Konteksti

Sedel je na stopnicah pred bivšo tovarno, kamor je toliko let hodil na dnino. Veter je okoli njega vrtinčil prah in majhne koščke pepela. Smrdelo je po postanosti včeraj spečenih golobov, ki jih je dobil v mestu. Tam sedaj umirajo sanje, tam so bitkojni razrezali še tisto malo resnice, kar je je bilo. V roke je vzel pretrgan list časopisa, ki ga je prineslo mimo in se zazrl v vremensko napoved. Ni napovedovala decemberskega snega. Tega, ki bo prišel, najbrž ne bo mogoče napovedati. Zato je prhnil in brcnil v zrak, da so s čevljev izginili odpadki včerajšnjega dne. Vanj je prineslo še en časopisni odtrgek in na njem je zagledal znano podobo. Previdno je pogledal naokoli, prisluhnil niču ob sebi in se zazrl v časokljunovo podobo. Poznal ga je, to je bilo kiviju podobno bitje, ki so ga vzgojili naši zanamci, mu dali pleten pulover, na kateri je številka 42, in ki pošilja stvari v preteklost, da bi mi v sedanjosti bolje živeli.  Edwaert Collier - Vanitas - Still Life with Books and

vir slike: goga.si Po tem, ko sem z navdušenjem pospremil zbirko kratkih zgodb Agate Tomažič Česar ne moreš povedati frizerki , sem se najprej nekoliko potiho spraševal, kako izjemno dobro bi bilo, če bi piska našla čas tudi za nekoliko daljši koncept in svoje ideje ob izdelani besedosučni obrti vpletla tudi v kak roman. V tisto, kar bralcu omogoča, da tudi za nekaj dlje posvoji junake, oddiha z njimi nekaj trenutkov več in pusti tudi daljše pookuse. A v tem vpraševanju je bilo mnogo napak, izvšemši tudi moj latetentni egoizem, ko so tu želje po dobrem branju. A ne bi o mojih napakah; Česar ne moreš povedati frizerki je super zbirka zgodb in natanko ob zaključku branja me je Agata razveselila tudi z novico, da finišira novo knjigo, roman. Tik pod nebom je zrelo delo, ki odstira plast za plastjo sodobne družbe, ki jo avtorica preslika skozi zgodbo dveh generacij in prizmo različnih poti ustvarjanja kariere, ki sta navzlic tesnemu prebivanju druge ob drugi tako zelo zelo daleč. Je

vir slike: emka.si Karl Ove Knausgård nas ponovno vabi na dolgo potovanje. Pravzaprav gre za vabilo, ki velja še od prejšnje izdaje. Knjiga, ki je navkljub kolosalnim razsežnostim postala pravcati hit, je spisana v šestih delih, pri nas pa smo pred kratkim dobili drugega. Če nas je v prvem delu peljal na čustveni izlet po deželah svojih občutenj odraščanja in predvsem odnosa do očeta, gredo tu stvari v podobno podrobni maniri naprej. Moj boj #2 je zgodba o pisatelju, ki se bliža štiridesetem, se privaja novemu okolju in prav tako novemu, očetovskemu načinu življenja; o pisatelju, ki ga zaznamuje tudi ustvarjalna kriza; in o pisatelju, ki se zaljubi, a se ob vseh spremembah skuša držati neodvisnosti, ki ga je do sem pripeljala. Karl Ove nam v drugi knjigi Mojega boja najprej prikaže sliko sebe v popolnoma novi vlogi. Z ženo Lindo in tremi otroki. Stvar se je spremenila. Pogled se je spremenil in smotri so se spremenili. Pisatelj ni več toliko pisatelj, kot je predvsem oče, z vso

vir slike: emka.si Medtem ko že globoko bredem po ciničnem svetu Karla Oveja Knausgarda , v glavi še vedno odzvanja pred tem prebrana sodobna pravljica Naomi Novik , Izruvana . Izjemno zanimivo branje, ki bo navdušilo ljubitelje fantazijskih svetov, v katerem ne manjka magije, čarovnikov, spletk, preproste nedolžnosti in zla. Knjiga, ki se začne kot nekakšna različica Lepotice in zveri, se nadaljuje v Izganjalca hudiča, vmes sreča Igro prestolov, se poslužuje suspenza Vasi ob gozdu in po malem tudi ikonografije Hermione Granger , je zelo ambiciozna. V branju boste skozi lepo prehajajoče prelivanje pravljičnih motivov zaznali veliko željo po korakanju izven žanra in v njem našli predvsem zgodbo o junakinji, ki nikdar ne pozabi svojih življenjskih ciljev in vrednot. In te vrednote, ti cilji so dovolj preprosti, da boste v zgodbo zlahka padli. Predvsem od tega, kako veliki ljubitelji fantazijskega branja ste, pa bo odvisno, kako dolgo vas bo uspelo temu v sebi tudi zadržati. Bran

