Preskoči na glavno vsebino

Črna umetnost v barvah: o prvotiskih, knjižnih slikarjih in lepoti knjige

[Prispevek je bil predhodno objavljen v Knjižničarskih novicah]


Gre za knjigo Črna umetnost v barvah, dvojezično slovensko-angleško pripoved o prvotiskih, upodobitvah v prvotiskih Narodne in univerzitetne knjižnice ter knjižnih eksponatih z istoimenske razstave. Predstavlja najnovejšo študijo zbirke prvotiskov Narodne in univerzitetne knjižnice z vidika njenih splošnih značilnosti, obsega, datacije, provenienc, vsebine ter likovnega okrasja. Pomembna je tudi za širše razumevanje razvoja tiskarstva v 15. stoletju ter zgodovine Narodne in univerzitetne knjižnice. Avtorji knjige ddr. Nataša Golob, priznana slovenska umetnostna zgodovinarka in pedagoginja, dr. Sonja Svoljšak in mag. Marijan Rupert iz Zbirke rokopisov, redkih in starih tiskov NUK, so v besede ujeli najpomembnejša dejstva, ki se dotikajo tako občih informacij o prvotiskih kot tudi povsem specifičnih lastnosti, ki se nanašajo na zbirko inkunabul v NUK. Knjiga bo svoje bralce zato našla v širokem razponu ljubiteljskih bibliofilov in vseh, ki se profesionalno ukvarjajo z zgodovino knjige ter zbirkami starih tiskov v Sloveniji. Seveda pa knjiga, ki se ukvarja s prvotiski in njih nesporno revolucijo v kulturni zgodovini človeštva, nujno ne more ostati v svojih prvotno začrtanih okvirih, kajti odmev pomena, ki ga prvotiski s svojim sporočilom prinašajo, je velikanski. In zato je potrebno znanstveno ukvarjanje na tem področju posebej izpostaviti; zato je potrebno zapisati tudi nekaj besed o knjigi, ki spremlja istoimensko razstavo, ki bo do 22. septembra na ogled v NUK.

Konec 15. stoletja je rokopisna knjiga postala objekt posebne veljave in prestiža, tiskana knjiga pa je prišla v šole, mesta, postala je tržna uspešnica, pocenila in pospešila je prenos znanja in informacij ter postala znanilka nove bralne kulture in dostopnejšega znanja. Čas prvotiskov je čas prehoda v novi vek, čas tik pred protestantsko reformacijo. Svet po izumu tiska ni bil nikdar več takšen kot poprej.

Avrelij Avguštin, O božjem mestu, NUK, Ti 10885

Knjigo mimo uvodnega nagovora ravnateljice NUK, Martine Rozman Salobir, sestavljajo štiri poglavja: Kratka predstavitev zbirke prvotiskov NUK, Sprehodi s knjigo v roki, Naslikane in natisnjene podobe v prvotiskih in Katalog. Prvi trije bralca oskrbijo z osnovnim vpogledom v temo. Zadnje poglavje, Katalog, pa je sistematični pregled gradiva z bogatimi informacijami o prvotiskih, ki so na ogled na aktualni razstavi v NUK.

Zbirka prvotiskov v NUK je največja slovenska zbirka prvotiskov, ki v sebi skriva – tako kot mnoge posebne zbirke – povsem svoje in zanimive zgodbe. Ta zbirka šteje skoraj 500 različnih izdaj prvotiskov, torej knjig, ki so jih natisnili do konca leta 1500. Za oris zbirke je v knjigi poskrbela soavtorica razstave, dr. Sonja Svoljšak, ki se najprej dotakne časovnih okvirjev, kjer izvemo, da je glavnina inkunabul v NUK nastala v osemdesetih in devetdesetih letih 15. stoletja. Izvemo tudi, da je bilo največ natisnjenih v Benetkah, nato v Rimu, Milanu, Bologni itn. V licejsko knjižnico, predhodnico NUK, so prihajale že na samem začetku: štirje prvotiski so bili del preostanka zbirke leta 1773 pogorelega jezuitskega kolegija, v naslednjih letih so se zvrstile nove pridobitve, zvečine iz samostanskih in drugih cerkvenih krogov. Monografija ponudi natančen popis provinienc posameznih del. Med tistimi, ki ne vsebujejo nobenih znamenj nekdanjega lastništva, je tudi edini znani izvod baselskega mirovnega sporazuma z dne 22. septembra 1499.

