Preskoči na glavno vsebino

Schönwerthove pravljice: učeče pričevalke in pripovedovalke duha časa

vir slike:miszalozba.com
Slovensko okolje je za Franza Xaverja von Schönwertha slišalo že nekaj časa nazaj. Nikakor ne vem seveda, kdaj točno. A na to ime sem tudi sam naletel pred leti, ko sem se ukvarjal in več bralnega časa posvetil bratoma Grimm, ki sta s svojo zbirko Otroških in hišnih pravljic od leta 1812 naprej naredila veliko delo in zaznamovala kulturno odraščanje marsikaterega otroka. Grimmove pravljice so bestseller in s prevodi, ki so jih bile deležne tudi v slovenski jezik, so se trdno usidrale v zavest ljudi. Schönwerth je tudi sam bil velik zbiralec pravljic, ki je gradivo zbiral na območju Oberpfalz na Vzhodnem Bavarskem. Obstaja dober razlog, zakaj ga ostareli Jacob Grimm omenja v pismu, ki ga pošilja v odgovor na povabilo v Ljubljano, ko ga je Historično društvo za Kranjsko leta 1958 postavilo za častnega člana. Obstaja dober razlog, zakaj ga tudi drugje omenja z veliko naklonjenostjo. To bo bralec spoznal tudi po zaslugi izdaje Schönwerthovih pravljic v slovenščino, v odličnem prevodu Tine Štrancar in z izjemnimi ilustracijami Hane Stupica in bogato opremljenim spremnim aparatom (predvsem seznam pravljic z ATU tipologijo in povezavami na ustrezne Grimmove KHM), ki je lani jeseni izšla pri založbi Miš.

O tej zbirki se lahko pogovarjamo na mnogo načinov. Prav tako, kot imajo že pravljice same pred sabo mnoštvo tipologij različnih bralcev. In ker so tudi pravl Po pravljicah posegajo otroci, ker jim s svojo sporočilnostjo tako po zgledu zgodovine nalagajo starši ali stari starši, dasiravno tudi sami zlahka uvidijo, da moralnih naukov iz njih venomer ni najlažje izvleči. Berejo jih starši, ker tudi sami v njih presenečeno najdejo vsakokrat nove svetove, med njimi tudi spoznanja, da so te pravljice
starejše, kot so si predstavljali. Mnogo starejše. Berejo jih akademiki, ker v njih iščejo rdeče niti, ki so konstitutivni del tega, kar sestavlja zgodovino samo. In beremo jih konec koncev tudi vsi tisti, ki so prepričani, da pravljice predstavljajo izjemno pomembno odslikavo sveta, fenomenov, ki sestavljajo pojavni svet in razmerja v njem. Pravo bogastvo se skriva v tem, kako vse to pripovedovalec v sebi prežveči in skozi to silno upodobitveno moč uma prenese do poslušalcev. In v teh okvirih so pravljice neverjetne. Odlične in nujne.

Tukaj najlepše dekle stoji,
naj takoj nogavice in čevlje dobi,
tudi razkošna obleka ji pristoji,
in njenega očeta razveseli.
(iz Pepelčice)

Vse to in za vse te so tudi Schönwerthove pravljice. Prinašajo plejado različnometražnih pripovedi. Nekatere vam bodo zelo znane, nekatere malo manj. Veliko jih je, predvsem pa so drugačne. Ne toliko drugačne po tem, kdo v njih nastopa, tudi ne po tipologiji. Ampak po načinu pripovedi. Najbrž se ne bom preveč motil, če bom rekel, da jih bo večina ob branju hote ali nehote kontrastirala z Grimmovimi ali Perraultovimi in tu se porajajo velike razlike v načinu pripovedi. Medtem, ko se slednje berejo hitreje, bolj tekoče in nemara tudi z bolj jasnim ciljem, bolj razdelanim smotrom, zakaj so zapisane, se Schönwerthove berejo precej bolj surovo, neobdelano, občasno z bolj sunkovitimi preskoki in nelogičnimi zvezami, a zdržema podajajo vedno bolj zagotov občutek avtentičnosti, neumetelnosti, ki brez prenarejanja in dodatnega cvetja, če lahko tako zapišem, zveni tako, kot si predstavljam, da bi lahko zvenel glas pripovedovalcev, ki jim je Schönwerth prisluhnil v daljnem 19. stoletju. Predvsem se zlahka razbere urednikovanje zapisanega materiala, ki ga je bilo pri bratih Grimm najbrž mnogo več. Schönwerthova zapuščina že v kazalu slovenske izdaje razkriva, da so nekatere pravljice bile še brez naslova.

Vzamem te v zakup,
naj bo še tak peklenski hrup.
Hudiču pljunem v goltanec,
zlati zmaj pa bo moj vranec.
(iz Zaklad v ognjišču)

Slovenska izdaja Schönwerthovih pravljic zgodbe deli na šest delov: pravljice o čarovnijah, pravljice o živalih, pravljice o nadnaravnih bitjih, legende, pravljice o norčijah in pravljice o naravi. Skupaj torej zares bogata zbirka pripovedi. Brali boste o Kralju Zlatolasu z motivom Sneguljčice v moški osebi, ki ga kralj ukaže ubiti, a z iznajdljivostjo in pogumom princ vse razreši. Prisotna je tema, ki spremlja tudi marsikatero drugo v zbirki, tema dobrega, ki se z dobrim tudi vrača in slabega, ki se vrne le kot slabo. Kot tudi v Figah ali v Berta na grmadi, v kateri zavist povzroči grozna dejanja, ki se ne izplačajo. Ta zavist, ljubosumje je tudi osnova izjemne miniaturne pripovedi Volkovi, v kateri je skozi te zveri projecirana bolečina kneginje ob neplodnosti. Ali tudi v Sliki. Tu je še pravljica o Lepi sužnji, o preveranem Karlu in kraljevi hčeri, o maščevanju. Pa Železni čevlji, kjer beremo o velikem odrekanju za večje dobro ter kazni za neupravičeno željo, z dobrim koncem in pohvalo vztrajnosti. Nekoliko manj prijazna pravljica Tri cvetlice prinese sovraštvo gozdne žene, ki ubogi Katri najprej nameni molk, nato pa še detomor, pozorni bralec bo v njej naše tudi Grimmovih Dvanajst bratov. Odlična priredba, zapis, interpretacija klasične pravljice je tudi v Pepelčici, torej dekletu, ki jo poznamo kot Pepelko. Tu je tudi Grimmov Pogumni krojaček, v zgodbi z naslovom Sedem na en mah. Zanimivo je brati tudi pravljico, v kateri nastopata slavna nordijska Odin in Freia.



Motiv Vraga s tremi zlatimi lasi boste našli v Schönwerthovem Kraljevem stražarju, tisti, ki še nekoliko več berete pravljice, boste sorodno zgodbo našli tudi v slovenski ljudski pripovedi, ki je v priredbi Anje Štefan izšla pod naslovom Hudičeva volna. Nekaj podobnega velja za pravljico Pastir in trije velikani, v kateri boste prepoznali tudi slovensko ljudsko Od lintverna, ki je - prav tako v priredbi Anje Štefan - prišla do nas pred nekaj leti. Le da je jo je tisti prevarant pri slovenski različici odnesel mnogo manj kruto (vrgli so ga v luknjo, kjer je prej živel zmaj z devetimi glavami, ki ga je junak zgodbe ubil) kot pri Schönwerthu (tega nesrečnika so razčetverili), a pri obeh zgodbah se je junak poslužil natanko iste ukane, da je uspel dokazati svoje junaštvo. Ta zgodba je skozi takšne primerjave še posebej zanimiva, saj lahko sedaj ob bok Zvonku Čohu, ki je ilustriral lintverna z devetimi glavami v Čoharijah položimo ilustracijo tega enakega zmaja Hane Stupica. Oba sta čudovita, čeprav je Hana svojemu že odsekala nekaj glav, Čohov pa še vedno jezno renči na junaka, ki ga kani pokončati. In tudi v pravljici Jezni župnik boste našli nekaj slovenskega ljudskega, ali obratno: tako kot sta v prvi klavrno končala pes Porček in mačka Timijanček, je v drugi, slovenski pripovedki Peteršiljček (v zapisu Jasne Majde Peršolja), klavrno končal tudi istoimenski kuža. Seveda, povezav je ogromno. Pravljice so pričevalke odnosov med ljudmi in prenašanja iz roda v rod, od ljudi za ljudi. Tradicija zatekanja k zgodbam, pripovedovanja, učenja mladih in interpretacije narave skozi domišljijo je starejša od mnogega, kar nam je danes pomembno.

Zrcalce, zrcalce, reši nas težave,
pokaži mi številke prave,
prihajam z daljne planjave,
da rešim princeso iz trdnjave.
(iz Jan Hojladri)

V Čarobnem peresu beremo o tem, kako videz vara; v Čudežnem ptiču o tem, kako nikdar ne vemo, kje se lahko nahaja sreča in da se usodi pač ne da ubežati. Med Potepuškimi živalmi najdemo Grimmove Bremenske mestne godce. Poseben sklop zavzemajo tudi pravljice o nadnaravnih bitjih. Tu izvemo nekaj o gozdnih ženah, v Lanenem cvetu nas uči, kako je potrebno spoštovati stare običaje. Posebej zanimive, mogoče zato, ker doslej o njih nisem dosti bral, so bile vodne žene. V Pas in ogrlica najdemo motiv glavnega junaka, ki pretenta nadnaravno bitje, ki mu je pred tem pomagalo - nekaj podobnega, kot se spomnimo pri Špicparkeljcu - ker Barbara otroka noče dati vodnim ženam. Nadalje gremo tudi v krščansko tradicijo, ki je za področje, v katerem je Schönwerth zbiral pripovedno izročilo zelo pomembno. Tako sta v Ključu omenjena Adam in Eva, v pravljici nastopa tudi škof, čeprav niti ne v pozitivni vlogi. Tej tradiciji so posvečene legende, sicer le štiri. V njih tematizira prepletenost narave in božjega (Drevo v obliki križa) ali majhnost človeka nasproti božjemu (Moka namesto snega). Drugje najdemo tudi kak motiv Fausta, v Ribiču in hudiču je tu pogodba s hudičem, ki zopet nekako spominja na Špicparkeljca; v Stavi s hudičem pa demonizacijo nekega določenega poklica, ceha, v tem primeru oglarja.

Detel se imenujem,
kar je mehko, pojem,
kar je trdo, zavržem,
kot čižek žvrgolim -
in jaz da nič ne naredim?
(iz Detel)

Uživali boste v pravljicah o norčijah. Gobezdalo, v katerem je ubogi junak kravo prodal kipu, bo obudilo spomin na Milčinskijeve Butalce. Tu nekje je tudi tista o Neumni ženi, ki sporoča, da tudi neumnost lahko prinese srečo. Premeteni Vid skuša svet ukrojiti po svoji podobi s prevaro, a zanimivo, na koncu ne uspe. Zanimivo predvsem zato, ker bralec dobi občutek, da se malodane vse pravljice zaključijo s pozitivno noto. Zelo podoben ustroj pravljice najdemo tudi v Vedeževalki, pravzaprav najdemo tudi iste besede. A ta, v razliki do Vidove, ima srečen konec za pastirja, ki je pretental vse po vrsti. Na koncu pa so tu še pravljice o naravi, ki kažejo predstave razumevanja naravnih pojavov, zaradi česar je na njih nekaj romantičnega, otroškega, panteističnega. Čudovito jih je brati. Barva snega vam pove, odkod snegu, čeprav ga je letos v mojih legah precej malo, ta lepa bela barva. Nič manj zanimiva pa ni tudi Sončeva prisega, saj sem jo bral predvsem v kontekstu lanskoletnega branja pravljice, ki majhnim otrokom osmišlja ločitev Zakaj sončni princ in lunina vila ne živita skupaj? in prisega seveda ponudi drugačne mitologije.

Gozdna žena, gozdna žena, to je za té!
Naj lan dobro rase,
da ga bo dovolj za obe!

Menim, da bo dovolj. Jasno je, o kakšnem obsegu govorimo, ko se pogovarjamo o slovenski izdaji Schönwerthovih pravljic. Gre za antologijsko in epohalno delo, ki bo naslovilo malodane vse strukture bralcev. Od tistih, ki jih bodo brali za zabavo do tistih, ki bodo v njih iskali zgodovino, antropologijo, psihologijo in literaturo. Schönwerthove pravljice so vse, kar od takšnih zbirk pričakujemo: učeče pričevalke in pripovedovalke duha časa, v katerem so se razvile do svojega zapisa. V njih je vsa radost in beda človeškega bitja, v njih je preplet tega, kar lahko občutimo in tega, do česar lahko sežemo le z idejo in domišljijo. So vprašanja in odgovori hkrati. Kot tudi presek zgodovine in trenutka. Prinesle bodo nove bralce klasičnih pravljic in bogatile spoznanja o njihovem ustroju vsem tistim, ki jih že poznajo. Prava poslastica. To, vse to. Schönwerthove pravljice so izdane za prihodnost. Odličen izdelek.


✭✭✭✭


Obišči tudi:
Bukla
Miš
Universität Regensburg
Franz Xaver von Schönwerth-Gesellschaft
Gospodična knjiga
NPR
The Guardian
The Newyorker
Goodreads
Carniola: Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko (pismo J. Grimma Costi)


Recenzijski izvod je priskrbela založba Miš. Konteksti se zahvaljujejo.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Čudo: obrazi

Se mi večkrat zdi, da je v resnici bolj pomemben drugim kot meni. Ga bolj potrebujejo. Meni zadostuje spomin nanj, toliko, da svojo podobo, ali bolje, podobo o sebi zjutraj sestavim skupaj in lahko po svetu hodim z nekim občutkom minimalne celote. A tudi za druge nisem prepričan, da vsi vidijo isto reč. To je tisto, kar me zares čudi. Nekateri vidijo nekaj, v kar bi strmeli, drugi pa odmaknejo pogled v trenutku. Največkrat se mi zdi, da ga povezujejo s tem, kar imenuje to, kar sem. Bi torej to pomenilo, da vsi ne imenujejo iste reči? Mogoče. To poimenovanje najbrž izvira tudi iz nečesa, kar vedo le oni sami. In toliko bolj, mar ne vodi to do tega, da to kar sem, ni nekaj, kar bi stalo pri miru, marveč se giblje od vsakega do vsakega? Kje je sedaj občutek celote, je sploh kdaj bil? Zdi se kot fenomen, ki se vsakokrat pojavlja in hkrati tudi izginja. Vsi poizkusi, da ga ujel, pa se končajo v pogledu, ki je usmerjen vanj. Toliko o mojem obrazu. In za mano je branje, ki se prav tako ukva

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez

A search for perfection

Shelley's novel Frankenstein is one of the best examples of Romanticism. The very nature of a human and his/hers desire to reach his/her individual perfection leads to deadly utopia. The story of Frankenstein teaches that the radical search for perfection ultimately terminates the searcher. Victor is a protagonist of Romanticism par excellence, doing a lot of self-reflection, contemplating the nature and being very sensitive. When his dying mother addresses him her wish (“… my firmest hopes of future happiness were placed on the prospect of your union…”, p.41) and later his father (“… I have always looked forward to your marriage…”, p.161), this becomes ultimately deadly for Elisabeth. Victor marries her in spite of his knowledge of what will happen. Victor is attached to fulfilling his parent’s wish until the very end. And with this “attachment”, Victor goes to Ingolstadt, where he seems to find his own inner desire,”…animated by an almost supernatural enthusiasm” (p.50), to make