 |
| vir slike: emka.si |
Gre za izvrstno delo, v katerem se napeto bojujejo ideje, domišljija, politika in človeškost na robu svojega obstoja. Vse to kar ob koncu branja pusti brazde v zavesti, ki na način najboljših knjig pelje k pazljivejšem dojemanju tega kaj pa če... in s pristavkom, da vse to nemara ni tako zelo daleč stran.
Deklina zgodba prihaja v novi podobi z naslovnico Tine Dobrajc, ki se zdi najboljša izbira za oblikovanje naslovnice, saj se zdi, da zna izjemno dobro ujeti podobo ženske v zgodovinskem in naravnem
preščipu tega, kar se ji dogaja, obenem pa v ilustracijo ujeti jezo, nemoč, žalost in hrepenenje hkrati. Natanko to je na delu tudi na odlični ilustracji za Deklino zgodbo. V rdeče odeta, utišana ženska, ki je oropana dostojanstva in telesa. Odtis na platnici, ki nalašč deluje kot rana, kot krvavi madež, ki se nadaljuje v strani besedila. In napis naslova, ki preči podobo krvave dekle in v oddaljenem pogledu aludira na križ, žrtev in predvsem prepoved. Prepoved, ja. Če bi z eno besedo moral opisati naslovnico Tine Dobrajc, bi stavil na prepoved. Prepoved česa? Življenja, želje, besed, osebe, ljubezni, otroka, branja, konteksta. Prepoved človeka.
Zato je to tudi knjiga o uporu.
Deklina zgodba je distopija, anti-utopična pripoved o družbi, ki se je razvila iz pogorišča interpretacij preteklosti, dojete kot izprijene, neproduktivne in zavirajoče, regresivne podobe tega, kar bi moralo človeštvo predstavljati. Družba Gileada je uvidela, da otrok ni več in da se človeštvo kot družba ne more več podajati v prihodnost, če bo nadaljevalo s prakso, ki jo je do sem pripeljala. Splavi, kontracepcija, svoboda govora, tiska, kakršne koli besede, svoboda gibanja in interakcij. Občevanja, kakršnega koli, ni več. Gilead je ograjen - tako kot je bil Silos - in v njem velja posebna hierarhija, na čelu katere so Jakobovi sinovi, najpomembnejši člani družbe. Poleg Svetega pisma seveda. To je družba, v kateri ima vsak svojo vlogo, avtorica še posebej izpostavlja predvsem ženske. Med slednjimi so tudi dekle.
V ta aranžma sodi pripoved dekel. To so ženske, ki so lahko bile matere in so najbrž to tudi že bile. To je njihova edina vloga. Reprodukcija. Prava reprodukcija. Nimajo imen, ki bi poudarjala svojo individualnost, pač pa z njimi določajo, komu pripadajo. Tako je dekla iz naslova, dekla, ki jo spremljamo, Odfreda. Ker pripada Fredu. In njena najbližja prijateljica, če lahko o tem sploh pišemo, je Odglena. In tako naprej. Odfreda je oblečena v uniformo dekel, v rdečo dolgo obleko z belim pokrivalom, ki ne pušča možnosti pogleda vstran. Beremo torej Odfredino zgodbo. O tem, kako je dospela v novo domovanje, spoznala polkovnikovo ženo, polkovnika samega, tete, šoferja. Odfreda ve, kakšna je njena vloga, zna jo igrati in preživeti. Ve za vsake najmanjše podrobnosti, na katere mora paziti, da ne stori napake. Gilead je namreč neusmiljen do tistih, ki niso pazljivi. In zares gre za podrobnosti, zares gre za banalne neumnosti, na katerih počiva družba prihodnosti. Dekla hodi v trgovino po jestvine. A nikdar ne gre sama, vedno gresta skupaj dve. Tako sta varni in tako lahko druga drugo nadzirata, če vse poteka tako, kot se od njiju pričakuje. Na drugi strani pravilnega obnašanja ni odpuščanja. Transgresija, upravičena ali pač ne, zavisi od položaja obtožujočega, pelje le v procese Očiščevanja, ki še najbolj spominjajo na zgodovinsko grozljive, a zastrašujoče učinkovite javne usmrtitve, ki so v dvojni vlogi: realno zlo, ki je utelešeno v grešnikih in v nepravilnem vedenju, je prikazano kot sovražnik vseh in do izničenja sovražnika imajo pravico vse prisotne dekle; poleg tega pa ustvarja tisto, kar je nujen pogoj za obstanek takšne družbe, absolutni strah. O tem strahu se spomnimo tudi na Ko zacvetijo lilije. Zato so dekle ubogljive in držijo sklonjeno glavo. Tudi tiste dni, ko morajo svojo družbeno dolžnost opraviti gole, v polkovnikovi postelji, v bizarnem postopku oplojevanja, ki ga Atwood opiše tako zelo slikovito.
