Preskoči na glavno vsebino

Česar ne moreš povedati frizerki: impresije in podaljški


Česar ne moreš povedati frizerki, lahko pa poveš množici, ki ima željo, da gre onstran prvih pogledov. Ali tistim, ki v slogu želenega sodobnega modusa operandi depresivno zrejo v daljave, mrmrajoč, da nimajo časa. Ali pa otrokom v šoli, ki so včasih znali kričati, da so le opeka v zidu. To je vtiranje zdravila v rane nespodobne žalosti nad družbo, ki v ponudbo vključuje tudi dobro literarno zatočišče. Agata Tomažič bi zapisano lahko povedala tudi frizerki. Mogoče ji tudi je. Ni pomembno. Se mi pa zdi dobro, da je tudi nam.

Pod točno takšnim naslovom, Česar ne moreš povedati frizerki, je avtorica izdala zbirko kratkih zgodb, ki so mi pozornost vzbudile najprej prav zato, ker niso tako zelo kratke. Zanimivo in razveseljujoče je, da je format kratke proze očitno lahko zelo raztegljiv in tudi deluje v vseh teh različnih izpeljankah. Na drugačen način, a dobro. Tu beremo 13 zgodb, ki so skupaj terjale nekaj manj kot 200 strani.


Najprej je tu zgodba o Žabjem princu. Ta se zdi, da je sodobno prepisana Grimmova pravljica, ki poteka v nasprotno smer njene predhodnice. Ne gre namreč za zgodbo o tem, kako je žabec prelisičil princeso, da se je z njeno pomočjo ponovno preobrazil v očarljivega mladeniča, ampak za zgodbo o sodobnem moškem poslovnežu, ki se je počasi a vztrajno in nezadržno spreminjal v žabca. Meni nemara najljubša od vseh, saj je z vskoki "Pridi, princeska, kupila ti bom presto" na obraz bralca Jacobovih in Wilhelmovih pripovedk prinesla širok nasmeh. Tu je tudi Plašč, v katerem je razpostavila blišč in bedo prekarnega delavca, ki kljub temu, da v resnici ne stori ničesar narobe, potegne kratko. Posebno neprijetnost sem našel v zgodbi Mišelovka, ki neprijetno, a povsem realno poveže smrt in koristoljublje. Po drugi strani pa je povsem drugačna občutja prispevala S pticami si delimo nebo, v zgodbi dekleta, ki je slišala in razumela, o čem se pogovarjajo ptice. Gre za krik vseh tistih, ki v družbi veljajo za neprilagojene, ker so tako ali drugače posebni, a njim samim navkljub nadnaravnim sposobnostim ne prisluhnejo niti najbližji. To je zgodba vseh mladih, ki jim družba ne pusti biti to, kar so. Posebej intenzivno sem bral Kamniti obraz. V zgodbi sem namreč prepoznal stranske žrtve, kolateralno škodo mašinerije, ki poganja svetovne vojne in humanitarne krize. Skozi oči nekoga, ki ne more biti več sproščen iskalec vsakodnevnih neumnosti in si ob življenjskih porazih želi le še negibnih tihožitij. Za te pa je prepozno. Kot tudi za marsikaj drugega. Kamniti obraz je zelo natančno napisana zgodba. In zelo podobno odlična so tudi Praštevila, ki sicer uporabijo znano temo, pa vendar jo narahlo zakrijejo v zgodbo o uspehu. A Štefan, uspešni matematik, piše le zgodbo uničenega in za vedno neprilagodljivega sina ljubeče matere. Matere. In potem je tu zgodba Nič. Kjer se zgodi nekaj, kar bi tradicionalno zavrgli kot oporečno. Nemoralno. A ker ne živimo več tam, živimo tu, kjer se v resnici ne zgodi nič. Fine so te zgodbe, res. Tudi, ko jih v obžalovalnem tonu pripoveduje nekdo, ki je že v krsti in še posebej takrat, ko nam skozi roparjeve oči pove zgodbo o moškem, ki ni stereotipno delikventen in bad guy per se, temveč živi malodane paradigmo sodobnega srednjega sloja in v nekem trenutku spozna, da sreče ne bo imel ter jo je potrebno vzeti v svoje roke. Agata se nato loti tudi portreta Amalije Drevenšek, gospe, ki je samozadostna in popolna v svoji neskončni nečmrnosti. Vsak od nas pozna vsaj eno Amalijo. In vse Amalije se zdijo grozne, zgodba pa svoj presežek išče natanko v sivi coni, v kateri je tudi Amalija lahko tudi žrtev. Zbirko zaključuje zgodba, ki je - navkljub temu, da si je avtorica zanjo vzela nasproti drugim veliko prostora - pravzaprav še ena v nizu prikazov nesrečnih zgodb, ki jih piše sedanjost. Zgodb, v katerih junakinje pristanejo na prodajno ceno za svoje življenje, posvečeno osamljeni skrbi za otroka in čakanja na moža, ki je ženo kupil za bolj ali manj banalno ceno.

