 |
| vir slike: dobreknjige.si |
Mijo spoznamo v okolju iskanja zaposlitve, s katero bi si lahko priborila nekaj potrebne neodvisnosti, a v resnici gre predvsem za projekt njene mame, s katero živita bolj ali manj sami. Mama je tista, ki skozi celotno knjigo skrbi predvsem za dve reči: kako bi Miji priskrbela službo in kako jo obvarovati pred slabim vplivom očeta.
Seveda, Mija ima tudi očeta. Ta je bolj odsoten kot ne, dela kot kaskader in s spretnimi akrobatskimi vragolijami vskoči pri snemanjih filmov, hkrati pa je priložnostno in za denar seveda pripravljen tudi v manjših skupinah ali kaki mimoidočii javnosti pokazati trik ali dva. In v tem je uspešen in privlačen. Kar ga je v svojem življenju najbrž pripeljalo do tega, da je vedno premalo pozornosti namenjal družini in hčeri in kar občasno skuša tudi nadomestiti. Mija s tem tudi živi. Spoznavamo jo skozi njena razmišljanja, ko se je spočetka preizkusila z delom v frizerskem salonu. V tem salonu, službo ji je kakopak priskrbela mama, prvikrat najdemo tudi zoprno negativno konstanto neuspeha, ki se v knjigi Mije drži kot klop. Ugledni meščanki, upokojeni profesorici geografije, bogati grofici in še kaj, je pričesko prebarvala nekoliko nestandardno in iz službe je letela, še preden jo je dobro začela. Podoben neuspeh jo spremlja tudi v drugem poizkusu, ko ji mama uredi, da bo delala v cvetličarni. Venec, ki ga je morala Mija pripraviti za pogreb, je bil nekoliko preveč nepogreben. In tudi tretji poizkus, ko je začela delati kot sprehajalka psov (kaj gre lahko tu narobe?), ji je spodletel, saj so ji nekega dne vsi trije psi – mimogrede, bili so grofičini – ušli (aja, to gre lahko narobe).
Mija, pa frizerka? Ne bo se zgodilo? Baj baj, bejbi!
Med vsemi temi poizkusi pa spoznamo Mijo tudi skozi razmišljanja o njenem življenju, pripadanju, ljubezni, očetu in materi. Tudi skozi odnos do prijateljice Klare, hčere glavne frizerke v salonu, kamor je Klara prišla na delo, ko je bila Mija odpuščena. In do prijateljev, seveda. Pri teh letih so zelo pomembni prijatelji. Poseben dogodek v romanu je srečanje z Mišom, bivšim sošolcem, ki je Miji v kratkem srečanju prodal srečko in v njej vstopnico za diskoteko. In natanko to je botrovalo glavnemu osebnemu pretresu, ki je v Mijini glavi skozi zgodbo ponudil največji pretres. Tam je naletela na druščino, v kateri sta bila tudi Klara in njen fant, avtomehanik Čeno. Pretres je seveda povsem običajne narave: Mija se v Čena do ušes zaljubi, a drži potrebno distanco zaradi Klare. V resnici je tudi razplet tega pretresa precej običajne narave, saj sta Čeno (ki je medtem začel Miji čustva vračati) in Mija pri svojem izkazovanju pozornosti zasačena. Takrat zaplet doseže svoj vrhunec, Mijo je popolnoma sesul, zgodba Suzane Tratnik pa le nekaj strani zatem prične pisati precej bolj svetle strani. Tule se tudi jaz ustavim. Zgodba vam bo poleg svetlejšega zaključka ponudila tudi spoznanja o Mijinem očetu, ki ima v vsem skupaj mnogo pomembnejšo vlogo, kot se spočetka zdi.
Očka se je velikokrat odlično sprenevedal, da vse to počne le iz golega užitka in samo zato, ker tako zelom rad zabava ljudi, tako rekoč brezplačno!
