 |
| vir slike: emka.si |
In te vrednote, ti cilji so dovolj preprosti, da boste v zgodbo zlahka padli. Predvsem od tega, kako veliki ljubitelji fantazijskega branja ste, pa bo odvisno, kako dolgo vas bo uspelo temu v sebi tudi zadržati. Branje Novikove ni zahtevno, pravzaprav sega v področje, kjer se je v tem času med drugim tudi z razmahom Martinove nedokončane Pesmi ledu in ognja ter vsesplošne pottermanije utrdil velik krog ljubiteljev žanra. Nekateri so bili tam že od prej, nekateri so tu na novo. Nekateri pa tu ne bodo nikdar. Tako kot je to običajno pri žanrskih zadevah.
Sam se trudim vedno, če je le priložnost, da najdem v knjigi tisto, kar presega zgolj užitek in pelje tudi nekaj dlje pri razumevanju odnosov in krajine sveta, ki me obkroža. Seveda si sprva jemljem pravico do prvega, a če ne sledi podaljšek v drugo, redkokdaj vztrajam.
Naš Zmaj nikoli ne poje deklet, ki jih vzame, pa čeprav zgodbe, ki jih pripovedujejo zunaj naše doline, pravijo drugače.
Pri Izruvani me je sprva pritegnila ideja, nato radovednost, hlastenje po razvezanju zgodbe in nato še pripovedovalkina vztrajnost pri razvoju glavnega lika in odstiranju vseh tem, ki zgodbo poganjajo. V teh seveda kot običajno ni nič fantazijskega. Zato, zopet tako kot vedno, je moj pogled večino časa usmerjen v ekspresivno moč upodobitve večnih problemov v odnosih med ljudmi, ki jo v tem domišljijskem žanru uporablja pripovedovalec ali pripovedovalka. V žanru, kjer je dovoljeno skoraj vse in ki bralce prešteva v mnogih številkah. In tudi zato je Izruvana zelo ambiciozna knjiga.
Vedno sem bila prepričana, da je to moj edini dar, ki se je zdel pomemben le moji družini. Celo zdaj nisem niti pomislila, kaj vse bi lahko počela z magijo, razen izdelovanja smešnih oblek in opravljanja drobnih gospodinjskih nalog, ki sem jih raje opravila z lastnimi rokami.
To je knjiga o vasici Dvernik, v kateri prebivajo preprosti ljudje, daleč od dvora in kralja, v dolini, ki meji na velik gozd, od daleč pa jih spremlja pogled na grad, ki v nekem nadzorstvu nad dolino nad njenimi prebivalci bdi in jim nudi varnost. Ta vasica živi dokaj običajno življenje, ki pa ga ves čas spremlja skrivnostna grožnja Gozda in pretres vseh družin z hčerkami, kajti vsakih nekaj let z gradu pride Zmaj, ki si izbere dekle sedemnajstih let, ki jo za naslednjih deset let vzame s seboj na grad. Ta Zmaj ni neko bajeslovno bitje s krili, ki bruha ogenj, temveč je ime za čarovnika, ki s svojo magijo skrbi za varnost in red v kraljestvu, predvsem za dolino pod svojim gradom. A prebivalci te žrtve zato niti ne dojemajo kot katastrofalne, saj se dekleta po preteklem desetletju vrnejo sposobna in samostojna, kot da so v tem času doživela nekaj res posebnega. V tej sceni spoznamo mlado Agneško, ki se vsega tega zaveda in ve, da bo prišel dan, ko bo tudi ona med dekleti, med katerimi bo Zmaj izbiral. Kot tudi njena najboljša prijateljica vrstnica Kasija, ki se zdi popolna v vseh pogledih, z neprekosljivo lepoto, gibčnostjo in sposobnostjo, ki jo gre zavidati. Zato se vsem zdi povsem očitno, da bo Zmaj izbral Kasijo. Kar pa se seveda ne pripeti. Zmaj vzame Agneško in skupaj odideta na grad. Tam se Agneška počasi privaja svoji vlogi, ki ji spočetka ni ravno najbolj jasna, a počasi se povsem nedvomno izkaže, da je na gradu zato, da se bo pri Zmaju učila magije in čarovništva. Ob spotikajočih začetkih in godrnjavemu učitelju se pripeti nemalokatera nerodnost, a Agneška napreduje. V vsem tem času Gozd napreduje s svojimi grožnjami in napadi na vas, kjer pri obrambi glavno vlogo odigra prav Zmaj, seveda pa tudi svojeglava, a srčna Agneška. Prvi resni prelom v zgodbi se zgodi, ko do gradu pride novica o tem, kako je Gozd ugrabil Kasijo. Ob Zmajevi resignaciji, ki spremlja izkušnje ob nemoči takšne ugrabitve, Agneška na lastno pest odide v grozljivi Gozd in s pomočjo magije iztrga svojo prijateljico iz drevesa, v katerem je bila ujeta. Pripelje jo na grad, kjer jo s popolnoma nekonvencionalnimi magičnimi formulami, ki so doslej veljale za neučinkovite, skupaj z Zmajem rešita črnine Gozda. Izgnati sta jo morala s strašljivim postopkom, ki pa je vendarle učinkoval.
