Preskoči na glavno vsebino

Podreditev: o neverjetni in preprosti ideji

Vse razprave, branja, ogledi in prisluhi imajo pravi draž takrat, ko zadanejo svoj cilj. Ko v bralcu ali vseh drugih sogovornikih zbudijo procese mišljenja in jih prisilijo, da na zadeve pogledajo z različnih zornih kotov ter poravnajo odgovor nanje na način, ki se jim predstavi kot avtorjeva ali sogovornikova ideja. Včasih je to slednje zlahka razbrati, včasih tudi manj. Ob tem pa sprostijo tudi druge spomine, tesnobe in zadovoljstva. S temi lahko opravimo v stranskih opombah, lahko pa prispevajo tudi glavno smer branja, mimo katere prav zaradi tega, kar smo, ne moremo. Ko sem torej odprl najnovejšega Houellebecqa, Podreditev (Soumission, 2015), sem v branje vstopil z idejo, da gre v prvi vrsti za provokacijo. Sicer za provokacijo s stilom, ker me v preteklosti Houellebecq ni pustil razočaranega, a vseeno provokacijo. Kot se za tega literarnega enfant terrible spodobi. Na koncu je stil ostal, provokacije pa skoraj ni bilo več. Zbudili pa so se tudi spomini na branje kakšnega Althusserja. Mogoče ga bo v knjigi našel še kdo.


vir slike: emka.si


Podreditev je zgodba, ki jo pripoveduje profesor na Sorboni, predavatelj književnosti in specialist za Huysmansa. Gre za zgodbo o tem, kakšno življenje ima, kako preživlja prosti čas in kako družbeni in politični kontekst prostora, v katerem živi, vpliva na njegove odločitve.
 
Družbeni in politični okoliš Pariza pa je takrat na pomembni prelomnici, za katero v resnici nihče od izpostavljenih likov ne kaže, da bi bil pretirano presenečen. Gre za to, da je Francija leta 2022 pred volitvami in vse kaže na uspeh Muslimanske bratovščine. Torej je Francija tik pred tem, da ji zavlada politični sistem, ki temelji v nekoliko drugačni kulturi in vrednotah. Françoisu življenje, kot ga živi, skoraj ustreza in v načrtu ima tudi druge reči, med njimi tudi življenje s svojim dekletom. A ravno njegovo dekle je v bistvu prvi simbol sprememb, ki prihajajo; sprememb, ki so vdrle tudi v njegov mehurček. To dekle je židovskega rodu in družina se pridruži mnogim, ki v strahu zase zapustijo Francijo in odidejo v Izrael. Zaradi volitev, na katerih moči merita na eni stran Nacionalna fronta in na drugi Muslimanska bratovščina, izbruhnejo tudi nemiri in vzlic vsej neprijetni situaciji se tudi François umakne iz mesta. Odide v Martel, kjer je star krščanski samostan; pravzaprav se tja vrne, kjer je že bil, ko je pisal svojo nalogo o Huysmansu. Mohammed Ben-Abbes, muslimanski kandidat zmaga proti Marine Le Pen. In ko se François vrne v Pariz, se obenem zdi, da se nič ni drastično spremenilo, a vendarle se je spremenilo marsikaj.

Moje seksualno življenje v prvih letih, ki so sledila imenovanju na mesto docenta na pariški Sorboni III, ni doživelo kakšnega vidnega napredka. Vsa ta leta sem še naprej spal s študentkami na faksu – in to, da sem bil njihov profesor, zadeve ni kaj dosti spremenilo.

Vladajoča politika je vpeljala načine, ki ženskam odrejajo povsem drugačno vlogo v družbi, kot so je bile vajene, a to naredijo na načine, da splošna slika napredka ni nič slabša oz. je še boljša kot poprej. Uveljavljeno je tudi mnogoženstvo, kar tisti, ki so na hierarhični lestvici vsaj nekoliko višje, s pridom izkoriščajo. Velike spremembe pa se dotikajo šolstva, ki je že iz predvolilnih bojev dojeto kot področje, ki se mu Muslimanska bratovščina ne bo odpovedala, ker je preveč pomembno. Zato so ob ponovnem odprtju Univerze seveda jasno dali vedeti, da bo predaval lahko le tisti, ki bo sprejel islam. Ostalim so ponudili predčasno upokojitev in velikodušno pokojnino, ki se je ne bi nihče branil. Denar ni več nikakršen problem. François najprej sprejme pokojnino in se loti urejanja Huysmansovih zbranih del, nato pa se ob Redigerju, ki je pomemben mož nove francoske politke in šolstva, pusti prepričati v to, da sprejme islam in se vrne na Sorbono. Tako lagodno življenje profesorja, ki je bilo nemalokrat povezano z seksualnimi avanturami s študentkami sedaj zamenja pravzaprav še bolj cenjeno službovanje, ki mu bo v novi družbi obetala nekaj več kot le eno ženo, kar mu bo ob Redigerjevih komplimentih za znanstveno delo in Myriam, ki si je medtem v Izraelu že našla novo ljubezen, vsekakor prišlo prav.