vir slike: emka.si Tam nekje, kjer se krvavi večerni sij sreča z nočnim življem, odločajoč se med praznim počitkom in prepolnim hrupom more, se skriva kraj pokore. Najbrž ga ima vsakdo. Tja večinoma ne prideš, ker bi si tega želel. Tja prideš zato, ker te je nekaj tja poslalo. In mnogo se mučiš, preden tja dospeš, a ko skrivalnic očem vidno zmanjka pohlepa, se prične trdo delo za smislom, pomenom in odrešenjem. Kraj pokore ni lep. Ni prijazen. In ne gre ga soditi po vatlih vsakodnevne tlake. Slednja z brozgarjenjem v tem pozabljenem kraju nima ničesar. A vsakdo najbrž ima kraj, kamor odide na pokoro. Bolečo, grozljivo in čudaško. Takšen kraj je Mokuš. O njem je pisal Feri Lainšček že pred skoraj četrt stoletja. V Kondorju pravkar izdano mojstrovino Ki jo je megla prinesla lahko beremo skupaj z odlično spremno besedo Urbana Vovka in obsežno avtorjevo bibliografijo, ki jo je sestavil kolega Matjaž Hočevar. Ki jo je megla prinesla je Lainščkovo delo, ki je prvič izšlo že leta 1993,

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

vir slike:modrijan.si Zaviralci branja, čeprav tudi prijetni, so vedno na delu. Zato je prekatero čtivo potrebno brati v etapah in po delčkih, brez upanja na nepretrgano in zaključeno izkušnjo, ki bi je bil deležen brez zaviralcev. To botruje tudi manj prebranemu v zadnjih tednih in seveda tudi prav tako manj zapisanemu. A nič ne de. Dobre knjige so odlične tudi po delčkih in v različno dolgih etapah. To velja tudi za Jordanovega Utopljenega detektiva . Tega srednjemetražca sem bral na treh različnih koncih Slovenije in na poti od enega do drugega. Zelo zanimiva zgodba in odlična pripoved. Spremljamo družino, ki v nekem politično razburkanem mestu skuša vsakdanje življenje združiti z običajnimi in neverjetno nevsakdanjimi pripetljaji, ki jih srečujejo. In predvsem vabijo z glasbo. Navzlic naslovu naj nas ne zavede. Vsaj ne do konca. Ne gre za kriminalko. Gre za marsikaj več. Zgodba sledi Jonathanu, ki je s Sarah in hčer Jenny odšel iz Londona v to neimenovano mesto, v katerem ž

Moderni klasiki so zbirka za posebne okuse. Z njimi odkrivamo nova prostranstva občasno povsem norih in nepričakovanih jezikosukov; v besedilih povsem neposredno ali skozi neusahljivo moč metafore sunkovito brcajo zaspane v globlji pogled na to, kar je. Zbirka, ki ne izbira sredstev. In v to izvirnost se je natisnil tudi prevod Augusta Monterrosa. Monterroso je slavni gvatemalski pisatelj, ki je štedil z besedami, nikakor pa s pomeni. To je avtor, ki je napisal najbrž najkrajšo kratko zgodbo vseh časov . Roberto Bolaño, ki smo ga v isti zbirki brali v 2666 , je v četrtki točki Nasveta o umetnosti kratkih zgodb zapovedal, da je potrebno brati Augusta Monterrosa (poleg nekaterih drugih). Izbor kratkih in še krajših zgodb v Zgodbe, basni, utrinki, prinaša posebne in raznolike vpoglede v avtorjevo ironično izpraševanje sebe, svoje pisateljske poklicanosti, geografske (ne)določenosti, političnosti in preko razgibane moči vpliva kratkost teh zgodb, tudi neusmiljeno kritičnost do družbe

vir slike: ocean-si.com Leto in pol nazaj sem natanko na tem mestu navduševal nad pisateljico R. J. Palacio in njenim krasnim mladinskim romanom Čudo . V njem je združila rahločutno zgodbo o sprejemanju drugačnega, zavračanju drugačnega, zlobi, zaščiti in medvrstniškem nasilju. Čudo je le na prvi pogled knjiga o dečku Auggiju, ki mu je bolezen malodane vzela obraz. V resnici je mnogo bolj knjiga o obrazih brez ljudi. A tako kot vsaka zgodba, ima tudi Auggijeva več plasti. Vedno bolj, ko spoznavamo dogodke ob njegovem vključevanju v redno šolo, vedno bolj nam je jasno, da gre v marsičem za spopad različnih karakterjev, potreb, želja, strahov in naključij. V tem oziru je vsako nadaljnje razjasnjenje, vsaka naknadna pred- ali post- zgodba, izjemna poglobitev izvorne. Tu tako v igro pride Julianova zgodba. Zgodba dečka, tistega, najbolj zlobnega, ki je zaradi obnašanja do Auggija pravzaprav zapustil svojo šolo. A ta zgodba razkriva mnogo več: otroško problematično obnašanje ima lahko

vir slike: emka.si Nekaj pogumnega je v trenutku, ko se odločiš, da boš povedal. Nekomu. Lahko je to prijatelj, oče, mama ali pa psihiater. V takšnem trenutku se skrivajo iskrenost, motiv, moč pripovedovanja in teža spomina. Predvsem pa teža monologa. Osvobajajoča za tistega, ki govori. Zanj ali zanjo ima poseben status. Kje pa smo tu mi? Kje je poslušalstvo? Je sploh zaželjeno ali smo tu le z ušesi prislonjeni na tenke stene terapevtske sobe in prisluškujemo nečemu, kar ni namenjeno nam? In kaj slišimo? Zgodbe. Zgodbo. O odraščanju, starših, prijateljih, o telesu posameznice in duhu časa. O Mehiki in Franciji. O zločincih in zaporu. Slišimo zelo zrelo pripoved o tem, kako in koliko časa potrebuje, da se nekdo pomiri v to, kar je in najde svobodo v verigi tega, kar se je in kar se še bo zgodilo. A Telo, v katerem sem se rodila , ne daje občutka, da bi bi prisluškovali nečemu, kar ni namenjeno nam. Kljub temu, da gre za obisk pri terapevtki. In kljub temu, da je v resnici en sam mo

vir slike: goga.si Kot se dobro spomnim branja skandinavskih kriminalk, sem užival v čisto vsem: zoprni in temačni preiskovalci, še bolj temačno vzdušje, venomer prisotni hlad in razgledi po norveških in švedskih pokrajinah, za katere se je zdelo, da nanje nikdar ne posije sonce. Nato so tu tudi zares neprijetni zlikovci, ob katerih ti poleg odpora in želje po tem, da jih končno nekdo že ustavi, ponujajo tudi premislek o naravi zla na sebi. Le ena stvar, to se dobro spomnim, mi je šla vedno na živce: nekoliko težje sem bral o krajih in imenih, ki so mi jezikovno zelo oddaljena. In tule se končni iztek mojega branja Golobovega Jezera pridružuje mnogim bralcem, ki pritrjujejo njegovi moči. Jezero ima čisto vse, kar mora imeti sodobni kriminalni roman. Najbrž pa sem užival toliko bolj zaradi tega, ker je še zgoraj omenjeno neugodje izginilo. Pa seveda ne le zaradi tega. Tadej Golob je spisal prvovrstno in kvalitetno žanrsko čtivo. V njej bralca popelje na  iskanje odgovorov na vpra

vir slike: emka.si Potem, ko je Paula Hawkins zaslovela s svojo kriminalko Dekle na vlaku , se je tabor bralcev precej razdelil na tiste, ki jim je bila všeč in na tiste, ki jim ni bila. Pripoved v knjigi je vseskozi težila h kriminalki, a čeprav ji je ta cilj neprestano polzel z rok, je zanimiva predvsem zaradi kaotične zmešnjave nezaupanja do vseh vpletenih v zgodbo, še posebej do Rachel, ki je kot glavna pripovedovalka tam izjemno nezanesljiva. K nam pa je pred kratkim prispel popolnoma svež prevod njene zadnje, Pod gladino. Ta se pripovedno približa Dekle na vlaku, gre za temačno pripoved o majhnem kraju, kjer je tolmun, v katerem so utonile že mnoge ženske in dekleta. Hitro berljiva pripoved, ki jo poslušamo z različnimi glasovi vpletenih in ki nas pelje od grožnje nerazumljenih smrti do melodrame človeških značajev in družinskih težav, ki se stapljajo tudi preko domačega praga . Raziskovanje smrti, ki rezultira v raziskovanju nerazumevanja sočloveka in okoliščin, v katerih z

