 |
| vir slike: emka.si |
Ki jo je megla prinesla je Lainščkovo delo, ki je prvič izšlo že leta 1993, zanj je prejel tudi nagrado Prešernovega sklada in po knjižni predlogi s tem naslovom je bil posnet tudi film Mokuš. V knjigi sledimo pravzaprav dvema zgodbama. V glavni sledimo kaplanu Jonu Urskemu, ki je napačno ravnal s cerkvenim premoženjem in zato ga čakam zagovor pri škofu.
Ta seveda ni nič kaj navdušen nad njegovim početjem in mu zategadelj naloži pokoro. Oditi mora za dušnega pastirja in obnoviti cerkev v kraju, ki nosi ime Mokuš. Hkrati pa izvemo tudi zgodbo o tem, kako je Mokuš postal tako puščoben kraj, preplavljen z vodami. V zgodbo Urskega se prepleta tudi zgodba prejšnjega, zadnjega duhovnika Talaberja, ki je služboval v Mokušu. To je zgodba o njegovem grehu, ki ga je našel, ko ga je dohitela preteklost in ljubezen bivšega življenja. Zgodba o tem, kako je v noči, v kateri ni moglo biti pravega upora, strast povila dete. Dete župnika, ki gleda proč in tiste, ki jo je megla prinesla. Dete postane Mali in Mali tudi ostane. Slepi otrok, ki sedaj, po mnogo letih živi v zakristiji cerkve v Mokušu. V kraju, ki sta ga zapustila tako župnik kot Bog. V cerkvi, ki nujno potrebuje obnove in v kraju, kjer je zmagala voda. V Mokuš prideš le s pomočjo splava.
Žoltava svetloba, ki ga je zvabljala kot mušico, pa je bila vse bliže in bliže. Najverjetneje je bilo to okno, za katerim je brlela petrolejka in je osvetljevala še del dvorišča. Ali pa so bila celo vrata, ki jih še niso želeli zapreti.
Tja je sedaj namenjen Jon Urski. Zaplete se že na poti, saj je ne pozna. Ko pa skuša pri bližnji hiši povprašati za pot, naleti le na sila čudaškega in neprijaznega starca, ki se je kanil podkovati kravo. Povsem zatopljenega in deliričnega starca pri tem početju, tako se zdi, prav nič ne bo odvrnilo od te namere. Tudi Jon Urski ne, ki je sklenil pomagati kravi in točno zato sam pristal na njenem mestu. Naslednji dan se prebudi s podkvijo na nogi in se priključi brodarju Ciriju in ciganski družini, ki se odpelje v Mokuš. Tam ga pričaka neprijetno ozračje in mnogo neznank, na katera mu nihče ne želi odgovoriti. Spozna Malega v zakristiji, s katerim vzpostavita izjemno ambivalenten odnos. Pojavlja se vedno več vprašanj, zakaj je tako v Mokušu, kako pravzaprav stvari tu tečejo. Kaj se je v resnici tu pripetilo? In srečanja z vaščankami, ki mu podarijo krofe, za katere se nekaj trenutkov kasneje izkaže, da so v resnici konjske fige ter s krajevnimi mojstri, ki so prišli dogovorit prenovo cerkve, pri tem povzročijo, kakopak, le še večjo zmedo v glavi in pokori Jona Urskega.
Treba je bilo tu začeti znova. Treba je bilo zgraditi hišo. Pa čeprav brez upanja, da boš kdaj sam v njej prebival.
A obnova steče. Z denarnimi prispevki krajanov in ciganskimi trgovci. Zgodba pa se v razpletanju zgodovine, ki jo je Urski deležen postopoma, nič manj ne zapleta. Vedno bolj je v ospredju splavar, ki že od spočetka čuva podkovano skrivnost Jona Urskega in od njega terja reči, ki niso v njegovi moči. Cerkev je izgotovljena, noč in krvava resničnost sanjskega sveta, ki ga je vedno težje ločiti od budnega. Kot dvom Jona Urskega okoli vsega, kar ga obdaja in zagotovost, da je njegovo usodo zapečatilo že srečanje z njegovim usojenim kovačem. Urski iz poslednje noči v Mokušu ne pride brez krvavih rok. Z Mokušem pravzaprav opravi z begom, kjer se sreča s tisto, ki jo je megla prinesla. Dokler ga ciganski voz z nejevoljnim voznikom, ki mu je posel padel v vodo, ne popelje stran, s pogledom na uročeni Mokuš, ki je pod vodo. V celoti. Razen obnovljene cerkve. Pokora je končana. Po pokori je le še potop.