Muslimanska bratovščina je posebna stranka, veste: ravnodušni so do večine običajnih političnih vprašanj; v središče ne postavljajo ekonomije. Zanje sta bistveni demografija in izobrazba;…

Podreditev je kratek roman, ki sem ga bral ne toliko kot literarno pripoved, čeprav to je, ampak kot nekakšen esej, ali pa miselni eksperiment. Je tudi satira, ki deluje tako, da prikaže (francosko in evropsko) družbo kot zasičeno z vsem in nezmožno rešiti se težav, ki jih ima. Družbo, ki je izbrala povsem drugačne voditelje, najbrž predvsem zato, ker ni želela nacionalistične vlade. In tako spremljamo posameznika, ki se sprva zdi kot odrezan od teh dogodkov, a ker je šolstvo malodane najpomembnejši instrument ideologije, je jasno, da se natanko on temu ne bo izognil. Javno se bo hitro preselilo v področje zasebnega. Odločitve, ki jih bo moral sprejeti na ravni svoje eksistence, bodo prišle kmalu. Zato sem prepričan, da bi Podreditev funkcionirala tudi brez Myriam, a to osebno prizadetost še toliko bolj lahko prikaže tudi z njo. Prva stvar, ki jo je Michel Houellebecq odlično napravil v tej knjigi, se mi zdi prav ta razkorak med političnim in zasebnim, ki kaže, da intelektualci potrebujejo osebno prizadetost, da se zganejo v svojem mehurčku.


Michel Houellebecq, avtor: Stefán Bianka, 

Po drugi strani pa je zelo pomembno, da je tu lik Alaina Tannerja, moža Françoisove kolegice, ki je bil zaposlen kot nekakšen agent tajne službe notranjega ministrstva. Ta je tisti, ki v nekaj pogovorih razjasni politično situacijo, razmerja moči in racionalno ravnovesje tega, kar se v tem hipu v Franciji dogaja. Brez njega lik Françoisa propade v lastni apatiji in nevednosti. Brez njega tudi bralec propade, a ta v svojih predsodkih. Alain je eden najbolj ključnih delov zgodbe. On je tisti, ki ve. In on je tisti, ki je službo vmes tudi izgubil, a umik takšnega lika iz politične strukture se zdi nujen, da mu omogoči pripoved. Brez slednje tudi François ne bi dobil pomembnih informacij. Alain je torej nujen za vzpostavitev moralne odločitve, na katero bo naš junak moral odgovoriti, čeprav tako on kot njegova žena nujno propadeta.

»Jutri glejte televizijo, spremljajte politično dogajanje …« mi je rekel, tik preden je odšel. »Stavim, da se bo nekaj zgodilo.«

Za ta odgovor pa potrebuje še tisto zadnjo osebo, ki bo poskrbela za popolno ponotranjenje situacije. Kajti le imanenca na osebni ravni je v tem primeru zadostni pogoj tistega najpomembnejšega, kar se v knjigi zgodi. Zadnja oseba, ki bo bistveno vplivala na Françoisa, je Robert Rediger. Ta je po prevzemu oblasti postal rektor sedaj zasebne Sorbone in ta je pravzaprav sedaj kot subjekt vednosti nadomestil Alaina. V pogovoru v njegovi knjižnici se dotakneta vseh pomembnejših vprašanj filozofije, družbe, politike. Še prej pa François naleti na najnovejšo Redigerjevo ženo, oblečeno v Hello Kitty majico, medtem ko jima prva žena med pogovorom prinaša dobrote. François mu v resnici zavida obe. Pogovor je izjemen, najbrž najboljši del knjige. V zgodbi ima funkcijo prepričevanja, da se François vrne na fakulteto, v interpretaciji pa gre za tiste poslednje elemente, ki ga ločijo za odgovor na moralno vprašanje, ki je sedaj že tu: ali sprejeti islam ali ne?