Laurent Binet je tisti avtor, nad katerim sem se navduševal pred kakima dvema letoma, ko sem februarska jutra in večere preživljal v njegovem re-use Haydrichovega groznega poglavja , ki ga je spisal v drugi svetovni vojni. Metafikcija, ki jo je s pridom prepletel v pisarijo, je nekaterim zagotovo delovala moteče, sam pa sem v tem neznansko užival. In zato sem tudi novi prevod, ki je prišel k nam pred kakim mesecem, sprejel z velikim pričakovanjem. Tokrat se je lotil francoskih in drugih svetovnih intelektualcev dvajsetega stoletja, jih zapakiral v kriminalno zgodbo, se v resnici najbolj poklonil Umbertu Ecu in ustvaril eklektično delo, polno zasukov in posladkov, majhnih presenečenj in satiričnih karikatur. Celoten paket bo navdušil vse, ki so kdajkoli poslušali predavanja iz strukturalizma, pa tudi tiste, ki jih širše navdušuje humanizem in teorija pisanja, govorice, zgodovine in literature. In ja, knjiga, ki jo je Binet naslovil s Sedmo funkcijo jezika, je marsikje tudi zelo zabav

[Prispevek je bil predhodno objavljen v Knjižničarskih novicah ] Gre za knjigo Črna umetnost v barvah , dvojezično slovensko-angleško pripoved o prvotiskih, upodobitvah v prvotiskih Narodne in univerzitetne knjižnice ter knjižnih eksponatih z istoimenske razstave. Predstavlja najnovejšo študijo zbirke prvotiskov Narodne in univerzitetne knjižnice z vidika njenih splošnih značilnosti, obsega, datacije, provenienc, vsebine ter likovnega okrasja. Pomembna je tudi za širše razumevanje razvoja tiskarstva v 15. stoletju ter zgodovine Narodne in univerzitetne knjižnice. Avtorji knjige ddr. Nataša Golob, priznana slovenska umetnostna zgodovinarka in pedagoginja, dr. Sonja Svoljšak in mag. Marijan Rupert iz Zbirke rokopisov, redkih in starih tiskov NUK, so v besede ujeli najpomembnejša dejstva, ki se dotikajo tako občih informacij o prvotiskih kot tudi povsem specifičnih lastnosti, ki se nanašajo na zbirko inkunabul v NUK. Knjiga bo svoje bralce zato našla v širokem razponu ljubiteljskih

vir slike: emka.si Knjiga zrcal razkriva, kako zabavno mora biti pisanje, ki si v razkrivanju podrobnosti zgodbe privošči različne pripovedovalce . Obenem pa jasno da vedeti, kako drugačni so ti pripovedovalci drug od drugega, kako drugačen pogled imajo in s kako različnimi nameni se lahko lotevajo svojih pripovedi . Kar je posebej zanimivo zato, ker se kopičijo tudi pripovedi tistih, ki so v pripovedi. Ali v pripovedih. Knjiga zrcal je v svojem jedru kriminalka . Zgodba o zločinu, ki se je zgodil kar nekaj časa nazaj in bil zmotno rešen, ponuja izjemne možnosti za pripoved. Ali pripovedi. In to je vir, ki ga je Eugen Ovidiu Chirovici dobro izkoristil. To, da gre za kriminalko, nikakor ni tisto, kar je najboljšega v Knjigi zrcal. V glavnih vlogah nastopajo karizmatični profesor psihologije, njegova študentka in pomočnica ter njen cimer, študent književnosti. S tem slednjim se Knjiga zrcal začne. Spoznamo ga kot Richarda Flynna, ki dela v marketingu, a se je odločil, da sledi svo

vir slike: bukla.si Joël Dicker je tisti pisatelj, ki je pred skoraj natanko dvemi leti navdušil mene in kar nekaj drugih s svojo Resnico o aferi Harry Quebert . Napeto delo, v katerem se je Marcus Goldman, pisatelj podal v iskanje resnice o izgubljenem dekletu, je navdušilo zaradi ideje, sloga pripovedi in suspenza, ki bralca prikuje h knjigi. Odlična knjiga, ki jo še danes marsikomu z veseljem podtaknem med priporočila. In zato sem bil zelo navdušen, ko je pred kratkim izšel prevod njegovega novega dela, Knjige o Baltimorskih . V njej ponovi suspenz kriminalke, čeprav ne gre za žanrski roman. V tej je tudi na izjemen način ponovno prikazal svojo moč pripovedovanja in v njej se zdi, da je imel res veliko vsebine, ki jo je želel podati. Gre za sago o treh generacijah družine Goldmanovih, predvsem potomcev podjetnika in njihovih sinov, sosedov, prijateljev, ljubezni in vsega, kar se med njimi lahko zgodi . V Knjigi o Baltimorskih glavno ali vsaj pripovedovalno vlogo nosi zopet Marcu

