Preskoči na glavno vsebino

Česar ne moreš povedati frizerki: impresije in podaljški


Česar ne moreš povedati frizerki, lahko pa poveš množici, ki ima željo, da gre onstran prvih pogledov. Ali tistim, ki v slogu želenega sodobnega modusa operandi depresivno zrejo v daljave, mrmrajoč, da nimajo časa. Ali pa otrokom v šoli, ki so včasih znali kričati, da so le opeka v zidu. To je vtiranje zdravila v rane nespodobne žalosti nad družbo, ki v ponudbo vključuje tudi dobro literarno zatočišče. Agata Tomažič bi zapisano lahko povedala tudi frizerki. Mogoče ji tudi je. Ni pomembno. Se mi pa zdi dobro, da je tudi nam.

Pod točno takšnim naslovom, Česar ne moreš povedati frizerki, je avtorica izdala zbirko kratkih zgodb, ki so mi pozornost vzbudile najprej prav zato, ker niso tako zelo kratke. Zanimivo in razveseljujoče je, da je format kratke proze očitno lahko zelo raztegljiv in tudi deluje v vseh teh različnih izpeljankah. Na drugačen način, a dobro. Tu beremo 13 zgodb, ki so skupaj terjale nekaj manj kot 200 strani.


Najprej je tu zgodba o Žabjem princu. Ta se zdi, da je sodobno prepisana Grimmova pravljica, ki poteka v nasprotno smer njene predhodnice. Ne gre namreč za zgodbo o tem, kako je žabec prelisičil princeso, da se je z njeno pomočjo ponovno preobrazil v očarljivega mladeniča, ampak za zgodbo o sodobnem moškem poslovnežu, ki se je počasi a vztrajno in nezadržno spreminjal v žabca. Meni nemara najljubša od vseh, saj je z vskoki "Pridi, princeska, kupila ti bom presto" na obraz bralca Jacobovih in Wilhelmovih pripovedk prinesla širok nasmeh. Tu je tudi Plašč, v katerem je razpostavila blišč in bedo prekarnega delavca, ki kljub temu, da v resnici ne stori ničesar narobe, potegne kratko. Posebno neprijetnost sem našel v zgodbi Mišelovka, ki neprijetno, a povsem realno poveže smrt in koristoljublje. Po drugi strani pa je povsem drugačna občutja prispevala S pticami si delimo nebo, v zgodbi dekleta, ki je slišala in razumela, o čem se pogovarjajo ptice. Gre za krik vseh tistih, ki v družbi veljajo za neprilagojene, ker so tako ali drugače posebni, a njim samim navkljub nadnaravnim sposobnostim ne prisluhnejo niti najbližji. To je zgodba vseh mladih, ki jim družba ne pusti biti to, kar so. Posebej intenzivno sem bral Kamniti obraz. V zgodbi sem namreč prepoznal stranske žrtve, kolateralno škodo mašinerije, ki poganja svetovne vojne in humanitarne krize. Skozi oči nekoga, ki ne more biti več sproščen iskalec vsakodnevnih neumnosti in si ob življenjskih porazih želi le še negibnih tihožitij. Za te pa je prepozno. Kot tudi za marsikaj drugega. Kamniti obraz je zelo natančno napisana zgodba. In zelo podobno odlična so tudi Praštevila, ki sicer uporabijo znano temo, pa vendar jo narahlo zakrijejo v zgodbo o uspehu. A Štefan, uspešni matematik, piše le zgodbo uničenega in za vedno neprilagodljivega sina ljubeče matere. Matere. In potem je tu zgodba Nič. Kjer se zgodi nekaj, kar bi tradicionalno zavrgli kot oporečno. Nemoralno. A ker ne živimo več tam, živimo tu, kjer se v resnici ne zgodi nič. Fine so te zgodbe, res. Tudi, ko jih v obžalovalnem tonu pripoveduje nekdo, ki je že v krsti in še posebej takrat, ko nam skozi roparjeve oči pove zgodbo o moškem, ki ni stereotipno delikventen in bad guy per se, temveč živi malodane paradigmo sodobnega srednjega sloja in v nekem trenutku spozna, da sreče ne bo imel ter jo je potrebno vzeti v svoje roke. Agata se nato loti tudi portreta Amalije Drevenšek, gospe, ki je samozadostna in popolna v svoji neskončni nečmrnosti. Vsak od nas pozna vsaj eno Amalijo. In vse Amalije se zdijo grozne, zgodba pa svoj presežek išče natanko v sivi coni, v kateri je tudi Amalija lahko tudi žrtev. Zbirko zaključuje zgodba, ki je - navkljub temu, da si je avtorica zanjo vzela nasproti drugim veliko prostora - pravzaprav še ena v nizu prikazov nesrečnih zgodb, ki jih piše sedanjost. Zgodb, v katerih junakinje pristanejo na prodajno ceno za svoje življenje, posvečeno osamljeni skrbi za otroka in čakanja na moža, ki je ženo kupil za bolj ali manj banalno ceno.

V ogledalu je najprej poblisnil odsev ostrine britve. Potegnil je. V belino pene se je primešala rdeča kaplja krvi. Kletvica in košček robčka. Upal je, da se bo rana do večera zacelila.

To so torej zgodbe, ki, če se spominjam svojega zadnjega branja kratke proze (Temni paradiž), ne učinkujejo tako hipno in nimajo toliko šokantnega izraza, a vseeno z želom zbadajo v pomembne trenutke vsakdanje zgodovine. Lahko jih pripišemo zelo pozornemu opazovanju okolice, ščepcu sposobnega moralnega uvida v elemente propada naše družbe, hkrati pa tudi pisateljičini odlični ubeseditveni moči, ki je v resnici nadvse bogata in k ušesom pripelje zven mnogih prijetnih stavčnih zvez ter očitno ljubezen do jezika. Za te zgodbe bi rekel, da niso nastale v enem impulzu, ampak so se medile do svoje polne zrelosti. Zopet, povsem jasno je, da se nekatere berejo bolje kot druge. Prav vsem pa lahko pripišem občutenje popisovanja s kritično distanco. Preobrazbe sodobnega človeka, če smem opozoriti na spremno besedo Irene Štaudohar, ki ob te zgodbe zapiše pronicljivo, da ljudje, v nasprotju z žuželkami in kačami, prevaro izpeljejo najbolje tako, da najprej prevarajo sami sebe. S tem je praktično najbolje povzela rdečo nit Agatinih zgodb.

V življenju nikoli ne bi smel početi ali trpeti stvari, o katerih ne moreš govoriti v frizerskem salonu. In če se ti take stvari začnejo dogajati, se ti mora prižgati alarm.

S zbirkami kratkih zgodb se tule še nisem kaj dosti ukvarjal. Vedno znova pa si rečem, da se bom pogosteje. Ker je to žanr, ki je zelo primeren načinu življenja mnogih. Od bralca ne terja dolge koncentracije in branja v relativno pogostih frekvencah. Zgodbe so dovolj kratke, da jih še tako zaposleni lahko preberejo. Pri teh zgodbah ne gre le za to, kako bo pisatelj prišel od točke A do točke B, temveč se mora vsakič znova potruditi, da najde pravo občutje. Pri tem pa ima različna orodja na voljo. Te tukaj recimo, ne vstopajo tako globoko v fantastiko, kot kake Umetne muhe, a se tudi s tem pogumno spogledujejo. Agatine zgodbe pa so me bolj spomnile na Drag šov, čeprav je Uršuľa Kovalyk središčno vlogo v svojih zgodbah dala ženskam; Agata v objektiv vzela družbo kot celoto, svojim junakom pa je privoščila tudi precej več prostora, precej več kot tudi že omenjena Rosa Liksom. Zato lahko Česar ne moreš povedati frizerki v roke vzamejo ljudje različnih bralnih okusov, političnih preferenc in grehov preteklosti.

Zgodbe Agate Tomažič delujejo kot zelo dobro uglašen album podob iz življenja posameznikov, družin in drugih celic sodobne družbe. Impresije okolja in njih podaljški. Vse te so odličen simptom napak ali vsaj slabih presenečenj, ki so v konstalaciji vsakdanjih pogledov večkrat zakriti. Takšni strukturi in vsebinskim nastavkom ne bi bilo nič v škodo, če bi avtorica spisala še kako nadaljevanje. Pa tudi meni ne. Ker vtiranje zdravila v rane nespodobne žalosti nad družbo.

✭✭✭

Obišči tudi:

Bukla
Goga
Dobre knjige
Koridor-ku
AirBeletrina
Delo
LUD Literatura
Goodreads

Vir slike: goga.si

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Čudo: obrazi

Se mi večkrat zdi, da je v resnici bolj pomemben drugim kot meni. Ga bolj potrebujejo. Meni zadostuje spomin nanj, toliko, da svojo podobo, ali bolje, podobo o sebi zjutraj sestavim skupaj in lahko po svetu hodim z nekim občutkom minimalne celote. A tudi za druge nisem prepričan, da vsi vidijo isto reč. To je tisto, kar me zares čudi. Nekateri vidijo nekaj, v kar bi strmeli, drugi pa odmaknejo pogled v trenutku. Največkrat se mi zdi, da ga povezujejo s tem, kar imenuje to, kar sem. Bi torej to pomenilo, da vsi ne imenujejo iste reči? Mogoče. To poimenovanje najbrž izvira tudi iz nečesa, kar vedo le oni sami. In toliko bolj, mar ne vodi to do tega, da to kar sem, ni nekaj, kar bi stalo pri miru, marveč se giblje od vsakega do vsakega? Kje je sedaj občutek celote, je sploh kdaj bil? Zdi se kot fenomen, ki se vsakokrat pojavlja in hkrati tudi izginja. Vsi poizkusi, da ga ujel, pa se končajo v pogledu, ki je usmerjen vanj. Toliko o mojem obrazu. In za mano je branje, ki se prav tako ukva

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez

A search for perfection

Shelley's novel Frankenstein is one of the best examples of Romanticism. The very nature of a human and his/hers desire to reach his/her individual perfection leads to deadly utopia. The story of Frankenstein teaches that the radical search for perfection ultimately terminates the searcher. Victor is a protagonist of Romanticism par excellence, doing a lot of self-reflection, contemplating the nature and being very sensitive. When his dying mother addresses him her wish (“… my firmest hopes of future happiness were placed on the prospect of your union…”, p.41) and later his father (“… I have always looked forward to your marriage…”, p.161), this becomes ultimately deadly for Elisabeth. Victor marries her in spite of his knowledge of what will happen. Victor is attached to fulfilling his parent’s wish until the very end. And with this “attachment”, Victor goes to Ingolstadt, where he seems to find his own inner desire,”…animated by an almost supernatural enthusiasm” (p.50), to make