Konteksti

vir slike: emka si Nekaterih knjig se ne morem načakati. Izjemno vesel sem bil, ko je dospela vest, da je iz tiskarne prišel še drugi zvezek Sveta brez konca. Izjemni dolgometražec, ki se zopet razteza na preko pet sto strani in bralcu ponuja mamljivi nekajdnevni izlet v štirinajsto stoletje, kjer se na angleškem otoku odvija zgodba potomcev junakov, katerih usode je Ken Follet popisal že v prvem delu trilogije Kingsbridge, Stebri zemlje . Branje je še vedno odlično, in povsem zadovoljno prikimava zadoščenim pričakovanjem, ki jih je pred nekaj več kot desetimi leti povzročil avtor, ko je izdal to nadaljevanje. Verjamem, da se je po uspešnem romanu težko soočiti s temi vprašalnimi pogledi in iskanjem vnovičnega presežka. Ne, presežka glede na Stebre tu res ni, tudi ne mislim, da bi ga Follet želel. Napisal je nadaljevanje, ki slogovno in pripovedno, tudi geografsko sledi Stebrom, njegove glavne osebe so potomci tistih, o katerih smo brali v Stebrih, a vse to bi zlahka tudi zamolčal...

vir slike: emka.si Mračno obokano podmostje krasi naslovnico prve knjige nadaljevanja Follettove trilogije Kingsbridge , malodane življenjskega dela tega plodnega pisatelja, njegova veleuspešnica, s katero je literariziral zgodovinsko dogajanje v Angliji. Začenši v dvanajstem stoletju, ko je bil osrednji del zgodbe, prav tako raztezajoče se na krepkih prekotisočih straneh, se sedaj dogajanje premakne dvesto let v prihodnost. Kraj ostaja isti. Kingsbridge. In ljudje ostajajo podobni. Po branju te knjige, ki sem jo komaj čakal in katere drugo knjigo sedaj pričakujem toliko bolj nestrpno, si lahko mislim, da je Follett v vsem, kar je napletel, iskal le variacije na temo izmenjujoče se slave ljubezni, strahu in splet, strasti, zmag in vedno novih porazov. To se zdi Follettova popotnica, njegovo sporočilo. Ob koncu zapisa za Stebre zemlje sem zapisal, da gre za branje, ki ne štedi z živci, ki vsebuje mnogo nasilja, odpovedi, poskuse razumevanja meniškega življenja in preprostega studa...

vir slike: bukla.si Mojster arhitekt Plečnik je nekoč, tako na Berem arhitekturo , izjavil naslednje: Ali čutite, kako je tu kamen duha? Kakor da je človek prišel k Michelangelu. Mi pa papir mečkamo. Bog se nas usmili. Javna slava, delo v javnosti, vse to ni nič! Samo pri delu, ko človek občuti za trenutek krila večnosti, dobi nekaj, česar mu ne more vzeti nihče več - zato pa je tudi umetnost tako grozno krasna stvar.  In čeprav ta izjava nima neposredne povezave z dvanajstim stoletjem, tudi je nima z srednjeveško cerkveno arhitekturo in na koncu koncev še najmanj z Kenom Follettom, se zdi, da je imel na nek način v mislih tudi književnost, ki tako lepo slavi prav srednjeveško graditeljsko umetnost, iskanja večnosti v visoko segajočih stolnicah in borbi za vsakdanje delo, ki ni omejeno le na iskanje vsakdanjega zaslužka, marveč toliko bolj občutka kril večnosti. Ken Follett, ki smo ga na tem mestu brali že kar lep čas nazaj v izjemno pomenljivo prepleteni trilogiji Stoletje , j...

Follett me je v tej knjigi spomnil na palimpseste. Pisna dela, praviloma zelo stara dela, recimo na kakem pergamentu, ki so doživela slabo kombinacijo časa in prostora, v katerem so se znašla. Predvsem v času, ko ni bilo dovolj materiala, na katerega bi lahko pisali. Zato so jih vzeli v roke, postrgali, spraskali, zradirali ali kako drugače odstranili prvotno besedilo, da so naredili prostor za novega, ki so ga nanesli nanj. S sodobnimi tehnologijami je dandanašnji mogoče reševati in prebirati tudi takšna besedila, nekoč že zapisana in nato zbrisana. Palimpsesti so fascinantna odkritja. (vir slike: emka.si) A Propad velikanov me na palimpseste ni spomnil zaradi same, dasiravno čudovite, zgodovine knjige. Pač pa predvsem zato, ker vsaj prvi del knjige trilogije Stoletje od bralca terja – v prenesenem smislu seveda - palimpsestiranje. Naj mi z očmi zavijajoči slovničarji ne zamerijo, v resnici ne vem, ali je to sploh beseda. Branje Propada velikanov je delo večplastnega z...