A tudi Gilead ni povsem odporen na majhne razpoke, ki se pojavljajo v strogem režimu. Odfreda nam pripoveduje zgodbo o tem, kako je v sobi, ki ji je bila dodeljena, našla zapis prejšnje dekle, ki je uporniško razglašal Nolite te bastardes carborundorum, ki je naši junakinji vlil upanja na prijetnejše življenje. Na iskrico svobode in misli, ki nikdar ne sme dobiti glasu, da bi jo kdo slišal. Na ostanek življenja, ki ga je poznala. Odfreda ni bila vedno dekla. Tudi Gilead ni od nekdaj. Dobro se spominja življenja z Lukom in otrokom, ki sta ga imela. Dobro se spominja tudi vsega, kar je pripeljalo do tega, kar je sedaj. Otroka so ji vzeli, za Luka ni nikdar več slišala. A sedaj, ko dnevno s skrbjo hodi mimo obešencev na zidu, ki služijo kot zastrahovalni opomin vsem, ki bi razmišljali s svojo glavo, je najpomembneje le to, da je od sotrpinke prejela sporočilo, naj se jim ne pusti. Ta minimalni odklop od gileadske realnosti je pomembnejši od vsega.
In zgodba pelje nekoliko drugačno pot. Tudi polkovnik ni povsem zadovoljen s tem, kako je. Kot tudi ne Odglena. In še kdo drug ne. Nekateri jo v tem nestrinjanju seveda odnesejo bolje kot drugi. Nekateri, jasno tisti, ki so priviligirani, gredo lahko dlje. In tako se razpirajo gileadske rane, za katere je jasno, da sistem rušijo od znotraj in mu nekje na obzorju napovedujejo tudi pridki konec. Ko bralec nekoliko s strahom spremlja usodo Odfrede, kako jo k sebi na večerne seanse kliče polkovnik, kako ji prijateljica Moira odklepa svetove od pranja možganov, ki mu je podvržena in kako z njo posle sklepa tudi polkovnikova žena, je jasno, da bo moralo priti do nekakšne razrešitve. Odfredi ni namenjeno, da bo zapisala zgodbo običajne dekle. Kako pa se bo grozljiva zgodba končala, tu ne vidim niti enega razloga, da knjige ne bi priporočil v branje.
V Deklini zgodbi je na delu kar nekaj diskurzov. Prvi od teh je časovni. Šele konec knjige razkrije, kdaj naj bi Gilead obstajal, zakaj je obstajal in kako je bil voden. V napetosti, ki jo ustvarja večina knjige je draž nevednosti, kje in kdaj se je lahko napravila takšna družba. Vanjo si ne želimo, ker večini jemlje več, kot ji daje, vse v imenu višjega dobrega, ki jo narekujejo priviligirani sloji družbe. Zato smo vsaj sprva pomirjeni, ker nam umesti obstoj Gileada v epizodo, ki jo je pač spisala zgodovina, a ostaja grenak priokus, da vendarle ni potrebno mnogo, da se ponovi tudi v fizičnem svetu. Deklina zgodba bo izvrsten miselni eksperiment, dokler bo. Nato je družbeni diskurz, ki nam čudovito, tako ad usum delphini prikaže, kako se lahko vzpostavi in vzdržuje družbo v strahovladi in nasilju, ki se slepi z manipulativnimi interpretacijami statistike in družbenih fenomenov, v katerih najde izgovore in krivce sebi v prid. V tem ponavlja zgodbo vzpona kakega nacionalsocializma v Nemčiji, za katerega vemo, kam je pripeljalo. Atwood tu ohranja transgresijo kot nekaj, česar se navkljub absolutnemu strahu pred avtoriteto nikdar ne da iztrebiti. Upor je nedeljivi preostanek človeškega v družbi, ki je ideologijo razčlovečenosti pripeljala do vrhunca. In nato je tu še njen, osebni diskurz. Človeški. Tisti, ki je najbolj privlačen in grozljiv hkrati. Tisti, ki v nas zbudi žalost, veselje, simpatijo in jezo. To je pogled, ki je bolj pomemben od vsega ostalega. V njem spremljamo žensko, mater in ženo, ki ob počasi bledečem spominu na svojo mater in življenje v preteklosti skuša krmariti in preživeti med čermi in pastmi novega reda. Med tistim, kar ji je jasno in vsem, kar ji ni. Strah in pomanjkanje svobode je Atwood skozi Odfredo ubesedila tako močno, da bi ju lahko skoraj zgrabili. Presunljiva zgodba, ki pripovedovalko v nekaj trenutkih odnese na metafikcijsko raven, saj Odfreda noče povedati kot zgodbo, saj noče, da bi jo kdo razumel kot nekaj izmišljenega. Fascinantna pripoved, ujeta v roman. Izjemno veliko snovi za razmislek, tako kot v žanrsko sorodni Houellebecqovi Podreditvi.