vir slike: manicnipoet.net Pred kratkim je na slovensko knjižno sceno prišla novost, ki jo je napisal Jaka Tomc. Pri svoji založbi Manični poet je izdal že svoje šesto delo, v katerem je posegel po kriminalnem žanru. In ker med domačimi avtorji prihaja do vse in vse boljših poizkusov tudi v žanrskem pisanju, sem se z veseljem lotil tudi kratke knjige z naslovnico, na kateri se na belem ozadju bohoti natančna reprodukcija srca, nad njim pa kraljuje naslov romana, 720 utripov srca. Branje se zgodi hitro, v nikakor posiljenem ritmu in brez odvečnih podzgodb, ki bi zmanjševale suspenz kriminalke. A obenem skozi domiselno strukturo in vsled dveh pomembnih elementov pokaže, da nikakor ne želi ostati zaklenjeno v žanr. O teh dveh elementih nekoliko kasneje, tu je treba dodati predvsem, da gre za napeto branje, v katerem bo, tako kot je potrebno pri tovrstnem čtivu, užitek obračati strani in povsem neprisiljeno spremljati dogajanje, umeščeno v naše lokalne okolje, ki pa navzlic temu nikak

vir slike: dobreknjige.si Zbirka Odisej še naprej skrbi za dobra branja, namenjena predvsem najstnikom, čeprav se nanje nikakor ne omejuje. Med zadnje edicije v zbirki spadata tako Povej mi po resnici kot tudi roman Suzane Tratnik , Tombola ali življenje! Tu gre za pogled v življenje šestnajstletne Mije, ki v povsem običajnemu časosledju povprečne najstnice ponudi nekoliko bolj kompleksne teme, ki v njem tičijo . Roman o odraščanju, vključenosti, identiteti, družini, ljubezni in iskanju izhoda v trenutkih obupa. Dobro napisano delo, ki po relativno preprosti zasnovi preseneti z bolj zapletenim nadaljevanjem. Mijo spoznamo v okolju iskanja zaposlitve, s katero bi si lahko priborila nekaj potrebne neodvisnosti, a v resnici gre predvsem za projekt njene mame, s katero živita bolj ali manj sami. Mama je tista, ki skozi celotno knjigo skrbi predvsem za dve reči: kako bi Miji priskrbela službo in kako jo obvarovati pred slabim vplivom očeta.

vir slike: emka.si Slovenska mladinska literatura je pred časom dobila nov prispevek, ki bo s svojo berljivo strukturo, enostavno pripovedjo in problemsko snovjo, ki jo neti, pripomogla bralcem, da bodo boljše razumeli svet. Avtorica Neli Kodrič Filipič, njeno delo Solze so za luzerje sem tule že bral, je pred nekaj tedni izdala nov mladinski roman z naslovom Povej mi po resnici. Gre za delo, v katerem se mladi junaki spopadajo z življenjem, ki sem jim postavlja nasproti, a jim avtorica jasno pove, da se spopad odvija v njihovi glavi, pri čemer pa razkriva tako takšne kot drugačne načine, s katerimi se odrasli s problemi mlajših soočajo. Zanimivo in enostavno branje, ki si privošči nekaj zasukov, hkrati pa ohranja osnovno idejo in nekoliko preseneti tudi z razpletom. Povej mi po resnici sledi zgodbi dveh najstnikov. Oba še hodita v šolo, no, vsaj eden od njiju. Predvsem pa imata povsem drugačno predzgodbo. Eva je hči psihologinje in pravnika. Njena družina spada v višji status

Lepe so zgodbe o junakih, ki stoično prenašajo udarce usode in nespametne mimobežnosti, ki jim pod kolena mečejo polena, pa jih vse to sploh ne gane. Takšne nam servirajo, ko smo kot mladež neotesano krmarili skozi otroštvo, da so nas naučili višjih smotrov. Takšne se uporabijo, da privabljajo klike in všečke na motivacijskih seminarjih in ploskih objavah na spletnih omrežjih. Takšne so tudi zgodbe, h katerim se kot učitelji, lepodušniki in vzreditelji zatekamo tudi sami. Zgodbe uspeha in predvsem zgodbe ednine. A t a zgodba je popolnoma drugačna . Tu ni stoičnega prenašanja usode, tudi ne junaštva . In vsaj spočetka, kot se zdi, prinaša predvsem dvojino . A le spočetka. Kajti takoj zatem se zaveš, da je tudi to predvsem zgodba ednine. 