»Ta Evropa, ki je bila vrhunec človeške civilizacije, je storila samomor v nekaj desetletjih,« je žalostno nadaljeval Rediger; ni prižgal luči, sobo je razsvetljevala samo svetilka na njegovi pisalni mizi.

Po obisku je le še knjižica o vprašanjih glede islama (ki je s svojo kratkostjo idealno nasprotje debeli dizertaciji o Huysmansu, simbolu preteklosti). In tam pretehta, v Houellebecqovem slogu, le vprašanje mnogoženstva. Končni rezultat odločitve je jasen, razmerja moči so v ravnovesju. Med tistim, kar so mu prej nudile študentke in tem, kar mu ponuja mnogoženstvo, stoji le podreditev. François jo, kot da je to cilj celotnega Houellebecqovega miselnega eksperimenta, seveda sprejme. Tisto, kar mu je Rediger mehko zaupal: Za podrejanje gre. Neverjetna in preprosta ideja, ki nikoli dotlej ni bila izražena tako silovito; da vrhunec človeške sreče temelji na najbolj absolutni podreditvi.

Podreditev je dobro branje. Houellebecq je ponovno pokazal, kako dobro zna krmariti med provokacijo, kritiko, opazovanjem, satiro in refleksijo. Med seksom in smrtjo. In tudi tu skozi serijo dogodkov do bralca pripelje več stvari obenem: (ne)zanimanje za politiko, življenje v mehurčku, pot od politike do morale in nazaj, obvladovanje želje, ideološke aparate države in iskanje temeljnega gibala vsega. V romanu sem bolj kot ljubitelj literature užival kot ljubitelj teorije. Sedaj pa grem po razmislek, ali je tu sploh kakšna razlika.


✭✭✭


Obišči tudi:

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Čudo: obrazi

Se mi večkrat zdi, da je v resnici bolj pomemben drugim kot meni. Ga bolj potrebujejo. Meni zadostuje spomin nanj, toliko, da svojo podobo, ali bolje, podobo o sebi zjutraj sestavim skupaj in lahko po svetu hodim z nekim občutkom minimalne celote. A tudi za druge nisem prepričan, da vsi vidijo isto reč. To je tisto, kar me zares čudi. Nekateri vidijo nekaj, v kar bi strmeli, drugi pa odmaknejo pogled v trenutku. Največkrat se mi zdi, da ga povezujejo s tem, kar imenuje to, kar sem. Bi torej to pomenilo, da vsi ne imenujejo iste reči? Mogoče. To poimenovanje najbrž izvira tudi iz nečesa, kar vedo le oni sami. In toliko bolj, mar ne vodi to do tega, da to kar sem, ni nekaj, kar bi stalo pri miru, marveč se giblje od vsakega do vsakega? Kje je sedaj občutek celote, je sploh kdaj bil? Zdi se kot fenomen, ki se vsakokrat pojavlja in hkrati tudi izginja. Vsi poizkusi, da ga ujel, pa se končajo v pogledu, ki je usmerjen vanj. Toliko o mojem obrazu. In za mano je branje, ki se prav tako ukva

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez

A search for perfection

Shelley's novel Frankenstein is one of the best examples of Romanticism. The very nature of a human and his/hers desire to reach his/her individual perfection leads to deadly utopia. The story of Frankenstein teaches that the radical search for perfection ultimately terminates the searcher. Victor is a protagonist of Romanticism par excellence, doing a lot of self-reflection, contemplating the nature and being very sensitive. When his dying mother addresses him her wish (“… my firmest hopes of future happiness were placed on the prospect of your union…”, p.41) and later his father (“… I have always looked forward to your marriage…”, p.161), this becomes ultimately deadly for Elisabeth. Victor marries her in spite of his knowledge of what will happen. Victor is attached to fulfilling his parent’s wish until the very end. And with this “attachment”, Victor goes to Ingolstadt, where he seems to find his own inner desire,”…animated by an almost supernatural enthusiasm” (p.50), to make