Deklina zgodba je lahko rezultat premisleka o družbi, v kateri živimo. Odlična ponovitev Orwellove geste. Koš, iz katerega lahko jemljejo vsi, ki si želijo premisleka o zgodovini, politiki, družbi, razmerjih, ljubezni, strahu, zlu, upanju, pogumu, manipulaciji, ideologiji, prepovedi, strasti, uporu in naravi. Vse to je v tem izvrstnem romanu Margaret Atwood. Izdelala je grozljiv svet s predivom, ki ga je našla točno tukaj in zdaj. Zato tudi to, da bo Deklina zgodba ostala izvrsten miselni eksperiment. Dokler bo le to.
Emka
Delo
Goodreads
Huffpost
Guardian
NYTimes
"Svoboda je dveh vrst," je rekla teta Lydia. "Lahko si svobodna, da počneš kaj, ali osvobojena česa. V dneh anarhiije je obstajala prva svoboda, zdaj vam dajemo osvobojenost. Nikar je ne podcenjujte."
Deklina zgodba prihaja v novi podobi z naslovnico Tine Dobrajc, ki se zdi najboljša izbira za oblikovanje naslovnice, saj se zdi, da zna izjemno dobro ujeti podobo ženske v zgodovinskem in naravnem
preščipu tega, kar se ji dogaja, obenem pa v ilustracijo ujeti jezo, nemoč, žalost in hrepenenje hkrati. Natanko to je na delu tudi na odlični ilustracji za Deklino zgodbo. V rdeče odeta, utišana ženska, ki je oropana dostojanstva in telesa. Odtis na platnici, ki nalašč deluje kot rana, kot krvavi madež, ki se nadaljuje v strani besedila. In napis naslova, ki preči podobo krvave dekle in v oddaljenem pogledu aludira na križ, žrtev in predvsem prepoved. Prepoved, ja. Če bi z eno besedo moral opisati naslovnico Tine Dobrajc, bi stavil na prepoved. Prepoved česa? Življenja, želje, besed, osebe, ljubezni, otroka, branja, konteksta. Prepoved človeka.
Zato je to tudi knjiga o uporu.
Deklina zgodba je distopija, anti-utopična pripoved o družbi, ki se je razvila iz pogorišča interpretacij preteklosti, dojete kot izprijene, neproduktivne in zavirajoče, regresivne podobe tega, kar bi moralo človeštvo predstavljati. Družba Gileada je uvidela, da otrok ni več in da se človeštvo kot družba ne more več podajati v prihodnost, če bo nadaljevalo s prakso, ki jo je do sem pripeljala. Splavi, kontracepcija, svoboda govora, tiska, kakršne koli besede, svoboda gibanja in interakcij. Občevanja, kakršnega koli, ni več. Gilead je ograjen - tako kot je bil Silos - in v njem velja posebna hierarhija, na čelu katere so Jakobovi sinovi, najpomembnejši člani družbe. Poleg Svetega pisma seveda. To je družba, v kateri ima vsak svojo vlogo, avtorica še posebej izpostavlja predvsem ženske. Med slednjimi so tudi dekle.
Navadile smo se domala neslišno šepetati. V poltemi, kadar teti nista gledali, smo iztegovale roke in se dotikale s prsti. Navadile smo se brati z ustnic, z glavami postrani, plosko vtisnjenimi v blazine, smo druga pri drugi spremljale premike ust. Tako smo si od postelje do postelje izmenjale imena:
"Alma. Janine. Dolores. Moira. June."
