 |
| vir slike: emka.si |
V Beckfordu, tem malem mestu torej beremo o tragični smrti. Nel Abbott, domačinka, mama najstnice Lene in pisateljica, ki se je ukvarjala z raziskavo smrti v lokalnem tolmunu, je v njem končala tudi sama. Je bil samomor ali ne, zakaj bi bil samomor in kdo bi ji hotel kaj slabega? V ta vprašanja priletimo na začetku knjige z njeno sestro Jules, ki pride domov, da pokoplje sestro in poskrbi za nečakinjo. A domov pride še k marsičemu drugemu. V skrivnostno nevarnem tolmunu je še nedolgo nazaj končala tudi Katie. Lenina najboljša prijateljica. Sta smrti povezani? Kaj hudiča je na tem tolmunu? S tem se ukvarja tudi mlada kriminalistka Erin, ki skupaj z otopelim glavnim mestnim policistom Seanom raziskuje okoliščine Neline smrti, počasi koplje po preteklosti Beckforda. Mesteca, v katerem so stvari mnogo bolj povezane, kot se zdi. Nihče ni popolnoma brez spomina. V tolmunu je tudi Sean izgubil mater.
Zdaj vemo, da spomini niso trajni ali nespremenljivi kakor Proustovi kozarci marmelade v shrambi. Vsakič, ko jih obudimo, se preoblikujejo, razgrajujejo, na novo umeščajo in povezujejo.
Oliver Sacks
In sedaj je situacija precej kaotična. Že osnovni oris dramatis personae prikaže vse razpoke, ki jih takšen kraj lahko kaže: Jules se izkaže za sicer relativno prisebno, a jo na smrt muči dogodek, ki je prekinil že takrat ne ravno najboljši odnos, ki ga je imela s svojo sestro; Lena je muhasta najstnica, ki je ravnokar izgubila mamo, pred kratkim pa tudi najboljšo prijateljico, zato ji obnašanja vendarle ne gre zameriti; Sean je policaj, ki se venomer zdi, kot da na pol spi, v stanju vsesplošne otopelosti skuša narediti, kar se da; njegova žena Helen ne stanuje več v isti stavbi kot on, temveč spi pri Seanovem očetu, Patricku; ta je kaliber posebne sorte, vzkipljiv in vsaj rahlo neprijeten, kar je tudi do neke mere razumljivo, vendarle je tudi njegova žena, Luise, končala v tolmunu; tu je tudi Mark Henderson, učitelj, ki si govori o novem začetku in pobegu – učitelj, ki ga po načinu govora prvega izberemo za glavnega krivca; tu je tudi stara Nelina ljubezen, ki ga Jules še posebej prezira in jasnovidka Nickie, ki je malce skregana z vsemi, a še posebej nastrojena proti eni konkretni osebi, zagotovo pa gre za osebo, ki med vsemi uživa najbolj čudaški status; in tu sta tudi Louise, jezna, nepredvidljiva in sovražna mati Katie, ki je izgubila svojo hčer in za to izgubo krivi prav Nel ter njen sin Josh, ki ima najraje od vseh Leno, svoji materi pa ne zaupa najbolj…
Nekatere so šle v vodo zlepa, nekatere ne…
Občutek branja teh oseb in njihovih karakternih lastnosti, zmožnosti komunikacije in splošnega zaitgeista, ki po pripovedovanju Paule Hawkins tiči v Beckfordu, kjer so pravzaprav vsi obremenjeni z neko osebno zgodbo, odnosom ali spominom, se približa tistemu v Grumovi Gogi. V podobi, ki jo je avtorica naslikala o mestu, ni ničesar takšnega, kar bi nekoga navdajalo z veseljem. A gre za kontekst pripovedi, v kateri je na prvem mestu skrivnostna smrt Danielle Abbott. Ta skrivnostnost je tisto, kar sem opazil kot navdih, ki je poganjal vsaj prvo polovico branja. Ponekod sem zaznal podobno izkušnjo, kot jo je pred leti pričarala Yrsa Sigurđardóttir, izjemna islandska pisateljica, ki zna geografsko in folkloristično komponento vključiti v povsem žanrsko kriminalko, v kateri potem popolnoma nenasilno in všečno od nekod privleče skrivnostne elemente, s katerimi se nato pri reševanju ugank sooča njena Thóra Gudmundsdóttir. Pri Hawkinsovi je ta izkušnja trajala manj časa. Čemu? Pod gladino je žanrsko delo, ki se občasno težko odloči, kam bo usmerjal bralčev interes. Na začetku se bere kot zgodba o skrivnostnem tolmunu, v katerem je umrlo že mnogo žensk; o tolmunu, za katerega je največ zanimanja pokazala prav Nel Abbott, s poetičnim navdihom, s katerim je govorila o vodi. A proti koncu pripovedi se fokus obrne v povsem drugo smer, saj gre za serijo dogodkov, v kateri sodeluje relativno veliko krajanov, veliko nesporazumov in zoprnih naključij. Ne gre torej toliko za kriminalko, ki bi z eno nogo stopala v polje skrivnostne srhljivke temveč v polje povsem običajne melodrame, ki se odvija kot prekletstvo majhnega mesta. Če je v Dekle na vlaku bralcu najbolj ustregla prav s popolnoma nezanesljivo pripovedovalko, je v Pod gladino to storila z zanesljivo običajno zgodbo. Kolikor gnilega najdemo v njej, toliko tudi domačega. Ob vsem tem je tudi jasno, da mnoštvo različnih pripovedovalcev ali točk, na katerih pripoved poteka, ni bistvenega pomena, kot je to bilo v Dekle na vlaku. Povečuje pa zapletenost branja. A v intervjuju, ki ga je z avtorico naredila Irena Štaudohar, je Hawkinsova v tem kontekstu povedala, da je kljub kritikam zadovoljna, da se je odločila za takšno obliko romana.
Beckford ni kraj za samomore. Beckford je kraj, kjer se znebijo nadležnih žensk.
Pod gladino bo imela veliko bralcev. Precej več oseb in veliko fokusa na lokalni posebnosti z neprijetno preteklostjo bo ponudilo drugačno bralno izkušnjo kot pri predhodni uspešnici. Knjiga je bolj temačna in tudi njen zaključek, navkljub razrešenim ugankam, mestu Beckford ne obeta kakih svetlejših časov. A zapleti so zanimivi, dozirani premišljeno in večinoma tudi ne tako trivialno, kot bi nemara pričakovali. Avtorica kolesje svojega bestsellerja poganja s slabim spominom in nerazrešeno preteklostjo. Vsi vpleteni imajo teževe vsaj z eno od teh dveh tegob.
Če je poletje pravi čas za branje kriminalk, potem je Pod gladino prišla v primernem trenutku. Ob vsem tem soncu bo povabila v temačno zgodbo o dveh sestrah, dveh prijateljicah in enem tolmunu v Beckfordu. O ženskah, ki so v njem končale, in ljudeh, ki so krivi za to.
Obišči tudi:
Intervju na Delo.si
Komentarji
Objavite komentar