Sedel je na stopnicah pred bivšo tovarno, kamor je toliko let hodil na dnino. Veter je okoli njega vrtinčil prah in majhne koščke pepela. Smrdelo je po postanosti včeraj spečenih golobov, ki jih je dobil v mestu. Tam sedaj umirajo sanje, tam so bitkojni razrezali še tisto malo resnice, kar je je bilo. V roke je vzel pretrgan list časopisa, ki ga je prineslo mimo in se zazrl v vremensko napoved. Ni napovedovala decemberskega snega. Tega, ki bo prišel, najbrž ne bo mogoče napovedati. Zato je prhnil in brcnil v zrak, da so s čevljev izginili odpadki včerajšnjega dne. Vanj je prineslo še en časopisni odtrgek in na njem je zagledal znano podobo. Previdno je pogledal naokoli, prisluhnil niču ob sebi in se zazrl v časokljunovo podobo. Poznal ga je, to je bilo kiviju podobno bitje, ki so ga vzgojili naši zanamci, mu dali pleten pulover, na kateri je številka 42, in ki pošilja stvari v preteklost, da bi mi v sedanjosti bolje živeli.
 |
| Edwaert Collier - Vanitas - Still Life with Books and Manuscripts and a Skull vir slike: commons.wikimedia.org |
Peta edicija časokljunovega dosjeja je zopet prinesla vest o dobrih branjih, ki so navduševala ljubitelje knjig skozi vse leto. Naj tudi letos vest o njihovi odličnosti potuje naprej.
Leto 2017 sem pričel z branjem Opolzkosti v zasebnosti, v kateri mi je Marco Missiroli sporočal, da je bistvena svoboda, na meji med nedoraslostjo, naivnostjo, trenutnostjo mesenega in zasebnostjo, ki premore viharnost pravih in napačnih odločitev. Odlično čtivo za začetek leta, ki jo je nadaljevala zbrika Moderni klasiki. Ta je v tem letu doživela jubilejno stoto izdajo, zato ji gredo vse čestitke, ker že toliko let pomaga, da tudi slovenski bralci uživajo v bralnih posebnostih z vseh koncev sveta. V januarju sem bral Yu Hua in njegov roman Živeti, kjer najdemo tudi prikrito in neprikrito simboliko, ki v majhnih delčkih svoje sestavljanke prinaša napotke za stoično držo do krutega sveta. Sledil je Szczepan Twardoch z izjemnim romanom Morfij, ki povsem na cvoj način meče luč na vojno. In Jonas Jonasson z bolj sproščenim Morilcem, ki je želel v nebesa. Zimske mesece sem zaključil z vedno intrigantnim in zanimivim Michelom Houellebecqom, ki se je v Podreditvi poigral z marsikatero provokativno idejo, a jih je zapakiral v tekočo bralno izkušnjo, ki ji težko pripišemo trivialnost.
 |
| Giuseppe Maria Crespi - Buchregal mit Musikschriften vir slike: commons.wikimedia.org |
Pomlad je zopet postregla z obilico zanimivega. Najprej je bil tu Eka Kurniawan z Lepota je pogubna, presunljiva izpoved, ki me je peljala v zgodovino Indonezije, z odtenki vsega krutega in presenetljivega, kar prinaša. Precej bolj sproščena, a provokativna, v brk sodobnemu potrošniku vržena je bila Hiša Ivane Djilas, ki je terjala nekoliko odklopa. Zato sem se nato z veseljem lotil dveh čudovitih otroških in mladinskih del. Polona Kisovec je napisala čudovito zgodbo, ki majhnim bralcem pomaga razumeti svet v Zakaj Lunina vila in Sončni princ ne živita skupaj, podobno temo pa je za nekoliko starejše bralce odprla Anna Woltz v Mavcu, obe zgodbi sta odlično branje. Sledila je Agata Tomažič z zbirko kratkih zgodb Česar ne moreš povedati frizerki, ki deluje kot vtiranje zdravila v rane nespodobne žalosti nad družbo, ki v ponudbo vključuje tudi dobro literarno zatočišče. Maylis de Kerangal se je v Pokrpajmo žive lotila pisanja o transplantaciji. Hitra in katarzična pripoved o minljivosti in svetosti hkrati; knjiga, po kateri smo si konec leta na Liffe lahko ogledali tudi dobro posnet film. Orhan Pamuk je v Rdečelaski ponudil kompleksno razgradnjo odnosa oče-sin, Toni Morrison pa kratek roman, Bog pomagaj otroku, ki je pripoved o prav takšnem potovanju daleč stran k sebi. Od krivde, cenzure, zanikanja, laži k upanju in otroku. Nato je prišel Sijaj, čudovita in rahločutna zgodba, ki je v mojstrsko izpiljenem tonu, ritmu in podobah k vam prišla izpod tipkovnice Margaret Mazzantini. Ena tistih, ki vam bo odzvanjala v glavi še dolgo potem, ko jo boste zaprli. O Evi in Simonu, dveh mladih, ki prihajata iz različnih svetov, a ju usoda vseeno poveže, boste brali v Povej mi po resnici Neli K. Filipič.