vir slike: emka.si  Skozi temačno negotovost in vračanju k svoji preteklosti je potrebno iskati rešitve, ki žgejo znotraj. Če se jih sploh lahko premakne, ko ni dovolj vse tisto, kar poskušaš doslej. Potem je potrebno iti dlje, izven okvirov tega, kar poznaš. Bog pomagaj otroku je pripoved o prav takšnem potovanju daleč stran k sebi. Od krivde, cenzure, zanikanja, laži k upanju in otroku. Bog pomagaj otroku je kratek roman, ki ga je napisala Toni Morrison, Nobelova nagrajenka za literaturo. V njem se potopimo v dinamično pripoved o Luli Ann Bridewell, ženski, ki je od majhnih nog zaznamovana s svojo temno poltjo. Ta je pravzaprav bolj pomembna v mladosti, otroštvu, saj je zaradi nje v zapostavljenem položaju pri svoji materi. Ta je vztrajala, da jo Bride kliče Sweetness, ne pa mama. In zato je odločilen trenutek Bridine mladosti tisti, v katerem naredi neumnost, ki je povzročila precej škode.Krivo pričanje proti ženski, ki naj bi zlorabila otroke, je nastalo v želji, da bi opozor

Orhan Pamuk prihaja k nam v čisto svežem prevodu svojega zadnjega dela, ki nosi naslov Rdečelaska. Gre za zelo zanimivo refleksijo o preteklosti, sinovih in očetih, o času, ki beži mimo nas in o krivdi, ki jo v srcu lahko nosimo zelo dolgo. Avtor se v njej, tako kot že v preteklosti, povsem odkrito sooči tudi z zgodovinsko in ideološko diasporo med vzhodom in zahodom, ki v njegovih delih uživajo status konstitutivnega elementa izgradnje Turčije kot takšne. Pamukovega doma. Rdečelaska je kratek roman, ki ga preberemo hitro. Razdeljen je na tri dele, ki niso sorazmerno razporejeni po knjigi, a so vseeno vsi trije zelo pomembni za izgradnjo tega, kar je Pamuk želel povedati. Prvi del obsega, se mi zdi, polovico knjige. Drugi nekaj manj, tretjemu pa je odmerjeno le nekaj strani. V dramaturškem smislu je prvi del tisti, v katerem je celotna zasnova, zaplet in pravzaprav tudi vrhunec. Do njega pride počasi, z veliko refleksije in monotonim dogajanjem, ki glavnega junaka pelje v nekaj tedno

Pokrpajmo žive pove veliko. Najprej o telesu. Nato o družini, o družbi, o stroki, o hitrosti, o življenju in o smrti. Pesem, ki jo lahko pojejo bitja, ki s sinoptičnim pogledom motrijo tisto, kar se običajno ne da opazovati na takšen način. Knjiga, za katero je treba zbrati neskončno empatije, da vsem vpletenim nameniš dovolj prostora, ko načeloma takšna situacija dovolj prostora ne bo dala nikdar. Presunljiva pripoved o tekmi s časom, polna nasprotij in iskanja priložnosti, da ostanemo živi. Nagrajeni roman pisateljice Maylis de Kerangal, Pokrpajmo žive, vas ne bo pustil hladnih. Zgodba, ki je pravzaprav kratko delo, na manj kot 200 straneh, je polna čustev, trpkih spoznanj, pa tudi sreče, upanja in soočanja s nepredstavljivo zahtevnim poslanstvom mnogih zdravnikov, ki vsakodnevno opravljajo težko delo v transplantacijski medicini. Zgodba se začne z življenjem. S polnim življenjem, ki ga najstnik Simon živi v želji, da bo izkoristil svoje dneve kar najbolj, kot je mogoče. Pri njem

Česar ne moreš povedati frizerki, lahko pa poveš množici, ki ima željo, da gre onstran prvih pogledov. Ali tistim, ki v slogu želenega sodobnega modusa oper andi depresivno zrejo v daljave, mrmrajoč, da nimajo časa. Ali pa otrokom v šoli, ki so včasih znali kričati, da so le opeka v zidu. To je vtiranje zdravila v rane nespodobne žalosti nad družbo, ki v ponudbo vključuje tudi dobro literarno zatočišče. Agata Tomažič bi zapisano lahko povedala tudi frizerki. Mogoče ji tudi je. Ni pomembno. Se mi pa zdi dobro, da je tudi nam. Pod točno takšnim naslovom, Česar ne moreš povedati frizerki , je avtorica izdala zbirko kratkih zgodb, ki so mi pozornost vzbudile najprej prav zato, ker niso tako zelo kratke. Zanimivo in razveseljujoče je, da je format kratke proze očitno lahko zelo raztegljiv in tudi deluje v vseh teh različnih izpeljankah. Na drugačen način, a dobro. Tu beremo 13 zgodb, ki so skupaj terjale nekaj manj kot 200 strani.

