Preskoči na glavno vsebino

Zakaj Lunina vila in Sončni princ ne živita skupaj? in Mavec: dve knjigi in problem

O mladinski in otroški literaturi tule ni dovolj zapisov. Ker menim, da gre v bistvu za skoraj najpomembnejši del književnosti. Tu se dobivajo bitke za boljši svet in ustvarja svet bralne kulture, ki se zdi eden bolj pomembnih temeljev za izgradnjo generacij, ki bodo zapovedani razumski analitičnosti podati roko empatičnega dojetja različnih načinov bivanja in poti do sreče. In tudi zato, ker sam v resnici takšne literature berem - zahvaljujoč mladičem v hiši - največ. 

O tem, kdaj se neki otroški in mladinski literaturi lahko reče, da je odlična, se najbrž lahko prebere veliko strokovne literature. Po mojih izkušnjah je za pravi učinek potrebno marsikaj. Če gre za mlajše otroke, je izjemno pomembna kvalitetna likovna oprema, pri starejših je že bolj pomembno to, kako se lahko mladi povežejo z osrednjimi liki in življenjem, ki ga živijo. Bolj kot moralka, torej nek nauk o dobrem delovanju, ki je svojčas veljal za nepogrešljivega, se mi zdi pomembno, kako avtorji uspešno v delo odkrito ali prikrito podtaknejo družbeni problem. Torej temo, s katerim se običajno v svojem življenju srečajo nekoliko kasneje, a gre za situacije, ki jim nujno in pomembno oblikujejo osebnost v skladu s tistim, kar sem napisal nekoliko višje. Seveda to ne pomeni, da doma beremo zgolj takšne knjige, a problemska literatura v rokah in ušesih mladih in še mlajših bralcev se mi zdi, da lahko naredi spremembo. Takrat, ko je dobro narejena.


In med te zlahka prištejem tudi dve, ki sta se v zadnjem času znašli v mojih rokah. Gre za knjigi, ki mladim spregovorita o trpki in stresni izkušnji, ki je v bistvu popolnoma stvar odraslih. Torej sveta, ki ga mladi ne poznajo in ga ne morejo povezati s tem, kar so vajeni vsakodnevno srečevati. In zato se mi zdi po eni strani tako zelo pomembno, da se avtorji tega sploh lotijo kakor tudi, da zmorejo oditi v skrivnostni svet mladih bralcev in jim po svojih najboljših močeh to tudi predstavijo. In to navkljub vsemu, kar se dogaja v glavah staršev, ki otrokom takšne literature ne marajo preveč predstavljati in jih ob tem ne le oropajo priložnosti za pogovor, nova znanja in izkušnje temveč dostikrat tudi odličnih knjig.

vir slike: ocean-si.com

Zakaj Lunina vila in Sončni princ ne živita skupaj? je slikanica slovenske avtorice Polone Kisovec. Namenjena je zelo mladim bralcem, tistim, ki so v največji meri še poslušalci in bralci.
Gre za zgodbo o Lunini vili, ki ponoči s svojo svetlobo piše skrivnosti vsem, ki ponoči ne morejo spati. In o Sončnem princu, ki je skrbel za to, da je podnevi svetlo in bogato s sončno svetlobo. Tudi Princ želi spoznati Vilo, kar mu s pomočjo nedolžne pretveze tudi uspe. Vila mu ob odslej rednih srečanjih naklonjenost vedno bolj tudi vrača. In tako se v maniri čisto prave pravljice rodi velika ljubezen med tistim, kar se je zdelo nasprotno, a ta se, jasno, na takšna nasprotja vedno požvižga. Ob tem se življenje seveda spremeni, načrti in tisto, kar je najpomembnejše, se predrugači. In skupno življenje terja velike odločitve, ki pa za Vilo, ki se od Princa ni več ločila, niso bile pomembnejše od sreče, ki jo je občutila. In v njuni sreči se je rodila tudi mala zvezdica. Življenje pa je kljub vsemu pričelo postajati težko, in med Vilo in Princem je prišla žalost. In Vila je spoznala, da za svetlobo, ki jo je izgubila, potrebuje življenje brez Princa. A zvezdica je ostala tisto najpomembnejše, kar ju združuje, nemara prav zavoljo Sončnega princa in Lunine vile, ki sta pregnala žalost v sebi.

Nekega jutra, ko bi Lunina vila spet morala skupaj s Sončnim princem obsijati nebo, je njena srebrna svetloba popolnoma ugasnila. Lunina vila ni mogla več s Sončnim princem sijati skozi dan.

Slikanico boste težko spregledali, saj jo krasijo zelo navdušujoče ilustracije. Mark Jordan je poskrbel za podobe, ki na vsaki strani bogato čarajo fantazijski svet neba in zemlje, zvezd in žarkov, dneva in noči. Kot bi želel uprizoriti čudovit boj med hladnimi barvami, v sredi katerih kraljuje srebrna barva dekletovih las, obleke in sijaja ter vročimi podobami sonca, večerne zarje in svetlega življenja, ki ga prinašajo žarki sončne moči. A privlačno je tisto na sredi med njima, saj gledalca podob prepriča, da nasprotja lahko rojevajo lepoto, dasiravno so nepreklicno drugačna drug od drugega. Zato predvsem odlično deluje v tem, da privablja pozornost najmlajših in hkrati podpira vsebino zgodbe, ki od vsega začetka navkljub skupni lepoti namiguje na nepremostljivost nasprotij obeh polovic. Vsebina, navkljub odsotnosti nekega zlobnega lika, ki je večkrat njen pomembni element, deluje prav zato, ker problem najde in reši nekje povsem drugje. In tu je tisto, kar počne ta slikanica. Na izjemno dober način, s pravim občutkom in v jeziku, ki ga otroci v svojem svetu poznajo, jim predstavi zelo zelo zoprno reč, ločitev. Zoprnija, ki bi morala ostati stvar odraslih, prizadane pa najbolj otroke. Zakaj Lunina vila in Sončni princ ne živita skupaj? otrokom pomaga k odgovorom.

vir slike: zalozbamis.com

Druga knjiga ima krajši naslov. Mavec. In tudi za povsem drugačen žanr, narejen za drugo publiko in na drugačen način dosega bralce. Gre za lani izdan prevod knjige nizozemske pisateljice Anne Woltz, ki je prejela nagrado zlato pero kot najboljša nizozemska mladinska knjiga. Spremljamo pripoved o dogajanju enega dne, ki ga je dvanajst-in-še-malo-letnica s svojo sestro, očetom in materjo preživela v bolnici. Skozi njene oči beremo o očetu in sestri, ki sta s sanmi doživela nezgodo, zaradi katere je bilo potrebno obiskati zdravnike, tam počakati mamo in zaradi poškodb oskrbeti tudi očeta. A v tej bolnišnici se zgodi marsikaj, saj v svojem uporniškem duhu mlada Felicija oz. Fic, kot ima rajši, spozna bolnišnično osebje in njene obiskovalce precej bolje, kot je pričakovala. Ob raziskovanju sreča Adama, najstnika, ki ima v inkubatorju prezgodaj rojenega bratca; Primulo, ki je mlajša pacientka, ravnokar preživela operacijo na srcu, sestro Jasmino in njeno neuslišano ljubezen, dr. Metelka. Ob prijetnih, popolnoma nevsiljivih in vsakdanjih pogovorih, s katerim se avtorica približa najstniški populaciji se rojevajo nove ljubezni in navezanosti, ki so takrat seveda najpomembnejše na svetu. Pogovori torej, polni brihtnoglavosti in gibanja na meji med sporom in vzhičenostjo, v primežu nenehnih dvomov o sebi. V Ficinem primeru je vse skupaj še potencirano, saj je njeno razmišljanje povsem pod vplivom dejstva, da sta se njena mati in oče pred tednom dni ločila. Kaj se plete v glavi najstnice, ki se giblje od besa nad materjo do zagledanosti v Adama in kako skozi avanturistični pogum narediti nepozaben dan v bolnišnični oskrbi, ki v marsičem ne bo trajal le en dan, je avtorica povsem prizemljeno in privlačno naredila v zgodbi, ki bi jo z lahkoto bral še naprej. Brez težav jo lahko v roke porinete tako starim kot mlajšim.

Tako da zdaj razumem, zakaj so ljudje po vsem svetu vedno znova tako nori, da se poročajo. Vsi mislijo, da spadajo k srečnežem.

Mavec torej prav tako spregovori o ločitvi. A nekoliko bolj posredno in z drugačnimi sredstvi kot prej omenjena knjiga. Kar je logično, saj je namenjena nekaj let starejšim bralcem, ki jih ne pritegneš več tako zlahka. Fic je sicer povsem vzljubljivo dekle, a v sebi nosi jezo, ki jo mora tako ali drugače sprostiti, a jo na tej poti nepričakovano sreča čustvo povsem druge sorte, kar avtorica izvrstno uporabi za afektivno doživljanje grozljivega občutka razpada družine. Doživljanje, ki se uspe ogniti klišejem in pretiranemu patosu, ampak ves čas ohranja prizmo kljubovalnega dekleta, ki hoče dajati vtis najmočnejše in najbolj samozavestne, medtem ko v njenih mislih odmeva želja po tem, da se mama vrne nazaj. Izvrstna knjiga, ki na krilih enačaja med mladostjo in norostjo zariše bolečine dveh sester ob ločitvi njunih staršev in nemalokrat ozaljša osnovno idejo z globljimi odmevi.

Obe knjigi bom zapisal na seznam kot primer dobro narejene otroške oz. mladinske problemske literature. Takšne, ki lahko pomagajo k boljšemu razumevanju sveta. Trik obeh je v tem, da ne funkcionirata le kot branje na recept. Ne gre za knjigi, ki bi ju podtaknil le otrokom ali najstnikom, ki so doživeli oz. doživljajo ločitev svojih staršev. Podtaknil bi ju vsem, ker sta, vsaka na svoj način, izvrstno branje in povabilo v pogovor.


✭✭✭✭ (obe knjigi)


Obišči tudi:

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Figa: vsi modusi odhajanja

Če bi bil pesnik, kakšno pesem bi napisal o odhajanju? Bi ta imela lepo, zaokroženo obliko, ki bi namigovala na popolnost nekega naravnega dejanja, ali pa bi bila v Srečkovi maniri bolj svobodna, geometrično neskladna in vsebinsko težko ulovljiva, da pokaže nemoč ujetosti občutja v nekaj vrstic in predvsem spoštovanje do globokih neizrekljivosti govorice, ki nam vlada v duši? Ali bi pisal o tistih, ki so šli ali o tistih, ki so ostali? Bi bila to žalostna ali vesela pesem?  In tudi če bi rešil te dileme, bi še vedno bil daleč temu, da bi začel razmišljati o tem, kako bi začel in kako končal. Vse silnice tega sveta ne zmorejo odgovora na to, ali sem sploh zmožen napisati takšno pesem. Res ni enostavno pisati o tem, kaj odhajanje sploh je in koliko škode nam povzroča. Nam in naši okolici, vsem okoli nam. Kje se začne odhod, kje se prične ločitev in kje se konča človekova konsistenca. Ne, res ne gre za enostavne reči. Ravno zato se je z vso mero resnosti tega lotil tudi Goran Vojnović

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Tik pod nebom: beseda je bitcoin postala

vir slike: goga.si Po tem, ko sem z navdušenjem pospremil zbirko kratkih zgodb Agate Tomažič Česar ne moreš povedati frizerki , sem se najprej nekoliko potiho spraševal, kako izjemno dobro bi bilo, če bi piska našla čas tudi za nekoliko daljši koncept in svoje ideje ob izdelani besedosučni obrti vpletla tudi v kak roman. V tisto, kar bralcu omogoča, da tudi za nekaj dlje posvoji junake, oddiha z njimi nekaj trenutkov več in pusti tudi daljše pookuse. A v tem vpraševanju je bilo mnogo napak, izvšemši tudi moj latetentni egoizem, ko so tu želje po dobrem branju. A ne bi o mojih napakah; Česar ne moreš povedati frizerki je super zbirka zgodb in natanko ob zaključku branja me je Agata razveselila tudi z novico, da finišira novo knjigo, roman. Tik pod nebom je zrelo delo, ki odstira plast za plastjo sodobne družbe, ki jo avtorica preslika skozi zgodbo dveh generacij in prizmo različnih poti ustvarjanja kariere, ki sta navzlic tesnemu prebivanju druge ob drugi tako zelo zelo daleč. Je

Hiša Marije Pomočnice: hrepenenje in upanje

vir slike: booklikes.com Cankarjevo leto je. Stota obletnica smrti velikega literata, ki je trn v peti mnogim in nedosegljiv ideal mojstra besede drugim. Tole ne bo apologija ne prvih in ne drugih. Mogoče teh drugih bolj. O Hiši Marije Pomočnice je napisanih več kot dovolj besedil, vsi jo poznamo. Tole bodo konteksti, kot vsi ostali. Knjigo sem v roke vzel, ker sem v nekem danem trenutku želel ponovno prebrati nekaj Cankarjevega, ker tega že dolgo nisem storil. Tako sem po nekajdnevnem obiskovanju tega sicer kratkega besedila končal z branjem zadovoljen in ponovno navdušen nad dejstvom, kako lep, upodabljajoč in mogočen je slovenski jezik. Impresije, ki jih Cankarjeva beseda riše, ko ta bridko reže v domišljijo bralca, so resda sive, temačne, tudi boleče, a obenem tudi spoštljivo vežejo človeka - njegovo majhnost, ujetost v svet, kjer biva - s kritiko tega istega sveta, ki se konec koncev izkaže za še toliko bolj ujetega v ljudi. Hišo Marije Pomočnice sem bral kot spopad konfl