Preskoči na glavno vsebino

Bog pomagaj otroku: edino tisto, kar šteje

vir slike: emka.si
 Skozi temačno negotovost in vračanju k svoji preteklosti je potrebno iskati rešitve, ki žgejo znotraj. Če se jih sploh lahko premakne, ko ni dovolj vse tisto, kar poskušaš doslej. Potem je potrebno iti dlje, izven okvirov tega, kar poznaš. Bog pomagaj otroku je pripoved o prav takšnem potovanju daleč stran k sebi. Od krivde, cenzure, zanikanja, laži k upanju in otroku.

Bog pomagaj otroku je kratek roman, ki ga je napisala Toni Morrison, Nobelova nagrajenka za literaturo. V njem se potopimo v dinamično pripoved o Luli Ann Bridewell, ženski, ki je od majhnih nog zaznamovana s svojo temno poltjo. Ta je pravzaprav bolj pomembna v mladosti, otroštvu, saj je zaradi nje v zapostavljenem položaju pri svoji materi. Ta je vztrajala, da jo Bride kliče Sweetness, ne pa mama. In zato je odločilen trenutek Bridine mladosti tisti, v katerem naredi neumnost, ki je povzročila precej škode.Krivo pričanje proti ženski, ki naj bi zlorabila otroke, je nastalo v želji, da bi opozorila nase. Iskala je pozornost, ki ji je manjkala. In zato bralca pelje tudi na pot iskanja pomiritve pri njej. Ravnokar izpuščeni iz zapora, kjer je odsedela svojo kazen in na vratih njenega doma. Na obeh koncih se je pojavila tudi Bride, seveda povsem neuspešno. Toni Morrison je knjigo napisala kot zbir različnih pogledov na dogajanje, zato lahko vse skupaj beremo iz različnih zornih kotov vpletenih. Teh sicer ni veliko, a med njimi je tudi ta ženska, po krivem obsojena ne le na ječo temveč tudi na življenje, v katerem nikdar več ne bo mogla dostojno živeti.
Nekateri madeži žal ostanejo za vedno. In tega se Lula najbrž zaveda še bolj.

Bojim se. Dogaja se mi nekaj hudega. Počutim se, kot da bi izginjala. Ne morem vam razložiti, vem pa, kdaj se je začelo. Začelo se je, ko je rekel: "Ti nisi ženska, kakršno hočem."

Kasneje je upodobljena povsem drugače. Kot uspešna poslovna ženska, ki skrbi za linijo kozmetičnih produktov, je Bride prelepa ženska, ki s svojo brezhibno pojavo navdušuje povsod, kamor pride. Živi s partnerjem Bookerjem in ima dobro prijateljico, ki skrbi zanjo tako v privatnem kot tudi poslovnem življenju. V vse to smo v romanu vpeljani zelo hitro, saj je zgoraj omenjenem incidentu, s katerim je Bride želela pomiriti duhove slabe vesti, ta pristala na urgenci s precej razbitim obrazom in mnogo vprašanji, na katera ni želela odgovarjati. Več kot očitno je prišel čas, ki bo terjal svoj davek na dejanje, ki ga je storila in na otroštvo, ki ni minilo tako, kot bi moralo.

Odide tudi Booker in zgodba se prevesi v drugo polovico. Na presenečenje vseh, priznam, tudi mene, se Lula odloči, da odide za njim. V mesto Whiskey. Naselje pravzaprav. Tja, od koder je Booker prišel. In pot v iskanje Bookerja ter odgovorov na nekatera pomembna vprašanja o njunem življenju se prične. A ta pot ni drugega, kot pot v Lulino otroštvo. Lulina pot k sebi in k tistemu svetu, ki ga ni imela. Na poti namreč doživi prometno nesrečo, v kateri se poškoduje sama, poleg tega pa precej uniči tudi avto. Nekako pa se vendarle zdi, da se je roman prevesil v trenutku, ko je iz urbanega mestnega okolja prišla v vaški okoliš. Ljudje so drugačni, bolj prijazni in bolj enostavni. Lulo oskrbi družina, preprosta in dobra. To, da je ostala v nekem kraju, kjer nikogar ne pozna in se zdi kot sofisticirano mestno poslovno dekle popolnoma neprimerno za nesrečo v takšnih okoliščinah, se v resnici sploh ne zdi katastrofalno. Družina jo vzame k sebi in uredi popravilo avtomobila, popravilo tudi Lule. V času bivanja in okrevanja spozna tudi deklico Rain, ki je prav tako pri tej družini in ki se ji prav tako v življenju ni godilo dosti bolje od tega, kakor je Lula preživljala otroštvo. V tem delu romana je Toni Morrison še posebej močna, saj združuje melahnolične elemente ponovnega prisvajanja otroštva, nebogljenost glavnega lika zaradi situacije, v katero je bila vržena, najdene močne sorodnosti z malo Rain in izjemno močno prispodobno vlogo, ki jo zadobe spremebne na Lulinem telesu. Ta kot odrasla ženska kmalu začne opažati, da se njeno telo spreminja. Lula ponovno postaja deklica. Prenehajo ji rasti dlake in prsi so praktično izginile. A to je bila sprememba, ki jo je opazila le ona sama. Kar je bilo v resnici edino pomembno. Ona je bila tista, ki je morala iti skozi vse to. Pa čeprav daleč od vsega, kar je poznala in ljudi, ki jim je zaupala.

Toni Morrison lecture at West Point Military Academy in March, 2013
West Point - The U.S. Military Academy, vir slike: commons.wikimedia.org
Bride od prijazne družine odide. Telo se postavi nazaj, avto zopet deluje. Zato odide na pot iskanja Bookerja. V njegovo mesto tudi prispe. Avtorica ne štedi s prostorom, ko je potrebno opisati karakterje, mojstrsko v zgodbo vplete tudi Bookerjevo preteklost in okoliščine, ki so privedle, da sta se glasbenik in poslovna ženska tudi srečala. Bride tako v Whiskey tudi prispe. In počasi, stran za stranjo odkriva Bookerja, ki je prej ni zanimal in o njem ni vedela ničesar. Po krajšem postanku je odločena, da ga poišče. Da poišče odgovore na vprašanja o tem, zakaj jo je zapustil. Ali v resnici, da poišče Bookerja, ki ga sploh ne pozna, a ga vseeno ljubi. Že dolgo je namreč tega, kar v pritljažniku avtomobila pelje njegovo popravljeno trobento. Kako se bo vse skupaj končalo, pa je obvezno prebrati v knjigi. Bookerjeva zgodba je na nek način namreč ravno tako polna trpkih travmatskih izkušenj. Tudi on je imel brata. Adama. Ki je končal pod rokami zelo grdega človeka. Podobno grdega, kot je Lula trdila za tisto učiteljico in jo s svojim pričevanjem za deset let pahnila v ječo. Zato Lulo in Bookerja povezuje nekaj še mnogo globljega, kot se je zdelo do sedaj. In zato Lula opravlja ta Camino. Končno soočenje med njima, med preteklostmi in čustvi, tega torej po vsem tem ne gre zamuditi.

Ta butasta lepa kuzla. Nič o tem, kam gre ali koliko časa je ne bo. 