Johannes Mesue, Medicinski spisi, NUK, Ti 11963

Sprehodi s knjigo v roki, avtorjev mag. Marijana Ruperta in ddr. Nataše Golob, ponudijo še malce drugačen uvid v razvoj in usode prvotiskov. Vloga inkunabul je bila prelomnega značaja. Vsekakor recimo ne gre zanemariti ekonomske plati, po kateri so knjižni izdelki s tiskom postali cenovno mnogo bolj dostopni, hkrati pa so pomenili začetek konca prevlade rokopisnih izdelkov. Nekateri v rokopisni obliki niso bile več potrebne. Najprej pomislimo na Biblijo, ki je bila zaradi obsežnosti predraga, da bi si posamezniki lahko privoščili prepis; od okoli 1480 so rokopisne Biblije redkost (str. 38). Avtorja se dotakneta preteklih raziskovalcev prvotiskov, med njimi je nujna omemba predhodnih raziskovalcev Berčiča in Simonitija, še posebno pa Alfonza Gspana, ki je inkunabulam posvetil več let raziskav in v našem okolju predstavlja pionirski mejnik na področju sistematičnega popisovanja prvotiskov. Gspan je poskrbel tudi za vsebinske orise zbirk in jasno je, da se večina ohranjenih del ukvarja s svetopisemskimi in liturgičnimi vsebinami. V teh se pojavljajo upodobitve, ki imajo svojstveno žanrsko vlogo: od rahljanja bralne izkušnje natisnjenih besedil do moralnega pouka in ponudbe razmisleka, kot freske v cerkvah (str. 43). Osrednji motiv v krščanski ikonografiji je nedvomno križanje.

Breydenbach, Romanje v Sveto deželo, NUK, Ti 12105

Mimo teh prevladujočih motivov pa so posebno zanimive tudi sheme oz. strukture miselnih vzorcev, postavljenih v ustrezne medsebojne povezave, ki so bralcu pomagale k razumevanju. Tako avtorja izpostavljata tudi izjemnost sheme osnovnega debla, ki se širi v veje in vejice, Izidorja iz Sevilje (1483), in ki jo najdemo v vsakovrstnih delih prava, filozofije, zgodovine idr. Tu so tudi trije zvezki Avicennovih del Kanon medicine, ki sicer ilustracij nimajo, imajo pa zanimive avtografe (lastnoročne rokopisne zapise); izjemno zanimivo slikarsko okrasje spisa Johannesa Mesueja in matematični priročniki Johannesa Widmanna, kjer vsako matematično operacijo spremlja opis in prikaz postopka. Med literarnimi vsebinami ne gre zanemariti omembe avtorjev iz časa Rima: Cezarja, Katula, Cicera, Juvenala, Terencija idr. V vseh teh prvotiskih iz NUK se najdejo detajli, ki pričajo o priljubljeni motiviki časa, iz katerega prihajajo mojstri knjižni slikarji. Časa, ki je, kot smo omenili, v več ozirih prelomen.

Hartmann Schedel: Liber chronicarum, NUK, Ti 5853

Sledi poglavje ddr. Nataše Golob, Naslikane in natisnjene podobe v prvotiskih, v katerem se avtorica natančno spusti v opis in interpretacijo podob in okrasja inkunabul. Še prej pa izpelje oris okoliščin, ki so spremljale razvoj prvotiskov. Ti so prevzeli veliko prvin od rokopisov, opisane pa so tudi posebnosti, ki so jih prinesle tiskane knjige: platnice iz kartona; v tisku zapis črk ni več odvisen od posameznika, ki knjigo prepisuje; naslovnice - tiskanje avtorjevega imena in naslova knjige na liste pred besedilom in vse bolj uveljavljena vloga kolofona. Avtorica v vseh pogledih smelo kontrastira odsihmalni tiskarski novum z dosedajšnjo rokopisno tradicijo. Prav tako pa bralca nagiba k premisleku tudi o današnji proizvodnji knjig. Ob prvotiskih so na tržišče namreč pošiljali zvečine knjižne bloke z besedilom brez vsakega slikarskega dodatka, ti so bili prepuščeni odločitvam kupca. Današnja praksa izgotovljenih knjižnih del je bila v tistem obdobju tvegana in redka poteza. Iniciale, obrobe, okrasje in drugo je v svoji neponovljivosti izkaz tega, da je potrebno vsako knjigo prvotiskov obravnavati kot ločeno zgodbo. Svet inkunabul je vsekakor vabljiv in zanimiv, obenem pa prava paša za oči, ki odkriva mnogo več, kot se zdi na prvi pogled.

Lesliejeva Biblija, NUK, Ti 9671

Monografijo zaokrožuje kataložni pregled petnajstih prvotiskov, ki jih hrani NUK in so večinoma postavljeni na ogled na razstavi Črna umetnost v barvah. Gre za izjemno lepe primerke, ki – vsak na svoj način – konkretizirajo tisto, kar je bilo opisano na prejšnjih straneh. Vsakemu delu pripadajoči paragrafi odrejajo njegovo mesto v zgodovini prvotiskov, s podrobnimi opisi knjižnih slikarij in avtorstvom tiska, lesorezov in umetnikov knjižnih slikarjev, nenazadnje tudi z (ne)srečnimi peripetijami, ki so se jim zgodile.