Romaneskno branje Ferija Lainščka je prikaz izjemno neverjetnega občutka za jezik in zgodbo. Prava poslastica za sladokusce; nekaj, kar brez težav lahko označim za nekaj najboljšega, kar sem bral. Izvrstna izbira temačnega ozračja, kamor je Lainšček umestil svoje videnje vic, kjer je vse prekleto z vodo. In to tako silovito, da vlaga polzi med vrsticami, v katere smo ujeti skupaj z nesrečnim Jonom Urskim. Ta sila briljatno izgrajeni lik lebdi med tem, kar mu je jasno in vsem tistim, kar mu ni. Tesnoba, ki obkroža njegov dvom in vse, kar se mu godi, narašča vedno bolj. In ker skozi njegove oči bolj ali manj vse skupaj spremljamo tudi mi, smo vsega deležni tudi sami. Bralna izkušnja neprestano skače iz nezadovoljstva nad neznanim, ki obkroža Urskega, se navdušuje nad simboliko in situacijskim rešitvam, ki spominjajo bolj na Lynchevo estetiko ter občudovanjem moči lepega ubranega avtorjevega jezika. S tem nam ravno prav poetično razkriva svet preprostih bogaboječih ljudi, ki živi svoje življenje in tako svojsko sprejema tudi prišleka, ki ga zanimajo njihove zgodbe. Teh zgodb, skrivnosti in strahov ne odkrije tako hitro. Tega, da bo Mokuš preizkušnja, ki ji ni para, ne pričakuje nihče. Niti Jon Urski, niti mi. Mogoče le nadškof. A niti slednji najbrž ni pričakoval, da se bo Urski iz Mokuša tudi vrnil. Knjigo preveva temačen občutek, ki me je v pogledu na protagonista občasno spominjal tudi na Utopljenega detektiva Neila Jordana, a brez absurdne brezizhodnosti. Odlično je dejala Ignacija J. Fridl, ko je zapisala (Kot bi nam bila pot v resnici dom, Romaneskni opus Ferija Lainščka), da je branje romana lahko tudi metaliterarno: roman o neizprosni dialektiki zločina in kazni greha in odpuščanja je načrtno arhaizirana, moralizirajoča različica kriminalnega žanra, fikcija, v kateri pisatelj s sklepnim potopom prizorišča po vzgledu Ecovega Imena rože zabriše za seboj vse sledi resničnosti.*
Ki jo je megla prinesla prav gotovo spada med slovenske leposlovne poslastice. V tem romanesknem delu je Feri Lainšček lovil občutenje podeželske folklore in odnosov v družbi. Pri tem je resno in strastno prijel magični realizem, s katerim je pričaral bitke posameznika pri soočenju s popolnoma neznanim svetom, ki ga kot križ nosi na plečih pokore za svoj greh. Preplet cerkvenega in posvetnega reda stvari se v romanu podaljša v vdiranje nejasnih fantastik, ki se lotijo glavnega junaka, kaplana Jona Urskega. In strah preprostega in nezaupljivega ljudstva, ki je doživelo kazen, se v tej močvari Mokuša pretopi v tesnobo s prividi, ki jim ne doreče odgovora. Lainšček je tule ujel veliko vsega, a kljub temu skozi simboliko ter fantazijske in grozljive pripovedne niti ohranja temeljno socialno in bivanjsko vprašanje dušnih pastirjev Talaberja in Urskega, skozi geografsko neumeščenost Mokuša pa slednjega opolnomoči tudi na ravni alegorije, nevezane na določene posameznike, čeprav je tako Mokuš kot tudi marsikaj drugega v knjigi močno zvezano z religiozno, še posebej s krščansko zgodbo. Vse to. Vse do sklepnega potopa.
Ki jo je prinesla megla je zares odlično delo.
✭✭✭✭✭
Obišči tudi:
Bukla
Emka
Goodreads
Ignacija J. Fridl – Romaneskni opus Ferija Lainščka [.doc]
Pisateljevo spletno mesto
*Ignacija J. Fridl – Romaneskni opus Ferija Lainščka, objavljen v knjigi Po ravnici navzgor: literarni opus Ferija Lainščka, evidence in refleksije, Matej Bogataj et al. Murska Sobota: Franc-Franc, 2010. Str. 131
Recenzijski izvod je priskrbela založba Mladinska knjiga. Konteksti se zahvaljujejo.
Kakšna vražja gos!? ga je tolažil. Kakšna skaza neki!? je robantil, kajti tudi samemu mu je bilo že prav tesno. Ne boš se vendarle bal živali?
Ne bom se, ne, se je umirjal Mali. Hudičeva dekla pač ne more biti mati …
Romaneskno branje Ferija Lainščka je prikaz izjemno neverjetnega občutka za jezik in zgodbo. Prava poslastica za sladokusce; nekaj, kar brez težav lahko označim za nekaj najboljšega, kar sem bral. Izvrstna izbira temačnega ozračja, kamor je Lainšček umestil svoje videnje vic, kjer je vse prekleto z vodo. In to tako silovito, da vlaga polzi med vrsticami, v katere smo ujeti skupaj z nesrečnim Jonom Urskim. Ta sila briljatno izgrajeni lik lebdi med tem, kar mu je jasno in vsem tistim, kar mu ni. Tesnoba, ki obkroža njegov dvom in vse, kar se mu godi, narašča vedno bolj. In ker skozi njegove oči bolj ali manj vse skupaj spremljamo tudi mi, smo vsega deležni tudi sami. Bralna izkušnja neprestano skače iz nezadovoljstva nad neznanim, ki obkroža Urskega, se navdušuje nad simboliko in situacijskim rešitvam, ki spominjajo bolj na Lynchevo estetiko ter občudovanjem moči lepega ubranega avtorjevega jezika. S tem nam ravno prav poetično razkriva svet preprostih bogaboječih ljudi, ki živi svoje življenje in tako svojsko sprejema tudi prišleka, ki ga zanimajo njihove zgodbe. Teh zgodb, skrivnosti in strahov ne odkrije tako hitro. Tega, da bo Mokuš preizkušnja, ki ji ni para, ne pričakuje nihče. Niti Jon Urski, niti mi. Mogoče le nadškof. A niti slednji najbrž ni pričakoval, da se bo Urski iz Mokuša tudi vrnil. Knjigo preveva temačen občutek, ki me je v pogledu na protagonista občasno spominjal tudi na Utopljenega detektiva Neila Jordana, a brez absurdne brezizhodnosti. Odlično je dejala Ignacija J. Fridl, ko je zapisala (Kot bi nam bila pot v resnici dom, Romaneskni opus Ferija Lainščka), da je branje romana lahko tudi metaliterarno: roman o neizprosni dialektiki zločina in kazni greha in odpuščanja je načrtno arhaizirana, moralizirajoča različica kriminalnega žanra, fikcija, v kateri pisatelj s sklepnim potopom prizorišča po vzgledu Ecovega Imena rože zabriše za seboj vse sledi resničnosti.*
Prisluhnite mi, mladi mož, je pristopil starec in ga je za roko povlekel iz klečanja. Bilo je, kakor je bilo. A še ste tu in trepetate. In – ali ni to tisto največ, kar imamo? Ali ni to edino, kar nam vsem še preostane?
Ki jo je megla prinesla prav gotovo spada med slovenske leposlovne poslastice. V tem romanesknem delu je Feri Lainšček lovil občutenje podeželske folklore in odnosov v družbi. Pri tem je resno in strastno prijel magični realizem, s katerim je pričaral bitke posameznika pri soočenju s popolnoma neznanim svetom, ki ga kot križ nosi na plečih pokore za svoj greh. Preplet cerkvenega in posvetnega reda stvari se v romanu podaljša v vdiranje nejasnih fantastik, ki se lotijo glavnega junaka, kaplana Jona Urskega. In strah preprostega in nezaupljivega ljudstva, ki je doživelo kazen, se v tej močvari Mokuša pretopi v tesnobo s prividi, ki jim ne doreče odgovora. Lainšček je tule ujel veliko vsega, a kljub temu skozi simboliko ter fantazijske in grozljive pripovedne niti ohranja temeljno socialno in bivanjsko vprašanje dušnih pastirjev Talaberja in Urskega, skozi geografsko neumeščenost Mokuša pa slednjega opolnomoči tudi na ravni alegorije, nevezane na določene posameznike, čeprav je tako Mokuš kot tudi marsikaj drugega v knjigi močno zvezano z religiozno, še posebej s krščansko zgodbo. Vse to. Vse do sklepnega potopa.
Ki jo je prinesla megla je zares odlično delo.
✭✭✭✭✭
Obišči tudi:
Bukla
Emka
Goodreads
Ignacija J. Fridl – Romaneskni opus Ferija Lainščka [.doc]
Pisateljevo spletno mesto
*Ignacija J. Fridl – Romaneskni opus Ferija Lainščka, objavljen v knjigi Po ravnici navzgor: literarni opus Ferija Lainščka, evidence in refleksije, Matej Bogataj et al. Murska Sobota: Franc-Franc, 2010. Str. 131
Recenzijski izvod je priskrbela založba Mladinska knjiga. Konteksti se zahvaljujejo.
Komentarji
Objavite komentar