Suzana Tratnik je napisala zelo tekočo zgodbo, za katero ne bom trdil, da jo večinoma preplavlja optimizem in pozitivni odnosi. Bere se kot popolnoma vsakdanje zastavljeno delo o odraščanju, na katerega najbolj vpliva šola, starši in prijatelji. Precej manj misel na prihodnost. Predvsem se zdi pomembno iskanje identitete in pripadnosti, kjer pa stvari res niso preproste. V tem iskanju svoje zgodbe se Miji ne zdi tako hudo početi stvari, ki jih noče. A jih, ker ima rada svojo mamo. Obenem pa kot nalašč prepušča svojo osebnost v vsakokratni dogovorjeni sistem, dasiravno ji na kratek rok to škoduje in škoduje tudi razpoloženju njene mame. A zdi se, da je avtorica prav to želela. Glavno sporočilo romana Tombola ali življenje! sem našel natanko tu: v tem, kaj vse in koliko majhnih padcev in anomalij v sistemu je potrebnih, da se najdeš v življenju. Da se najdeš v tem, kar si; v tem, kar te veseli in v čemer si dober; kje najdeš izzive in kje je meja, po kateri gledaš tudi nase. Tombola ali življenje! je zgodba o Mijini poti do teh spoznanj. Pot, ki se zdi, da je v takšni ali drugačni preobleki na delu tudi pri njenih vrstnikih, ki bodo njeno zgodbo brali. Težav s posvojitvijo glavne junakinje ne bo. Prav tako bodo kot obstranske zazvenele mnoge stvari, ki se zdijo najpomembnejše v določenem trenutku v zgodbi (primerna služba) in splošnih stereotipih ponorele mladosti (nesrečna ljubezenska zgodba).
A to je bila tombola, na kateri je življenje teklo drugače. veselo skozi dan, z velikimi obeti za dobro hrano, sladkarije ali alkohol. Vsakemu svoje? Pa še ples, spogledovanje, vožnja na vrtiljakih, pivo, meso in slednjič upanje na terno.
In nato je tu še rdeča nit tombole. Mogoče celo najbolj rdeča vseh niti zgodbe. Deluje na več ravneh: kot trenutek pomembne vezi med očetom in hčerjo, kjer mati, ki tombole ne odobrava; kot glavnega socialnega dogajanja v mestu in kot metafora za lažno upanje. Tombola je v tem zadnjem pogledu kot lažna cankarjanska luč na učiteljevem oknu, ki s svojo možnostjo za dobitek vedno znova ponuja trdno upanje na boljše priložnosti, boljše življenje, večjo srečo. Tudi Mija je vztrajala, da ji oče vrne priigran dobitek s tombole, pa ne zaradi denarja samega, temveč zaradi občutka priigranega upanja, ki ji ga ni dal. Tombola je alegorija svetlobe v sivi vsakdanjosti. Tisto, s čimer se lahko preneha petje Perspektiv v deževnih jutrih je vse daljša pot, ampak tle moram bit'. A v vsakem primeru gre za lažno upanje in umetno svetlobo.
Tu pa je Suzana Tratnik naredila še potreben korak dlje. Z naslovnim pozivom Tombola ali življenje! je parafrazirala situacijo zlobne odtujitvene dileme, ki jo roparji vržejo svoji žrtvi in jo postavijo pred dejstvo, da ima na izbiro le odtujitev premoženja ali smrt. Torej retorično vprašanje, ki je bolj dejstvo. Raznoliki pomenski odtenki, ki smo jih nanizali nekaj vrstic nazaj torej jasno povedo, da naslovni poziv od Mije ne terja, da se odpove tomboli, če želi obdržati življenje, temveč ji nalaga, naj opusti željo po zvijačnem upanju in izbere življenje. Torej v nasprotju do zlobne odtujitvene dileme avtorica glavno junakinjo pelje do prisvojitvi življenja. Hkrati pa tudi vse mlade in malo manj mlade bralce, ki si jih knjiga brez dvoma zasluži.
✭✭✭✭✩
Obišči tudi:
Komentarji
Objavite komentar