Začela sem šepetaje.
Vest o tej rešitvi, ki je dotlej veljala za nekaj nemogočega, je dosegla tudi kraljevi dvor. Tam je kraljeva družina že dolgo v žalovanju za kraljico, ki jo je pred leti Gozd prav tako vzel. In zato je mladi, zaletavi in junaški princ prepričan, da bosta Zmaj in Agneška to ponovila za njegovo mater. Takrat v zgodbo vstopi tudi eden dvornih mogočnih čarovnikov Sokol in prične se zapletati. Po teh in onih prepirih, pregledih Kasije in spletkah se ekipa časovnikov s princem in najboljšimi vojaki odpravi v Gozd, iz njega iztrže tudi kraljico in se zmagovalno odpravi na dolgo pot do dvora. Drug kraj, drugi običaji, dvor in plemiške spletke, povsem nove za našo junakinjo. Agneška postane uradno čarovnica, a nekaj kmalu postane hudo narobe. Konfliktu med kraljevino in Gozdom se pridruži tudi konflikt s sosednjo kraljevino Rosijo. A nič ni tako, kot se sprva zdi; po nekaj presenetljivih dogodkih Agneška postane plen, ki beži v svojo dolino. Pred neizogibnim spopadom, ki pa bo v resnici le uvertura v pravo bitko njenega magičnega življenja. To, ali bo tudi ta pravljica dočakala svoj srečen konec, si pa le preberite.
Spet sem se znašla v Gozdu pod vejami, od koder me je opazovala hladna, sovražna prisotnost. Trenutek tišine v sobi je pomenil le, da je Gozd zajel sapo. Kamniti zidovi in sonce so bili nepomembni. Gozd nas je opazoval. Gozd je bil tukaj.
Knjigo odlikuje pripovedovalska strast, ki je spočetka do bralca prijazna in počasi razvija zgodbo, v nadaljevanju pa neusmiljeno zapleta in hiti z akcijo, v kateri občasno težko zaznamo, na kateri strani je kdo, kakšne načrte kuje in kako bo prišel do svojega želenega izplena. V tem dogajanju bi zlahka nekaj prizorov avtorica tudi skrajšala, saj si zaključek zgodbe, ki sicer nevarno sili v nekaj malega patetike, vsekakor zasluži lačnega bralca. Ritem branja Novikova vendarle spretno stopnjuje, počasi na kup zbira vse zlikovce in jih zoperstavlja našim junakom. In v vsem tem ohranja razvoj Agneške kot preprostega dekleta, ki je srčno, pogumno, zvedavo in prijateljsko usmerjena k temu, da ob nejasnih peripetijah ostane prisebna in dobra do svojih ljubih. Predvsem to velja od začetka za njeno prijateljstvo s Kasijo in vedno bolj tudi naklonjenost do Zmaja. Za Kasijo in tudi za Zmaja bi šla do konca sveta in v marsičem je to tudi storila. A ob vsem urejanju teh odnosov, v katerih Novikova uspešno predstavlja Agneškin lik kot nekoga, ki prehaja iz naivnosti skozi pridobivanje samozavesti do modrosti, je največji presežek dela pravzaprav odnos Agneške do magije in narave. V nekonvencionalnem pogledu na učno gradivo, s katerim se Agneška spoznava s svetom magije, je v čudno sozvočnih in neobičajnih urokih skrivnostne Jage našla svoj posebni način soočenja s slabimi silami, hkrati pa počasi spletla čisto poseben način komunikacije z naravo, v končni fazi tudi z Gozdom, zaradi česar najbrž tudi zaključek zgodbe ne bi bil takšen, kot ga lahko preberemo.
... se je novo srčno drevo prepletlo s starim, podpiralo ga je in zapečatilo razbrzdano brazgotino. Skupaj sta pognali majhne, zvezdaste cvetove.
Izruvana je nekoliko drugačno branje. Zelo dobro pravzaprav. Tudi večkrat nagrajeno. Na nekaj sto straneh je detajlno popisano Agneškino potovanje do zla in nazaj, pri čemer zlo nastopa v različnih pojavnih oblikah. To je knjiga o strahu pred neznanim, o ljubezni, neskončnem prijateljstvu, pogumu, naravi in človekovem boju proti tistemu, kar se mu kaže kot njena brezdanjost hudobe. To je tudi knjiga o spletkah, prenarejanju, sprijaznjenju, pa tudi knjiga o pristnosti. Z obilico magije, nadnaravnega, pošastnega, lepega in grdega. Mimo tega, a hkrati tudi s tem knjiga sporoča poglede in spoznanja, ki nimajo z vso to magijo nič skupnega. A je lepo napisana in ob vsem, kar je Naomi Novik vključila vanjo, bo v marsičem navdušila žanrske bralce in k tej estetiki poklicala še koga drugega.
✭✭✭✭✩
Obišči tudi:
Recenzijski izvod je priskrbela založba Mladinska knjiga. Konteksti se zahvaljujejo.
Komentarji
Objavite komentar