V ogledalu je najprej poblisnil odsev ostrine britve. Potegnil je. V belino pene se je primešala rdeča kaplja krvi. Kletvica in košček robčka. Upal je, da se bo rana do večera zacelila.

To so torej zgodbe, ki, če se spominjam svojega zadnjega branja kratke proze (Temni paradiž), ne učinkujejo tako hipno in nimajo toliko šokantnega izraza, a vseeno z želom zbadajo v pomembne trenutke vsakdanje zgodovine. Lahko jih pripišemo zelo pozornemu opazovanju okolice, ščepcu sposobnega moralnega uvida v elemente propada naše družbe, hkrati pa tudi pisateljičini odlični ubeseditveni moči, ki je v resnici nadvse bogata in k ušesom pripelje zven mnogih prijetnih stavčnih zvez ter očitno ljubezen do jezika. Za te zgodbe bi rekel, da niso nastale v enem impulzu, ampak so se medile do svoje polne zrelosti. Zopet, povsem jasno je, da se nekatere berejo bolje kot druge. Prav vsem pa lahko pripišem občutenje popisovanja s kritično distanco. Preobrazbe sodobnega človeka, če smem opozoriti na spremno besedo Irene Štaudohar, ki ob te zgodbe zapiše pronicljivo, da ljudje, v nasprotju z žuželkami in kačami, prevaro izpeljejo najbolje tako, da najprej prevarajo sami sebe. S tem je praktično najbolje povzela rdečo nit Agatinih zgodb.

V življenju nikoli ne bi smel početi ali trpeti stvari, o katerih ne moreš govoriti v frizerskem salonu. In če se ti take stvari začnejo dogajati, se ti mora prižgati alarm.

S zbirkami kratkih zgodb se tule še nisem kaj dosti ukvarjal. Vedno znova pa si rečem, da se bom pogosteje. Ker je to žanr, ki je zelo primeren načinu življenja mnogih. Od bralca ne terja dolge koncentracije in branja v relativno pogostih frekvencah. Zgodbe so dovolj kratke, da jih še tako zaposleni lahko preberejo. Pri teh zgodbah ne gre le za to, kako bo pisatelj prišel od točke A do točke B, temveč se mora vsakič znova potruditi, da najde pravo občutje. Pri tem pa ima različna orodja na voljo. Te tukaj recimo, ne vstopajo tako globoko v fantastiko, kot kake Umetne muhe, a se tudi s tem pogumno spogledujejo. Agatine zgodbe pa so me bolj spomnile na Drag šov, čeprav je Uršuľa Kovalyk središčno vlogo v svojih zgodbah dala ženskam; Agata v objektiv vzela družbo kot celoto, svojim junakom pa je privoščila tudi precej več prostora, precej več kot tudi že omenjena Rosa Liksom. Zato lahko Česar ne moreš povedati frizerki v roke vzamejo ljudje različnih bralnih okusov, političnih preferenc in grehov preteklosti.

Zgodbe Agate Tomažič delujejo kot zelo dobro uglašen album podob iz življenja posameznikov, družin in drugih celic sodobne družbe. Impresije okolja in njih podaljški. Vse te so odličen simptom napak ali vsaj slabih presenečenj, ki so v konstalaciji vsakdanjih pogledov večkrat zakriti. Takšni strukturi in vsebinskim nastavkom ne bi bilo nič v škodo, če bi avtorica spisala še kako nadaljevanje. Pa tudi meni ne. Ker vtiranje zdravila v rane nespodobne žalosti nad družbo.

✭✭✭

Obišči tudi:

Bukla
Goga
Dobre knjige
Koridor-ku
AirBeletrina
Delo
LUD Literatura
Goodreads

Vir slike: goga.si

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Figa: vsi modusi odhajanja

Če bi bil pesnik, kakšno pesem bi napisal o odhajanju? Bi ta imela lepo, zaokroženo obliko, ki bi namigovala na popolnost nekega naravnega dejanja, ali pa bi bila v Srečkovi maniri bolj svobodna, geometrično neskladna in vsebinsko težko ulovljiva, da pokaže nemoč ujetosti občutja v nekaj vrstic in predvsem spoštovanje do globokih neizrekljivosti govorice, ki nam vlada v duši? Ali bi pisal o tistih, ki so šli ali o tistih, ki so ostali? Bi bila to žalostna ali vesela pesem?  In tudi če bi rešil te dileme, bi še vedno bil daleč temu, da bi začel razmišljati o tem, kako bi začel in kako končal. Vse silnice tega sveta ne zmorejo odgovora na to, ali sem sploh zmožen napisati takšno pesem. Res ni enostavno pisati o tem, kaj odhajanje sploh je in koliko škode nam povzroča. Nam in naši okolici, vsem okoli nam. Kje se začne odhod, kje se prične ločitev in kje se konča človekova konsistenca. Ne, res ne gre za enostavne reči. Ravno zato se je z vso mero resnosti tega lotil tudi Goran Vojnović

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Tik pod nebom: beseda je bitcoin postala

vir slike: goga.si Po tem, ko sem z navdušenjem pospremil zbirko kratkih zgodb Agate Tomažič Česar ne moreš povedati frizerki , sem se najprej nekoliko potiho spraševal, kako izjemno dobro bi bilo, če bi piska našla čas tudi za nekoliko daljši koncept in svoje ideje ob izdelani besedosučni obrti vpletla tudi v kak roman. V tisto, kar bralcu omogoča, da tudi za nekaj dlje posvoji junake, oddiha z njimi nekaj trenutkov več in pusti tudi daljše pookuse. A v tem vpraševanju je bilo mnogo napak, izvšemši tudi moj latetentni egoizem, ko so tu želje po dobrem branju. A ne bi o mojih napakah; Česar ne moreš povedati frizerki je super zbirka zgodb in natanko ob zaključku branja me je Agata razveselila tudi z novico, da finišira novo knjigo, roman. Tik pod nebom je zrelo delo, ki odstira plast za plastjo sodobne družbe, ki jo avtorica preslika skozi zgodbo dveh generacij in prizmo različnih poti ustvarjanja kariere, ki sta navzlic tesnemu prebivanju druge ob drugi tako zelo zelo daleč. Je

Hiša Marije Pomočnice: hrepenenje in upanje

vir slike: booklikes.com Cankarjevo leto je. Stota obletnica smrti velikega literata, ki je trn v peti mnogim in nedosegljiv ideal mojstra besede drugim. Tole ne bo apologija ne prvih in ne drugih. Mogoče teh drugih bolj. O Hiši Marije Pomočnice je napisanih več kot dovolj besedil, vsi jo poznamo. Tole bodo konteksti, kot vsi ostali. Knjigo sem v roke vzel, ker sem v nekem danem trenutku želel ponovno prebrati nekaj Cankarjevega, ker tega že dolgo nisem storil. Tako sem po nekajdnevnem obiskovanju tega sicer kratkega besedila končal z branjem zadovoljen in ponovno navdušen nad dejstvom, kako lep, upodabljajoč in mogočen je slovenski jezik. Impresije, ki jih Cankarjeva beseda riše, ko ta bridko reže v domišljijo bralca, so resda sive, temačne, tudi boleče, a obenem tudi spoštljivo vežejo človeka - njegovo majhnost, ujetost v svet, kjer biva - s kritiko tega istega sveta, ki se konec koncev izkaže za še toliko bolj ujetega v ljudi. Hišo Marije Pomočnice sem bral kot spopad konfl