 |
| vir slike: emka.si |
Karl Ove nam v drugi knjigi Mojega boja najprej prikaže sliko sebe v popolnoma novi vlogi. Z ženo Lindo in tremi otroki. Stvar se je spremenila. Pogled se je spremenil in smotri so se spremenili. Pisatelj ni več toliko pisatelj, kot je predvsem oče, z vso sodobnostjo oblikovani produkt družbe skuša krmariti med dnevnimi obveznostmi do družine in obveznostmi, ki mu jih nalaga delo. Tudi Kar Ove pri tem ni drugačen. Drugačen je način pripovedovanja, ki nas v to relativno običajno vsakdanjost vplete in v njej uspe zadržati.
Nazaj pač ne moremo več, vse kar počnemo, je čez hip že za nami, obuditi tega ne moremo, in če se ozremo v preteklost, ne vidimo življenja, temveč smrt. In kdor verjame, da je sedanjost kriva, ker je slabo prilagojen, je bodisi norec na kvadrat, ali pa le zabit, v obeh primerih pa mu manjka samouvida.
Knausgård se je preselil v Stockholm. To je prvi pomembnejši podatek, ki ga kot bralci potrebujemo. Za pisatelja, ki nas je že v prvem delu Mojega boja navduševal z izjemno detajlno popisanimi dogodki, lahko uganemo, kako močno bo ta sprememba nanj vplivala. Prišel je v Stockholm. Brez stanovanja in bistvene prihodnosti. Spočetka spoznamo, kakšno vlogo je pri tej spremembi nosil prijatelj Geir. Z njim se je marsikaj domenil že pred odhodom in pri njem je pričel začetek življenja v švedski prestolnici. In od prvega trenutka, ko pride, pa vse do konca tega zajetnega nadaljevanja Mojega boja mu kulturne in jezikovne bariere med sosednima narodoma služijo kot odlične iztočnice za prenekatero razmišljanje. Nato je tu Linda. Nekakšna fatalna ženska v katero se je Karl Ove zagledal že pred časom, na neki literarni delavnici, a brez uspeha. Tu se zadeva ponovi in fatalnost, ob kateri se tudi strogi cinik, kakršen Karl Ove je, prelevi v dečka, ki si to dekle preprosto želi le zase. Ovito v nekaj malega skrivnostnosti in neobičajnosti se tudi Linda kmalu ogreje zanj in po nekaj srečanjih končno najdeta skupno pot. V vsem tem je Knausgård neprekosljiv, ko govorimo o podrobnem popisovanju toka dogodkov, ki v luči te poplave posameznosti k bralcu prinaša banalne dogodke v čisto novih horizontih. Opisovanje življenja z nosečo Lindo in zabava, ki se udeležita, je povsem po meri tega, saj beroči komaj zajame sapo med vsem, kar se v glavi Karla Oveja zgodi, ko se Linda nesrečno zapre v stranišče in je po nekaj poizkusih jasno, da njemu vrat ne bo uspelo odpreti. Kombinacije zvrhane sreče, da je žena iz stranišča po intervenciji precej možatega gosta zabave vendarle prišla srečna in v enem kosu ter popolne nezadovoljenosti nad samim s seboj, ker Karlu Oveju ni uspelo bazično moško dejanje, je nadvse zanimiva.
... če sem v zadnjega pol leta kaj spoznal, sem spoznal to, da mi gre pri pisanju samo za pisanje. V tem je bila vsa vrednost.
Knausgård v podobni maniri nadaljuje svoj tok knjige, kjer pripovedi ne nameni pripovedovalskega razsutja jare kače na krajša, ali vsaj lažje dojemljiva poglavja, ki bi bralskemu občestvu olajšala potovanje. Ne, lajšanje ni njegov namen. Knausgård se ne zdi pisec, ki bi kaj prida mislil na bralce. Ne le, da preko sedemstostranske zgodbe ne zaviha vsaj na tistih odsekih, kjer pripoved vdihne drugačen zrak, ti vdihi so hitri in brez opozorila. Vmes. In ko se vsota vdihov prikrade v celoti, je pripoved končana, čeprav konca (še) ni. Vmes pa je neskončen tok dogodkov, v katerem se zgodi čas. Ta v Mojem boju ni objekt, ni merljiv in ne vzdrži moralnih vatlov, s katerimi sodimo kaj drugega. Ta čas je Karl Ovejevo učasovanje, njegovo udejanjanje. Njegovo bitje, ki razmišlja in osmišlja svet, ki ga obkroža tako, kot ga lahko le on sam. In še on bi ga lahko drugače. Na poti mu ne stoji nikakršna nujnost in vse obveze, ki sledijo iz njegovih odločitev, se zdijo takšne le zaradi morale nadčloveka, ki jo v tem osmišljanju nosi v sebi. Lahko bi bilo tudi drugače. Drugi del Mojega boja je zatorej ustavljeno učasovanje pisatelja, ki zapisuje trenutke med tem, kar je bilo in kar bo. Osmišljanje svojega življenja, ljudi in okolice, običajev, tradicije in pričakovanj, torej vse tisto, kar mu tisto, kar ni on sam vzdržema ponuja v prežvek lastne eksistence, dasiravno je tam nekako glavna le potreba po pisanju.
