 |
| vir slike:miszalozba.com |
O tej zbirki se lahko pogovarjamo na mnogo načinov. Prav tako, kot imajo že pravljice same pred sabo mnoštvo tipologij različnih bralcev. In ker so tudi pravl Po pravljicah posegajo otroci, ker jim s svojo sporočilnostjo tako po zgledu zgodovine nalagajo starši ali stari starši, dasiravno tudi sami zlahka uvidijo, da moralnih naukov iz njih venomer ni najlažje izvleči. Berejo jih starši, ker tudi sami v njih presenečeno najdejo vsakokrat nove svetove, med njimi tudi spoznanja, da so te pravljice
starejše, kot so si predstavljali. Mnogo starejše. Berejo jih akademiki, ker v njih iščejo rdeče niti, ki so konstitutivni del tega, kar sestavlja zgodovino samo. In beremo jih konec koncev tudi vsi tisti, ki so prepričani, da pravljice predstavljajo izjemno pomembno odslikavo sveta, fenomenov, ki sestavljajo pojavni svet in razmerja v njem. Pravo bogastvo se skriva v tem, kako vse to pripovedovalec v sebi prežveči in skozi to silno upodobitveno moč uma prenese do poslušalcev. In v teh okvirih so pravljice neverjetne. Odlične in nujne.
Tukaj najlepše dekle stoji,
naj takoj nogavice in čevlje dobi,
tudi razkošna obleka ji pristoji,
in njenega očeta razveseli.
(iz Pepelčice)
Vse to in za vse te so tudi Schönwerthove pravljice. Prinašajo plejado različnometražnih pripovedi. Nekatere vam bodo zelo znane, nekatere malo manj. Veliko jih je, predvsem pa so drugačne. Ne toliko drugačne po tem, kdo v njih nastopa, tudi ne po tipologiji. Ampak po načinu pripovedi. Najbrž se ne bom preveč motil, če bom rekel, da jih bo večina ob branju hote ali nehote kontrastirala z Grimmovimi ali Perraultovimi in tu se porajajo velike razlike v načinu pripovedi. Medtem, ko se slednje berejo hitreje, bolj tekoče in nemara tudi z bolj jasnim ciljem, bolj razdelanim smotrom, zakaj so zapisane, se Schönwerthove berejo precej bolj surovo, neobdelano, občasno z bolj sunkovitimi preskoki in nelogičnimi zvezami, a zdržema podajajo vedno bolj zagotov občutek avtentičnosti, neumetelnosti, ki brez prenarejanja in dodatnega cvetja, če lahko tako zapišem, zveni tako, kot si predstavljam, da bi lahko zvenel glas pripovedovalcev, ki jim je Schönwerth prisluhnil v daljnem 19. stoletju. Predvsem se zlahka razbere urednikovanje zapisanega materiala, ki ga je bilo pri bratih Grimm najbrž mnogo več. Schönwerthova zapuščina že v kazalu slovenske izdaje razkriva, da so nekatere pravljice bile še brez naslova.
Vzamem te v zakup,
naj bo še tak peklenski hrup.
Hudiču pljunem v goltanec,
zlati zmaj pa bo moj vranec.
