Preskoči na glavno vsebino

Zgodbe, basni, utrinki: mikropripovedi

Moderni klasiki so zbirka za posebne okuse. Z njimi odkrivamo nova prostranstva občasno povsem norih in nepričakovanih jezikosukov; v besedilih povsem neposredno ali skozi neusahljivo moč metafore sunkovito brcajo zaspane v globlji pogled na to, kar je. Zbirka, ki ne izbira sredstev. In v to izvirnost se je natisnil tudi prevod Augusta Monterrosa. Monterroso je slavni gvatemalski pisatelj, ki je štedil z besedami, nikakor pa s pomeni. To je avtor, ki je napisal najbrž najkrajšo kratko zgodbo vseh časov. Roberto Bolaño, ki smo ga v isti zbirki brali v 2666, je v četrtki točki Nasveta o umetnosti kratkih zgodb zapovedal, da je potrebno brati Augusta Monterrosa (poleg nekaterih drugih). Izbor kratkih in še krajših zgodb v Zgodbe, basni, utrinki, prinaša posebne in raznolike vpoglede v avtorjevo ironično izpraševanje sebe, svoje pisateljske poklicanosti, geografske (ne)določenosti, političnosti in preko razgibane moči vpliva kratkost teh zgodb, tudi neusmiljeno kritičnost do družbe in morale.

Izbor ponuja zgodbe iz različnih ustvarjalnih obdobij Augusta Monterrosa: Zbrana dela (in druge zgodbe) (1959), Črna ovca in ostale basni (1969), Nenehno gibanje (1972), Čarobna beseda (1983), Črka E (1987), Iskalci zlata (1993), Krava (1998). Zbirke si torej sledijo kronološko.

V prvi zbirki na prvem mestu stoji zgodba, ki jo je potrebno prebrati. Pa tudi, če nato ne preberete ničesar več. Za moj okus nekaj najboljšega, kar mi je doslej kratka zgodba ponudila. Gre za izjemno znano in upravičeno slavljeno zgodbo Mister Taylor. To je zgodba o Percyju Taylorju, ki je ob Amazonki naletel na poslovno priložnost, ko je po spletu naključij od Jibaro Indijancev prejel glavico - majhno človeško glavo, ki so jo ti indijanci po posebnem postopku zmanjšali in je bila tako primerna za dar ali spominek. Zagotovo primeren ornament za vsako stanovanje, čigar prebivalci dajo kaj nase. Tako je razmišljal predvsem Percyjev stric, ko je dobil takšno glavico v dar iz pragozda. In ideja je bila rojena. Posledice pa takorekoč tudi. Bralcu hitro postane jasno, kako bo potrebno vedno več in več teh glavic. S tem pa tudi konec pravzaprav sveta, ki je pozabil, da je moralni razkroj skozi tehnologijo človeka, ki svojega drugega in bližnjega postavlja za sredstvo, nastopil že mnogo prej. Že v tej zgodbi se križata sporočilnost, ki z barvitostjo primere prikazuje razkroj družbe, učinkuje pa zaradi navidezne brezbrižnosti, ki jo producira Monterrosov slog v povsem optimalno zastavljenih in odmerjenih povedih. Odličnost brez primere. 

A kaj moremo: vsega lepega je enkrat konec! Ko je bilo to najmanj pričakovati, je prišlo do prvega resnega pomanjkanja glavic.

Močna kritika družbe, ki podcenjuje dozdevno manj razvita ljudstva je prisotna tudi v Sončevem mrku, kjer je fratra Arrazola, ki je meril svojo modrost z napačno presojo, čakala krvava usoda. Tej zgodbi sledi Dinozaver, zgoraj omenjena najkrajša zgodba vseh časov (Ko se je zbudil, je bil dinozaver še vedno tam.), težka izpoved očeta pianistke v Koncertu in ogledalo senzacionalizma v Stoletnici ter cinični življenjepis akademskega kroga v Zbranih delih.

