoved Spomni se kdaj name, ki je kratek a močan vpogled v življenje z demenco. Kruto življenje, ki pa nam v ozadju ponuja nekaj optimizma brez moralnih sodb. Ena boljših zgodb po mojem mnenju. Mnogo bolj pretresljiva je zgodba Poslovilno pismo, kjer avtor oriše situacijo staršev, ki se bosta morala soočiti s smrtjo njune sedemnajstletne Zale. Odmev mešanice želje po tem, da najdeta krivca in dejstva, da življenje teče neusmiljeno naprej je tule zelo prizemljen. Več besed, kot nameni kratki zgodbi, bi bilo nepotrebno. To, kako življenje teče naprej in lahko povsem za vsakim vogalom naletiš na posluh, pa optimistično pokaže v zadnji zgodbi, Soočenju. Navzlic gesti na koncu, s katero je Dušan povezal prvo in zadnjo zgodbo.

Kje naj človek začne, če se zdi, da je obtičal? Pa še ne da se mu.

Kratke zgodbe v zbirki Čips in telenovele so torej variacije na teme usode, vnaprejšnje določenosti in kolesja časa, ki ponuja tako rešitve za nesrečna stanja duha kot tudi spoznanja za tiste, ki so tako ali drugače obtičali. To so zgodbe, ki skušajo prodreti onkraj zidov tega, kar v svojem nasebju življenja kažejo navzven. Privlačijo zaradi tega, ker so tu zaradi fasade vsakdanjosti in obdržijo zaradi tega, kar skrivajo. Zato se mi zdi, da je nekaj avtobiografske metafikcije v zgodbi Sanje so dovoljene. Na način, ki naslavlja celotno zbirko. V njej avtor popisuje svoj postanek v lokalu, kjer opazuje goste in jih presoja, podaljšuje njihove zgodbe s svojo domišljijo. Pri tem pa seveda največji problem niso ne oni ne avtor, temveč rjavina tega prostora, kot zapiše. Ki terja ukrepanje. Zato ga pošlje k spremembi. Ali je s tem avtor utemeljil svojo pot k prozi ali umik od nje, bi bilo čisto ugibanje. Vsekakor pa Čips in telenovele ponujajo dobre in kratke refleksije stanja družbe skozi najmanjše mikrosvetove junakov in antijunakov svojih zgodb, kot nalašč za vse, ki jim zaviralci branja uspešno kratijo čas za daljše podvige.

✭✭


Obišči tudi:

Bukla
Manični poet
Razgledano

Recenzijski izvod je priskrbela založba Manični poet. Konteksti se zahvaljujejo.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Figa: vsi modusi odhajanja

Če bi bil pesnik, kakšno pesem bi napisal o odhajanju? Bi ta imela lepo, zaokroženo obliko, ki bi namigovala na popolnost nekega naravnega dejanja, ali pa bi bila v Srečkovi maniri bolj svobodna, geometrično neskladna in vsebinsko težko ulovljiva, da pokaže nemoč ujetosti občutja v nekaj vrstic in predvsem spoštovanje do globokih neizrekljivosti govorice, ki nam vlada v duši? Ali bi pisal o tistih, ki so šli ali o tistih, ki so ostali? Bi bila to žalostna ali vesela pesem?  In tudi če bi rešil te dileme, bi še vedno bil daleč temu, da bi začel razmišljati o tem, kako bi začel in kako končal. Vse silnice tega sveta ne zmorejo odgovora na to, ali sem sploh zmožen napisati takšno pesem. Res ni enostavno pisati o tem, kaj odhajanje sploh je in koliko škode nam povzroča. Nam in naši okolici, vsem okoli nam. Kje se začne odhod, kje se prične ločitev in kje se konča človekova konsistenca. Ne, res ne gre za enostavne reči. Ravno zato se je z vso mero resnosti tega lotil tudi Goran Vojnović

Hiša Marije Pomočnice: hrepenenje in upanje

vir slike: booklikes.com Cankarjevo leto je. Stota obletnica smrti velikega literata, ki je trn v peti mnogim in nedosegljiv ideal mojstra besede drugim. Tole ne bo apologija ne prvih in ne drugih. Mogoče teh drugih bolj. O Hiši Marije Pomočnice je napisanih več kot dovolj besedil, vsi jo poznamo. Tole bodo konteksti, kot vsi ostali. Knjigo sem v roke vzel, ker sem v nekem danem trenutku želel ponovno prebrati nekaj Cankarjevega, ker tega že dolgo nisem storil. Tako sem po nekajdnevnem obiskovanju tega sicer kratkega besedila končal z branjem zadovoljen in ponovno navdušen nad dejstvom, kako lep, upodabljajoč in mogočen je slovenski jezik. Impresije, ki jih Cankarjeva beseda riše, ko ta bridko reže v domišljijo bralca, so resda sive, temačne, tudi boleče, a obenem tudi spoštljivo vežejo človeka - njegovo majhnost, ujetost v svet, kjer biva - s kritiko tega istega sveta, ki se konec koncev izkaže za še toliko bolj ujetega v ljudi. Hišo Marije Pomočnice sem bral kot spopad konfl

Čudo: obrazi

Se mi večkrat zdi, da je v resnici bolj pomemben drugim kot meni. Ga bolj potrebujejo. Meni zadostuje spomin nanj, toliko, da svojo podobo, ali bolje, podobo o sebi zjutraj sestavim skupaj in lahko po svetu hodim z nekim občutkom minimalne celote. A tudi za druge nisem prepričan, da vsi vidijo isto reč. To je tisto, kar me zares čudi. Nekateri vidijo nekaj, v kar bi strmeli, drugi pa odmaknejo pogled v trenutku. Največkrat se mi zdi, da ga povezujejo s tem, kar imenuje to, kar sem. Bi torej to pomenilo, da vsi ne imenujejo iste reči? Mogoče. To poimenovanje najbrž izvira tudi iz nečesa, kar vedo le oni sami. In toliko bolj, mar ne vodi to do tega, da to kar sem, ni nekaj, kar bi stalo pri miru, marveč se giblje od vsakega do vsakega? Kje je sedaj občutek celote, je sploh kdaj bil? Zdi se kot fenomen, ki se vsakokrat pojavlja in hkrati tudi izginja. Vsi poizkusi, da ga ujel, pa se končajo v pogledu, ki je usmerjen vanj. Toliko o mojem obrazu. In za mano je branje, ki se prav tako ukva