O mladinski in otroški literaturi tule ni dovolj zapisov. Ker menim, da gre v bistvu za skoraj najpomembnejši del književnosti. Tu se dobivajo bitke za boljši svet in ustvarja svet bralne kulture, ki se zdi eden bolj pomembnih temeljev za izgradnjo generacij, ki bodo zapovedani razumski analitičnosti podati roko empatičnega dojetja različnih načinov bivanja in poti do sreče. In tudi zato, ker sam v resnici takšne literature berem - zahvaljujoč mladičem v hiši - največ.  O tem, kdaj se neki otroški in mladinski literaturi lahko reče, da je odlična, se najbrž lahko prebere veliko strokovne literature. Po mojih izkušnjah je za pravi učinek potrebno marsikaj. Če gre za mlajše otroke, je izjemno pomembna kvalitetna likovna oprema, pri starejših je že bolj pomembno to, kako se lahko mladi povežejo z osrednjimi liki in življenjem, ki ga živijo. Bolj kot moralka, torej nek nauk o dobrem delovanju, ki je svojčas veljal za nepogrešljivega, se mi zdi pomembno, kako avtorji uspešno v delo odkr

Nekaj samorefleksije nikdar ne škodi. Pogled v ogledalo, pa četudi gre za retrovizor, s katerim opazuješ drugega. Ali ponovitev tega, kar počnejo drugi, tudi to v sebi skriva moč, da začutimo drugost v sebi in obrnemo vse, kar vemo, skoraj na glavo. Nikdar ne škodi, občasno pa je tudi nujno. Da se spoprimemo z nevarnostmi in pokažemo jezik vsem sovražnikom, ki sedijo poleg naše gredice udobja in namesto nas vsakokrat upihnejo svečke na tortah vseh, tudi tistih, ki jih imamo radi. Pa nič ne moremo napraviti glede tega. Mogoče bo tisti pogled v retrovizorju pomagal, da je sovražnik v resnici globoko zasidran v bazenu naše sreče; nemara celo, da smo brez tega Damokleja težko srečni. Na pot premisleka o tem me pelje knjiga Ivane Djilas, Hiša. vir slike: emka.si Hiša je takšen samorefleksivni roman, družbeno kritični in cinično zabavni ekskurz v razmišljanja ljudi, ki pri rosnih štiridesetih prebivajo in lovijo oprimke sreče v steni naše družbe.

V zadnji izdaji Modernih klasikov je k nam prišel prevod Eka Kurniawana, romana Lepota je pogubna. Knjiga je širokopotezno zastavljeno in večino svojih ciljev, po mojem mnenju uspešno tudi zadane. Gre za epsko zgodovinsko dramo, ki izpostavlja nekaj generacij družine, na čelu s prostitutko, potomko Nizozemskih naseljencev in turbulentno usodo njenih štirih hčera, bralca pa skozi ta življenja popelje v brutalno, surovo in neprizanesljivo pot desetletij 20. stoletja, ki so bila za Vzhodno Indijo tako zelo pomembna. Široka paleta junakov, učna ura zgodovine in preizkušnje vrednot. Dobro branje. vir slike: emka.si Prikaže nam torej generacijsko pripoved v zgodovini Indonezije. Prične pred drugo svetovno vojno in konča mnogo kasneje. Vmes pa so zgodbe. Že na začetku vas pričaka antologijski stavek, o katerem boste upravičeno lahko brali, da gre za enega najboljših začetkov romana sploh.

Vse razprave, branja, ogledi in prisluhi imajo pravi draž takrat, ko zadanejo svoj cilj. Ko v bralcu ali vseh drugih sogovornikih zbudijo procese mišljenja in jih prisilijo, da na zadeve pogledajo z različnih zornih kotov ter poravnajo odgovor nanje na način, ki se jim predstavi kot avtorjeva ali sogovornikova ideja. Včasih je to slednje zlahka razbrati, včasih tudi manj. Ob tem pa sprostijo tudi druge spomine, tesnobe in zadovoljstva. S temi lahko opravimo v stranskih opombah, lahko pa prispevajo tudi glavno smer branja, mimo katere prav zaradi tega, kar smo, ne moremo. Ko sem torej odprl najnovejšega Houellebecqa, Podreditev (Soumission, 2015), sem v branje vstopil z idejo, da gre v prvi vrsti za provokacijo. Sicer za provokacijo s stilom, ker me v preteklosti Houellebecq ni pustil razočaranega, a vseeno provokacijo. Kot se za tega literarnega enfant terrible spodobi. Na koncu je stil ostal, provokacije pa skoraj ni bilo več. Zbudili pa so se tudi spomini na branje kakšnega Althusser