Prebijal sem se skoz človeški vrvež, pod temnečim se nebom, med padajočimi snežnimi kosmi, mimo ene trgovine za drugo z bleščavimi interjerji, sam v svojem novem mestu, ne da bi razmišljal, kako se mi bo tukaj izšlo, ker to ni pomembno, resnično ni pomembno, mislil sem le na to, da bo to tukaj preživel.
Pisanje je rdeča nit te knjige. Izgubljeni Karl Ove, ki hodi od antikvariata do knjigarne iščoč navdiha pri nakupljenih in prebranih knjigah, še bolj izgubljen v ideji pisanja o angelih za katero še sam ni prepričan, da mu je všeč in preizkušanju prostorov, v katerih bi lahko ustvarjal. Mimo tega se zapleza vedno znova v ta in ona predavanja, gostovanja, literarne dogodke, kjer mora govoriti o knjigah, ki jih je uspešno spisal, se pogovarjati o svojih delih in z ljudmi ustvarjati refleksijo, ki je ne želi. Želi si le dovolj prostora in trenutka, da se v vse skupaj umesti. Zato bralcu tudi redno ponudi občutke vzvišenosti in cinizma. A iskreni trenutki veselja, strahu in užitka prihajajo, prihaja tudi pravi trenutek za pisanje. Pride lepota življenja, v katerem je želel tri otroke in jih tudi dobil. Karl Ove je tudi v nadaljevanju Mojega boja torej poskrbel za eklektično in nadrobno bralno izkušnjo, ki navkljub neprijazni montaži kaže predvsem na razgaljenost pisca in njegovih bližnjih in postaja iz strani v stran vedno bolj blizu, celo neodtujljiva.
Moja genialna ideja?
Človeka privežejo na stol v neki sobi v nekem stanovanju nekje v Bergnu, ga na koncu ustrelijo v glavo, v besedilu pa živi naprej, jaz, ki traja vse do pogreba in pokopa.
Ena sama narejenost me je bila.
In v tej neodtujljivosti se najbrž skriva tudi tisto, zaradi česar je branje Mojega boja tako privlačno. Ne gre za besedosuka, ki bi očaral na vsaki strani, gre za moč ubesedovanja časa in tistega, kar ga obkroža, naredi in možnosti, ki jih prinaša. V vsem slabem in dobrem vsakodnevnih banalnosti in resničnih želja, ki kot majhni odbliski utripajo v teh meglah nepomembnosti in vodijo naprej. Karl Ove piše, da se mu v sedanjost marsikaj gabi, pa vendarle iz nje ne izvira izguba smisla, nekaj deset strani kasneje o tem, da je javno pozornost kot mamilo, potreba, ki jo zadovolji, je pa umetna, a nekaj vrstic nižje poroča, kako se mu je ob vozičkanju prvorojenke Vanje in čakanju na klice novinarjev vse skupaj čisto zagabilo; piše o tem, kako je mislil samo na to, da bo to tukaj preživel ( »To tukaj« je zdaj moje življenje.) in ponudbah, ki jih poklanja ljubljeni Lindi, porojenih iz golega koristoljubja. Vse do tistega dialoga z Geirom, ki ga najdete nekaj več kot sto strani od zadaj naprej. V njem obračuna tudi s samim seboj. In tam Karl Ove najde trenutek, ko spregovori iskreno o svojem življenju, ko se je preselil v Stockholm in zaljubil v Lindo, Kot da bi bila notranja moč tako močna, da je ugonobila vse zunaj. Bil sem neranljiv, razumeš? Nekaj neodtujljivega je v tem učasovanju Mojega boja. Počasi, del za delom Karl Ove pisatelj Karlu Oveju vdihuje življenje, polno nasprotij in samosvojosti. Njemu lastno.
... rad bi samo še več pisal. Kaj torej počnem tu?
Ob branju prvega dela Mojega boja sem pisal o tem, kako ta knjiga ni izlet po pokrajini črnobelih spominov, ki si ga jemljemo počasi, s spuščenimi šipami in sanjajočimi oziranji za mimobežnimi prebliski preteklosti, temveč gre za rokenrol z buldožerjem, v katerem ni časa za lepotičenja in preobrazbe preteklih dogodkov v sprejemljivo življenjepisje. Za tem stojim tudi po branju druge knjige. Kot tudi za tistim, da je najpomembnejša družina. Predvsem ponovno oče.
✭✭✭✭✩
Obišči tudi:
Emka
The Guardian
Goodreads
NewYorker
Jacquiwine
Telegraph
Recenzijski izvod je priskrbela založba Mladinska knjiga. Konteksti se zahvaljujejo.
Goodreads
NewYorker
Jacquiwine
Telegraph
Recenzijski izvod je priskrbela založba Mladinska knjiga. Konteksti se zahvaljujejo.
Komentarji
Objavite komentar