Posebej zanimive so tudi basni. Muha, ki je sanjala, da je orel; opičnjak, ki je hotel postati satirik. Tudi o veri in gori, o črni ovci, želvi in Ahilu ter žirafi. Vse te zgodbe so sila zanimive, ker jih avtor podvrže našemu predznanju in predsodkih, ki jih imamo v sebi. Svoje like podvrže tudi samozavedanju in jim tako povsem spremeni želje, pomene, smisle. Takšno samozavedanje je odlično na delu v zgodbi Monolog zla, v katerem skozi kratko serijo premislekov zlo spozna, da je zaprto in začarano v nekakšen neskončen krog, v katerem je obsojeno, da ostane zlo. Tudi, ko zlo naredi dobro odločitev, v njej ostane zlo. Čez stran ali dve pa sledi Monolog dobrega, v katerem slednji, kot dober cinik, na Monolog zla odgovarja z relativizacijo, v kateri seveda nikogar ne obtoži, ker je pač dobro.

Bila je nekoč Žaba, ki je hotela biti Avtentična žaba in si je iz dneva v dan za to tudi vztrajno prizadevala.

V Nenehno gibanje iz 1972 se je spet precej vračal k refleksiji pisateljev, ki so nanj tako ali drugale vplivali. Pisal je o Cervantesu, Dostojevskemu, Borgesu, v spet izjemno kratki zgodbi Plodovitost (Danes se počutim odlično, kot kak Balzac; končujem tole vrstico.) pa poda pisateljsko avtorefleksijo, v kateri je spet odlična ironija. V tem obdobju se je spomnil tudi Mistra Taylorja, saj se je v Kako prenehaš biti opica vrnil k kupovanju pomanjšanih glavic Jibaro Indijancev. V zgodbah se vrača tudi h Kafki. In zopet k Borgesu, pa nazaj k Cervantesu. Vedno več se zdi natanko tega prevpraševanja svoje lastne pisateljske poklicanosti, literarnega dela in bralca.

Odlašanje  
Pravi pisatelj nikoli ne preneha pisati; če pa vendarle preneha, bo trdil, da pisanje samo malce odlaga. Med takšnim odlaganjem mu kdaj mine še ves preostanek življenja.

Zgodbe se v Monterrosovem slogu nadaljujejo tudi naprej, loteva se tudi politike, geografije in zopet, o pisanju, branju. Nacionalnost in preteklost je obravnaval najbolje v Iskalcih zlata (1993). Beremo lahko kratke, a velike resnice, ki jih je vtihotapil v svoje zgodbe. Tako na primer tudi: Ta mali svet, v katerem se ob rojstvu znajdemo, je povsod enak, ne glede na to, kje se rodimo; ta svet se razširi samo, če zmoremo pravočasno oditi od tam, od koder moramo oditi - dobesedno ali pa s pomočjo domišljije. S tem hkrati mojstrsko v enem zamahu odpravi govor o navezanosti na domači kraj, kozmopolitsko dušo literata in neskončno moč, ki jo ima bralec. V Kravi (1998) pa najde še pot do svojega ponosa ob nagradi za latinskoameriško in karibsko književnost Juan Rulfo; svoje delo pa obnavlja v Avtor se sooči s svojim delom, kjer opisuje svoj razvoj in občutenje, koliko mu njegova lastna dela pomenijo. Z leti, se zdi, mu je vedno manj stvari v resnici pomembnih in konec reducira vse skupaj le na tri stvari: Zadnja leta je kakšna moja na novo izdana knjiga, ki mi sredi trdne noči zdrsne iz rok, edina stvar, ki ji uspe priti med mene in mojo ženo.

Vsega, kar bralec najde v teh mnogih zgodbah, ki jih ponujajo Zgodbe, basni in utrinki, ni mogoče ujeti med te vrstice. Občasno te Monterroso uspe tako dobro zakleniti v svoje besede, da bi si nemudoma želel brati več. Brati povest, brati novelo, brati roman. A kratkost, jedrnatost njegovih zgodb ima svoj namen. V njih je Monterroso najostrejši kritik družbe, prenarejanja in oholosti. Povsem drugače, kot je to počela Rosa Likstom. Izbira drugačne metode in drugačna sredstva. Monterroso v kratkih zgodbah lahko poudari okleščenost besede, ki za svoj namen ne potrebuje mnogih pridevnikov in sinonimov. Je le tisto, kar je nujno potrebno. Vse ostalo je naš imaginarij, ki bo vpletel njegove besede v širše kontekste. Skorajda obvezno je tudi branje odlične spremne besede prevajalke Sare Virk, v katerem izvemo še mnogo več, kar nam pomaga pri razumevanju literature tega zanimivega gvatemalskega pisatelja.