Toni Morrison je napisala izjemno zanimivo delo. Zelo razgiban roman, ki dogajanje seli v časovnem in prostorskem oziru, v vseh pa se premika izjemno suvereno. Od preteklosti, kjer se zgražamo nad materjo in očetom, kako označujeta dekle zaradi njene barve kože, in s tem ne vedoč odpirata rane, ki ne bodo nikdar pravzaprav zaceljene. Rasizem, ki se v svojih mnogih modusih še nikdar ni izkazal za upravičenega in dobronamernega. Tu ne gre za ščitenje otroka. Tu gre za samocenzuro, sram in zanikanje. Ki rojeva novo samocenzuro, z željo, da pelje k obližem, s katerimi bi pokrili rane, a napravijo le nove, nepopravljive. Tem pa preostane le še upanje, ki ga avtorica postavi na rob, na skrajni konec svojega romana. Tja, kjer bi od vsega začetka upanje moralo že biti. V prihodnost. Vmes pa se dogaja marsikaj, predvsem izjemno natančna predstavitev likov dramatis personae z Lulo in Bookerjem na čelu. V takšnih romanih vse deluje zelo neumetno, življenjsko in krhko.

Poslušaj me. Kmalu boš spoznala, kaj je treba, kakšen je svet, kako deluje in kako se spremeni, ko si enkrat starš.
Srečno in Bog pomagaj otroku.

Kar spočetka deluje kot pisanje, ki se bere lahkotno in hitro, se hitro predstavi kot slow food branje, ki skozi melodramatično izpoved o travmatskem otroštvu združuje z nadomeščanjem bremena velike krivde, samozanikanja in praznih podob uspešnega življenja. Toni v trenutku, ko je to zelo primerno, pripelje tudi magijo, a jo pusti v začetnih povojih in o njej nima namena na veliko razpravljati. A tam je in naredi svoje učinke. Ti dokončno Lulo napravijo za center romana, v katerem kraljuje abyssus abyssum invocat; romana, v katerem ženska odide na pot do vsega, kar ji je bilo vzeto. V želji, da ne prikliče nobenega prepada več.

Bog pomagaj otroku je roman o žrtvi in žrtvah. O skritih pasteh rasizma. In o otroštvu in otroku. O edino tistem še, kar šteje.


✭✭


Obišči tudi:

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Čudo: obrazi

Se mi večkrat zdi, da je v resnici bolj pomemben drugim kot meni. Ga bolj potrebujejo. Meni zadostuje spomin nanj, toliko, da svojo podobo, ali bolje, podobo o sebi zjutraj sestavim skupaj in lahko po svetu hodim z nekim občutkom minimalne celote. A tudi za druge nisem prepričan, da vsi vidijo isto reč. To je tisto, kar me zares čudi. Nekateri vidijo nekaj, v kar bi strmeli, drugi pa odmaknejo pogled v trenutku. Največkrat se mi zdi, da ga povezujejo s tem, kar imenuje to, kar sem. Bi torej to pomenilo, da vsi ne imenujejo iste reči? Mogoče. To poimenovanje najbrž izvira tudi iz nečesa, kar vedo le oni sami. In toliko bolj, mar ne vodi to do tega, da to kar sem, ni nekaj, kar bi stalo pri miru, marveč se giblje od vsakega do vsakega? Kje je sedaj občutek celote, je sploh kdaj bil? Zdi se kot fenomen, ki se vsakokrat pojavlja in hkrati tudi izginja. Vsi poizkusi, da ga ujel, pa se končajo v pogledu, ki je usmerjen vanj. Toliko o mojem obrazu. In za mano je branje, ki se prav tako ukva

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez

A search for perfection

Shelley's novel Frankenstein is one of the best examples of Romanticism. The very nature of a human and his/hers desire to reach his/her individual perfection leads to deadly utopia. The story of Frankenstein teaches that the radical search for perfection ultimately terminates the searcher. Victor is a protagonist of Romanticism par excellence, doing a lot of self-reflection, contemplating the nature and being very sensitive. When his dying mother addresses him her wish (“… my firmest hopes of future happiness were placed on the prospect of your union…”, p.41) and later his father (“… I have always looked forward to your marriage…”, p.161), this becomes ultimately deadly for Elisabeth. Victor marries her in spite of his knowledge of what will happen. Victor is attached to fulfilling his parent’s wish until the very end. And with this “attachment”, Victor goes to Ingolstadt, where he seems to find his own inner desire,”…animated by an almost supernatural enthusiasm” (p.50), to make