Preskoči na glavno vsebino

Sijaj: dvojina in ednina

Lepe so zgodbe o junakih, ki stoično prenašajo udarce usode in nespametne mimobežnosti, ki jim pod kolena mečejo polena, pa jih vse to sploh ne gane. Takšne nam servirajo, ko smo kot mladež neotesano krmarili skozi otroštvo, da so nas naučili višjih smotrov. Takšne se uporabijo, da privabljajo klike in všečke na motivacijskih seminarjih in ploskih objavah na spletnih omrežjih. Takšne so tudi zgodbe, h katerim se kot učitelji, lepodušniki in vzreditelji zatekamo tudi sami. Zgodbe uspeha in predvsem zgodbe ednine. A ta zgodba je popolnoma drugačna. Tu ni stoičnega prenašanja usode, tudi ne junaštva. In vsaj spočetka, kot se zdi, prinaša predvsem dvojino. A le spočetka. Kajti takoj zatem se zaveš, da je tudi to predvsem zgodba ednine. 

vir slike: emka.si

Sijaj je čudovita in rahločutna zgodba, ki bo v mojstrsko izpiljenem tonu, ritmu in podobah k vam prišla izpod tipkovnice Margaret Mazzantini. Slovenskemu občinstvu se je že pred leti predstavila z Novorojen in nekaj kasneje z Ne premikaj se. Z obema knjigama je, vsaj tak je občutek, navdušila. Pri meni je, pepel že stresam z jopice, Sijaj njen prvi roman. In potrjujem pred časom zapisano, da je nekaj na teh italijanskih avtorjih in avtoricah, kar me nadvse navdušuje.

Je bilo kaj zbliževanj, občutkov, slutenj? Ničesar se ne morem natančno spomniti. Piskanje me je oddaljevalo do sveta, taval sem v intimnem, bolečem prostoru.

Sijaj ni enostavno delo. V teh nekaj sto strani je zapakiranih marsikaj, s čimer se lahko povežemo. Kar prepoznamo kot simptom razbolene družbe, ki je iskrenost pometla pod najstarejšo preprogo najtemnejše čumnate v bajti, ki jo bodo zdaj zdaj podrli. A Mazzantini k temi ne pristopi na esejski način. Ne razlaga in ne utemeljuje. Bolj kot to se zdi, da joče in se smeje hkrati, strastno požira življenje na straneh v strahu, da ne bo življenje prej pojedlo njenih junakov. Teh pa se, kot se za tragedijo spodobi, drži melanholija samocenzure, kjer ni prostora za počitek. Ko je ljubezen iskrena, je lahko ostalo še kaj drugega kot laž? In če je življenje le približek želji, ali lahko iz neskončnosti hrepenenja povlečeš kaj drugega kot solze?

V ospredju romana je Guido, ki ga spremljamo skozi leta odraščanja in kasnejšega življenja v Londonu, ko se vrača tudi nazaj v Italijo. Guido je otroštvo preživel v večstanovanjski hiši, v kateri je živel tudi Constantino, hišnikov sin. Njuno prijateljstvo je na začetku tudi v znamenju statusnih razlik, a te zvodenijo, kajti avtorica v Guidovo razmišljanje relativno hitro v zgodbo podtakne tudi čustva, ki bodo vedno bolj vrela v Guidu. Čustva, za katera se zdi, da jih tudi hitro posvoji in tudi Constantino se jim ne upre. Začne se torej življenje v dvojini, v katerem slišimo predvsem Guidovo plat, njegova hrepenenja, želje in srečo. A obenem se začne tudi tista zgoraj omenjena ednina, v kateri je Guido bolj ko ne sam, prevprašujoč, zatirajoč, zastirajoč, melanholičen in še vedno željan. Dvojina Constantina in Guida, prepletena z občasno in preredko nebrzdano strastjo, ki se zdi toliko bolj želena tudi zaradi skrivnostnosti, ki njuno razmerje ves čas prepreda in ednina Guidovega razočaranja, ko drugi ni toliko drugi, da bi postal dovolj bližnji. Zato se njun odnos prestavi v mirovanje, dojeto hkrati kot zaključek in kot z neizbrisnimi spomini prekrito spanje, ki se bo moralo slej ko prej končati. Guido v Londonu naredi kariero, spozna nekaj ljudi, spozna ženo in spozna pastorko. Constantino ostane doma, prav tako ustvari družino. A njuni prepleti se pojavijo. Tu in tam. Spanca in mirovanja bo slej ko prej konec. Če je bilo to doslej jasno le avtorici, je odsihmal vse skupaj počasi razločno na obzorju tudi Guidu, in po tej poti tudi nam. Prepletov je vedno več. Constantino pride tudi v London. Guido se vsemu skupaj sploh ne trudi več upirati. Čeprav ima doma prijetno družino, v kateri je ljubljen in ljubezen tudi daje naprej. In tako pride do usodnega izleta v Italijo, na katerem se skupaj znajdejo Guido s pastorko in Constantino s svojim sinom. Skupaj preživijo odlične trenutke, v katerih oba očeta še vedno nadvse pazita, kako se obnašata, da ravnovesja ne bi porušila. A tudi ta moment pride. V podaljšanem dopustu, ki ga preživita sama, brez otrok, sta opažena in doživita hud napad. Skupina jeznih mladeničev ju brutalno pretepe, vse skupaj komaj preživita.