Zaradi tega naj bo ta prispevek vabilo k obojemu: k ogledu čudovite razstave mojstrovin, štirinajstih prvotiskov v Razstavni dvorani NUK in k branju nič manj mojstrske monografije, ki ponuja zaokroženo znanje o premalokrat obravnavanem revolucionarnem obdobju v zgodovini knjige, tiska, umetnostne zgodovine, pisne kulturne dediščine in razvoja človeštva v najširšem smislu. Takšna knjiga je v našem prostoru neprecenljiva.

✭✭✭✭

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Figa: vsi modusi odhajanja

Če bi bil pesnik, kakšno pesem bi napisal o odhajanju? Bi ta imela lepo, zaokroženo obliko, ki bi namigovala na popolnost nekega naravnega dejanja, ali pa bi bila v Srečkovi maniri bolj svobodna, geometrično neskladna in vsebinsko težko ulovljiva, da pokaže nemoč ujetosti občutja v nekaj vrstic in predvsem spoštovanje do globokih neizrekljivosti govorice, ki nam vlada v duši? Ali bi pisal o tistih, ki so šli ali o tistih, ki so ostali? Bi bila to žalostna ali vesela pesem?  In tudi če bi rešil te dileme, bi še vedno bil daleč temu, da bi začel razmišljati o tem, kako bi začel in kako končal. Vse silnice tega sveta ne zmorejo odgovora na to, ali sem sploh zmožen napisati takšno pesem. Res ni enostavno pisati o tem, kaj odhajanje sploh je in koliko škode nam povzroča. Nam in naši okolici, vsem okoli nam. Kje se začne odhod, kje se prične ločitev in kje se konča človekova konsistenca. Ne, res ne gre za enostavne reči. Ravno zato se je z vso mero resnosti tega lotil tudi Goran Vojnović

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Tik pod nebom: beseda je bitcoin postala

vir slike: goga.si Po tem, ko sem z navdušenjem pospremil zbirko kratkih zgodb Agate Tomažič Česar ne moreš povedati frizerki , sem se najprej nekoliko potiho spraševal, kako izjemno dobro bi bilo, če bi piska našla čas tudi za nekoliko daljši koncept in svoje ideje ob izdelani besedosučni obrti vpletla tudi v kak roman. V tisto, kar bralcu omogoča, da tudi za nekaj dlje posvoji junake, oddiha z njimi nekaj trenutkov več in pusti tudi daljše pookuse. A v tem vpraševanju je bilo mnogo napak, izvšemši tudi moj latetentni egoizem, ko so tu želje po dobrem branju. A ne bi o mojih napakah; Česar ne moreš povedati frizerki je super zbirka zgodb in natanko ob zaključku branja me je Agata razveselila tudi z novico, da finišira novo knjigo, roman. Tik pod nebom je zrelo delo, ki odstira plast za plastjo sodobne družbe, ki jo avtorica preslika skozi zgodbo dveh generacij in prizmo različnih poti ustvarjanja kariere, ki sta navzlic tesnemu prebivanju druge ob drugi tako zelo zelo daleč. Je

Hiša Marije Pomočnice: hrepenenje in upanje

vir slike: booklikes.com Cankarjevo leto je. Stota obletnica smrti velikega literata, ki je trn v peti mnogim in nedosegljiv ideal mojstra besede drugim. Tole ne bo apologija ne prvih in ne drugih. Mogoče teh drugih bolj. O Hiši Marije Pomočnice je napisanih več kot dovolj besedil, vsi jo poznamo. Tole bodo konteksti, kot vsi ostali. Knjigo sem v roke vzel, ker sem v nekem danem trenutku želel ponovno prebrati nekaj Cankarjevega, ker tega že dolgo nisem storil. Tako sem po nekajdnevnem obiskovanju tega sicer kratkega besedila končal z branjem zadovoljen in ponovno navdušen nad dejstvom, kako lep, upodabljajoč in mogočen je slovenski jezik. Impresije, ki jih Cankarjeva beseda riše, ko ta bridko reže v domišljijo bralca, so resda sive, temačne, tudi boleče, a obenem tudi spoštljivo vežejo človeka - njegovo majhnost, ujetost v svet, kjer biva - s kritiko tega istega sveta, ki se konec koncev izkaže za še toliko bolj ujetega v ljudi. Hišo Marije Pomočnice sem bral kot spopad konfl