V zadnji izdaji Modernih klasikov je k nam prišel prevod Eka Kurniawana, romana Lepota je pogubna. Knjiga je širokopotezno zastavljeno in večino svojih ciljev, po mojem mnenju uspešno tudi zadane. Gre za epsko zgodovinsko dramo, ki izpostavlja nekaj generacij družine, na čelu s prostitutko, potomko Nizozemskih naseljencev in turbulentno usodo njenih štirih hčera, bralca pa skozi ta življenja popelje v brutalno, surovo in neprizanesljivo pot desetletij 20. stoletja, ki so bila za Vzhodno Indijo tako zelo pomembna. Široka paleta junakov, učna ura zgodovine in preizkušnje vrednot. Dobro branje.
Prikaže nam torej generacijsko pripoved v zgodovini Indonezije. Prične pred drugo svetovno vojno in konča mnogo kasneje. Vmes pa so zgodbe. Že na začetku vas pričaka antologijski stavek, o katerem boste upravičeno lahko brali, da gre za enega najboljših začetkov romana sploh.
Ta nas pelje v okvir romana, kjer kmalu spoznamo Devi Aju. Od mrtvih vstalo prostitutko, ki je po 21 letih v grobu vstala in odšla domov. Tam jo čaka najmlajša hči, ki ji je ime Lepotica, čeprav je vsej prej kot to. Ta je ostala doma, skupaj z gluhonemo služabnico. In tako se pripoved lahko prične. Odpelje nas daleč nazaj v preteklost. V čas, ko se je družba v Indoneziji delila na Nizozemce in domačine, kjer so bili slednji v vidno inferiornem položaju. Tudi Devi Aju je potomka Nizozemcev, a svojih bioloških staršev ni poznala niti pogrešala, odraščala je pri drugih. In nato pride vojna. Pridejo Japonci. Ženske so prisiljene v prostitucijo, med njimi tudi prelepa Devi Aju. Prav v tej izkušnji nam pripovedovalce razkrije eno od rdečih niti romana, ki skuša iti v smer, kako so ženske s svojo lepoto lahko obvladovale tudi najmočnejše. Devi Aju je v tem bordelu postala dvoje. Noseča in prostitutka. Rodila je hčer japonskega oficirja, ki je bila prav tako fatalno lepa kot njena mati. Doma, v Halimundi so razmere precej kritične. Po eni strani imamo mestne oblasti, ki z vojsko držijo prebivalce v nemirete, a tragično življenjsko usodo. In Devi Aju postane najbolj iskana prostitutka v Halamandi, tista, s katero želi spati prav vsak. Fatalna ženska, lik prostitutke, ki je ohranila digniteto. Ženska, po kateri hrepenijo čisto vsi. Po Alamandi, prvi hčeri, dekletu s poševnimi očmi pride druga, Adinda. Tudi ona slovi po lepoti. In tako tudi tretja hči, Maja Devi. Roman se na začetku suka okoli življenja prostitutke Devi Aju in njenih treh hčera, ki imajo različne očete. Tujce in domačine.