V ta aranžma sodi pripoved dekel. To so ženske, ki so lahko bile matere in so najbrž to tudi že bile. To je njihova edina vloga. Reprodukcija. Prava reprodukcija. Nimajo imen, ki bi poudarjala svojo individualnost, pač pa z njimi določajo, komu pripadajo. Tako je dekla iz naslova, dekla, ki jo spremljamo, Odfreda. Ker pripada Fredu. In njena najbližja prijateljica, če lahko o tem sploh pišemo, je Odglena. In tako naprej. Odfreda je oblečena v uniformo dekel, v rdečo dolgo obleko z belim pokrivalom, ki ne pušča možnosti pogleda vstran. Beremo torej Odfredino zgodbo. O tem, kako je dospela v novo domovanje, spoznala polkovnikovo ženo, polkovnika samega, tete, šoferja. Odfreda ve, kakšna je njena vloga, zna jo igrati in preživeti. Ve za vsake najmanjše podrobnosti, na katere mora paziti, da ne stori napake. Gilead je namreč neusmiljen do tistih, ki niso pazljivi. In zares gre za podrobnosti, zares gre za banalne neumnosti, na katerih počiva družba prihodnosti. Dekla hodi v trgovino po jestvine. A nikdar ne gre sama, vedno gresta skupaj dve. Tako sta varni in tako lahko druga drugo nadzirata, če vse poteka tako, kot se od njiju pričakuje. Na drugi strani pravilnega obnašanja ni odpuščanja. Transgresija, upravičena ali pač ne, zavisi od položaja obtožujočega, pelje le v procese Očiščevanja, ki še najbolj spominjajo na zgodovinsko grozljive, a zastrašujoče učinkovite javne usmrtitve, ki so v dvojni vlogi: realno zlo, ki je utelešeno v grešnikih in v nepravilnem vedenju, je prikazano kot sovražnik vseh in do izničenja sovražnika imajo pravico vse prisotne dekle; poleg tega pa ustvarja tisto, kar je nujen pogoj za obstanek takšne družbe, absolutni strah. O tem strahu se spomnimo tudi na Ko zacvetijo lilije. Zato so dekle ubogljive in držijo sklonjeno glavo. Tudi tiste dni, ko morajo svojo družbeno dolžnost opraviti gole, v polkovnikovi postelji, v bizarnem postopku oplojevanja, ki ga Atwood opiše tako zelo slikovito.
Stvari se torej obračajo na slabše.
A tudi Gilead ni povsem odporen na majhne razpoke, ki se pojavljajo v strogem režimu. Odfreda nam pripoveduje zgodbo o tem, kako je v sobi, ki ji je bila dodeljena, našla zapis prejšnje dekle, ki je uporniško razglašal Nolite te bastardes carborundorum, ki je naši junakinji vlil upanja na prijetnejše življenje. Na iskrico svobode in misli, ki nikdar ne sme dobiti glasu, da bi jo kdo slišal. Na ostanek življenja, ki ga je poznala. Odfreda ni bila vedno dekla. Tudi Gilead ni od nekdaj. Dobro se spominja življenja z Lukom in otrokom, ki sta ga imela. Dobro se spominja tudi vsega, kar je pripeljalo do tega, kar je sedaj. Otroka so ji vzeli, za Luka ni nikdar več slišala. A sedaj, ko dnevno s skrbjo hodi mimo obešencev na zidu, ki služijo kot zastrahovalni opomin vsem, ki bi razmišljali s svojo glavo, je najpomembneje le to, da je od sotrpinke prejela sporočilo, naj se jim ne pusti. Ta minimalni odklop od gileadske realnosti je pomembnejši od vsega.
"Oh. Pomenil je: Ne pusti se povoziti tem barabam. Če se ne motim, smo se imeli takrat za precej duhovite."
