Jezero: vstopi Taras Birsa

vir slike: goga.si

Kot se dobro spomnim branja skandinavskih kriminalk, sem užival v čisto vsem: zoprni in temačni preiskovalci, še bolj temačno vzdušje, venomer prisotni hlad in razgledi po norveških in švedskih pokrajinah, za katere se je zdelo, da nanje nikdar ne posije sonce. Nato so tu tudi zares neprijetni zlikovci, ob katerih ti poleg odpora in želje po tem, da jih končno nekdo že ustavi, ponujajo tudi premislek o naravi zla na sebi. Le ena stvar, to se dobro spomnim, mi je šla vedno na živce: nekoliko težje sem bral o krajih in imenih, ki so mi jezikovno zelo oddaljena. In tule se končni iztek mojega branja Golobovega Jezera pridružuje mnogim bralcem, ki pritrjujejo njegovi moči. Jezero ima čisto vse, kar mora imeti sodobni kriminalni roman. Najbrž pa sem užival toliko bolj zaradi tega, ker je še zgoraj omenjeno neugodje izginilo. Pa seveda ne le zaradi tega.

Tadej Golob je spisal prvovrstno in kvalitetno žanrsko čtivo. V njej bralca popelje na iskanje odgovorov na vprašanja o identitetah žrtve, morilca in motivu, dodano pa je tudi dovolj
raziskanega vpogleda v delo forenzikov, patologov, kriminalistov, tu je tudi nekaj politike, predvsem pa življenje glavnega protagonista, višjega inšpektorja Tarasa Birse.

Zakaj potem nisi vesel tega primera? Na žensko truplo brez glave človek niti v tem poklicu ne naleti vsak dan. Mogoče nikoli.

Pričnemo na koncu leta. Na silvestrovanju, ki ga Taras s svojo ženo, pediatrinjo Alenko, preživlja z njenimi kolegi in prijatelji zdravniki v Ukancu. Kraju, ki je svoje ime dobil po koncu sveta. Potem, ko se odločita, da bosta vendarle, kljub slabemu vremenu, nemogočemu sneženju, skušala priti nazaj do Ljubljane, na poti naletita na policijsko vozilo, v katerem sedi prestrašeno dekle. Prestrašena je zaradi tega, ker je malo poprej odkrila truplo v reki, ki je pritekla iz Bohinjskega jezera. In to truplo je brez glave. Taras kot izkušen kriminalist ni mogel iti mimo in tako je hitro postal del zgodbe, ki se je je nato še nekaj časa otepal. A ta je svojega junaka dobila in Taras je po praznovanju, ki ga je nato vendarle preživel v Bohinju, v Ljubljani dobil primer umora dekleta, ki ga ni nihče poznal. In ja, zares, kako poiskati morilca, če ne veš, kdo je žrtev.

Tarasova ekipa sestoji še iz dveh kolegov, Brajca in Osterca, ter povsem nove sodelavke, mlade Tine. Po začetnem obveznem odporu se ekipa seveda spozna in počasi tudi privadi na skupno delo. Odpravijo se na sled v Bohinj, V Ribčev laz, v Ukanc, na Jesenice. Počasi razpletajo vse tisto, kar se v teh koncih v tem letnem času malega pravzaprav dogodi. A v resnici se stvar vedno bolj zapleta, saj se pojavita sledi tako preteklega družinskega dogodka kot tudi ne povsem nedolžno srečanje, ki ga v času umora tam opravijo dekan Biotehniške fakultete, direktor večje farmacevtske korporacije in nekaj študentov, ki so bili na sledi velikemu odkritju mogočnega antibiotika. Pri raziskovanju teh sledi v pripoved na pravem mestu udari še en umor in še ena sled, ki jo je treba raziskati. A navkljub povsem delnemu uspehu, tu nekje pride najnižja točka romana, v kateri se zdi, da so naši junaki povsem brez ideje, kako priti odgovorom do dna. Kaj je pravzaprav v ozadju brutalnega umora in ja, še vedno, komu pripada tisto žensko truplo brez glave. Napade tudi javnost, ki ni navdušena ob nikakršnem napredku, napadejo tudi novinarji, ki se grdo lotijo Tarasa osebno.

Mogoče sem gledala preveč teh nadaljevank. Ne vem, kaj sem pričakovala, ampak vsekakor ne navadnega norca.

A razplet vendarle ni tako daleč. Zanj je v resnici skoraj najbolj zaslužen bradati bohinjski hlapec, ki je zablodelo prepričan, da so v Bohinjskem jezeru somi in jih tudi, povsem neuspešno seveda, tudi lovi. V enem od teh poizkusov, sredi noči pravzaprav in na sredi jezera, na svoj trnek ne ujeme ribe, pač pa še eno truplo. To truplo je pokazalo smer, v katero mora Taras in njegova kompanija začeti gledati. Ta smer pa bo presenetljiva za marsikoga, povsem korektno tudi bralcem, ki tega zagotovo ne bodo pričakovali. Taras bo svoje delo zaključil tam, kjer nihče tega ne bo pričakoval. Še enkrat znova smo dobili junaka, katerega osebna intuicija in pravzaprav tudi vse, kar poteka mimo njegovega službenega življenja, v končni fazi pripomore k rešitvi uganke. Odličen zaključek in dobro zasnovana zgodba. Slastno branje za vsakogar, ki prisega na krimiče. Med tistimi, ki se za te še niso navdušili, se bo v prihodnosti, rad verjamem, našel tudi takšen, ki ga je Golob s svojim Jezerom prepričal, da se je lotil še česa drugega v žanru.

Tako, kot se mi je zapisalo na začetku: Jezero ima pravzaprav vse, kar morajo imeti dobre kriminalke. Gre za zelo kompleksno pripoved, v kateri je bralcu v obraz vržen gnusen zločin, ki si zasluži kazen. V knjigi se pokaže, da je družba sestavljena tako, da se ob zadosti iskanja v še tako preprostem okolju najdejo grehi. In pripovedovalec se igra z bralčevo presojo, ko ga z nizanjem teh zapletov v resnici prevprašuje, kateri od teh spornih dogodkov je dovolj zrel, da se iz njega lahko rodi zločin. Zato Golobu v resnici uspe držati bralca v suspenzu, ki vendarle ni premočan, da bi knjiga svoje navdušence iskala le tu, kot je to uspelo recimo V najtemnejšem kotu, ali Snežaku. Golob se namesto za neprestano stopnjevanje, pri katerem bi zgrizli vse nohte, svojo pripoved odloči raje poglobiti na osebni nivo glavnih protagonistov. Pri tem odmeri manj prostora bivšemu alkoholiku in gurmanu Brajcu ter tehničnemu navdušencu, rahlo introvertiranemu Ostercu. Precej več prostora nameni ravnokar prispeli Tini. Ta je v svojem neizkušenem antipodu odigrala komplementarno vlogo Tarasu in zatorej tudi pri rešitvi uganke, a hkrati tudi vlogo vseh nas, ki se v resnici prvič soočamo s takšnimi primeri. Njeno zgražanje nad primeri, nad zločini in znanje o kriminalističnem delu, ki izvira le iz serij CSI in Nesbovih knjig, je pozicija, s katere v to zgodbo spadamo vsi mi. Največ pa izvemo, kakopak, o Tarasu.

Dobra stran kopičenja trupel je ta, da se z njimi množijo tudi podatki.

Golobu je povsem uspel razvoj karakterja, ki označi višjega inšpektorja kot rahlo samotarskega in razmišljajočega, z izkušnjami in modrostjo bogatega borca proti zlu. Za razliko od mnogih podobnih protagonistov Taras nima neurejenega življenja in prav tako tudi ne polomljenega ljubezenskega življenja. Edino, kar ga na neizpolnjen način spremlja, je življenjska sprememba, ki jo je moral sprejeti, ko sta na svet prišli njegovi hčeri. Taras je pred tem užival v alpinizmu, hodil je v Himalajo in tega sedaj ni več. Manko, ki je iz tega zrasel, fizično lahko nadomešča z rednimi športnimi aktivnostmi, psihično pa tega nikdar ni uspel kompenzirati. In iz tega slednjega Golob črpa končno utemeljitev za sporno dejanje, ki ga je uprizoril tisto noč v tistem hotelu v Bohinju. Ne glede na to, ali mu je v tem utemeljevanju uspelo, bo – v to sem prepričan – ta del romana in ta del razvoja karakterjev tisti, na katerem se bodo pogosto lomila kopja mnenja o Jezeru. Sam v tem ne bom prestrog. Srečal je fascinacijo nad malodane mitološkim likom vzornika in kompenzacijo izgubljenega občutka iz preteklosti. In to srečanje se v resnici ni moglo končati drugače. Kar bi bilo bolj predvidljivo, bi bilo to, da vse skupaj odloži na eno od naslednjih knjig. Potem bi nemara tudi strožji bralci to lažje prebavili.

Jezero je izjemno dobro napisana kriminalka, ki v svojem nihanju med temačnim ruralnim področjem hladnega zimskega okoliša Bohinjskega jezera in njihovih prebivalcev ter urbanim življenjem protagonistov pravo kontrastiranje pripovedi umešča med reševanjem temačnega zločina, o katerem nam do vsega konca razplet ni znan in osebno zgodbo Tarasa Birse. Mojstrsko nihanje in umeščanje različnih elementov v žanrsko branje, ki ga – v slogu nekaterih najboljših piscev in pisk – tudi ustrezno poglobi. Tole pa, upam, pelje k rojstvu serije zgodb. Z veseljem se jih lotim.

Taras si skozi knjigo ponavlja besede, če veš kaj iskati, boš to tudi našel. Pri dobrih knjigah, med katere brez kančka dvoma sodi tudi Jezero, ni treba iskati česa posebnega. To, kar jih dela dobre, preprosto najdeš.

✭✭✭✭✭

Obišči tudi: