 |
| vir slike: bukla.si |
V Knjigi o Baltimorskih glavno ali vsaj pripovedovalno vlogo nosi zopet Marcus Goldman. Slavni pisatelj, ki se v okvirni zgodbi preseli na Florido, kupi hišo v mirnem okolišu, kjer bo lahko pisal knjigo. Družbo mu dela predvsem Leo, sosed, ki se neuspešno loteva pisanja knjige in funkcionira predvsem kot Marcusov alter ego, ki ga opominja na napore pisanja, obenem pa tudi kot sogovornik treznega, zdravega uma, ki na vse, kar se dogodi, gleda s stališča zunanjega opazovalca. Na Floridi se zaplete v trenutku, ko spozna, da je pes, ki se k Marcusu zateče, pravzaprav pes njegove nekdanje ljubezni Alexandre. Slavne pevke, ki živi nedaleč proč s svojim hokejskim partnerjem (in psom Dukom). Marcus ob tem začne svojo pripoved o Goldmanih. In to je pripoved in pol. Ki se vije in mota, zapleta in razpleta v neverjetne globine. Celotna knjiga je opis spominov na družino Marcusa Goldmana, ki jih v sunkovitih in premišljenih odmerkih avtor podaja skozi prepletanje s sedanjostjo pisanja novega Marcusovega romana in reševanja odnosa z Alexandro.
"Zame?"
"Ja. Za jutri."
Woody ga je odvil: v njem je bila rumena majica z napisom Prijatelja za vedno.
Slednje kakopak ni najpomembnejši del knjige. Najbrž izrazito manj pomemben, a vse dokler se ne zavedamo, da gre pri reševanju tega odnosa v resnici za odkupnino za preteklost. Za pisanje zgodbe, ki jo bo Marcus poklonil svojemu stricu. Zgodbe, ki ima svoje posebne odtenke, a vseeno tudi pomembne občosti, skozi katere se bodo bralci vanjo zlahka preslikali. Moč Dickerjevega pripovedovanja bo to seveda olajšala.
Preteklost, ki jo Dicker pripoveduje, ima tendenco k enemu dogodku, ki ga od začetka imenuje Drama. O njej pa skrbno pove dovolj malo, da nas počasi vedno bolj naredi željne tega, da izvemo, kaj se je Goldmanom v resnici zgodilo. A do tega bo treba počakati skoraj do konca te povprečno zajetne knjige. Skoraj od začetka pa vemo, da se je Goldmanom zgodilo nekaj groznega, kar je povzročilo popoln razpad sistema, družinsko kataklizmo in potop vsega lepega, kar je obstajalo in bilo lepo pri Goldmanih. A dasiravno je Dicker načrtno usmerjal k Drami, je jasno, da so tu tudi drugi dogodki, ki so morali do nje pripeljati. In bolj, ko se giblje proti prvi, bolj je jasno, da mora obrazložiti in razjasniti tudi druge. Knjiga o Baltimorskih črpa mnogo svoje moči in bralnega užitka v obvladovanju časovnih preskokov, s katerimi avtor, kot je prikazal že v Resnici o aferi Harry Quebert, res nima težav.
Saul je k mojim staršem v Montclair prišel samo dvakrat. To vem, ker se je moja mama zelo dolgo pritoževala, da nikoli ne pride na obisk. Včasih sem jo slišal, kako se zaradi tega znaša nad očetom, predvsem kadar je bil govor o organiziranju družinskih praznikov.
Goldmani so družina, v kateri ima oče Max Goldman, prodajalec medicinskih pripomočkov, uspešno življenje, ki ga živi z ženo in svojima dvema sinovoma. Eden od teh postane inženir, drugi uspešni pravnik. A družinske tradicije, ki so pogosto na delu, tudi tu ne prizanašajo s svojimi spori in tako se zgodi, da slednji, po imenu Saul, dolgih 12 let z očetom ne spregovori. Kasneje se stvari medsebno izboljšajo, a finančno žal ne, saj mešetarjenje z delnicami povzroči, da sta tako oče kot Saulov brat ostala z bistveno manj izkupička kot Saul, ki je z leti postal uspešen odvetnik. In od takrat se Goldmani delijo na Montclairske in Baltimorske. Prve, ki predstavljajo predvsem običajno družino brez presežkov in drugih, Saulovih, ki živijo v razkošju in uspehu. Tu nekje v zgodbo pride tudi Marcus. Ta je sin Montclairskih Goldmanov in ima v Baltimoru bratranca, Saulovega sina Hillela in njegovega prijatelja, ki so ga praktično posvojili, Woodyja. To so bili trije bratranci Goldman. Dva Baltimorska in en Montclairski. Če dodamo še prelepo in glasbeno nadarjeno Alexandro, ki je takrat živela zelo blizu, dobimo nekakšno glavno dogajalno os pripovedi. Vse, kar je res najpomembnejšega, se zgodi med temi štirimi liki, med katerimi je tudi Marcus. Tako spremljamo to Goldmanovo tolpo od srednje šole, od trpičenja, ki ga je moral preživljati šibki in suhi Hillel, do Woodyjevega prestopništva, ki ga je po eni plati pripeljalo v Saulovo hišo in po drugi naredilo za Hillelovega neločljivega prijatelja; spremljamo to, kako so se vsi trije zaljubili v Alexandro, kako so po malem zbolevali od ljubosumja in kako so reševali vse skupaj, da bi ostali neločljivi v svoji tolpi; spremljamo Woodyjev športni vzpon in njegovo obetajočo kariero v nogometu, spremljamo tudi Hillelov ostri um, ki ga nemalokrat spravi v težave; spremljamo njihov odhod na fakulteto in Marcusovo ter Alexandrino ljubezen, ki se je vedno bolj kazala; in na koncu spremljamo tudi Dramo, ki se jim je zgodila. Dramo, ki je za seboj pustila pustošenje in velik nič.
