Preskoči na glavno vsebino

Moj boj (2. knjiga): predvsem ponovno oče

vir slike: emka.si
Karl Ove Knausgård nas ponovno vabi na dolgo potovanje. Pravzaprav gre za vabilo, ki velja še od prejšnje izdaje. Knjiga, ki je navkljub kolosalnim razsežnostim postala pravcati hit, je spisana v šestih delih, pri nas pa smo pred kratkim dobili drugega. Če nas je v prvem delu peljal na čustveni izlet po deželah svojih občutenj odraščanja in predvsem odnosa do očeta, gredo tu stvari v podobno podrobni maniri naprej. Moj boj #2 je zgodba o pisatelju, ki se bliža štiridesetem, se privaja novemu okolju in prav tako novemu, očetovskemu načinu življenja; o pisatelju, ki ga zaznamuje tudi ustvarjalna kriza; in o pisatelju, ki se zaljubi, a se ob vseh spremembah skuša držati neodvisnosti, ki ga je do sem pripeljala.

Karl Ove nam v drugi knjigi Mojega boja najprej prikaže sliko sebe v popolnoma novi vlogi. Z ženo Lindo in tremi otroki. Stvar se je spremenila. Pogled se je spremenil in smotri so se spremenili. Pisatelj ni več toliko pisatelj, kot je predvsem oče, z vso sodobnostjo oblikovani produkt družbe skuša krmariti med dnevnimi obveznostmi do družine in obveznostmi, ki mu jih nalaga delo. Tudi Kar Ove pri tem ni drugačen. Drugačen je način pripovedovanja, ki nas v to relativno običajno vsakdanjost vplete in v njej uspe zadržati. 

Nazaj pač ne moremo več, vse kar počnemo, je čez hip že za nami, obuditi tega ne moremo, in če se ozremo v preteklost, ne vidimo življenja, temveč smrt. In kdor verjame, da je sedanjost kriva, ker je slabo prilagojen, je bodisi norec na kvadrat, ali pa le zabit, v obeh primerih pa mu manjka samouvida.

Knausgård se je preselil v Stockholm. To je prvi pomembnejši podatek, ki ga kot bralci potrebujemo. Za pisatelja, ki nas je že v prvem delu Mojega boja navduševal z izjemno detajlno popisanimi dogodki, lahko uganemo, kako močno bo ta sprememba nanj vplivala. Prišel je v Stockholm. Brez stanovanja in bistvene prihodnosti. Spočetka spoznamo, kakšno vlogo je pri tej spremembi nosil prijatelj Geir. Z njim se je marsikaj domenil že pred odhodom in pri njem je pričel začetek življenja v švedski prestolnici. In od prvega trenutka, ko pride, pa vse do konca tega zajetnega nadaljevanja Mojega boja mu kulturne in jezikovne bariere med sosednima narodoma služijo kot odlične iztočnice za prenekatero razmišljanje. Nato je tu Linda. Nekakšna fatalna ženska v katero se je Karl Ove zagledal že pred časom, na neki literarni delavnici, a brez uspeha. Tu se zadeva ponovi in fatalnost, ob kateri se tudi strogi cinik, kakršen Karl Ove je, prelevi v dečka, ki si to dekle preprosto želi le zase. Ovito v nekaj malega skrivnostnosti in neobičajnosti se tudi Linda kmalu ogreje zanj in po nekaj srečanjih končno najdeta skupno pot. V vsem tem je Knausgård neprekosljiv, ko govorimo o podrobnem popisovanju toka dogodkov, ki v luči te poplave posameznosti k bralcu prinaša banalne dogodke v čisto novih horizontih. Opisovanje življenja z nosečo Lindo in zabava, ki se udeležita, je povsem po meri tega, saj beroči komaj zajame sapo med vsem, kar se v glavi Karla Oveja zgodi, ko se Linda nesrečno zapre v stranišče in je po nekaj poizkusih jasno, da njemu vrat ne bo uspelo odpreti. Kombinacije zvrhane sreče, da je žena iz stranišča po intervenciji precej možatega gosta zabave vendarle prišla srečna in v enem kosu ter popolne nezadovoljenosti nad samim s seboj, ker Karlu Oveju ni uspelo bazično moško dejanje, je nadvse zanimiva.

... če sem v zadnjega pol leta kaj spoznal, sem spoznal to, da mi gre pri pisanju samo za pisanje. V tem je bila vsa vrednost.

Knausgård v podobni maniri nadaljuje svoj tok knjige, kjer pripovedi ne nameni pripovedovalskega razsutja jare kače na krajša, ali vsaj lažje dojemljiva poglavja, ki bi bralskemu občestvu olajšala potovanje. Ne, lajšanje ni njegov namen. Knausgård se ne zdi pisec, ki bi kaj prida mislil na bralce. Ne le, da preko sedemstostranske zgodbe ne zaviha vsaj na tistih odsekih, kjer pripoved vdihne drugačen zrak, ti vdihi so hitri in brez opozorila. Vmes. In ko se vsota vdihov prikrade v celoti, je pripoved končana, čeprav konca (še) ni. Vmes pa je neskončen tok dogodkov, v katerem se zgodi čas. Ta v Mojem boju ni objekt, ni merljiv in ne vzdrži moralnih vatlov, s katerimi sodimo kaj drugega. Ta čas je Karl Ovejevo učasovanje, njegovo udejanjanje. Njegovo bitje, ki razmišlja in osmišlja svet, ki ga obkroža tako, kot ga lahko le on sam. In še on bi ga lahko drugače. Na poti mu ne stoji nikakršna nujnost in vse obveze, ki sledijo iz njegovih odločitev, se zdijo takšne le zaradi morale nadčloveka, ki jo v tem osmišljanju nosi v sebi. Lahko bi bilo tudi drugače. Drugi del Mojega boja je zatorej ustavljeno učasovanje pisatelja, ki zapisuje trenutke med tem, kar je bilo in kar bo. Osmišljanje svojega življenja, ljudi in okolice, običajev, tradicije in pričakovanj, torej vse tisto, kar mu tisto, kar ni on sam vzdržema ponuja v prežvek lastne eksistence, dasiravno je tam nekako glavna le potreba po pisanju.

Prebijal sem se skoz človeški vrvež, pod temnečim se nebom, med padajočimi snežnimi kosmi, mimo ene trgovine za drugo z bleščavimi interjerji, sam v svojem novem mestu, ne da bi razmišljal, kako se mi bo tukaj izšlo, ker to ni pomembno, resnično ni pomembno, mislil sem le na to, da bo to tukaj preživel.

Pisanje je rdeča nit te knjige. Izgubljeni Karl Ove, ki hodi od antikvariata do knjigarne iščoč navdiha pri nakupljenih in prebranih knjigah, še bolj izgubljen v ideji pisanja o angelih za katero še sam ni prepričan, da mu je všeč in preizkušanju prostorov, v katerih bi lahko ustvarjal. Mimo tega se zapleza vedno znova v ta in ona predavanja, gostovanja, literarne dogodke, kjer mora govoriti o knjigah, ki jih je uspešno spisal, se pogovarjati o svojih delih in z ljudmi ustvarjati refleksijo, ki je ne želi. Želi si le dovolj prostora in trenutka, da se v vse skupaj umesti. Zato bralcu tudi redno ponudi občutke vzvišenosti in cinizma. A iskreni trenutki veselja, strahu in užitka prihajajo, prihaja tudi pravi trenutek za pisanje. Pride lepota življenja, v katerem je želel tri otroke in jih tudi dobil. Karl Ove je tudi v nadaljevanju Mojega boja torej poskrbel za eklektično in nadrobno bralno izkušnjo, ki navkljub neprijazni montaži kaže predvsem na razgaljenost pisca in njegovih bližnjih in postaja iz strani v stran vedno bolj blizu, celo neodtujljiva.

Moja genialna ideja?
Človeka privežejo na stol v neki sobi v nekem stanovanju nekje v Bergnu, ga na koncu ustrelijo v glavo, v besedilu pa živi naprej, jaz, ki traja vse do pogreba in pokopa.
Ena sama narejenost me je bila.

In v tej neodtujljivosti se najbrž skriva tudi tisto, zaradi česar je branje Mojega boja tako privlačno. Ne gre za besedosuka, ki bi očaral na vsaki strani, gre za moč ubesedovanja časa in tistega, kar ga obkroža, naredi in možnosti, ki jih prinaša. V vsem slabem in dobrem vsakodnevnih banalnosti in resničnih želja, ki kot majhni odbliski utripajo v teh meglah nepomembnosti in vodijo naprej. Karl Ove piše, da se mu v sedanjost marsikaj gabi, pa vendarle iz nje ne izvira izguba smisla, nekaj deset strani kasneje o tem, da je javno pozornost kot mamilo, potreba, ki jo zadovolji, je pa umetna, a nekaj vrstic nižje poroča, kako se mu je ob vozičkanju prvorojenke Vanje in čakanju na klice novinarjev vse skupaj čisto zagabilo; piše o tem, kako je mislil samo na to, da bo to tukaj preživel ( »To tukaj« je zdaj moje življenje.) in ponudbah, ki jih poklanja ljubljeni Lindi, porojenih iz golega koristoljubja. Vse do tistega dialoga z Geirom, ki ga najdete nekaj več kot sto strani od zadaj naprej. V njem obračuna tudi s samim seboj. In tam Karl Ove najde trenutek, ko spregovori iskreno o svojem življenju, ko se je preselil v Stockholm in zaljubil v Lindo, Kot da bi bila notranja moč tako močna, da je ugonobila vse zunaj. Bil sem neranljiv, razumeš? Nekaj neodtujljivega je v tem učasovanju Mojega boja. Počasi, del za delom Karl Ove pisatelj Karlu Oveju vdihuje življenje, polno nasprotij in samosvojosti. Njemu lastno.

... rad bi samo še več pisal. Kaj torej počnem tu?

Ob branju prvega dela Mojega boja sem pisal o tem, kako ta knjiga ni izlet po pokrajini črnobelih spominov, ki si ga jemljemo počasi, s spuščenimi šipami in sanjajočimi oziranji za mimobežnimi prebliski preteklosti, temveč gre za rokenrol z buldožerjem, v katerem ni časa za lepotičenja in preobrazbe preteklih dogodkov v sprejemljivo življenjepisje. Za tem stojim tudi po branju druge knjige. Kot tudi za tistim, da je najpomembnejša družina. Predvsem ponovno oče.


✭✭✭


Obišči tudi:
Emka
The Guardian
Goodreads
NewYorker
Jacquiwine
Telegraph

Recenzijski izvod je priskrbela založba Mladinska knjiga. Konteksti se zahvaljujejo.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez