21. avgust 2017

Telo, v katerem sem se rodila: tako tehtam resničnost svoje zgodbe, doktorica Sazlavski

vir slike: emka.si
Nekaj pogumnega je v trenutku, ko se odločiš, da boš povedal. Nekomu. Lahko je to prijatelj, oče, mama ali pa psihiater. V takšnem trenutku se skrivajo iskrenost, motiv, moč pripovedovanja in teža spomina. Predvsem pa teža monologa. Osvobajajoča za tistega, ki govori. Zanj ali zanjo ima poseben status. Kje pa smo tu mi? Kje je poslušalstvo? Je sploh zaželjeno ali smo tu le z ušesi prislonjeni na tenke stene terapevtske sobe in prisluškujemo nečemu, kar ni namenjeno nam? In kaj slišimo? Zgodbe. Zgodbo. O odraščanju, starših, prijateljih, o telesu posameznice in duhu časa. O Mehiki in Franciji. O zločincih in zaporu. Slišimo zelo zrelo pripoved o tem, kako in koliko časa potrebuje, da se nekdo pomiri v to, kar je in najde svobodo v verigi tega, kar se je in kar se še bo zgodilo. A Telo, v katerem sem se rodila, ne daje občutka, da bi bi prisluškovali nečemu, kar ni namenjeno nam. Kljub temu, da gre za obisk pri terapevtki. In kljub temu, da je v resnici en sam monolog.

Osemindevetdeseta edicija izjemne zbirke Moderni klasiki nam je postregla s prevodom mehiške pisateljice Guadalupe Nettel El
cuerpo en que nací, Telo v katerem sem se rodila. Pravzaprav je res zanimiva knjiga. Ekstremno kratka, čeprav opisuje kar nekaj odraščanja prvoosebne pripovedovalke. Ta se spominja svojih let v Ciudad de Mexico in Aix-en-Provence. A tisto, kar jo najbolj zaznamuje na začetku, niti ni Mehika, ampak telo. Bolj natančno bela pega na roženici desnega očesa. Z njo se začnejo njeni spomini. In na starše, ki so se trudili, da bi našli način, kako jo odpraviti, da bi njuna hči ne potrebovala preveze čez to nesrečno desno oko. A ne gre tako enostavno. V tej telesni nekonsistenci se skriva mikrokozmos tega terapevtskega srečanja. In tako kot bo razrešitev tega obiska potrebovala en sam dolg monolog, bo tudi epilog materinega znamenja na pripovedovalkinem desnem očesu potreboval pot cele knjige, da bo spomin našel srečno pot domov.

Težava ni bil prostor, temveč drugi otroci. Oni in jaz smo vedeli, da so med nami določene razlike, in smo drug drugega zavračali.

Pot tega spomina se ustavi pri močnih in pomembnih figurah staršev. Tako mama kot oče, kasneje tudi babica, so v pripovedi pustili močan pečat. Majhno dekle nikdar ne bo pozabilo, kaj je oče rad prepeval in kako je sta ju (z bratom) povsem odkrito izobraževala v duhu hipijevske svobode in prav takšnega odnosa do spolne vzgoje. Tako je tudi njuna ločitev pustila velike sledi. Do očeta, čeprav je odšel in se zapletel v posle, zaradi katerih ga je iskala policija, ni nikdar čutila ničesar odklonilnega. Toliko bolj, ko sta se z bratom preselila v Aix, v južno Francijo, se je kljub časovno zelo okorni korespondenci, odločila, da mu bo pisala v zapor v Mehiko.

Po ločitvi sta z bratom torej ostala, seveda, pri mami. In za kratek čas celo pristala v neki komuni, kjer se je srečala s principom skupne lastnine. In tudi s tem, kako vse skupaj ni prav dobro funkcioniralo. Nato je mama za nekaj časa iz zgodbe izginila. Tu je bila babica. Čeprav je daleč od tiste, ki jo je opisoval Pavel Sanajev, tudi ne tista babica v Kristalnem kardinalu, je vseeno stroga in s principi, v katere pripovedovalka nikakor ni sodila, kot je, denimo, njen brat. K temu ni pripomoglo tudi to, da je že kot majhna punčka želela igrati nogomet. S fanti. A jo je njeno telo, ki je počasi, a brez povratka pričelo svoj pubertetniški pohod, kmalu pri tem pričelo ovirati. In nemara tudi druge.