Zakaj pišem? Ker so knjige močnejše kot življenje. So najlepše povračilo. So priča o nedotakljivem zidu našega duha, o neosvojljivi utrdbi našega spomina.
...
Vse je poplačano.
Težko je v nekaj vrsticah zbrati in koherentno opisati vse, kar se zgodi v Knjigi o Baltimorskih. Dicker kot pisatelj se pokaže kot nekdo, ki ima niti v svojih rokah od vsega začetka, vseeno pa ima toliko idej in toliko vsega, kar bi rad povedal, da včasih strani pokajo po šivih. Družinsko kroniko Goldmanov predstavi zelo podrobno in vzročno posledične relacije majhnih povodov, ki na prihodnost vplivajo še zelo dolgo, so tule popolnoma v službi prikaza sage, v kateri je družina na prvem mestu, hkrati pa večkrat tudi na zadnjem. Knjiga vsebuje mnogo junakov, a nihče od teh ni brez greha in vsak od njih je v nekem trenutku tudi antijunak. Težave, ki nastanejo v družini, pričenjajo rušiti razmerja in vodijo v pogubo, so predstavljene predvsem kot tiste, ki se zaključijo pri osebnih frustracijah, namigovanjih, pričakovanjih, nezadoščenostih, nerazsodnostih in predpostavkah. Ideje o najljubših sinovih, najboljših prijateljih, ustrezanju željam drugih in izključevanju iz diskurza zavoljo dobrega namena so tiste, ki so razbile popolno sliko Baltimorskih Goldmanov. In če je bralčeva teza, ki jo dolgo ob Dickerjevi knjigi razvija ta, da ta slika nikdar ni bila popolna in da so zametki Drame obstajali že zelo dolgo, na koncu vendarle občutek ni tak. Drame niso davek zgodovine, v tem primeru bi rekel nasprotno, zgodovina Baltimorskih je davek mnogih dram in ene Drame, ki so jih doživeli. Uganka etične oznake Marcusa Goldmana v dvojni vlogi pripovedovalca in hkrati soudeleženca Zgodbe in Drame pa vseeno strukturno ne povzroča težav: ne on, ne Alexandra, v resnici nista bila Baltimorska Goldmana. Pristavljam pa, da bi se – če bi se znašel v vlogi urednika – poigral tudi z idejo, kako bi vse skupaj delovalo brez sodobne, okvirne zgodbe, ki se v knjigi zdi najšibkejša.
Nad pisanjem Joëla Dickerja sem navdušen. Za odlično bralno izkušnjo pa gre pohvala tudi prevajalcu Iztoku Ilcu. Knjiga o Baltimorskih je pripoved o družini, prijateljstvu, neuničljivih povezavah in predvsem o tistih rečeh, ki te neuničljivosti razbijejo. Izjemno zanimivo branje, ki se bere kot kriminalka, a si vzame dovolj prostora, da do podrobnosti izvrstno zgradi večji del slike, ki jo želi predstaviti. Branje, ki v istem paketu ponudi vpogled v to, kako vzponi in padci v gospodarstvu vplivajo na družinske odnose, kako so lahko zgolj otroci tisto, kar drži družino skupaj in kako je lahko krivda pogonsko gorivo, ki pripelje tako do tragedije kot navsezadnje tudi do nove knjige.
Stavim, da obstaja še kdo, ki bo vesel ponovnega druženja z Marcusom Goldmanom.
✭✭✭✭✭
Obišči tudi:
Komentarji
Objavite komentar