(iz Zaklad v ognjišču)
Slovenska izdaja Schönwerthovih pravljic zgodbe deli na šest delov: pravljice o čarovnijah, pravljice o živalih, pravljice o nadnaravnih bitjih, legende, pravljice o norčijah in pravljice o naravi. Skupaj torej zares bogata zbirka pripovedi. Brali boste o Kralju Zlatolasu z motivom Sneguljčice v moški osebi, ki ga kralj ukaže ubiti, a z iznajdljivostjo in pogumom princ vse razreši. Prisotna je tema, ki spremlja tudi marsikatero drugo v zbirki, tema dobrega, ki se z dobrim tudi vrača in slabega, ki se vrne le kot slabo. Kot tudi v Figah ali v Berta na grmadi, v kateri zavist povzroči grozna dejanja, ki se ne izplačajo. Ta zavist, ljubosumje je tudi osnova izjemne miniaturne pripovedi Volkovi, v kateri je skozi te zveri projecirana bolečina kneginje ob neplodnosti. Ali tudi v Sliki. Tu je še pravljica o Lepi sužnji, o preveranem Karlu in kraljevi hčeri, o maščevanju. Pa Železni čevlji, kjer beremo o velikem odrekanju za večje dobro ter kazni za neupravičeno željo, z dobrim koncem in pohvalo vztrajnosti. Nekoliko manj prijazna pravljica Tri cvetlice prinese sovraštvo gozdne žene, ki ubogi Katri najprej nameni molk, nato pa še detomor, pozorni bralec bo v njej naše tudi Grimmovih Dvanajst bratov. Odlična priredba, zapis, interpretacija klasične pravljice je tudi v Pepelčici, torej dekletu, ki jo poznamo kot Pepelko. Tu je tudi Grimmov Pogumni krojaček, v zgodbi z naslovom Sedem na en mah. Zanimivo je brati tudi pravljico, v kateri nastopata slavna nordijska Odin in Freia.
Motiv Vraga s tremi zlatimi lasi boste našli v Schönwerthovem Kraljevem stražarju, tisti, ki še nekoliko več berete pravljice, boste sorodno zgodbo našli tudi v slovenski ljudski pripovedi, ki je v priredbi Anje Štefan izšla pod naslovom Hudičeva volna. Nekaj podobnega velja za pravljico Pastir in trije velikani, v kateri boste prepoznali tudi slovensko ljudsko Od lintverna, ki je - prav tako v priredbi Anje Štefan - prišla do nas pred nekaj leti. Le da je jo je tisti prevarant pri slovenski različici odnesel mnogo manj kruto (vrgli so ga v luknjo, kjer je prej živel zmaj z devetimi glavami, ki ga je junak zgodbe ubil) kot pri Schönwerthu (tega nesrečnika so razčetverili), a pri obeh zgodbah se je junak poslužil natanko iste ukane, da je uspel dokazati svoje junaštvo. Ta zgodba je skozi takšne primerjave še posebej zanimiva, saj lahko sedaj ob bok Zvonku Čohu, ki je ilustriral lintverna z devetimi glavami v Čoharijah položimo ilustracijo tega enakega zmaja Hane Stupica. Oba sta čudovita, čeprav je Hana svojemu že odsekala nekaj glav, Čohov pa še vedno jezno renči na junaka, ki ga kani pokončati. In tudi v pravljici Jezni župnik boste našli nekaj slovenskega ljudskega, ali obratno: tako kot sta v prvi klavrno končala pes Porček in mačka Timijanček, je v drugi, slovenski pripovedki Peteršiljček (v zapisu Jasne Majde Peršolja), klavrno končal tudi istoimenski kuža. Seveda, povezav je ogromno. Pravljice so pričevalke odnosov med ljudmi in prenašanja iz roda v rod, od ljudi za ljudi. Tradicija zatekanja k zgodbam, pripovedovanja, učenja mladih in interpretacije narave skozi domišljijo je starejša od mnogega, kar nam je danes pomembno.
Zrcalce, zrcalce, reši nas težave,
pokaži mi številke prave,
prihajam z daljne planjave,
da rešim princeso iz trdnjave.
(iz Jan Hojladri)
V Čarobnem peresu beremo o tem, kako videz vara; v Čudežnem ptiču o tem, kako nikdar ne vemo, kje se lahko nahaja sreča in da se usodi pač ne da ubežati. Med Potepuškimi živalmi najdemo Grimmove Bremenske mestne godce. Poseben sklop zavzemajo tudi pravljice o nadnaravnih bitjih. Tu izvemo nekaj o gozdnih ženah, v Lanenem cvetu nas uči, kako je potrebno spoštovati stare običaje. Posebej zanimive, mogoče zato, ker doslej o njih nisem dosti bral, so bile vodne žene. V Pas in ogrlica najdemo motiv glavnega junaka, ki pretenta nadnaravno bitje, ki mu je pred tem pomagalo - nekaj podobnega, kot se spomnimo pri Špicparkeljcu - ker Barbara otroka noče dati vodnim ženam. Nadalje gremo tudi v krščansko tradicijo, ki je za področje, v katerem je Schönwerth zbiral pripovedno izročilo zelo pomembno. Tako sta v Ključu omenjena Adam in Eva, v pravljici nastopa tudi škof, čeprav niti ne v pozitivni vlogi. Tej tradiciji so posvečene legende, sicer le štiri. V njih tematizira prepletenost narave in božjega (Drevo v obliki križa) ali majhnost človeka nasproti božjemu (Moka namesto snega). Drugje najdemo tudi kak motiv Fausta, v Ribiču in hudiču je tu pogodba s hudičem, ki zopet nekako spominja na Špicparkeljca; v Stavi s hudičem pa demonizacijo nekega določenega poklica, ceha, v tem primeru oglarja.
Detel se imenujem,
kar je mehko, pojem,
kar je trdo, zavržem,
kot čižek žvrgolim -
in jaz da nič ne naredim?
(iz Detel)
Uživali boste v pravljicah o norčijah. Gobezdalo, v katerem je ubogi junak kravo prodal kipu, bo obudilo spomin na Milčinskijeve Butalce. Tu nekje je tudi tista o Neumni ženi, ki sporoča, da tudi neumnost lahko prinese srečo. Premeteni Vid skuša svet ukrojiti po svoji podobi s prevaro, a zanimivo, na koncu ne uspe. Zanimivo predvsem zato, ker bralec dobi občutek, da se malodane vse pravljice zaključijo s pozitivno noto. Zelo podoben ustroj pravljice najdemo tudi v Vedeževalki, pravzaprav najdemo tudi iste besede. A ta, v razliki do Vidove, ima srečen konec za pastirja, ki je pretental vse po vrsti. Na koncu pa so tu še pravljice o naravi, ki kažejo predstave razumevanja naravnih pojavov, zaradi česar je na njih nekaj romantičnega, otroškega, panteističnega. Čudovito jih je brati. Barva snega vam pove, odkod snegu, čeprav ga je letos v mojih legah precej malo, ta lepa bela barva. Nič manj zanimiva pa ni tudi Sončeva prisega, saj sem jo bral predvsem v kontekstu lanskoletnega branja pravljice, ki majhnim otrokom osmišlja ločitev Zakaj sončni princ in lunina vila ne živita skupaj? in prisega seveda ponudi drugačne mitologije.
Gozdna žena, gozdna žena, to je za té!
Naj lan dobro rase,
da ga bo dovolj za obe!
Menim, da bo dovolj. Jasno je, o kakšnem obsegu govorimo, ko se pogovarjamo o slovenski izdaji Schönwerthovih pravljic. Gre za antologijsko in epohalno delo, ki bo naslovilo malodane vse strukture bralcev. Od tistih, ki jih bodo brali za zabavo do tistih, ki bodo v njih iskali zgodovino, antropologijo, psihologijo in literaturo. Schönwerthove pravljice so vse, kar od takšnih zbirk pričakujemo: učeče pričevalke in pripovedovalke duha časa, v katerem so se razvile do svojega zapisa. V njih je vsa radost in beda človeškega bitja, v njih je preplet tega, kar lahko občutimo in tega, do česar lahko sežemo le z idejo in domišljijo. So vprašanja in odgovori hkrati. Kot tudi presek zgodovine in trenutka. Prinesle bodo nove bralce klasičnih pravljic in bogatile spoznanja o njihovem ustroju vsem tistim, ki jih že poznajo. Prava poslastica. To, vse to. Schönwerthove pravljice so izdane za prihodnost. Odličen izdelek.
✭✭✭✭✭
Obišči tudi:
Bukla Miš
Universität Regensburg
Franz Xaver von Schönwerth-Gesellschaft
Gospodična knjiga
NPR
The Guardian
The Newyorker
Goodreads
Carniola: Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko (pismo J. Grimma Costi)
Recenzijski izvod je priskrbela založba Miš. Konteksti se zahvaljujejo.
Komentarji
Objavite komentar