Konteksti

vir slike: emka.si O knjigah bi umno lahko govorili tudi kot o poteh. Tako kot je poved le seštevek trenutkov, ko želja potuje od začetka do svojega navideznega cilja, je tudi knjiga s svojim začetkom, ki bo pričelo potovanje ubeseditve nekega protesta, veselja, žalosti in hrepenenja, bo njen konec, navidezen ali ne, zaključek tega potovanja. Nadaljeval se tu ne bo več. Prebival bo v zavesti svojih bralcev popotnikov in v vseh naslednjih povedih, stavkih, nenazadnje željah. Nekatere knjige so dolgo potovanje, v marsičem predolgo. Druge so predvsem trpko in žalostno potovanje. Spet tretje so oboje. Takšna je tudi knjiga s številko. V prevodu in s spremnim besedilom Lare Unuk je Cankarjeva založba poskrbela za izdajo Iliasa Venezisa in njegove Številke 31328 . Roman, ki je sežetek avtorjevih spominov na delovna taborišča, v katerih je preživel 14 mesecev med 1922 in 1923, potem, ko je bila Grčija priča maloazijski katastrofi. Ob koncu prve svetovne vojne je bilo tisto območje Sred...

vir slike: modrijan.si Medtem, ko se že strastno prepogibam nad branjem in iskanjem španskega ministra za šolstvo v zadnji Zafonovi knjigi Pokopališča izgubljenih knjig , se sedaj vračam k branju čisto drugačnega gradiva, ki mi je v privlačni govorici zopet približevalo čas druge svetovne vojne, a še bolj kot to neko temeljno človekovo gesto preživetja, ki je prisotno v vsem, kar ga obkroža in ogroža. Gre za roman Siegfrieda Lenza , ki je zaradi časa in prostora, v katerem je nastal, pa tudi zaradi vsebine ter njene interpretacije v političnem kontekstu tega istega časa in prostora dolgo ostal v predalu in je bil tako izdan posthumno, pred nekaj leti pravzaprav. Izvrstni roman nosi naslov Prebežnik . Okoliščine nastanka in burna usoda neobjave besedila je odlično popisana v spremnem besedilu na koncu romana, ki ga je spisala Kristina Jurkovič; roman je marca letos v prevodu Ane Jasmine Oseban izdala založba Modrijan. Bolj kot samo osnovno dejanje Prebežnika, torej prebeg na drugo...

vir slike: emka si Nekaterih knjig se ne morem načakati. Izjemno vesel sem bil, ko je dospela vest, da je iz tiskarne prišel še drugi zvezek Sveta brez konca. Izjemni dolgometražec, ki se zopet razteza na preko pet sto strani in bralcu ponuja mamljivi nekajdnevni izlet v štirinajsto stoletje, kjer se na angleškem otoku odvija zgodba potomcev junakov, katerih usode je Ken Follet popisal že v prvem delu trilogije Kingsbridge, Stebri zemlje . Branje je še vedno odlično, in povsem zadovoljno prikimava zadoščenim pričakovanjem, ki jih je pred nekaj več kot desetimi leti povzročil avtor, ko je izdal to nadaljevanje. Verjamem, da se je po uspešnem romanu težko soočiti s temi vprašalnimi pogledi in iskanjem vnovičnega presežka. Ne, presežka glede na Stebre tu res ni, tudi ne mislim, da bi ga Follet želel. Napisal je nadaljevanje, ki slogovno in pripovedno, tudi geografsko sledi Stebrom, njegove glavne osebe so potomci tistih, o katerih smo brali v Stebrih, a vse to bi zlahka tudi zamolčal...

