Preskoči na glavno vsebino

Pod gladino: o dveh sestrah, dveh prijateljicah in enem tolmunu

vir slike: emka.si
Potem, ko je Paula Hawkins zaslovela s svojo kriminalko Dekle na vlaku, se je tabor bralcev precej razdelil na tiste, ki jim je bila všeč in na tiste, ki jim ni bila. Pripoved v knjigi je vseskozi težila h kriminalki, a čeprav ji je ta cilj neprestano polzel z rok, je zanimiva predvsem zaradi kaotične zmešnjave nezaupanja do vseh vpletenih v zgodbo, še posebej do Rachel, ki je kot glavna pripovedovalka tam izjemno nezanesljiva. K nam pa je pred kratkim prispel popolnoma svež prevod njene zadnje, Pod gladino. Ta se pripovedno približa Dekle na vlaku, gre za temačno pripoved o majhnem kraju, kjer je tolmun, v katerem so utonile že mnoge ženske in dekleta. Hitro berljiva pripoved, ki jo poslušamo z različnimi glasovi vpletenih in ki nas pelje od grožnje nerazumljenih smrti do melodrame človeških značajev in družinskih težav, ki se stapljajo tudi preko domačega praga. Raziskovanje smrti, ki rezultira v raziskovanju nerazumevanja sočloveka in okoliščin, v katerih zopet nihče v resnici ni brez greha.

V Beckfordu, tem malem mestu torej beremo o tragični smrti. Nel Abbott, domačinka, mama najstnice Lene in pisateljica, ki se je ukvarjala z raziskavo smrti v lokalnem tolmunu, je v njem končala tudi sama. Je bil samomor ali ne, zakaj bi bil samomor in kdo bi ji hotel kaj slabega? V ta vprašanja priletimo na začetku knjige z njeno sestro Jules, ki pride domov, da pokoplje sestro in poskrbi za nečakinjo. A domov pride še k marsičemu drugemu. V skrivnostno nevarnem tolmunu je še nedolgo nazaj končala tudi Katie. Lenina najboljša prijateljica. Sta smrti povezani? Kaj hudiča je na tem tolmunu? S tem se ukvarja tudi mlada kriminalistka Erin, ki skupaj z otopelim glavnim mestnim policistom Seanom raziskuje okoliščine Neline smrti, počasi koplje po preteklosti Beckforda. Mesteca, v katerem so stvari mnogo bolj povezane, kot se zdi. Nihče ni popolnoma brez spomina. V tolmunu je tudi Sean izgubil mater.

Zdaj vemo, da spomini niso trajni ali nespremenljivi kakor Proustovi kozarci marmelade v shrambi. Vsakič, ko jih obudimo, se preoblikujejo, razgrajujejo, na novo umeščajo in povezujejo.
Oliver Sacks

In sedaj je situacija precej kaotična. Že osnovni oris dramatis personae prikaže vse razpoke, ki jih takšen kraj lahko kaže: Jules se izkaže za sicer relativno prisebno, a jo na smrt muči dogodek, ki je prekinil že takrat ne ravno najboljši odnos, ki ga je imela s svojo sestro; Lena je muhasta najstnica, ki je ravnokar izgubila mamo, pred kratkim pa tudi najboljšo prijateljico, zato ji obnašanja vendarle ne gre zameriti; Sean je policaj, ki se venomer zdi, kot da na pol spi, v stanju vsesplošne otopelosti skuša narediti, kar se da; njegova žena Helen ne stanuje več v isti stavbi kot on, temveč spi pri Seanovem očetu, Patricku; ta je kaliber posebne sorte, vzkipljiv in vsaj rahlo neprijeten, kar je tudi do neke mere razumljivo, vendarle je tudi njegova žena, Luise, končala v tolmunu; tu je tudi Mark Henderson, učitelj, ki si govori o novem začetku in pobegu – učitelj, ki ga po načinu govora prvega izberemo za glavnega krivca; tu je tudi stara Nelina ljubezen, ki ga Jules še posebej prezira in jasnovidka Nickie, ki je malce skregana z vsemi, a še posebej nastrojena proti eni konkretni osebi, zagotovo pa gre za osebo, ki med vsemi uživa najbolj čudaški status; in tu sta tudi Louise, jezna, nepredvidljiva in sovražna mati Katie, ki je izgubila svojo hčer in za to izgubo krivi prav Nel ter njen sin Josh, ki ima najraje od vseh Leno, svoji materi pa ne zaupa najbolj…

Nekatere so šle v vodo zlepa, nekatere ne…

Občutek branja teh oseb in njihovih karakternih lastnosti, zmožnosti komunikacije in splošnega zaitgeista, ki po pripovedovanju Paule Hawkins tiči v Beckfordu, kjer so pravzaprav vsi obremenjeni z neko osebno zgodbo, odnosom ali spominom, se približa tistemu v Grumovi Gogi. V podobi, ki jo je avtorica naslikala o mestu, ni ničesar takšnega, kar bi nekoga navdajalo z veseljem. A gre za kontekst pripovedi, v kateri je na prvem mestu skrivnostna smrt Danielle Abbott. Ta skrivnostnost je tisto, kar sem opazil kot navdih, ki je poganjal vsaj prvo polovico branja. Ponekod sem zaznal podobno izkušnjo, kot jo je pred leti pričarala Yrsa Sigurđardóttir, izjemna islandska pisateljica, ki zna geografsko in folkloristično komponento vključiti v povsem žanrsko kriminalko, v kateri potem popolnoma nenasilno in všečno od nekod privleče skrivnostne elemente, s katerimi se nato pri reševanju ugank sooča njena Thóra Gudmundsdóttir. Pri Hawkinsovi je ta izkušnja trajala manj časa. Čemu? Pod gladino je žanrsko delo, ki se občasno težko odloči, kam bo usmerjal bralčev interes. Na začetku se bere kot zgodba o skrivnostnem tolmunu, v katerem je umrlo že mnogo žensk; o tolmunu, za katerega je največ zanimanja pokazala prav Nel Abbott, s poetičnim navdihom, s katerim je govorila o vodi. A proti koncu pripovedi se fokus obrne v povsem drugo smer, saj gre za serijo dogodkov, v kateri sodeluje relativno veliko krajanov, veliko nesporazumov in zoprnih naključij. Ne gre torej toliko za kriminalko, ki bi z eno nogo stopala v polje skrivnostne srhljivke temveč v polje povsem običajne melodrame, ki se odvija kot prekletstvo majhnega mesta. Če je v Dekle na vlaku bralcu najbolj ustregla prav s popolnoma nezanesljivo pripovedovalko, je v Pod gladino to storila z zanesljivo običajno zgodbo. Kolikor gnilega najdemo v njej, toliko tudi domačega. Ob vsem tem je tudi jasno, da mnoštvo različnih pripovedovalcev ali točk, na katerih pripoved poteka, ni bistvenega pomena, kot je to bilo v Dekle na vlaku. Povečuje pa zapletenost branja. A v intervjuju, ki ga je z avtorico naredila Irena Štaudohar, je Hawkinsova v tem kontekstu povedala, da je kljub kritikam zadovoljna, da se je odločila za takšno obliko romana.

Beckford ni kraj za samomore. Beckford je kraj, kjer se znebijo nadležnih žensk.

Pod gladino bo imela veliko bralcev. Precej več oseb in veliko fokusa na lokalni posebnosti z neprijetno preteklostjo bo ponudilo drugačno bralno izkušnjo kot pri predhodni uspešnici. Knjiga je bolj temačna in tudi njen zaključek, navkljub razrešenim ugankam, mestu Beckford ne obeta kakih svetlejših časov. A zapleti so zanimivi, dozirani premišljeno in večinoma tudi ne tako trivialno, kot bi nemara pričakovali. Avtorica kolesje svojega bestsellerja poganja s slabim spominom in nerazrešeno preteklostjo. Vsi vpleteni imajo teževe vsaj z eno od teh dveh tegob.

Če je poletje pravi čas za branje kriminalk, potem je Pod gladino prišla v primernem trenutku. Ob vsem tem soncu bo povabila v temačno zgodbo o dveh sestrah, dveh prijateljicah in enem tolmunu v Beckfordu. O ženskah, ki so v njem končale, in ljudeh, ki so krivi za to.

✭✭✭


Obišči tudi:

Intervju na Delo.si

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Čudo: obrazi

Se mi večkrat zdi, da je v resnici bolj pomemben drugim kot meni. Ga bolj potrebujejo. Meni zadostuje spomin nanj, toliko, da svojo podobo, ali bolje, podobo o sebi zjutraj sestavim skupaj in lahko po svetu hodim z nekim občutkom minimalne celote. A tudi za druge nisem prepričan, da vsi vidijo isto reč. To je tisto, kar me zares čudi. Nekateri vidijo nekaj, v kar bi strmeli, drugi pa odmaknejo pogled v trenutku. Največkrat se mi zdi, da ga povezujejo s tem, kar imenuje to, kar sem. Bi torej to pomenilo, da vsi ne imenujejo iste reči? Mogoče. To poimenovanje najbrž izvira tudi iz nečesa, kar vedo le oni sami. In toliko bolj, mar ne vodi to do tega, da to kar sem, ni nekaj, kar bi stalo pri miru, marveč se giblje od vsakega do vsakega? Kje je sedaj občutek celote, je sploh kdaj bil? Zdi se kot fenomen, ki se vsakokrat pojavlja in hkrati tudi izginja. Vsi poizkusi, da ga ujel, pa se končajo v pogledu, ki je usmerjen vanj. Toliko o mojem obrazu. In za mano je branje, ki se prav tako ukva

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez

A search for perfection

Shelley's novel Frankenstein is one of the best examples of Romanticism. The very nature of a human and his/hers desire to reach his/her individual perfection leads to deadly utopia. The story of Frankenstein teaches that the radical search for perfection ultimately terminates the searcher. Victor is a protagonist of Romanticism par excellence, doing a lot of self-reflection, contemplating the nature and being very sensitive. When his dying mother addresses him her wish (“… my firmest hopes of future happiness were placed on the prospect of your union…”, p.41) and later his father (“… I have always looked forward to your marriage…”, p.161), this becomes ultimately deadly for Elisabeth. Victor marries her in spite of his knowledge of what will happen. Victor is attached to fulfilling his parent’s wish until the very end. And with this “attachment”, Victor goes to Ingolstadt, where he seems to find his own inner desire,”…animated by an almost supernatural enthusiasm” (p.50), to make