Preskoči na glavno vsebino

Morilec, ki je hotel v nebesa: bolje prejemati kot dajati

Jonas Jonasson je slovenskemu bralskemu občestvu sedaj že dobro znan. Pred leti je napravil zelo pomemben premik v naši izdajateljski srenji, saj je s Stoletnikom, ki je zlezel skozi okno in izginil naredil pravo malo revolucijo. S kombinacijo izvrstnega črnega humorja, satire sodobnega časa in sproščenega stoičnega navodila, s katerim je stari čemernež zelo dobro prejadral vse prepreke, je napisal eno bolj branih in navdušujočih knjig. S to knjigo, bi lahko zapisal, je pri nas začel z nekakšnim upokojenskim žanrom. Ta v ospredje pošilja upokojence, starostnike, in jih podaja na dogodivščine, ki jim jih mnogi že odvzemajo. A njihove karakteristike in izkušnje, s katerimi so oboroženi, jih ob obilici nerganja in preproste poštenosti omogoča, da postanejo pravi superjunaki. Tako so k nam prišli tudi Ove, Babica, Hendrik, Harold ... in še kdo bo za njimi. Jonas je medtem v zanosu humornega žanra izdal prav tako berljivo Analfabetko, ki je obvladala računstvo, kjer je to upokojensko noto sicer odvzel, nadaljeval pa s potenciranjem neverjetnih situacij, ki se lahko zgodijo in s tem prav tako navdušil tudi slovenske bralce.

Sedaj je prišla še tretja. Jonas Jonasson je pred kratkim na naše police prispel v prevodu romana Morilec, ki je hotel v nebesa. Izdali so ga v zbirki Kapučino, naslovnico pa je v svojem slogu narisala Polona Pačnik. Super. Knjiga, tako v formalnem kot tudi v vsebinskem smislu, ne odstopa od tega, kar bi od Jonassona pričakovali glede na pretekla dela.

vir slike: emka.si

V glavnem okviru zgodbe spremljamo tri junake: Morilca Andersa, receptorja Pera Perssona in duhovnico Johanno Kjellander. Tri antijunake, ki so, vsak na svoj način,
polni neprijaznih metod, kako profitirati na račun nesreče drugih. Anders je slabo vzgojeni morilec, ki je večino življenja preživel v zaporu, preživlja pa se s tem, da je plačani morilec, ki sprejema denar za to, da škodi drugim. Per Persson je receptor v hotelu, kjer ima Anders sobo. Kot receptor dela, ker boljšega načina, kako z malo truda zaslužiti čim več denarja, a v življenju ga vodi predvsem motto, da bistven del sreče sestavlja najbolj to, da je pomembno več prejemati kot dajati. Nekega dne tako naleti na nesojeno duhovnico Johanno, ki so jo zaradi neprimernega obnašanja vrgli ven iz njene cerkve, kjer je še posebno uživala v pridigah, ki jih je – tako kot večino svojega poklica – priredila predvsem v prid svojim interesom. Ti se pa, seveda po čistem naključju, popolnoma pokrivajo s tistim, kar smo nekaj vrstic nazaj dejali za receptorja. Dva nepridiprava se tako povežeta v skupnih načrtih, kako bosta udejanjila svojo srečo v presežku prejemanja nad dajanjem. V tem se znajde Morilec Anders, s katerim se tako dogovorita za posel, kjer bosta skrbela za marketing, finance in dogovarjanja, Anders pa bi zgolj izvajal naročila. Za prvi zasuk v knjigi poskrbi Anders, saj ga je duhovnica nehote navdušila nad Biblijo in ta postane kmalu poduhovljeni gospod, ki je, malo s pomočjo partnerjevih manipulacij, malo tudi zaradi svoje kratke pameti, postal odločen, da ne bo več moril, temveč le lomil kosti. Posel je zaradi tega na nitki, a iznajdljivost duhovnice in receptorja naredi svoje. Vsi trije z veliko vplačanih naročil pobegnejo in ustanovijo cerkev, v kateri svoj načrt uspešno nadaljujejo naprej. Takrat ne le na račun švedskega mafijskega podzemlja, ki so - skregani tudi med sabo – že pošteno besni, temveč tudi na račun naivnih ljudi, ki so z malo alkohola in obljub po zveličanju pripravljeni od sebe vreči velike količine denarja. Kako in koliko časa jim bo to uspevalo, ali bodo uspeli pobegniti opeharjenim kriminalcem in konec koncev tudi državi, ki bo prav tako začela vohljati po neverjetnih prihodkih Cerkve pastorja Andersa, je najbolje, da preverite sami. Najbrž vas bo presenetila domišljija, s katero bo proti koncu knjige Jonasson v zgodbo vključil tudi staro ribiško hišo, majhno deklico Hozano in Božička, ki je ravno prišel iz zapora.

"Johanna Kjellander, mislim, da se ti bom za nekaj časa pridružil," je sam pri sebi rekel Per Persson. "Ja, res tako mislim. Kajti dišiš po denarju. In denar ne smrdi."

V tej knjigi v vsakem pogledu nastopa več negativcev. Pri tem, da Morilec Anders izvzemši začetek zgodbe, v resnici večino časa pravzaprav niti ne ve, kaj vse se godi v ozadju, ki ga kujeta duhovnica in receptor. A avtor tudi k njima ne pristopi na način, da bi njuna dejanja sodil kritično. Njuno zgodbo predstavi tako, da se bralcu zlahka skoraj prikupita, saj zagovarjata načela, ki se ne zdijo tako vesoljska, da jih ne bi razumeli. Problem so sredstva, s katerimi se namenita, da jih bosta uresničila. Avtor se je od začetka torej namenil v satiro, kjer s pametno mešanico lukenj v sodobnih vrednotah, klasičnih ikonografijah duhovniške in kriminalne podobe v družbi ter lepodušništva naivnega ljudstva naredil komedijo zmešnjav, ki na trenutke preide v akcijsko pripoved o begu pred kriminalci, a od osnovnega situacijskega humorja nikdar ne ubeži.