vir slike: emka.si Mračno obokano podmostje krasi naslovnico prve knjige nadaljevanja Follettove trilogije Kingsbridge , malodane življenjskega dela tega plodnega pisatelja, njegova veleuspešnica, s katero je literariziral zgodovinsko dogajanje v Angliji. Začenši v dvanajstem stoletju, ko je bil osrednji del zgodbe, prav tako raztezajoče se na krepkih prekotisočih straneh, se sedaj dogajanje premakne dvesto let v prihodnost. Kraj ostaja isti. Kingsbridge. In ljudje ostajajo podobni. Po branju te knjige, ki sem jo komaj čakal in katere drugo knjigo sedaj pričakujem toliko bolj nestrpno, si lahko mislim, da je Follett v vsem, kar je napletel, iskal le variacije na temo izmenjujoče se slave ljubezni, strahu in splet, strasti, zmag in vedno novih porazov. To se zdi Follettova popotnica, njegovo sporočilo. Ob koncu zapisa za Stebre zemlje sem zapisal, da gre za branje, ki ne štedi z živci, ki vsebuje mnogo nasilja, odpovedi, poskuse razumevanja meniškega življenja in preprostega studa...

vir slike: bukla.si Mojster arhitekt Plečnik je nekoč, tako na Berem arhitekturo , izjavil naslednje: Ali čutite, kako je tu kamen duha? Kakor da je človek prišel k Michelangelu. Mi pa papir mečkamo. Bog se nas usmili. Javna slava, delo v javnosti, vse to ni nič! Samo pri delu, ko človek občuti za trenutek krila večnosti, dobi nekaj, česar mu ne more vzeti nihče več - zato pa je tudi umetnost tako grozno krasna stvar.  In čeprav ta izjava nima neposredne povezave z dvanajstim stoletjem, tudi je nima z srednjeveško cerkveno arhitekturo in na koncu koncev še najmanj z Kenom Follettom, se zdi, da je imel na nek način v mislih tudi književnost, ki tako lepo slavi prav srednjeveško graditeljsko umetnost, iskanja večnosti v visoko segajočih stolnicah in borbi za vsakdanje delo, ki ni omejeno le na iskanje vsakdanjega zaslužka, marveč toliko bolj občutka kril večnosti. Ken Follett, ki smo ga na tem mestu brali že kar lep čas nazaj v izjemno pomenljivo prepleteni trilogiji Stoletje , j...

vir slike: emka.si Letošnje leto je res polno dobrih knjig. Malo je nerodno le to, da so tako obilne, da ne gre prav hitro. A dobrega branja sem vedno vesel. Čeprav je polno teme, gnusa, razočaranja, slabega, mrzlega, nepravičnega, živalskega in kaotičnega . Vendarle pa tudi polno zgodovine in ljudi, ki so v podobni, nemara zelo podobni zgodbi zares preživljali in pustili del svojega življenja (ali vsega) na tem odročnem kraju, kjer si je sovjetska oblast v dvajsetih letih 20. stoletja domislila izvedbo prevzgojnega taborišča , v nekem modelu, ki so mu sledili (drugi) gulagi kasneje. To je zgodba o dogajanju v taborišču na Soloveških otokih . Izjemno natančen, senzibilen in kričeč roman, ki bralca prilepi na svoje strani; mnogodimenzionalna študija človeških odnosov v nejasnih razmerah, ki v ozadju vsega ustvarjajo povsem kaotičen občutek popolne nemoči nad strojem zgodovine . In v njej nekaj posameznikov. Takšnih in drugačnih. V njej tudi ljubezen . Takšna in drugačna.  Piše...

V zadnji izdaji Modernih klasikov je k nam prišel prevod Eka Kurniawana, romana Lepota je pogubna. Knjiga je širokopotezno zastavljeno in večino svojih ciljev, po mojem mnenju uspešno tudi zadane. Gre za epsko zgodovinsko dramo, ki izpostavlja nekaj generacij družine, na čelu s prostitutko, potomko Nizozemskih naseljencev in turbulentno usodo njenih štirih hčera, bralca pa skozi ta življenja popelje v brutalno, surovo in neprizanesljivo pot desetletij 20. stoletja, ki so bila za Vzhodno Indijo tako zelo pomembna. Široka paleta junakov, učna ura zgodovine in preizkušnje vrednot. Dobro branje. vir slike: emka.si Prikaže nam torej generacijsko pripoved v zgodovini Indonezije. Prične pred drugo svetovno vojno in konča mnogo kasneje. Vmes pa so zgodbe. Že na začetku vas pričaka antologijski stavek, o katerem boste upravičeno lahko brali, da gre za enega najboljših začetkov romana sploh.

Morfej je eden tisočerih sinov boga spanca, najbolj spreten od vseh, ki ima moč posnemanja katerega koli človeka, njega podobe in glasu. Morfej oblikuje sanje, je bog sanj. Mnogo kasneje je po njem ime dobil morfij. Zdravilo, ki lajša hude bolečine. Še kasneje pa je poljski pisatelj Szczepan Twardoch napisal briljantni roman z natanko takšnim naslovom. Morfij. In v njem je junak, ki ima več opraviti z morfijem kot pa z Morfejem. Ali vendarle ne. Konstanty Willeman je rekreativni (v vsej neprimernosti te oznake) uporabnik morfija; po njem hlepi in ga potrebuje, medtem ko ni odposlanec, ki bi skozi sanje ljudem sporočal slabe in dobre novice. Ali pač? Morfij v knjigi ne nastopa tako pogosto, kot bi pričakoval, pa tudi Konstanty od njega ni odvisen, pač pa je zaradi svojih staršev, vzgoje in zgodovinske situacije zmožen pretvarjanja, prevzemanja različnih oblik, s katerimi na svoj način služi zgodovini in lastnemu učasovanju. Twardoch je napisal knjigo, ki vzbuja mnoga premišljevanja. To,...

Tole čtivo je do sedaj mirno šlo mimo mene. Nihče v mojem dosedajšnjem obračanju listov ni izpostavil tega dela, prav tako očitno ob kakem prispevku v časopisju nisem bil dovolj pozoren. Tudi v šoli se ne spomnim, da bi ga omenili. Kar je zanimivo, še posebej to slednje. Ker gre za knjigo, za katero bi pričakoval, da gre vštric z marsikaterim elementom učnega načrta in pride prav v marsikateri fazi poučevanja, izgradnje osebe in odraščanja. Nadvse zanimivo, tudi zaradi tega, ker bi človek lahko pomislil na pomanjkanje prevoda v slovenščino, in to prav tako hitro tudi opustil, saj je prvi prevod omenjenega listosuka nastal že pred več kot 50 leti. No, nič ne de. Kot je za revolucijo čisto vseeno, kakšno je vreme, je tudi za dobro knjigo čisto vnemar, kdaj jo prebereš. Ali pa nemara celo bolje, da si pustiš nekaj let izkušenj, da fina knjiga pristane v bolje grajeno okolje in tudi sama več ponudi bralcu. Kakor koli že, končno sem tudi jaz prečital To Kill a Mockingbird , Če ubiješ opona...

Prav danes, ko se začenjajo Slovenski dnevi knjige, lahko zopet pišem o izjemnem branju, ki sem ga z veseljem bral v zadnjem tednu. Zgodba, ki je večplastna in pomaga razumeti svet. Zgodba, ki v sebi skriva svetove, v resnici čisto blizu nas, pa se jih vseeno ne moremo tako zlahka dotakniti, ker v njih vlada neko tenkočutje, do katerega se je treba še prebiti. To je zgodba, ki me je spomnila na tisto, kar je nekoč zapisal Freud v svojih Predavanjih za uvod v psihoanalizo , ko je pisal o fobijah otrok. O strahu pred temo in strahu pred samoto, o tem, kako se prva lahko obdrži celo življenje, obema pa je skupno pogrešanje ljubljene osebe. Pisal je, kako je nekega otroka, ki ga je bilo v temi strah, slišal klicati v sosednjo sobo: "Teta, pogovarjaj se vendar z menoj, strah me je." "Ampak kaj boš imel od tega? Saj me ne vidiš." Temu je sledil otrokov odgovor: "Če kdo govori je svetleje" (slovenski prevod na str. 382). Odkar sem prvič prebral ta del kultne Freu...