Selitev v Francijo je prinesla marsikaj in tudi pustila veliko. Spomine nam razkrije predvsem o bivanju v nevarni kriminalni mestni četrti, o težkem vklopu v šolo, nabiranju in izgubljanju prijateljev, prvi pravi ljubezni. Odraščanje. Ko se je vrnila domov, v Ciudad de Mexico, je že mnogo bolj zrela. Obiskuje očeta v zaporu. Do potankosti natančno opiše razloge, zakaj sta se z babico na obisk v zapor odpravili z javnim prevozom. In nato, po dolgem času, pride dan, ko je dovolj stara za presaditev roženice. Mama je dolgo hranila denar za operacijo, vse premislila. A operacija je na koncu vsega postala nemogoča. In bela pega na roženici desnega očesa je postala telo, v katerem je bila naša pripovedovalka rojena. Postala je to, kar je od nekdaj bila. Na nek način je spoznala svoj krog časa, svoje videnje spremembe.

Številni posamezniki in kraji, ki so bili nekoč del moje vsakdanje krajine, so z osupljivo lahkotnostjo izginili, številni od tistih ljudi, ki ostajajo, pa so se s poudarjanjem svojih nevroz in grimas spremenili v karikature oseb, kakršne so nekoč bili.

Pri, tako se zdi, avtobiografski pripovedi je najbolj fascinanten prav tempo. Knjiga je dejansko monolog na nekaj manj kot stopetdesetih straneh. Bralec zlahka dobi občutek, da jo je pisateljica napisala v sunku. In ta sunek je izpostavil najbolj pomembne, tudi travmatske zapiske v spominu, če želite. O njih se vede dostojno. Kot odrasla, izobražena ženska, ki je zaradi njih pravzaprav prišla na terapijo. Do njih se vede objektivno. Mnogo bolj objektivno kot se je Knausgård v Mojem boju. In zaradi te objektivnosti toliko bolj v oči bodejo tiste male rdeče niti, ki se pomembno vijejo skozi celoten monolog. Prva je oče, naslednje je iskanje prijateljic. Pravih. Prav tu se, dasiravno so besede položene v usta odraščajočega dekleta, pokaže, kako natančna popisovalka karakterjev je Guadalupe Nettel. In potem so tu še žuželke. Skrivnosten odnos, ki ga je razvila do žužkov v stilu prav tako skrivnostnega miru, ki se v njej spletel okoli teh bitij. V določenem trenutku se istoveti z Gregorjem Samso.

Fantek, star kake tri leta, se je držal, kot bi ga kričanje tiste neobvladane ženske povsem zatolklo. V bran je sklonjeno glavo povlekel med dvignjena ramena kot nekdo, ki čaka, da se bo nanj zrušil strop. Nenadoma mi je bilo zelo mučno: dejansko je s telesom in vedenjem spominjal na ščurka.

V vsem tem pa prav na koncu najdemo najpomembnejšo misel, ki vsaj delno razkrije glavni motiv monologa. Nettel zatrdi, da telo, v katerega se rodimo ni isto kot telo, v katerem ta svet zapustimo. In s tem poudarja vse tisto, kar se ji je zgodilo in o čemer je pripovedovala. Telo, v katerega se rodimo nima prijateljev in nima odnosov. Nima dobrega in nima zlega. Ima le tu in tam kakšno nepravilnost, ki se jo nekaj časa trudimo odpraviti. A nato vse našteto pride, tudi odide in pride novo. Tudi našteto, popisano in povedano. Lahko tudi v takšnem terapevtskem monologu. Besede seveda zdravijo. Tudi v primeru, ko gre za zelo strukturiran monolog, ki ga beremo popolnoma dugače kot recimo Modianovo Nočno nezgodo, ki prav tako spominja na izpoved pacienta ali bolj tenkočutno, bolj emocionalno Giordanovo Črnino in srebro. Omenjeni deli sta se napajali iz iskanja oziroma bolečine. Telo, v katerem sem se rodila takšnega gibala nima. Ima pa trezno in razgledano pripovedovalko, ki zna pripovedovati zgodbo.

Telo v katerem sem se rodila nima veliko opravka s telesom. Gre za spomine, strnjene v hitro zgodbo o odraščanju dekleta v Mehiki in Franciji. Lahko je inteligentna pripoved o pestrem otroštvu, po drugi strani pa tudi ne. V njej je namreč tudi veliko povsem običajnega. A vsekakor za tistega, ki jo pripoveduje, nič preprostega. Tako je tudi v tem primeru. Tehtanje dogodkov svojega življenja in resničnost svoje zgodbe. Zanimivo branje.

✭✭✭


Obišči tudi:


Recenzijski izvod je priskrbela Cankarjeva založba.
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...