Preskoči na glavno vsebino

720 utripov srca: o junaku, ki najde dnevnik

vir slike: manicnipoet.net
Pred kratkim je na slovensko knjižno sceno prišla novost, ki jo je napisal Jaka Tomc. Pri svoji založbi Manični poet je izdal že svoje šesto delo, v katerem je posegel po kriminalnem žanru. In ker med domačimi avtorji prihaja do vse in vse boljših poizkusov tudi v žanrskem pisanju, sem se z veseljem lotil tudi kratke knjige z naslovnico, na kateri se na belem ozadju bohoti natančna reprodukcija srca, nad njim pa kraljuje naslov romana, 720 utripov srca. Branje se zgodi hitro, v nikakor posiljenem ritmu in brez odvečnih podzgodb, ki bi zmanjševale suspenz kriminalke. A obenem skozi domiselno strukturo in vsled dveh pomembnih elementov pokaže, da nikakor ne želi ostati zaklenjeno v žanr. O teh dveh elementih nekoliko kasneje, tu je treba dodati predvsem, da gre za napeto branje, v katerem bo, tako kot je potrebno pri tovrstnem čtivu, užitek obračati strani in povsem neprisiljeno spremljati dogajanje, umeščeno v naše lokalne okolje, ki pa navzlic temu nikakor ne deluje banalno. 720 utripov srca je zelo uspešen Tomčev poizkus v žanru.


Kot rečeno, v knjigi ni ničesar odvečnega. Glavni junak je kriminalist Rok, ki je s partnerjem Borisom na sledi večje kriminalne združbe, ki tudi v Sloveniji preprodaja droge. Očitno gre za večjo in dolgotrajno nalogo, ki ne bo opravljena zgolj v eni raciji ali celo malo večji akciji. Prav tako je jasno, da se kriminalisti gibljejo v začaranem krogu, saj je združba zgrajena po zelo težko izsledljivih postajah in vsi kriminalci, ki bi lahko dobrim fantom pomagali k večji in uspešnejši akciji, so žal zelo premeteno nevedni glede vseh ostalih. Informacij, s katerimi bi dobili dovolj dokazov za odločilno akcijo, je premalo ali pa so bili pridobljene na napačen način. V tej zasnovi na kratko spoznamo Roka, uspešnega kriminalista, ki živi v izjemno harmoničnem odnosu s Kajo, uslužbenko Ministrstva za kulturo, s katero se nasploh v vsem odlično dopolnjujeta. Zdi se, da je Tomc naslikal malodane idealen in razumevajoč partnerski odnos, ki temelji na sprejemanju in razumevanju. In to stori mimogrede, preko vseh dogodkov, ki bodo Roku pošteno zagrenili življenje.

Slišala sem že odfukane stvari, ampak tole daleč prekaša vse od njih.
Vem.

Zelo hitro se zgodi prva prelomnica knjige, saj Rok nekega dne dobi povsem šokantno novico o tem, da je njegov dolgoletni prijatelj in partner pristal v bolnišnici. Boris je doživel brutalen napad in komaj ubežal smrti, žal njegova žena ni imela enake sreče. Rok je seveda pretresen in šokiran. K temu je levji delež dodal tudi zaplet, ki ga je doživel doma. Na njegovem prenosniku se je namreč pojavil dokument, ki ga ni napisal on sam, niti ne Kaja. In to je dnevniški zapis, za katerega se zdi, da je avtor prav Rok sam, ampak iz prihodnosti. Zapis je bil narejen natanko en dan naprej v prihodnosti. Jutri za danes. Zmeda je seveda popolna. In krivda, ker v zapisu ni prepoznal nevarnosti, ki je prežala na Borisa, je Roka zelo močno zaznamovala. Zapletom kljub vsemu nikakor ni videti konca, kajti poleg prijatelja, ki leži v bolnišnici in neverjetnim zapisom, ki se iz prihodnosti dogajajo na njegovem prenosniku, se pridruži še neprijetno presenečenje, ki ga čaka na policijski postaji. Stvari se pričenjajo odvijati zelo hitro, Rok se vedno manj prepušča zgolj racionalnemu odločanju in instinkt naredi svoje. Vse, kar se mu zgodi, pričenja vplivati na njegove odločitve in stori tudi stvari, ki nemara nasprotujejo pričakovanemu. A vseeno, razplet je tako ali drugače izjemno zanimiv. 720 utripov srca poteka hitro in logika razmišljanja avtorja je dovolj posvojljiva, da Roku zlezemo v glavo in se postavimo tudi v njegovo kožo. In ni enostavno. Tok dogodkov se zdi vedno bolj izven sfere, ki bi jo lahko kdorkoli obvladoval. In v tem duhu mine tudi bralčevo srečanje s to napeto pripovedjo. Skorajda, bi rekel, prehitro.

