 |
| vir slike: emka.si |
Povej mi po resnici sledi zgodbi dveh najstnikov. Oba še hodita v šolo, no, vsaj eden od njiju. Predvsem pa imata povsem drugačno predzgodbo. Eva je hči psihologinje in pravnika. Njena družina spada v višji statusni razred in tudi odnos, ki ga imajo med sabo, je na povsem drugačni ravni, kot pri Simonu. Pri starših uživa gromozansko zaupanje, ki razkriva, da je njihova preteklost minila v mnogih pogovorih in iskrenosti, na kateri sta starša osnovala svojo vzgojo. Tako jima tudi Evina odločitev,
da se preseli k svojemu prijatelju, da mu v stiski priskoči na pomoč, ni povzročila večjih težav. A v resnici ima Eva drugačne načrte, ki jih staršem ni zaupala. Mnogo bolj je zaupala sebi, da ji bo na tej njeni prvi poti v osamosvojitev seveda uspelo. Pri tem pa se bo poslužila sodobnih metod iskanja zaslužka s prodajo svojih erotičnih fotografij preko Snapchata in oglaševanja svojie dejavnosti prek Facebooka. In pričelo ji je zelo dobro tudi uspevati. Ta del zgodbe, dasiravno osnovane na izdaji načel svojih staršov, se zdi, je Evi zelo dobro uspel.
In Simon. Le kaj je z njim? Tako bister in miren, neproblematičen otrok je bil.
In nato je tu Simon. Povsem drugačen najstnik. Zaprt v stanovanju svoje tete, v katerega se je preselil po njeni smrti kot mlad, a zaupanja vreden perspektiven dijak. Situacija, ki sta jo zgradila njegova starša, mu je omogočila, da je svoje življenje zgradil natanko tako, kot si je želel. Oče in mama sta se ločila, oče je z novo partnerico odšel v Nemčijo, od koder je pošiljal preživnino, ki jo je dobl Simon in s tem denarjem brez težav preživel med štirimi stenami tega stanovanja. Pravzaprav drugega ni počel. Bil je notri in edini odnos, ki ga je uspel zgraditi, je bil odnos do računalniških iger, spleta in glasbe. Glasne glasbe. Večinoma s slušalkami na glavi in pri najljubši streljačini je preživljal dneve in še pogosteje noči. Odtujenosti, ki se je v tem vztrajno gradila v njegovi glavi, dovolj hitro najbrž ni opazila niti mama, ko ga je občasno prišla obiskat. A prelomen trenutek je bil pravzaprav tisti, ko je oče prenehal pošiljati preživnino; ko je tudi njega udarila kriza. Takrat je tudi mama videla, kaj vse se dogaja z njenim sinom, opazila, da v šolo ne hodi več in poizkusila vzpostaviti z njim vse bolj nujen, a hkrati tudi nemogoč kontakt, ki ga je situacija terjala. Tako z njene strani pade odločitev, da potrebuje oboje: nekaj finančnega priliva za vzdrževanje stanovanja in nekoga, ki bo njenega Simona počasi spravil nazaj med žive. Odločena je, da Simon potrebuje cimra.
Eva je imela mir, prostost in hkrati udobje toplega doma. Njena mama in oče sta bila pametna, duhovita in razumevajoča. Skupaj jim nikoli ni bilo dolgčas.
Eva med oglasi za stanovanje odkrije prav ta naslov in se odloči zanj. A stvari niso enostavne. Potrebno bo še nekaj laži, nekaj posebnega Evinega karakterja in tista majhna iskrica med njima, da se zadeve zapletejo do vrhunca. Vmes se namreč vrne besni oče, ki opazi, da stvari niso tako nedolžne in Simona vrže ven iz stanovanja. Pri reševanju nastale situacije, v kateri Simon postane pogrešan, sodelujejo v bistvu vsi, na čelu z mamo in očetom Eve, ki sta bila vmes večino časa na potovanju. Vpleten pa je tudi Simonov ostareli sosed Ivan, galanten, spreten, preprost in dober človek, moder v svojih besedah in pripravljen pomagati, če le lahko. V resnici moj kandidat za najbolj domiselno zgrajena oseba v celotni zgodbi. Razplet, ki sledi kar precejšnji zmešnjavi, ki je nastala zaradi Evinih prikrivanj in Simonovih dejanj, bo marsikaterega bralca malo tudi presenetil. Ker ne gre tako, kot bi si mnogi predstavljali.
