 |
| vir slike: manicnipoet.net |
Kot rečeno, v knjigi ni ničesar odvečnega. Glavni junak je kriminalist Rok, ki je s partnerjem Borisom na sledi večje kriminalne združbe, ki tudi v Sloveniji preprodaja droge. Očitno gre za večjo in dolgotrajno nalogo, ki ne bo opravljena zgolj v eni raciji ali celo malo večji akciji. Prav tako je jasno, da se kriminalisti gibljejo v začaranem krogu, saj je združba zgrajena po zelo težko izsledljivih postajah in vsi kriminalci, ki bi lahko dobrim fantom pomagali k večji in uspešnejši akciji, so žal zelo premeteno nevedni glede vseh ostalih. Informacij, s katerimi bi dobili dovolj dokazov za odločilno akcijo, je premalo ali pa so bili pridobljene na napačen način. V tej zasnovi na kratko spoznamo Roka, uspešnega kriminalista, ki živi v izjemno harmoničnem odnosu s Kajo, uslužbenko Ministrstva za kulturo, s katero se nasploh v vsem odlično dopolnjujeta. Zdi se, da je Tomc naslikal malodane idealen in razumevajoč partnerski odnos, ki temelji na sprejemanju in razumevanju. In to stori mimogrede, preko vseh dogodkov, ki bodo Roku pošteno zagrenili življenje.
Slišala sem že odfukane stvari, ampak tole daleč prekaša vse od njih.
Vem.
Zelo hitro se zgodi prva prelomnica knjige, saj Rok nekega dne dobi povsem šokantno novico o tem, da je njegov dolgoletni prijatelj in partner pristal v bolnišnici. Boris je doživel brutalen napad in komaj ubežal smrti, žal njegova žena ni imela enake sreče. Rok je seveda pretresen in šokiran. K temu je levji delež dodal tudi zaplet, ki ga je doživel doma. Na njegovem prenosniku se je namreč pojavil dokument, ki ga ni napisal on sam, niti ne Kaja. In to je dnevniški zapis, za katerega se zdi, da je avtor prav Rok sam, ampak iz prihodnosti. Zapis je bil narejen natanko en dan naprej v prihodnosti. Jutri za danes. Zmeda je seveda popolna. In krivda, ker v zapisu ni prepoznal nevarnosti, ki je prežala na Borisa, je Roka zelo močno zaznamovala. Zapletom kljub vsemu nikakor ni videti konca, kajti poleg prijatelja, ki leži v bolnišnici in neverjetnim zapisom, ki se iz prihodnosti dogajajo na njegovem prenosniku, se pridruži še neprijetno presenečenje, ki ga čaka na policijski postaji. Stvari se pričenjajo odvijati zelo hitro, Rok se vedno manj prepušča zgolj racionalnemu odločanju in instinkt naredi svoje. Vse, kar se mu zgodi, pričenja vplivati na njegove odločitve in stori tudi stvari, ki nemara nasprotujejo pričakovanemu. A vseeno, razplet je tako ali drugače izjemno zanimiv. 720 utripov srca poteka hitro in logika razmišljanja avtorja je dovolj posvojljiva, da Roku zlezemo v glavo in se postavimo tudi v njegovo kožo. In ni enostavno. Tok dogodkov se zdi vedno bolj izven sfere, ki bi jo lahko kdorkoli obvladoval. In v tem duhu mine tudi bralčevo srečanje s to napeto pripovedjo. Skorajda, bi rekel, prehitro.
Človek je iz čudeža narave postal njena anomalija. Narava pa je zelo dobra v vračanju ravnovesja.
Vsekakor bi bilo zanimivo, če bi bila 720 utripov srca daljša. Predvsem zato, ker bi s širšo eksplikacijo nekaterih odtenkov zgodbe pospešil določene občutke branja. In s tem mislim na tisti prvi element, ki to knjigo odmika od osnovnega žanra, ki mu želi pripadati. Kriminalne zgodbe, ki smo jih vajeni, v mojih očeh pogosto delujejo kot seštevek nekaterih pomembnih in nujnih poudarkov. Eden od teh se mi zdi jasna, razločna in – kakorkoli temna pač – slikovita predstava zla. Ta je tista, ki poskrbi za to, da se zgodi slabo in poveča stopnjo bralčevega nelagodja ob branju, hkrati pa pomembno stopnjuje željo, da glavni junak reši situacijo, zgodbo in še kaj. Pri 720 utripov srca mi je v oči padlo prav to, da se avtor ni kaj prida ukvarjal z zlikovci. V resnici skozi pripoved zelo malo odidemo na temno stran. Ne spoznamo njihovega razmišljanja in načrtov, ki jih kujejo. A niti za glavnega junaka niti za nas to ne stori prehude škode, saj želja po končni prevladi dobrega nad zlim ni nič manjša. Le prestavi se. Skozi projekcijo groze, ki jo Rok čuti ob Borisovi nesreči in krivdi zaradi nemoči ukrepanja se bralec zlahka postavi v njegovo vlogo in to povsem izvirno nadomesti vse strani, ki bi jih zasedala zločinska pripoved. Ta element, ki umanjka, se zdi, da klasični kriminalni roman precej prestavlja v območje psihologije in razmisleka o razsodnosti človeka v kritičnih situacijah. In to je tisto prvo, kar naredi 720 utripov srca nekoliko drugačnega.
Še štirinajst minut.
S tem pa je neločljivo povezan tudi drugi element, o katerem sem pisal na začetku. Avtor se je v pripovedi povsem smelo poigral tudi s časom. Z dnevniškimi zapisi, ki jih je junak bral na svojem lastnem prenosniku in z besedami, ki bi jih pripisal le sebi iz prihodnosti, je vnesel nadrealistične prvine, ki bi le na prvi pogled delovale prepoceni. Sčasoma bralec ugotovi, da je s tem osnovne junakove razsojevalne dileme popeljal v povsem nove dimenzije. In ne glede na to, kako je avtor to novonastalo situacijo izkoristil za povsem esejski zapis o vzporednih svetovih, ki v žanru ni nič običajnega, je s to malodane murakamijevsko gesto vede ali nevede segel onkraj pričakovanega. Všečno, priznam. Še posebej zato, ker me kot bralca ni posul s kako razrešitvijo, ki bi ne pila vode.
Jaka Tomc je v svoji najnovejši knjigi torej na zanimiv in nekoliko neobičajen način vstopil v kriminalni žanrski roman. V njem je v slovensko okolje postavil dobrega junaka nasproti dobro organizirani kriminalni združbi, a glavni boj je smelo prestavil v intimno sfero junaka samega, ko je njegova službena dolžnost prerasla v osebni boj za svoje najdražje, v izbiranje pravih odločitev in soočanje z njihovimi posledicami. K temu pa je pristavil nekaj toliko bolj zanimivih posegov, ki vse skupaj še dodatno začinijo. Nekaj pogumnega je v tem pisanju.
✭✭✭✭✩
Obišči tudi:
Komentarji
Objavite komentar