Mojih srečanj z islandskimi črkosuki ni bilo prav veliko. Žal. A tisti, ki so bili, so se praviloma končali z dobrimi spomini, ki se vsake toliko prikradejo nazaj, če ne drugega že zato, da vzbudijo nekaj neprijetne slabe vesti, zakaj se ne vrnem nazaj na sever, kjer pač dobro pišejo. Nič ne de, takšno slabo vest, kakor tudi marsikaj drugega nujnega, znam lepo potolči nazaj, da štrleče ne bode preveč tja v udobno preživljanje bralnih uric. A ko pridejo na vrsto, iz tega ali onega razloga, takrat sem po pravilu ponovno navdušen. Že dolgo, predolgo nazaj sem tako zelo užival v Islandskem zvonu nobelovca Halldórja Laxnessa, nekaj let nazaj pa v navdušenju odkrival tudi islandski prispevek k razvoju pojma skandinavske kriminalne zgodbe z Arnaldurjem Indriðasonom – izjemen žanrski užitek - in meni zelo ljubo Yrso Sigurðardóttir, ki v podobnem žanru prav tako piše dobre zgodbe. Sedaj na ta prekratek seznam dodajam tudi Sigurjóna Birgirja Sigurðssona, ki se na knjige podpisuje kot Sjón. In ...

V nekih idealnih zgodovinah, ki jih ne bi nikdar pisali prebivalci naše zemlje, otroci niso del vojne. Vojne so nemara nujne, bi me lahko kdo poučil. Ne vem sicer, s kakšnim argumentom, a vseeno. Vojne so zgodbe izkazovanja moči, takšnih in drugačnih. Za dosego ekonomskih, političnih, geografskih in še kakšnih drugih koristi. Ali vseh skupaj. V tej najbrž preskopi ali preširoki opredelitvi je jasno lahko le to, da v teh zgodbah otroci nimajo kaj iskati. Vojna bi morala biti stvar odraslih ljudi, ki so jih neuspehi vseh drugih rešitev pripeljali do sklepa, da drugače ne gre. Ne gre, ker je želja še vedno premočna. A ta želja je še vedno stvar odraslih, ne otrok. Zato v nekih idealnih zgodovinah otroci v vojnih zgodbah ne nastopajo. Obstajajo seveda realne zgodbe, ki se na te fantazije požvižgajo. In gredo k stvari kot taki, kakršna je. Popisujejo krute usode otrok, ki jih vojne jemljejo za talce svojih nevarnih igric. Ko so kot neka kolateralna škoda, ki je ni moč preprečiti. Ta veliki...

Julian Barnes je Zgodovino sveta v desetih poglavjih in pol izdal že pred z brado ozaljšanimi šestindvajsetimi leti. A leta tej knjigi očitno dobro denejo in ostrina njegovih sestavkov je najbrž danes še nekoliko bolj opazna. Zgodovina sveta je, takole na prvi pogled, knjiga z jajci. Knjiga, ki si drzne pomisliti drugače; ki je zmožna pogledati alternative tega, kako se je zgodilo. Knjiga, ki sicer vzame v zakup zgodovinsko priznane dogodke, a jih osvetli na povsem drugačen način, z drugačnimi očmi, drugačnimi besedami in tudi drugačnimi slikami. Nekakšna antizgodovina , če s tem mislimo borbo proti ustaljenim, priučenim in sprejetim pogledom na reči, ki so se dogodile. A to je nekoliko preveč. Gre za podvrženost zgodbam moči, ki jih vsebujejo one same, na literarizirani ravni. Kaj želim reči? Ni štos v temu, kaj se je zgodilo, štos je v tem, kako se je zgodilo in kako je o tem mogoče povedati zgodbo. Zgodovine brez zgodb ni, zgodbe pa čisto brez težave režejo svoje povezave z histor...

Transatlantik je širokopotezna zgodba, ki ima mnogo želja in zajema moč upodobitvene moči z zares veliko žlico. Skoraj težko je začeti pisanje o tem romanu, pa ne, ker bi imel težave z iskanjem smisla in učinka, ki ga povzroča Colum McCann s svojim delom na bralca, temveč ravno nasprotno, zato, ker je v resnici zelo poln roman. V mnogih ozirih. Pa to sploh ni naključje. Colum je namreč uveljavljen avtor, ki tudi sam poučuje kreativno pisanje v New Yorku. Izdal je kar nekaj naslovov in prejel prav tako lepo število nagrad za svoje ustvarjanje. Med posebnimi literarnimi častmi je seveda potrebno omeniti tudi nominacijo za nagrado The Man Booker . Leta 2013 je bil zanjo nominiran prav za Transatlantik. vir slike: sanje.si Transatlantik je roman, ki v resnici ni prav obsežen, čeprav se dogajalni čas razpenja čez skoraj 170 let in vključuje 4 generacije. Po številu strani se seveda niti od blizu ne sreča z enormno količino bralnega materiala, ki ga recimo premore Kenneth Mart...

Zapis je bil predhodno objavljen v Outsiderju - reviji, ki presega meje . Toplo jo priporočam v branje; Nina, hvala za dovoljenje za objavo   http://outsider.si/   V umetnosti obstaja nekakšen estetski ozir, skozi katerega lahko v delo strmiš dolgo časa, pa ne moreš biti prepričan, da boš zagledal pravo stvar. Spoznanje, da si na sledi nečemu velikemu, te vase sprejme šele post festum takšnemu strmenju in temu čudenju. A ko se enkrat zgodi, se skoraj utopiš v grozi lastnega obupa, sledeč žalosti očitne površne pozornosti, ki si jo namenil točno temu delu, takšnemu avtorju. Moral bi biti boljši in poslušati bolj natančno. A vseeno škode pravzaprav ni. Prava stvar je tu, strmenje in čudenje prav tako. In avtor je Avtor. V tem primeru Stefan Zweig s svojim izjemnim delom, Včerajšnji svet . vir slike: bukla.si Včerajšnji svet bi lahko brali na mnogo načinov. Lahko bi drzno zapisal, da gre za presežek izjemne kakovosti opisovanja nekega obdobja. Lahko bi zapisal tudi, da...

HHhH je kratica za Himmlers Hirn heißt Heydrich , kar bi po slovensko pomenilo Himmlerjevi možgani se imenujejo Heydrich .  HHhH je hkrati tudi naslov odlične knjige, ki sem jo z veseljem prečital v zadnjih dnevih. Naslov lahko o knjigi izda veliko, a največkrat je tako, da ga šele po branju uspemo nekako dojeti in takrat nam je bolj jasno, kam pes taco moli. Knjige vsekakor ne gre soditi zgolj po naslovu. Če že, potem rajši po platnicah. In razmišljanje, pisanje o HHhH, je vsaj toliko prepredeno z užitkom, kot je bilo branje. Takoj je potrebno razjasniti: roman Laurenta Bineta o atentatu na Reinharda Heydricha je izjemno dobro berljivo delo, vrhunsko v svoji strukturi, inovativno v svojem pristopu in napeto branje, ki ti poleg zgodbe, ki jo je napisala zgodovina, poda tudi zgodbo o rekonstruiranju te zgodbe. Roman, ki ga imamo pred seboj, lahko torej dojamemo zgolj kot enačbo, v katere računu sta se znašli zgodba o atentatu in zgodba o pisanju zgodbe o atentatu. To je Zgodba...