Uživam v tej rahli oddaljenosti, ki mi ga vrača v miru, celovitega. Novo odkrito sliko. In znova začutim žalost za materjo, svečo na koncu svojega življenja. Kajti Constantino je bil moja mati, ko me je tistega dne vzel in mi rekel: Ne glej v temo, glej mene, glej ta sijaj.

Razkritje. Zasebno in intimno postane javno in vsem na očeh. Miru ni več. V ednino in dvojino vstopi tudi množina. Tisto, kar sta toliko let uspešno skrivala in vsaj na videz uspela tudi vplesti v svoje dosedajšnje javno življenje, je sedaj postalo vsem jasno. To je seveda prelomnica romana, po kateri se zdi da je možno vse, čisto vse. Kako bosta Guido in Constantino vse skupaj preživela, kako bosta nova spoznanja prenesli njuni ženi, bo Guido obdržal izjemno dober odnos, ki ga je doslej imel s svojo pastorko? Vsekakor velja prebrati, kajti zgodba proti koncu pokaže tudi svoje ostre zobe in avtorica postreže s prelomom, ki ga do takrat ne bi niti v sanjah pričakovali.

Glej, na tej umazani kovinski mizi koprni najina ljubezen in na tem tihem morju, očaranem, kot sva midva, je ves najin sijaj.

Margaret nam s svojim pisanjem pričara izkušnjo zelo intimnega branja, v katerem nam dovoli iti v najgloblja čustva in borbe, ki jih njeni junaki preživljajo v vojnah, ki si jih ne izbirajo sami. Ljubezen, ki ni imela lahke naloge, se trudi preživeti in strast, ki jo spremlja, ji po vsem prebranem, očitno hodi v veliko napoto. A trik razumevanja tistega, kar poganja zgodbo Sijaja je v premisi, da nas nekatere stvari v življenju preprosto doletijo in povsem nobenega načina ni, da jih zanikamo. Stoično prenašanje udarcev usode je možno le do neke mere. In to je odlično prikazano na treh ravneh romana: množina pokaže nerazumevanje in izpolni zle slutnje junakov, nanjo se ne da vplivati; dvojina se bori in upira, zanika, a se spominja in ne more nikdar popolnoma ugasniti ognja; ednina pa je prostor neprestanega iskanja in razumevanja kompromisov, ki jih sklepa. Le ta slednja je tista, ki prinaša moč. Ta slednja je tista, ki je zmožna največ. Ta slednja ima v Sijaju tudi največ besede. Guido je v resnici edini pravi tragični junak romana, ki ga Mazzantini ves čas pravzaprav pošilja na preizkušnje z njegovo dvojino in množino. In tu je največja vrednost Sijaja. Če bi v romanu spregovoril tudi Constantino, ali kdo drug, bi bil učinek povsem drugačen.

In zaradi slednjega roman ni strukturiran esejsko ali mnenjsko. O problemskih temah, ki se pojavijo, avtorica ne podaja rešitev. Zdi se, da se zateka v moč zgodbe same. Strastno požira življenje na straneh v strahu, da ne bo življenje prej pojedlo njenih junakov. Sijaj je izjemno hitro berljiv roman o ljubezni, ki ima neprijeten predznak in pošilja bralca na potovanje, v katerem spremlja preživetje glavnega junaka z nečim, kar se v veliko trenutkih zdi breme, ki ga nič, prav nič ne more zmanjšati. Moč tega potovanja pa je silovita prav zato, ker je glavni junak bralcu tako zelo blizu. Ko bi le ne bil tako daleč od sebe.

✭✭✭


Obišči tudi:

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Čudo: obrazi

Se mi večkrat zdi, da je v resnici bolj pomemben drugim kot meni. Ga bolj potrebujejo. Meni zadostuje spomin nanj, toliko, da svojo podobo, ali bolje, podobo o sebi zjutraj sestavim skupaj in lahko po svetu hodim z nekim občutkom minimalne celote. A tudi za druge nisem prepričan, da vsi vidijo isto reč. To je tisto, kar me zares čudi. Nekateri vidijo nekaj, v kar bi strmeli, drugi pa odmaknejo pogled v trenutku. Največkrat se mi zdi, da ga povezujejo s tem, kar imenuje to, kar sem. Bi torej to pomenilo, da vsi ne imenujejo iste reči? Mogoče. To poimenovanje najbrž izvira tudi iz nečesa, kar vedo le oni sami. In toliko bolj, mar ne vodi to do tega, da to kar sem, ni nekaj, kar bi stalo pri miru, marveč se giblje od vsakega do vsakega? Kje je sedaj občutek celote, je sploh kdaj bil? Zdi se kot fenomen, ki se vsakokrat pojavlja in hkrati tudi izginja. Vsi poizkusi, da ga ujel, pa se končajo v pogledu, ki je usmerjen vanj. Toliko o mojem obrazu. In za mano je branje, ki se prav tako ukva

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s