Človek je iz čudeža narave postal njena anomalija. Narava pa je zelo dobra v vračanju ravnovesja.  

Vsekakor bi bilo zanimivo, če bi bila 720 utripov srca daljša. Predvsem zato, ker bi s širšo eksplikacijo nekaterih odtenkov zgodbe pospešil določene občutke branja. In s tem mislim na tisti prvi element, ki to knjigo odmika od osnovnega žanra, ki mu želi pripadati. Kriminalne zgodbe, ki smo jih vajeni, v mojih očeh pogosto delujejo kot seštevek nekaterih pomembnih in nujnih poudarkov. Eden od teh se mi zdi jasna, razločna in – kakorkoli temna pač – slikovita predstava zla. Ta je tista, ki poskrbi za to, da se zgodi slabo in poveča stopnjo bralčevega nelagodja ob branju, hkrati pa pomembno stopnjuje željo, da glavni junak reši situacijo, zgodbo in še kaj. Pri 720 utripov srca mi je v oči padlo prav to, da se avtor ni kaj prida ukvarjal z zlikovci. V resnici skozi pripoved zelo malo odidemo na temno stran. Ne spoznamo njihovega razmišljanja in načrtov, ki jih kujejo. A niti za glavnega junaka niti za nas to ne stori prehude škode, saj želja po končni prevladi dobrega nad zlim ni nič manjša. Le prestavi se. Skozi projekcijo groze, ki jo Rok čuti ob Borisovi nesreči in krivdi zaradi nemoči ukrepanja se bralec zlahka postavi v njegovo vlogo in to povsem izvirno nadomesti vse strani, ki bi jih zasedala zločinska pripoved. Ta element, ki umanjka, se zdi, da klasični kriminalni roman precej prestavlja v območje psihologije in razmisleka o razsodnosti človeka v kritičnih situacijah. In to je tisto prvo, kar naredi 720 utripov srca nekoliko drugačnega.

Še štirinajst minut.

S tem pa je neločljivo povezan tudi drugi element, o katerem sem pisal na začetku. Avtor se je v pripovedi povsem smelo poigral tudi s časom. Z dnevniškimi zapisi, ki jih je junak bral na svojem lastnem prenosniku in z besedami, ki bi jih pripisal le sebi iz prihodnosti, je vnesel nadrealistične prvine, ki bi le na prvi pogled delovale prepoceni. Sčasoma bralec ugotovi, da je s tem osnovne junakove razsojevalne dileme popeljal v povsem nove dimenzije. In ne glede na to, kako je avtor to novonastalo situacijo izkoristil za povsem esejski zapis o vzporednih svetovih, ki v žanru ni nič običajnega, je s to malodane murakamijevsko gesto vede ali nevede segel onkraj pričakovanega. Všečno, priznam. Še posebej zato, ker me kot bralca ni posul s kako razrešitvijo, ki bi ne pila vode.

Jaka Tomc je v svoji najnovejši knjigi torej na zanimiv in nekoliko neobičajen način vstopil v kriminalni žanrski roman. V njem je v slovensko okolje postavil dobrega junaka nasproti dobro organizirani kriminalni združbi, a glavni boj je smelo prestavil v intimno sfero junaka samega, ko je njegova službena dolžnost prerasla v osebni boj za svoje najdražje, v izbiranje pravih odločitev in soočanje z njihovimi posledicami. K temu pa je pristavil nekaj toliko bolj zanimivih posegov, ki vse skupaj še dodatno začinijo. Nekaj pogumnega je v tem pisanju.


✭✭✭


Obišči tudi:

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Figa: vsi modusi odhajanja

Če bi bil pesnik, kakšno pesem bi napisal o odhajanju? Bi ta imela lepo, zaokroženo obliko, ki bi namigovala na popolnost nekega naravnega dejanja, ali pa bi bila v Srečkovi maniri bolj svobodna, geometrično neskladna in vsebinsko težko ulovljiva, da pokaže nemoč ujetosti občutja v nekaj vrstic in predvsem spoštovanje do globokih neizrekljivosti govorice, ki nam vlada v duši? Ali bi pisal o tistih, ki so šli ali o tistih, ki so ostali? Bi bila to žalostna ali vesela pesem?  In tudi če bi rešil te dileme, bi še vedno bil daleč temu, da bi začel razmišljati o tem, kako bi začel in kako končal. Vse silnice tega sveta ne zmorejo odgovora na to, ali sem sploh zmožen napisati takšno pesem. Res ni enostavno pisati o tem, kaj odhajanje sploh je in koliko škode nam povzroča. Nam in naši okolici, vsem okoli nam. Kje se začne odhod, kje se prične ločitev in kje se konča človekova konsistenca. Ne, res ne gre za enostavne reči. Ravno zato se je z vso mero resnosti tega lotil tudi Goran Vojnović

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Tik pod nebom: beseda je bitcoin postala

vir slike: goga.si Po tem, ko sem z navdušenjem pospremil zbirko kratkih zgodb Agate Tomažič Česar ne moreš povedati frizerki , sem se najprej nekoliko potiho spraševal, kako izjemno dobro bi bilo, če bi piska našla čas tudi za nekoliko daljši koncept in svoje ideje ob izdelani besedosučni obrti vpletla tudi v kak roman. V tisto, kar bralcu omogoča, da tudi za nekaj dlje posvoji junake, oddiha z njimi nekaj trenutkov več in pusti tudi daljše pookuse. A v tem vpraševanju je bilo mnogo napak, izvšemši tudi moj latetentni egoizem, ko so tu želje po dobrem branju. A ne bi o mojih napakah; Česar ne moreš povedati frizerki je super zbirka zgodb in natanko ob zaključku branja me je Agata razveselila tudi z novico, da finišira novo knjigo, roman. Tik pod nebom je zrelo delo, ki odstira plast za plastjo sodobne družbe, ki jo avtorica preslika skozi zgodbo dveh generacij in prizmo različnih poti ustvarjanja kariere, ki sta navzlic tesnemu prebivanju druge ob drugi tako zelo zelo daleč. Je

Čudo: obrazi

Se mi večkrat zdi, da je v resnici bolj pomemben drugim kot meni. Ga bolj potrebujejo. Meni zadostuje spomin nanj, toliko, da svojo podobo, ali bolje, podobo o sebi zjutraj sestavim skupaj in lahko po svetu hodim z nekim občutkom minimalne celote. A tudi za druge nisem prepričan, da vsi vidijo isto reč. To je tisto, kar me zares čudi. Nekateri vidijo nekaj, v kar bi strmeli, drugi pa odmaknejo pogled v trenutku. Največkrat se mi zdi, da ga povezujejo s tem, kar imenuje to, kar sem. Bi torej to pomenilo, da vsi ne imenujejo iste reči? Mogoče. To poimenovanje najbrž izvira tudi iz nečesa, kar vedo le oni sami. In toliko bolj, mar ne vodi to do tega, da to kar sem, ni nekaj, kar bi stalo pri miru, marveč se giblje od vsakega do vsakega? Kje je sedaj občutek celote, je sploh kdaj bil? Zdi se kot fenomen, ki se vsakokrat pojavlja in hkrati tudi izginja. Vsi poizkusi, da ga ujel, pa se končajo v pogledu, ki je usmerjen vanj. Toliko o mojem obrazu. In za mano je branje, ki se prav tako ukva