 |
| Carlo Dolci - St Catherine Reading a Book vir slike: commons.wikimedia.org |
Poletni meseci so najprej ponudili ponovno mladinsko čtivo. O šestnajstletni Miji in vprašanjih, ki jo tarejo, je pisala odlična Suzana Tratnik v Tombola ali življenje! Bral sem tudi novo izdajo Jake Tomca, 720 utripov srca, zelo uspešen avtorjev poskus žanrskem pisanju, ki skriva tudi nekaj nepričakovanih elementov. Izjemno navdušen sem bil na Joëlom Dickerjem, ki je k nam prispel novem prevodu Knjige o Baltimorskih. Knjiga, ki je bolj družinska saga, a je napisana v slogu napetega krimiča. Žanra sem se držal tudi v nadaljevanju: Eugen Ovidiu Chirovici je v Knjigi zrcal ponudil zgodbo o tem, kako imajo na enak dogodek različni ljudje različne poglede, za končnega pa je nujen tudi bralčev prispevek. Nato sem šel v strokovne vode in bral o prvotiskih pri nas. Črna umetnost v barvah je namreč ena boljših sistematičnih knjig, napisanih o specifičnem knjižničnem gradivu, inkunabulah. Nato pa me je navdušil tudi Laurent Binet, ki je v najnovejši ediciji zbirke Roman prinesel odlično delo za vse, ki so kdaj brali o francoski intelektualni zgodovini 20. stoletja, z naslovom Sedma funkcija jezika. Paula Hawkins je pisala o tolmunu v Pod gladino, Tadej Golob pa z izjemnim krimičem Jezero v naš prostor prinesel ime Tarasa Birse, za katerega sem prepričan, da bo tu še dolgo. Sledila je Guadalupe Nettel v Modernih klasikih s Telo, v katerem sem se rodila. O odraščanju, starših, prijateljih, o telesu posameznice in duhu časa. O Mehiki in Franciji. In še čem drugem. Ocean je k nam prinesel tudi dodatek Čudu, Julianovo zgodbo R. J. Palacio.
 |
| Salomon Koninck - Philosopher with an Open Book vir slike: commons.wikimedia.org |
Jesen je avtorju teh vrstic postregla z mnogimi obveznostmi, ki so malo privile čas, odmerjen branju in pisanju. A Augusto Monterroso je v Zgodbe, basni, utrinki bil naravnost odličen. Užival sem tudi v delu Neila Jordana, ki je pri Modrijanu izšel v romanu Utopljeni detektiv in poskrbel za zgodbo o družini, ki se je soočala z preizkušnjami v politično razburkanem mestu in s pripetljaji, ki so vse prej kot običajni. Po tem pa sem se z branjem Absolutno resničnega dnevnika Indijanca s polovičnim delovnim časom vrnil k branju mladinske problemske literature. Nekaj, kar sem vedno rad bral. Nato sem užival v ponovno izdani, tokrat v Kondorju, knjigi Ferija Lainščka, Ki jo je megla prinesla. Temačno delo o kaplanu Jonu Urskemu, ki gre odslužit pokoro v Mokuš. In kasneje v pravljični svet Izruvane Naomi Novik, kjer se prepletajo Lepotica in zver, Izganjalec hudiča, Igra prestolov, Vas ob gozdu in Hermiona Granger. Pred koncem leta pa sem se podal zopet na vožnjo s Karlom Ovejem Knausgårdom, ki se je v drugem delu Mojega boja preselil v Stockholm, postal oče in iskal navdih za pisanje tretje knjige. Bralno leto se je zaključilo s romanesknim prvencem Agate Tomažič, Tik pod nebom, kjer avtorica skozi zgodbi o Ožbeju in Metodu nasproti postavlja dva različna pogleda na sodobni svet, družino, informacije in družbo. Preteklost in prihodnost. Branja seveda ni konec. Le piko je potrebno nekje narediti.
 |
| Book of Hours vir slike: commons.wikimedia.org |
Takšni popisi branja so lahko sila nehvaležni in če se nekomu ne ljubi brati čisto vsega, z veseljem poudarjam in v ospredje postavljam naslednje (v naključnem vrstnem redu): Pokrpajmo žive, Knjiga o Baltimorskih, Sedma funkcija jezika, Jezero, Zgodbe, basni, utrinki, Ki jo je megla prinesla, Zakaj Lunina vila in Sončni princ ne živita skupaj, Živeti in Tik pod nebom. Različni žanri, različni bralci, dobre knjige, super branja.
Na nove bralne zmage.
Časokljun, sláinte!
Komentarji
Objavite komentar