 |
| vir slike:modrijan.si |
Zgodba sledi Jonathanu, ki je s Sarah in hčer Jenny odšel iz Londona v to neimenovano mesto, v katerem žena opravlja delo arheologinje in predavateljice. Predvsem arheološka izkopavanja, pri katerem najdejo truplo deklice, med prisotnimi ne povzročajo nikakršnega veselja in zdi se, da le še prilivajo olja na ogenj že tako razburkanim razmeram v mestu.
Gre za kraj, kjer je vedno več izgredov in nasprotistoječih si razjarjenih množic, ki se z različno obarvanimi balaklavami skušajo priboriti boljši in pravilnejši jutri. Vsi opisi v knjigi takorekoč stremijo k podobi vedno bolj apokaliptičnega mesta, ki izginja in pogorišča želja, vojn in čustev, ki bodo po tej apokalipsi ostala. Ni v redu. A ti zunanji dejavniki so le spremljevalni. Glavno, kar je tudi netivo Utopljenega detektiva, se odvija bolj ali manj v družini.
Zato, sem odvrnil in dvignil polaroidno fotografijo, ker imam hčerko enakih let.
Njeni svetli lasje in upajoče oči. Deklica, o kateri nisem vedel popolnoma nič.
Zato, sem mu rekel, ker me bo sicer ta obraz preganjal na večne čase.
Jonathan ima povsem drugačno delo. Je, kot pravi, nekakšen detektiv. V tem mestu se s sodelavcema Ištvanom in Frankom ukvarja z iskanjem pogrešanih oseb. Tako so se lotili tudi iskanja že davno pogrešane Petre, za katero edino starši (ali bolje, mati) niso vrgli puške v koruzo. Petra je izginila kot majhna deklica pred desetimi leti in v resnici bi le čudež pripomogel k temu, da bi jo vendarle našli. Tega se zaveda tudi Jonathan in najbrž se rav zato zateče k starejši jasnovidki Gertrude, ki ga na nek čudaški, a vseeno pravilni način usmerja k rešitvi. Vmes pa se pričenja dogajanje, ki se zdi skoraj sanjsko, neprištevno, a ga Jordan v zgodbo vpleta tako nesumljivo naravno, da na nič v resnici niti ne pomislimo. Jonathan je namreč nekemu dekletu rešil življenje v reki, a ga je zvok njenega čela in Bachovih suit tako vabil, da sledi serija njegovih obiskov v njenem stanovanju. Privlačnost teh klicev kot tudi dekletove bivanjske ambivalence in nedorečenosti so bile premočne. Nekaj čisto preveč skrivnostnega je bilo na vsem tem, da bi se lahko uprl.
Vsemu temu sta v zaplet priskočili tudi Sarah, v kateri vedno bolj tli želja po odhodu in v kateri napetost tako zelo narašča, da je njena afera z Jonathanovim sodelavcem Frankom res le vrh ledene gore; in mala Jenny, ki ima na žalost staršev cel kup namišljenih prijateljic in ki, na vso neverjetnost situacije, prav tako sliši Bacha in je na te melodije tudi vedno bolj navezana. Kar ob vse živce spravlja, jasno, začudenega Jonathana in še toliko bolj nejevoljno Sarah. To, da med njima zelo močno škripa, dokazujejo tudi obiski pri psihiatru ali psihologu. Svetovalcu. Ni pomembno.
Zdaj sem moral biti ljubosumen na nekaj, kar je ženska, ki je bila mrtva, čutila do moškega, ki ga sploh nisem poznal. In Sarah v postelji poleg mene se je zganila in vprašala, še napol v spanju, kaj je tista sapa, ki piha, ali je kdo odprl okna, in poljubil sem jo na zadnji del glave in rekel, da jih je moral odpreti veter, in obrnil sem se in ni je bilo več, samo zavese so plahutale in zunaj je še vedno padal, usmiljeno, rahel dež.
In v to vse prej kot rožnato pokrajino nato Jonathanovo iskanje pride do cilja. Vsaj tistega, ki je jasno določen. Petro najdejo. V mrtvašnici. Zgodba bi se povsem zlahka lahko tudi zaključila. S pričakovanim izzidom. A za Jonathana zaključek še ne zgodi. V mrtvašnici namreč ne zagleda le mrtve Petre, temveč dekle, ki jo je rešil v reki, ki ga je klicala z Bachovimi suitami, ki jo je zasledoval na vajo orkestra in skozi iskanje zgodbe skrivnostnega čelista, ki je opazoval njeno stanovanje. Ki je pred kratkim postala tudi ena od hčerinih namišljenih prijateljic in ki ji pomaga k neverjetnemu napredku v glasbeni šoli. Ki ji je podarila črne bisere, točno tiste, ki jih je Jonathan kupil skrivnostnici, ki ga je klicala z Bachovimi suitami. Vsa realnost pripovedi, ki jo je Neil Jordan začrtal v melodramatični zgodbi propadajočega zakona v mestu, ki ne ponuja nikakršne rešitve, začne padati v magijo nerazložljivega, malodane absurdnega dotika poltergeistovega uroka, pred katerim mora sedaj že dodobra utopljeni detektiv pobegniti. Ali mu bo, ali mu ne bo uspelo, je več kot vredno prebrati.
Utopljeni detektiv je bil izdan v zbirki Bralec, ki je polna drobnih bralskih biserov. Bralna izkušnja te zgodbe ni nič preveč preprosta. V njej Jordan premišljeno in počasi odmerja vse elemente, ki zapletajo odnose med Jonathanom in Sarah. Knjigo preveva melanholija, ki jo z nalogo, ki se je loti, drzno sam vleče v neko absurdno brezizhodnost. Obenem pa kot glavni junak nanjo adekvatno ne odreagira, saj se kaže kot protagonist, ki je navkljub nekaterim dejanjem moralno zelo zanimiv. Ne skrbi ga toliko za hčer, ki ne odrašča v zdravem okolju in ne skrbi ga toliko za ženo, ki trpi vedno bolj, predvsem zaradi njega. Deluje kot junak, ki se je po naključju znašel v primežu fantazijske uganke, ki ga po Aličino povleče v zajčjo luknjo. Tako se vedno bolj proti koncu obenem razrešuje problem njegove družine, obenem pa ga magija Petrinega nedoločenega in neznanega duha vleče v paranojo, iz katere se malodane ne vidi več. Tu kot deus ex machina pridejo mestni izgredi, ki vzdržema naraščajo do točke, v kateri ne bo varen nihče več. In tu Jonathan reagira povsem pravilno. In za nazaj pokaže, kaj je pomembno.
Včasih ni zaključka, Jonathan.
In ob tem je tudi Sarah, navkljub očitnemu spodrsljaju, ohranila podobo ženske, ki vsekakor vodi družino in skrbi za hčer tudi takrat, ko oče nanjo malce pozabi. Tiho vpije krike, ki iščejo pozornost in skuša razumeti tudi takrat, ko stvari pošteno uidejo z vajeti. Prava interpretativna neznanka je zagotovo mala Jenny. Hči, ki je očitno v kraju, ki sta ji ga določili karieri njenih staršev; v kraju, kjer nima pravih prijateljev, s starši, ki ji odrekata še tiste, ki si jih najde sama. Kontekst, ki ga ustvarja s svojim obnašanjem vsaj spočetka v družinsko dramo vnaša močan socialni element, ki bi zlahka bralca peljal na pot moralne obsodbe staršev, ki se namesto z njo ukvarjata sama s sabo. A le spočetka. Jenny ima s prihodom Petre in njene glasbe vlogo, ki jo skozi branje lahko razumemo na vsaj dva načina: kot prehod, preko katerega Petra navezuje stik z Jonathanom ali pa preprosto kot kljuvajočo metaforo za njegovo slabo vest. Najbrž bo kdo našel tudi motiv Odiseja in siren.
Neil Jordan napisal tudi knjigo o ljubosumju, ki ga je večkrat omenil. Utopljeni detektiv je zato knjiga, ki pelje od razkola v družini k njenemu skorajšnjemu sešitju. Knjiga, ki je skozi nedoločeno prostorje alegorija sodobnega družinskega okolja, v katerem so afere in nerazumljivi klici takšnih in drugačnih Bachovih suit vsakdanje bitke, ki jih starši nemočno rešujejo, da bi držali družino skupaj, obenem pa spregledajo tudi svoje otroke. Neil Jordan je sestavil žanrsko fuzijo, ki se odlično upira predalčkanju, od bralca terja mnogo pozornosti skozi temačne sestavke melanholije, ki se sprehajajo po robu neprijetne paranoje, v vsem tem pa iz realistične pripovedi o družinski melodrami prehaja v fantastično in alegorično pripoved o tem, kaj smemo pričakovati od partnerja in česa pri tem nikakor ne smemo spregledati.
Utopljeni detektiv se bere na različne načine. Postavil bi ga med tiste, ki odlično pripovedujejo zgodbo o družini. Pravljično skrivnostno zgodbo o sodobnemu partnerstvu in družini.
✭✭✭✭✩
Obišči tudi:
Recenzijski izvod je priskrbela založba Modrijan. Konteksti se zahvaljujejo.
Komentarji
Objavite komentar