In zgodba pelje nekoliko drugačno pot. Tudi polkovnik ni povsem zadovoljen s tem, kako je. Kot tudi ne Odglena. In še kdo drug ne. Nekateri jo v tem nestrinjanju seveda odnesejo bolje kot drugi. Nekateri, jasno tisti, ki so priviligirani, gredo lahko dlje. In tako se razpirajo gileadske rane, za katere je jasno, da sistem rušijo od znotraj in mu nekje na obzorju napovedujejo tudi pridki konec. Ko bralec nekoliko s strahom spremlja usodo Odfrede, kako jo k sebi na večerne seanse kliče polkovnik, kako ji prijateljica Moira odklepa svetove od pranja možganov, ki mu je podvržena in kako z njo posle sklepa tudi polkovnikova žena, je jasno, da bo moralo priti do nekakšne razrešitve. Odfredi ni namenjeno, da bo zapisala zgodbo običajne dekle. Kako pa se bo grozljiva zgodba končala, tu ne vidim niti enega razloga, da knjige ne bi priporočil v branje.
Ima kdo kakšno vprašanje?
V Deklini zgodbi je na delu kar nekaj diskurzov. Prvi od teh je časovni. Šele konec knjige razkrije, kdaj naj bi Gilead obstajal, zakaj je obstajal in kako je bil voden. V napetosti, ki jo ustvarja večina knjige je draž nevednosti, kje in kdaj se je lahko napravila takšna družba. Vanjo si ne želimo, ker večini jemlje več, kot ji daje, vse v imenu višjega dobrega, ki jo narekujejo priviligirani sloji družbe. Zato smo vsaj sprva pomirjeni, ker nam umesti obstoj Gileada v epizodo, ki jo je pač spisala zgodovina, a ostaja grenak priokus, da vendarle ni potrebno mnogo, da se ponovi tudi v fizičnem svetu. Deklina zgodba bo izvrsten miselni eksperiment, dokler bo. Nato je družbeni diskurz, ki nam čudovito, tako ad usum delphini prikaže, kako se lahko vzpostavi in vzdržuje družbo v strahovladi in nasilju, ki se slepi z manipulativnimi interpretacijami statistike in družbenih fenomenov, v katerih najde izgovore in krivce sebi v prid. V tem ponavlja zgodbo vzpona kakega nacionalsocializma v Nemčiji, za katerega vemo, kam je pripeljalo. Atwood tu ohranja transgresijo kot nekaj, česar se navkljub absolutnemu strahu pred avtoriteto nikdar ne da iztrebiti. Upor je nedeljivi preostanek človeškega v družbi, ki je ideologijo razčlovečenosti pripeljala do vrhunca. In nato je tu še njen, osebni diskurz. Človeški. Tisti, ki je najbolj privlačen in grozljiv hkrati. Tisti, ki v nas zbudi žalost, veselje, simpatijo in jezo. To je pogled, ki je bolj pomemben od vsega ostalega. V njem spremljamo žensko, mater in ženo, ki ob počasi bledečem spominu na svojo mater in življenje v preteklosti skuša krmariti in preživeti med čermi in pastmi novega reda. Med tistim, kar ji je jasno in vsem, kar ji ni. Strah in pomanjkanje svobode je Atwood skozi Odfredo ubesedila tako močno, da bi ju lahko skoraj zgrabili. Presunljiva zgodba, ki pripovedovalko v nekaj trenutkih odnese na metafikcijsko raven, saj Odfreda noče povedati kot zgodbo, saj noče, da bi jo kdo razumel kot nekaj izmišljenega. Fascinantna pripoved, ujeta v roman. Izjemno veliko snovi za razmislek, tako kot v žanrsko sorodni Houellebecqovi Podreditvi.
Če je samo zgodba, je takoj manj grozljiva.
Deklina zgodba je lahko rezultat premisleka o družbi, v kateri živimo. Odlična ponovitev Orwellove geste. Koš, iz katerega lahko jemljejo vsi, ki si želijo premisleka o zgodovini, politiki, družbi, razmerjih, ljubezni, strahu, zlu, upanju, pogumu, manipulaciji, ideologiji, prepovedi, strasti, uporu in naravi. Vse to je v tem izvrstnem romanu Margaret Atwood. Izdelala je grozljiv svet s predivom, ki ga je našla točno tukaj in zdaj. Zato tudi to, da bo Deklina zgodba ostala izvrsten miselni eksperiment. Dokler bo le to.
✭✭✭✭✭
Obišči tudi:
Bukla Emka
Delo
Goodreads
Huffpost
Guardian
NYTimes
Recenzijski izvod je priskrbela založba Mladinska knjiga. Konteksti se zahvaljujejo.
Komentarji
Objavite komentar