Roman opisuje tudi Šodanča, vodjo mestnega vojaškega odreda. Opisuje tudi Maman Gendenga, najstrašnejšega zlikovca, ki je prišel v mesto in v gangsterski maniri kraljuje na avtobusni postaji. Opisuje pri ženskah želenega Klivona, ki zavzema položaj, ki v Indonezijski zgodovini prav tako ne sme manjkati. Klivon je komunist. In vsi ti imajo svoje zgodbe in vse zgodbe se večkrat nevarno prepletejo. Vsi trije moški imajo skupno točko, ki je v resnici Devi Aju, njene hčere. Šodančo se poroči z najstarejšo, ki je svoje srce sicer že davno tega poklonila Klivonu, a ta odide začasno v tujino. V znak zvestobe si Alamanda ob poroki nadene železni deviški pas, s katerim bo Šodanču skušala preprečiti odnose z njo. A roman ne opisuje razmer, ki bi bile ženskam naklonjene. Moški so si svoje, ali bolje tisto, kar so menili, da jim pripada, tako ali drugače tudi vzeli. Klivon se po razočaranju po vrnitvi v Halimundo sicer na račun želje po revoluciji s komunizmom neha ukvarjati z najstarejšo, a se tako ali drugače usodno zaplete z Adindo. Gendeng, pa, pravilno ste ugotovili, svoje ljubezensko razmerje sklene z najmlajšo in se z njo poroči že, ko je Maja Devi še otrok. Knjiga nato gibko plete zgodbo treh sestra in njihovih pomembnih mož. Vseh treh posebno močnih moških likov. Usoda spleta čudne korake in tudi končni izpleni so zanimivi za vse vpletene. Ob tem pa je zgodba Devi Aju, matere, najlepše prostitutke v Halamandi, vedno manj slišna, saj hčerke z materjo niso ohranjale stikov. Tudi avtor nanjo kar nekako pozabi. Lepota je pogubna se konča nekaj deset strani kasneje, ko so najstniki hčeri Alamande in Maje Devi ter Adindin sin, vrstniki, potomci Devi Aju. Ti šele poskrbijo za pravi zaključek epopeje, ki je dokončno zapečatila tisto, kar je v začrtala v naslovu.
V knjigi, ki je izvrstno branje, sem tako užival v dveh linijah branja, ki se čudovito prepletata. Tako da v resnici niti ne vem, kam so tako hitro izginile vse tiste strani, ki so uspele obdelati kar nekaj desetletij Indonezijske zgodovine. Burna zgodovina, o kateri vsaj na literarnem nivoju nisem uspel brati še popolnoma ničesar, je prišla povsem dobrodošlo. V knjigi najdemo popis dogajanja v sicer izmišljenem pristaniškem mestu, kjer se sreča pripoved naroda, ki je iz kolonizirane dežele šele dobil lastno državo, doživel pretrese vojne in tudi kasneje grdo obračunaval s komunisti. V to zgodovinsko razsežnost, ki roman v prvi vrsti postavlja kot pripoved časa, odraščanja nekega naroda, se potem razrašča tudi osebna zgodba družine Devi Aju. Ob tej se zdi, da je zgodovinsko ozadje le kulisa, ki služi za prikaz, kako so oblast, ideologija, razmerja moči in telo vplivali na življenje posameznika. V tem je kar nekaj sorodnosti z kitajskim Živeti. Devi Aju se prikaže kot tista, ki bo iz vsega obstala kot zmagovalka. Prikaže se kot samozavestna mlada ženska, ki se zaveda svoje fatalnosti in tega, kaj z njo lahko naredi. Njene hčere so v tem nekoliko manj uspešne, njene vnukinje pa sploh ne. V tej liniji branja avtor inteligentno vzpostavlja generacijski roman na treh nivojih spopada z družbo in vlogo ženske v njej. Družbene razmere se v bistvu ne spreminjajo, takšen vtis ima bralec. Vedno znova je enako. Enako težko, zoprno, na čase nagnusno, strašno, brezčutno, šovinistično. V knjigi boste brali o seksu, ki je le redko sporazumne narave, vedno pogosteje pa argument moči. Z moške in ženske strani. Seks, ki je reševal zdravo pamet; reševal življenja; obsedal može in žene, ne glede na raso, status, politično prepričanje in vojaško taktiko. Vezni člen vseh teh malih življenj v opoziciji z neusmiljeno zgodovino, ki se v ozadju odvija in se vmešava v vse, kar naredijo, pa so nemara prav duhovi, ki jih avtor vplete vmes. Lepota je pogubna se začne z duhovi in konča z duhovi. Tudi vmes so, mogoče jih je celo vedno več. Kot stalni sopotniki življenja, opomniki preteklih grehov, folklore vsakdana in zgodb, ki ostajajo nezaključene tudi naprej.
V Lepota je pogubna se tako zdi skoraj pogubno govoriti o lepoti. O romanu bi se dalo govoriti veliko, a res je, da ne ponuja kakšne katarze. Z glavnimi junaki, kakor koli se nanje navežemo in se z njimi celo poistovetimo, ni pretiranega veselja. Je pa lepota. V funkciji simbola smrti. Takole na koncu se mi zdi, da je avtor želel izpeljati formulo, da je lepota tisto, kar se na prvi pogled zdi naravno orožje v boju za obstanek, a na dolgi rok skozi zlorabo pelje v nasprotni tabor, v pogubo. Ali mu je to uspelo, boste presodili sami. Pripoved o življenju Devi Aju lepoto deklet njene družine vzdigne v strukturo družbenih razmerij in tam učinkuje neverjetno. Lepoto počasi razgrajuje od orožja do prekletstva. To je roman o telesu. In duhovih. In o lepoti, ki je vedno manj lepa. Izvrstno branje.
✭✭✭✭✩
Obišči tudi:
Goodreads
Avtorjeva spletna stran
NY Times
Rochester
Complete review
Newyorker
vir slike: emka.si
Prikaže nam torej generacijsko pripoved v zgodovini Indonezije. Prične pred drugo svetovno vojno in konča mnogo kasneje. Vmes pa so zgodbe. Že na začetku vas pričaka antologijski stavek, o katerem boste upravičeno lahko brali, da gre za enega najboljših začetkov romana sploh.
Ta nas pelje v okvir romana, kjer kmalu spoznamo Devi Aju. Od mrtvih vstalo prostitutko, ki je po 21 letih v grobu vstala in odšla domov. Tam jo čaka najmlajša hči, ki ji je ime Lepotica, čeprav je vsej prej kot to. Ta je ostala doma, skupaj z gluhonemo služabnico. In tako se pripoved lahko prične. Odpelje nas daleč nazaj v preteklost. V čas, ko se je družba v Indoneziji delila na Nizozemce in domačine, kjer so bili slednji v vidno inferiornem položaju. Tudi Devi Aju je potomka Nizozemcev, a svojih bioloških staršev ni poznala niti pogrešala, odraščala je pri drugih. In nato pride vojna. Pridejo Japonci. Ženske so prisiljene v prostitucijo, med njimi tudi prelepa Devi Aju. Prav v tej izkušnji nam pripovedovalce razkrije eno od rdečih niti romana, ki skuša iti v smer, kako so ženske s svojo lepoto lahko obvladovale tudi najmočnejše. Devi Aju je v tem bordelu postala dvoje. Noseča in prostitutka. Rodila je hčer japonskega oficirja, ki je bila prav tako fatalno lepa kot njena mati. Doma, v Halimundi so razmere precej kritične. Po eni strani imamo mestne oblasti, ki z vojsko držijo prebivalce v nemirete, a tragično življenjsko usodo. In Devi Aju postane najbolj iskana prostitutka v Halamandi, tista, s katero želi spati prav vsak. Fatalna ženska, lik prostitutke, ki je ohranila digniteto. Ženska, po kateri hrepenijo čisto vsi. Po Alamandi, prvi hčeri, dekletu s poševnimi očmi pride druga, Adinda. Tudi ona slovi po lepoti. In tako tudi tretja hči, Maja Devi. Roman se na začetku suka okoli življenja prostitutke Devi Aju in njenih treh hčera, ki imajo različne očete. Tujce in domačine.
Neko sobotno popoldne meseca marca je Devi Aju vstala iz groba, potem ko je bila enaindvajset let mrtva. Pastirček, ki se je zbudil iz dremeža pod plumerijo, se je polulal v hlače in zavreščal, štiri ovce so zbezljale med kamne in lesena znamenja na grobovih, kakor da bi tiger skočil mednje.
"Ali ne veš, kaj so med vojno moški delali ženskam?"
"Vem samo tisto, kar si mi povedala," je odgovorila Alamanda. "Zdaj boš pa videla, kaj lahko ženske v miru počnejo z moškimi."
