Preskoči na glavno vsebino

Tik pod nebom: beseda je bitcoin postala

vir slike: goga.si
Po tem, ko sem z navdušenjem pospremil zbirko kratkih zgodb Agate Tomažič Česar ne moreš povedati frizerki, sem se najprej nekoliko potiho spraševal, kako izjemno dobro bi bilo, če bi piska našla čas tudi za nekoliko daljši koncept in svoje ideje ob izdelani besedosučni obrti vpletla tudi v kak roman. V tisto, kar bralcu omogoča, da tudi za nekaj dlje posvoji junake, oddiha z njimi nekaj trenutkov več in pusti tudi daljše pookuse. A v tem vpraševanju je bilo mnogo napak, izvšemši tudi moj latetentni egoizem, ko so tu želje po dobrem branju. A ne bi o mojih napakah; Česar ne moreš povedati frizerki je super zbirka zgodb in natanko ob zaključku branja me je Agata razveselila tudi z novico, da finišira novo knjigo, roman.

Tik pod nebom je zrelo delo, ki odstira plast za plastjo sodobne družbe, ki jo avtorica preslika skozi zgodbo dveh generacij in prizmo različnih poti ustvarjanja kariere, ki sta navzlic tesnemu prebivanju druge ob drugi tako zelo zelo daleč. Je tudi zgodba o tem, kako te definira otroštvo, odnos do staršev, če ti seveda so prisotni ali če niso. Zgodba torej, ki skuša narediti lok razumevanja časa preko osnovnih matrik našega odnosa do sveta, skozi skoraj esejski obračun z lastno preteklostjo in dovoljšnjo ponižnostjo do prihodnosti, ki prihaja.

Tik pod nebom sledi dvema zgodbama, za kateri je že od izvlečka na hrbtišču jasno, da se bosta srečali. A spočetka smo v popolni temi glede tega, kako se bo to zgodilo. V prvi od zgodb nastopa Metod. Moški, ki je krizo srednjih let pravzaprav že prebrodel, a to ni edina kriza, ki jo doživlja. Gre za osebo, ki je svoje življenje in nazor posvetil časopisu. Tiskanemu. Tistemu, ki ga ustvarja gruča urednikov in novinarjev najprej zjutraj na sestanku, nato čez dan vsak za svojo tipkovnico in nato proti koncu dneva v tiskarni, da je naslednje jutro sveže na voljo v trafiki in prebrano ob dišečem polnozrnatem rogljičku brez posipa in slastni kavi, ki bi bila lahko manj sladkana. A ta svet se spreminja. Informacija nič več ni enaka informaciji in načini, kako ljudje informacijsko bogatimo, shranjujemo podatke in jih pošiljamo v drugačni obliki nazaj v svet, so čisto drugačni, kot so bili pred kakima dvema desetletjema. Zdi se, da je Metod klasičen predstavnik generacije, ki je ustvarjala svet tiskane besede in vanj še vedno verjame. Krivcev za spremembe ne pripisuje nekemu redu zgodovine, temveč jo inkorporira predvsem v mladež, ki je izgubila vrednostni kompas. A Metod prebiva v svojem svetu odgovornega urednika. Sedi na svojem položaju, dosegel je to, da ga v večini primerov pustijo na miru. Njegovih posegov zvečine ne potrebujejo. Na sestankih razmišlja o drugih rečeh in v svoji mikroblaznosti, v katero vzdržema polzi, postaja otopel in zaprt, obsojen nase. Odpira se le še čistilki, ki frekventno prihaja do njegove pisarne, a pri njej si diskretnost lahko kupi. Metod postaja razvalina, le da to bržkone ve zaenkrat le on sam. In mi. Ker nam Agata pove vse o njem. Zato je Metod karikatura, arhetip sveta, ki živi, životari v svojem fantazmatskem okvirju, popolnoma gluh in slep za afekcije, ki prihajajo od zunaj. Stavka pravzaprav sodelavcev ga doleti tako, da ga ne doleti. V njem je Agata želela prikazati nekoga, ki pripada drugemu času in se kritično vdeti v njegovo kožo, kar ji je odlično uspelo.