Jonas Jonasson je slovenskemu bralskemu občestvu sedaj že dobro znan. Pred leti je napravil zelo pomemben premik v naši izdajateljski srenji, saj je s Stoletnikom, ki je zlezel skozi okno in izginil naredil pravo malo revolucijo. S kombinacijo izvrstnega črnega humorja, satire sodobnega časa in sproščenega stoičnega navodila, s katerim je stari čemernež zelo dobro prejadral vse prepreke, je napisal eno bolj branih in navdušujočih knjig. S to knjigo, bi lahko zapisal, je pri nas začel z nekakšnim upokojenskim žanrom. Ta v ospredje pošilja upokojence, starostnike, in jih podaja na dogodivščine, ki jim jih mnogi že odvzemajo. A njihove karakteristike in izkušnje, s katerimi so oboroženi, jih ob obilici nerganja in preproste poštenosti omogoča, da postanejo pravi superjunaki. Tako so k nam prišli tudi Ove , Babica, Hendrik, Harold ... in še kdo bo za njimi. Jonas je medtem v zanosu humornega žanra izdal prav tako berljivo Analfabetko, ki je obvladala računstvo , kjer je to upokojensko not

Morfej je eden tisočerih sinov boga spanca, najbolj spreten od vseh, ki ima moč posnemanja katerega koli človeka, njega podobe in glasu. Morfej oblikuje sanje, je bog sanj. Mnogo kasneje je po njem ime dobil morfij. Zdravilo, ki lajša hude bolečine. Še kasneje pa je poljski pisatelj Szczepan Twardoch napisal briljantni roman z natanko takšnim naslovom. Morfij. In v njem je junak, ki ima več opraviti z morfijem kot pa z Morfejem. Ali vendarle ne. Konstanty Willeman je rekreativni (v vsej neprimernosti te oznake) uporabnik morfija; po njem hlepi in ga potrebuje, medtem ko ni odposlanec, ki bi skozi sanje ljudem sporočal slabe in dobre novice. Ali pač? Morfij v knjigi ne nastopa tako pogosto, kot bi pričakoval, pa tudi Konstanty od njega ni odvisen, pač pa je zaradi svojih staršev, vzgoje in zgodovinske situacije zmožen pretvarjanja, prevzemanja različnih oblik, s katerimi na svoj način služi zgodovini in lastnemu učasovanju. Twardoch je napisal knjigo, ki vzbuja mnoga premišljevanja. To,

Kitajske literature, najsibo starejše ali mlajše, ne poznam kaj dosti. Niti se ne bom pretvarjal, da jo. Zavedam se, da gre za kulturo, ki je daleč stran, pri čemer ne gre le za kilometre. Zato so načini, kako beremo tekste, ki prihajajo od tam, lahko izzivi povsem svojih zgodb. A pozdravljam izdajanje avtorjev, kot je Yu Hua tudi pri nas. Pa ne zato, da bi ponudili nekakšne nove poglede na realnost sveta okoli nas. To naredi vsaka knjiga tako ali tako. Gre nemara prav za to, da v njih prepoznamo jedro človeštva, ki v zaključenih zgodbah najde neko osnovno pomiritev. Ki v pripovedi počasi, stran za stranjo in poved za povedjo odstira trenutnost v primerjavi s širšo zgodbo, ki jo pišemo vsi skupaj. In ki zmore v svoji moči komplementarnosti ponuditi širšemu občinstvu interpretacijo življenja, ki ga želimo in ne želimo hkrati. Ki prinaša vzpone in padce, s svojo prikrito in neprikrito simboliko pa v majhnih delčkih svoje sestavljanke prinaša napotke za stoično držo, ki bo uspela stati in

Attio osceni in luogo privato je naslov knjige, ki sem jo v roke dobil tam nekje, ko je v Ljubljani vrela knjižna mrzlica, na sporedu je bil namreč knjižni sejem. Lep čas, ki pokaže svet v lepoti ustvarjalne moči in ponudi prihodnost v novih razumevanjih kontekstov vsega tega, kar se odvija v naši bližini in daljavi. V našem času, pa tudi v prihodnjem in preteklem. To je svet pisane besede, ki ga imam tako rad. In v ta svet je takrat prišel tudi italijanski pisatelj Marco Missiroli s svojim opolzko-intimnim naslovom, ki skriva v bistvu več kot odkriva. In zato ga mirne volje lahko postavimo bolj v polje pazljive skrivnostnosti kot pa v neko razkrivajočo razgaljenost, ki ne služi pravzaprav ničemur. In to, sem pravzaprav spoznal kasneje, po branju, je smer, v katero je potrebno brati Missirolija: to je branje, za katerega se zdi, da nas želi prepričati, da gre za erotično delo, a v resnici se tako res le zdi. Opolzkosti v zasebnosti je nadvse prijazna, a resna knjiga o življenju, ki im