Konteksti

vir slike: bukla.si Zdi se mi, da imam tu kar zadovoljivo dovolj priložnosti pisati o času. Knjige, zgodbe in pripovedovanje, še posebno, kadar je govor o življenjskih zgodbah in spominih, ki zajemajo nekolikanj daljša obdobja, so pravzaprav zapisi spominov in želja, strahov in dogodkov ter obrazov in besed, ki avtorja, pripovedovalca zvežejo z njimi. Besede se zdijo edina pot do podob preteklosti, pa tudi do prihodnosti, ki se ima še zgoditi. So pa na naših policah tudi dela, ki neposredno nagovarjajo čas in bodisi so knjige, zavite v težko prebojen oklep filozofske teorije bodisi literarni poizkusi, ki se skušajo tako ali drugače približati temu, čemur je Tima Crane v enem od filozofsko propedevtičnih čtiv obesedil kot najbolj očiten in najbolj zapleten vidik tega, kar obstaja. Času. In tokrat imam veselje pisati o knjigi avtorja, ki mu niso tuje ne omenjene teorije ne literarni poizkusi. Gre za roman, ki ga je leta 2016 izdal avstrijski pisatelj Christoph Ransmayr . Nosi naslo...

Pred koncem letošnjega bralnega leta je v moje roke dospela še ena izjemno zanimiva zadeva, pred nekaj meseci so jo izdali pri Sanjah . Gre za staro, zelo staro čtivo, ki je nastalo tam nekje v času, ko se je Vodnik odločil, da bo svoje sonarodnjake razsvetljeval s prvimi Lublanskimi novicami . Torej še pred devetnajstim stoletjem. Na vso moč se mi zdi, da je bilo to obdobje, ko se je razsvetljenstvo v evropski kulturi in znanosti pričelo umikati pred silovitimi poudarki, ki jih s seboj nosi romantika. Matthew Lewis je leta 1796 spisal delo Menih. Sredjemetražec s prgiščem več od štiristotih strani ponuja ogromno, tako iz enega kot iz drugega sveta.  vir slike: sanje.si Zgodba nas torej odpelje v svet konca 18. stoletja, v Španijo. V bistvu sta praktično od vsega začetka nekako dve zgodbi, hkrati pa nam nobena od teh ne bo ponudila uvida v življenje, ki so ga živeli običajni ljudje. Roman nam slika podobe življenja plemstva na eni strani in klera, menihov in nun na drugi...