Simon... jaz sem, Eva. Se me spomniš? Pomagala bi ti rada.
Ni odgovoril.
Neli K. Filipič je sestavila berljiv in predvsem problemsko naravnan mladinski roman, v katerem pa glavne besede nimajo najstniki, temveč so dramaturško povsem enako, če ne celo bolj pomembni tudi odrasli, ki oba glavna lika obkrožajo. V relativno kratkem dogajalnem razdobju, ki ga zgodba zaseda, se zgodi precej pomembnega. Precej enostavna zasnova črpa svoj skelet v ekspoziciji dveh sila različnih življenjskih zgodb. Avtorica zoperstavi dve družini, ki delujeta kot nasprotni: najprej je tu zgodba uspešne družine, v kateri vlada harmonija, uspeh, veselje, iskrenost in moč prijaznih besed. V tej družini se s pogovorom reši vse in v tej družini si člani zaupajo. Nato pa je tu še druga družina, v kateri nič ni tako, kot bi moralo biti. Mati, ki skuša rešiti občutek družine po ločitvi z možem tako, da se trudi obdržati nadzor nad sinom. Ta pa je v povsem svojem svetu, v katerega ne spusti nikogar, niti svoje matere ne. Tako imamo na delu nasprotje med učinkovito delujočo družino in razpadom sistema. A s prostorom se v zgodbi ne štedi: Eva, ki prihaja iz prve, se hitro pokaže kot nekdo, ki je povsem zavestno pripravljen kršiti načela, po katerih je zrasla. Laži in skrivni načrti, ki so pred staršema skriti, so plod želje po drugačnem življenju. Takšnem, v katerem bo imela zasebnost in kontrolo nad svojim samostojnim odločanjem. Na nitki pa seveda visi dvom, ali je v resnici tega sploh sposobna. Simon, po drugi strani, od vsega začetka razkriva, da nekaj ni v redu. Na vse kriplje se trudi, da bi ohranil svoj intimni prostor, v katerega po vrsti in vztrajno pričenjajo vdirati čisto vsi.
Simon je v nekem kotičku omamljene zavesti dobil podobo pravljičnega junaka, ljubke, a nenevarne pošasti, ki spi v svoji temni luknji.
Ena izmed pomembnih rdečih niti romana Povej mi po resnici je torej pogled na zasebnost. Na to nit pa se pripenja tudi kritika sodobnega življenjskega sloga mladih, na čelu z vsem, kar prinaša uporaba spletnih družbenih omrežij in računalniških iger. A pomembno je, da v knjigi neposredne kritike omenjenega pravzaprav ni. Kritika je usmerjena v napačne rabe in v neprepoznavanje simptomov nečesa hujšega, kar se v ozadju z vsem tem odkriva. In tu odpovejo vsi tisti, ki ne bi smeli. Tu so si povsem enaki starši enega in drugega otroka. Tu so nasprotja razkrita kot površna in torej neobstoječa, ko so v igri problemi, s kakršnimi se soočata Simon in Eva. Simonov oče, ki je večino knjige zavzemal pozicijo največjega negativca, pa je z brezpogojnim dejanjem, tistim, ki je poskrbel za prelom v zgodbi, povzročil tok dogodkov, brez katerih tudi končnega razpleta ne bi bilo.
Vse to mi podaja vtis, da gre bolj za knjigo, ki je napisana za starše. Resda bodo mlajši bralci v njej prepoznali tudi sebe in se v njej povezali s svojimi željami po zasebnosti in samostojnosti. Manko pravih antagonistov zgodba kompenzira z zapleti, v katerih se še tako nerutiniranemu bralcu jasno utira dejstvo, da se iz njih prav nič dobrega ne bo izcimilo. In navzlic nekaterim rešitvam, h katerim se je avtorica mogoče prehitro zatekla, gre za povsem korektno problemsko čtivo, primerno za to, da po njej sežejo sodobni najstniki in - toliko bolj zaradi vsega zapisanega - tudi njihovi starši.
✭✭✭✩✩
Obišči tudi:
Knjigo sem že prebral vendar mi je tale članek odprl čisto nov zorni kot.
OdgovoriIzbriši