V knjigi, ki je izvrstno branje, sem tako užival v dveh linijah branja, ki se čudovito prepletata. Tako da v resnici niti ne vem, kam so tako hitro izginile vse tiste strani, ki so uspele obdelati kar nekaj desetletij Indonezijske zgodovine. Burna zgodovina, o kateri vsaj na literarnem nivoju nisem uspel brati še popolnoma ničesar, je prišla povsem dobrodošlo. V knjigi najdemo popis dogajanja v sicer izmišljenem pristaniškem mestu, kjer se sreča pripoved naroda, ki je iz kolonizirane dežele šele dobil lastno državo, doživel pretrese vojne in tudi kasneje grdo obračunaval s komunisti. V to zgodovinsko razsežnost, ki roman v prvi vrsti postavlja kot pripoved časa, odraščanja nekega naroda, se potem razrašča tudi osebna zgodba družine Devi Aju. Ob tej se zdi, da je zgodovinsko ozadje le kulisa, ki služi za prikaz, kako so oblast, ideologija, razmerja moči in telo vplivali na življenje posameznika. V tem je kar nekaj sorodnosti z kitajskim Živeti. Devi Aju se prikaže kot tista, ki bo iz vsega obstala kot zmagovalka. Prikaže se kot samozavestna mlada ženska, ki se zaveda svoje fatalnosti in tega, kaj z njo lahko naredi. Njene hčere so v tem nekoliko manj uspešne, njene vnukinje pa sploh ne. V tej liniji branja avtor inteligentno vzpostavlja generacijski roman na treh nivojih spopada z družbo in vlogo ženske v njej. Družbene razmere se v bistvu ne spreminjajo, takšen vtis ima bralec. Vedno znova je enako. Enako težko, zoprno, na čase nagnusno, strašno, brezčutno, šovinistično. V knjigi boste brali o seksu, ki je le redko sporazumne narave, vedno pogosteje pa argument moči. Z moške in ženske strani. Seks, ki je reševal zdravo pamet; reševal življenja; obsedal može in žene, ne glede na raso, status, politično prepričanje in vojaško taktiko. Vezni člen vseh teh malih življenj v opoziciji z neusmiljeno zgodovino, ki se v ozadju odvija in se vmešava v vse, kar naredijo, pa so nemara prav duhovi, ki jih avtor vplete vmes. Lepota je pogubna se začne z duhovi in konča z duhovi. Tudi vmes so, mogoče jih je celo vedno več. Kot stalni sopotniki življenja, opomniki preteklih grehov, folklore vsakdana in zgodb, ki ostajajo nezaključene tudi naprej.
"Ljubiš grdo žensko?"
"Ja"
"Zakaj?"
.
.
.
Ker je lepota pogubna.
V Lepota je pogubna se tako zdi skoraj pogubno govoriti o lepoti. O romanu bi se dalo govoriti veliko, a res je, da ne ponuja kakšne katarze. Z glavnimi junaki, kakor koli se nanje navežemo in se z njimi celo poistovetimo, ni pretiranega veselja. Je pa lepota. V funkciji simbola smrti. Takole na koncu se mi zdi, da je avtor želel izpeljati formulo, da je lepota tisto, kar se na prvi pogled zdi naravno orožje v boju za obstanek, a na dolgi rok skozi zlorabo pelje v nasprotni tabor, v pogubo. Ali mu je to uspelo, boste presodili sami. Pripoved o življenju Devi Aju lepoto deklet njene družine vzdigne v strukturo družbenih razmerij in tam učinkuje neverjetno. Lepoto počasi razgrajuje od orožja do prekletstva. To je roman o telesu. In duhovih. In o lepoti, ki je vedno manj lepa. Izvrstno branje.
✭✭✭✭✩
Obišči tudi:
Avtorjeva spletna stran
NY Times
Rochester
Complete review
Newyorker
Komentarji
Objavite komentar