Še v časih, ko je bil res tik pod nebom, ko je bil nebotičnik, v katerem je delal, simbol moči nad mislimi in dejanji beročih, je bil edini prispevek, ki ga je zmogel, smrt.

Druga zgodba je Ožbejeva. Pri branju te zgodbe sem pomislil tudi na roman Sanejeva Pokopljite me za šprajc, ampak vendarle brez skrbi, te strašljive zgodbe o trpinčenju fanta, ki ga je izvajala babica, se Agatina zgodba drži le za dlako osnovnega prizorišča. Gre za to, da tudi Ožbej ne odrašča z mamo, pač pa z babico in dedkom. Mama pride le vsake toliko, na obisk, z darili. Ker denar ni problem. Ožbej je problematični mulc, ki ga zaznamuje predvsem odnos do staršev, ki jih ni. Najprej mame, ki jo vidi preredko, nato pa še očeta, ki ga sploh ne pozna. Niti njega, niti njegovega imena. In zaradi tega ima v šoli probleme, vrstniki ga šikanirajo in Ožbej se zapira vase. In ves ta čas vedno bolj postaja navdušen nad čim manj interakcijami z ljudmi, toliko bolj se naveže na računalnik. Vmes še vedno sprašuje svojo mater, da mu pove o očetu. Z dedkom igrata šah, babica mu kuha segedin, najljubšo jed. A navkljub slabi socializaciji se Ožbej razvija v strokovnjaka, ki pozna jezike sodobne informacijsko-komunikacijske tehnologije. Nemara preveč. In s presenečenim dedkom doživita tudi obisk policije, ker je dregnil nekam, kamor ne bi smel. A dedek, navdušenec nad tehnologijo, fanta ne kaznuje. Zgodba se razvija. Ob bok tega, da želi biti sin toliko, kot je Ivan v Zadnjem pobegu Jana van Mersbergna želel biti oče, Ožbej pelje svoje življenje dalje. Ob priložnosti, ki jih dandanašnji za pogumne najbrž ne manjka, odide čez lužo. V svet sebi podobnim zasledujoč sanje generacije ob spremljavi besede, ki je bitcoin postala.

Beseda pa je še vedno močna, beseda je močnejša od meča in številk. Beseda ni bitcoin.

Ko Metodov časopis zapade v krizo in prek spletnih akcij skuša priti do potrebnih sredstev, se tam nekje onkraj Atlantika najde mladi in uspešni Ožbej, ki spremlja domači časopis. Edino tega. Ožbeju je s skupino prijateljev uspelo prepričati investitorje in odsihmal je v njegovi lasti tudi nova Tesla. Fant, navkljub vsemu uspehu, navezan na dom, najde omenjeno ponudbo. Klikne na največjo vsoto, ki mu omogoča, da dan preživi z urednikom in nemara celo napiše uvodnik. In tako zgodbi počasi lezeta skupaj. Napetost, ki jo Agata gradi, pa je tudi vedno bolj gosta. Kako se bosta skupaj znašla Metod in Ožbej? Zakaj se zdi, da se morata srečati? Kaj lahko prinese srečanje starega in novega sveta? Kaj bosta v isti sobi počela nekdo, ki je večni pripadnik tiska, klasike, tradicije in nekdo, ki je iz tega trenutka, tega smartphona, tega bitcoina in te Tesle?

Njegova beseda je postala bitcoin.