Andersova cerkev
Večja sreča je dajati kako prejemati

Dobra objava, si je mislil sam pri sebi. In poleg fotografija Morilca Andersa, obsijanega z nebeško svetlobo, z Biblijo in iPadom v roki.

V tej absurdnosti in neverjetnosti, v kateri je Jonasson sledil ustaljenim šablonam iz Stoletnika in Analfabetke, pa vendarle najdemo kritiko družbe, ki se zdi, da popolnoma prepoceni prodaja navdihe za tovrstne zgodbe. Če jih ne bi, potem bi tudi Jonassonove zgodbe bile bolj preslišane in manj brane. Spominja me na epizode Černega gada. Tam, ko sem se ob nasmehu, ki je postajal vedno bolj grenak, počasi zavedal, da gre za šalo o meni in mojih svetovih. Tako je tudi z Jonassonom. Te kvalitete mu, navkljub temu, da mu sape tudi zmanjkuje, ne smem odreči. Načelo, ki vodi pravzaprav vse, ali pa vsaj vse ključne osebe v Morilcu Andersu, ki je hotel v nebesa, je eno od tistih, s katerimi je prežet dokaj večinski del sodobne družbe. To, da sreča počiva v uresničevanju pravila - bolje prejemati kot dajati - sta duhovnica in receptor udejanjala ves čas. Uspešnost tega uresničevanja pa je premo sorazmerna s tem, da ostale prepričata, da velja ravno obratno. Najprej rahlo prismojenega Morilca Andersa, nato praktično vso Stockholmsko podzemlje in nato, kot smo že dejali, tudi širše zainteresirano ljudstvo. Pod črto torej, gre za črno komedijo o manipulaciji. Ki ne izključuje srečnega konca za širše zainteresirano ljudstvo. In zabave za bralca.

Ljudje so po naravi precej različni. Na primer škrti, egocentrični, ljubosumni, nevedni, neumni in plašni. Seveda pa tudi prijazni, pametni, prijetni, spravljivi, pozorni - in radodarni.

V zahvali, ki jo je Jonas Jonasson zapisal ob koncu Morilca Andersa, ki je hotel v nebesa, je skesano poudaril, da je za potrebe te zgodbe izrabil predvsem Boga. In dodal, da je to storil zato, da bi vsi skupaj postali malo bolj prijazni drug do drugega in se več smejali, hkrati pa postavlja vprašanje, ali mar glede tega zahteva preveč. V odgovor lahko zapišem: seveda ne. A dejstvo je, da humor Jonasa Jonassona zahteva nekaj kritične distance do ustaljenih družbenih praks in morale. In če nas je v Stoletniku avtor v to vpeljal povsem sproščeno in uspešno, je v nadaljevanju potrebno nekaj dodatnih gramov truda. Nato pride tudi zabava. To je veljalo za Analfabetko in velja tudi za Morilca, ki je hotel v nebesa.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Čudo: obrazi

Se mi večkrat zdi, da je v resnici bolj pomemben drugim kot meni. Ga bolj potrebujejo. Meni zadostuje spomin nanj, toliko, da svojo podobo, ali bolje, podobo o sebi zjutraj sestavim skupaj in lahko po svetu hodim z nekim občutkom minimalne celote. A tudi za druge nisem prepričan, da vsi vidijo isto reč. To je tisto, kar me zares čudi. Nekateri vidijo nekaj, v kar bi strmeli, drugi pa odmaknejo pogled v trenutku. Največkrat se mi zdi, da ga povezujejo s tem, kar imenuje to, kar sem. Bi torej to pomenilo, da vsi ne imenujejo iste reči? Mogoče. To poimenovanje najbrž izvira tudi iz nečesa, kar vedo le oni sami. In toliko bolj, mar ne vodi to do tega, da to kar sem, ni nekaj, kar bi stalo pri miru, marveč se giblje od vsakega do vsakega? Kje je sedaj občutek celote, je sploh kdaj bil? Zdi se kot fenomen, ki se vsakokrat pojavlja in hkrati tudi izginja. Vsi poizkusi, da ga ujel, pa se končajo v pogledu, ki je usmerjen vanj. Toliko o mojem obrazu. In za mano je branje, ki se prav tako ukva

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez

A search for perfection

Shelley's novel Frankenstein is one of the best examples of Romanticism. The very nature of a human and his/hers desire to reach his/her individual perfection leads to deadly utopia. The story of Frankenstein teaches that the radical search for perfection ultimately terminates the searcher. Victor is a protagonist of Romanticism par excellence, doing a lot of self-reflection, contemplating the nature and being very sensitive. When his dying mother addresses him her wish (“… my firmest hopes of future happiness were placed on the prospect of your union…”, p.41) and later his father (“… I have always looked forward to your marriage…”, p.161), this becomes ultimately deadly for Elisabeth. Victor marries her in spite of his knowledge of what will happen. Victor is attached to fulfilling his parent’s wish until the very end. And with this “attachment”, Victor goes to Ingolstadt, where he seems to find his own inner desire,”…animated by an almost supernatural enthusiasm” (p.50), to make