Vsak pisatelj je iz dveh: iz pisatelja, ki piše (ta je lahko slab), in pisatelja, ki popravlja (ta mora biti dober).

V ljubezni do kratkosti in jedrnatosti je bil Monterroso velik mojster. V dobi, kjer je tudi tvit lahko uspešen izraz umetnosti enovrstičnic, bi takšen družbeno angažiran literat nemara blestel še toliko bolj. Malo je takšnih, ki bi v svoji mikrozgodbi pri poznavalcih ponudili takšne razmisleke, kot recimo njegov Dinozaver, ki je Lauru Zavali vzbudil tudi spomin na Kafko in njegovo Preobrazbo. Vsem ostalim pa nam Monterroso ponudi povsem svojevrstno pisanje, ob katerem v pretežno ironičnem ozračju najdemo človeka, ki je v minimalizmu uspel združiti alegorije, kritiko, spomine, dvome, ljubezni, strahove in humor, predvsem pa poklon preteklim in sodobnim soustvarjalcem literarne pokrajine sveta.

In v povsem obrobni opombi dodajam, da se mi zdi, da je imel Bolaño zelo prav.


✭✭✭



Obišči tudi:

Emka
LUD Literatura - Čas mikrozgodbe
Independent osmrtnica
Nagrada Prince of Asturias
Molossus 


Recenzijski izvod je priskrbela Cankarjeva založba. Konteksti se zahvaljujejo.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Čudo: obrazi

Se mi večkrat zdi, da je v resnici bolj pomemben drugim kot meni. Ga bolj potrebujejo. Meni zadostuje spomin nanj, toliko, da svojo podobo, ali bolje, podobo o sebi zjutraj sestavim skupaj in lahko po svetu hodim z nekim občutkom minimalne celote. A tudi za druge nisem prepričan, da vsi vidijo isto reč. To je tisto, kar me zares čudi. Nekateri vidijo nekaj, v kar bi strmeli, drugi pa odmaknejo pogled v trenutku. Največkrat se mi zdi, da ga povezujejo s tem, kar imenuje to, kar sem. Bi torej to pomenilo, da vsi ne imenujejo iste reči? Mogoče. To poimenovanje najbrž izvira tudi iz nečesa, kar vedo le oni sami. In toliko bolj, mar ne vodi to do tega, da to kar sem, ni nekaj, kar bi stalo pri miru, marveč se giblje od vsakega do vsakega? Kje je sedaj občutek celote, je sploh kdaj bil? Zdi se kot fenomen, ki se vsakokrat pojavlja in hkrati tudi izginja. Vsi poizkusi, da ga ujel, pa se končajo v pogledu, ki je usmerjen vanj. Toliko o mojem obrazu. In za mano je branje, ki se prav tako ukva

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez

A search for perfection

Shelley's novel Frankenstein is one of the best examples of Romanticism. The very nature of a human and his/hers desire to reach his/her individual perfection leads to deadly utopia. The story of Frankenstein teaches that the radical search for perfection ultimately terminates the searcher. Victor is a protagonist of Romanticism par excellence, doing a lot of self-reflection, contemplating the nature and being very sensitive. When his dying mother addresses him her wish (“… my firmest hopes of future happiness were placed on the prospect of your union…”, p.41) and later his father (“… I have always looked forward to your marriage…”, p.161), this becomes ultimately deadly for Elisabeth. Victor marries her in spite of his knowledge of what will happen. Victor is attached to fulfilling his parent’s wish until the very end. And with this “attachment”, Victor goes to Ingolstadt, where he seems to find his own inner desire,”…animated by an almost supernatural enthusiasm” (p.50), to make