Pisanje o sLOLvenskih klasikih je treba začeti mnogo prej. Moji zgodnji spomini na Prešerna niso nič preveč lepi, predvsem polni nenehnega ponavljanja, da je največji. Da je pisal najlepše verze in da je vanje zajemal vse tisto, kar je pomembno, da se pove. Spominjam se tudi učenja na pamet. Njegovih Sonetov nesreče, Povodnega moža in seveda tudi Zdravljice. Tako, v stilu šablon, po katerih je treba izrisati učenčevo pamet. Premalo pa je bilo zanosa, da bi ljubezen do mojstrstva besede ohranjali tudi naprej. Niti pri meni niti pri kom drugem. S Cankarjem je bilo precej podobno. Ali še nekoliko slabše. In potem je minilo nekaj let, ogromno let, ko sem se k obema vrnil. Spodbuda je prišla od nekje drugje. A od drugega branja je zavest o veličini tako Prešerna kot tudi Cankarja, in še marsikoga drugega, ostala v kotičkih spomina, od koder nikdar ne izgine. Danes se mi zdijo npr. Cankarjeve črtice vrhunec, ki se mu kot bralec lahko le čudim, Prešernovi stihi pa povsem nepresegljivi. To ...
Med policami, pred zaslonom.