Agata bralca zapelje preko dveh zelo dolgih uvodov v srečanje, na katerega nas je pripravljala ves čas. In kot je v spremni besedi zapisala Mojca Pišek, je pri tem popolnoma odkrita. Vsevedna pripovedovalka ne zamolči ničesar. Postavlja nas pred razgaljena junaka, ki pa pri njej nikakor ne uživata enakovredne naklonjenosti. Metod je simbol propada, Ožbej je simbol rasti in življenja. V kontrastiranju preteklosti in prihodnosti in iskanju vezi bo kak bralec našel tudi spomin na Pamukovo Rdečelasko. Agati, se zdi, ne gre za afiniteto do prihodnosti per se, temveč bolj v kontrasti s preteklostjo. In, če nadaljujem, prav tako ne v kontrasti s preteklostjo per se. Avtorica se zaveda temelja, ki jo preteklost ima na to, kar se odvija tukaj in zdaj. Zato sta tu dedek in babica kot absolutno pozitivna elementa zgodbe in spomini, ki po svoje tudi malo preganjajo Metoda. Gre za kontrastiranje preteklosti v oklepanju starih zgodb in oholost njenih nepriznavanj novega. In pri tem avtorica, kot ugotavlja tudi Mojca Pišek, s prstom kaže na ljudi. Ljudi, ki se tega oklepajo. In so v želji po ohranjanju tega krivi za izcedek sivine, ki polzi iz stiska njihove tesnobe in zavisti. Tik pod nebom bi bil lahko močan osebni obračun avtorice z novinarstvom. A ni le to. Tega kritičnega naboja sam nisem čutil v ospredju. Tam je bila Agatina moč dialektičnega mišljenja, kontrastiranja dveh zelo pomembno povezanih zgodb, kjer nič ni prepuščeno naključju. Dovolj sukanja besed ima za sabo, da je vedela, kako pomembno je, da zgodbam njenih junakov dovoli dihanja, razvitja, preteklosti, okolice, da so to, kar so v trenutku, ko najpomembnejši dogodek pride. Ker zgolj tisto, kako je zgradila Metoda in Ožbeja pred njunim srečanjem, vpliva na to, kako pomenljiv bo vsak stavek, vse izkustvo branja zadnjih trenutkov romana. In ker je Agata dobro poskrbela za Ožbejevo in Metodovo preteklost, je dan, ki se je začel na cigareti pred stavbo časopisa in ko se je Ožbej sicer nevede, a pomenljivo svoj nikotinski odmerek zaužil stoječ natanko tam, kjer to običajno stori odgovorni urednik, lahko spustila z vajeti.

Obstajajo trenutki, ki so kot previsi: ko se odženeš z njih, ne moreš več splezati nazaj.

Tik pod nebom kot prvenec ne vsebuje dosti začetniškega. Agata Tomažič je v dokaj kratkem romanu popisala zgodbi svojih dveh junakov, ju skozi preteklost in razmišljanja postavila v nasprotja, v katerih se eden od njiju kot zastavonoša družbenega poslanstva preteklosti od svoje vloge tako ali drugače poslavlja, drugi pa kot utelešenje ideala sodobne generacije in njenih drugačnih zmag stopa po družbeni lestvici navzgor. A pomembno je predvsem tisto, zakaj in kako se njuni zgodbi zdržema stapljata v eno in na katero stran se postavi sočutje. V romanu in zunaj njega. Odlično branje.

✭✭✭


Obišči tudi:
Bukla
Goga
Goodreads


Recenzijski izvod je priskrbela založba Goga. Konteksti se zahvaljujejo.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Figa: vsi modusi odhajanja

Če bi bil pesnik, kakšno pesem bi napisal o odhajanju? Bi ta imela lepo, zaokroženo obliko, ki bi namigovala na popolnost nekega naravnega dejanja, ali pa bi bila v Srečkovi maniri bolj svobodna, geometrično neskladna in vsebinsko težko ulovljiva, da pokaže nemoč ujetosti občutja v nekaj vrstic in predvsem spoštovanje do globokih neizrekljivosti govorice, ki nam vlada v duši? Ali bi pisal o tistih, ki so šli ali o tistih, ki so ostali? Bi bila to žalostna ali vesela pesem?  In tudi če bi rešil te dileme, bi še vedno bil daleč temu, da bi začel razmišljati o tem, kako bi začel in kako končal. Vse silnice tega sveta ne zmorejo odgovora na to, ali sem sploh zmožen napisati takšno pesem. Res ni enostavno pisati o tem, kaj odhajanje sploh je in koliko škode nam povzroča. Nam in naši okolici, vsem okoli nam. Kje se začne odhod, kje se prične ločitev in kje se konča človekova konsistenca. Ne, res ne gre za enostavne reči. Ravno zato se je z vso mero resnosti tega lotil tudi Goran Vojnović

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez