Morfej je eden tisočerih sinov boga spanca, najbolj spreten od vseh, ki ima moč posnemanja katerega koli človeka, njega podobe in glasu. Morfej oblikuje sanje, je bog sanj. Mnogo kasneje je po njem ime dobil morfij. Zdravilo, ki lajša hude bolečine. Še kasneje pa je poljski pisatelj Szczepan Twardoch napisal briljantni roman z natanko takšnim naslovom. Morfij. In v njem je junak, ki ima več opraviti z morfijem kot pa z Morfejem. Ali vendarle ne. Konstanty Willeman je rekreativni (v vsej neprimernosti te oznake) uporabnik morfija; po njem hlepi in ga potrebuje, medtem ko ni odposlanec, ki bi skozi sanje ljudem sporočal slabe in dobre novice. Ali pač? Morfij v knjigi ne nastopa tako pogosto, kot bi pričakoval, pa tudi Konstanty od njega ni odvisen, pač pa je zaradi svojih staršev, vzgoje in zgodovinske situacije zmožen pretvarjanja, prevzemanja različnih oblik, s katerimi na svoj način služi zgodovini in lastnemu učasovanju. Twardoch je napisal knjigo, ki vzbuja mnoga premišljevanja. To, kako se zgodovinskost nekega imena in tega, kar ime označuje, razvija od starih Grkov pa do sodobne reprezentacije razdvojenega junaka, ki bi se zlahka imenoval tudi morfinist, je bržkone bolj ali manj le odtis v mojem spominu. A vseeno, roman Morfij je čudovit komplement različnih silnic posameznika, ki se je znašel na napačnem koncu časa in prostora, pod tem pa skriva njegov vsakdanji boj za prostor umeščenosti v ta svet.
Zgodba romana prikazuje okoli štirinajst dni v življenju Konstantyja Wilemana, oficirja poljske vojske, ki živi z ženo Helo in sinom v Varšavi leta 1939.
Nekaj tednov po nacistični okupaciji Poljske. Konstanty ni prijeten človek, vsaj do drugih se ne kaže tako. Ni preveč prijazen, stvari počne precej impulzivno, sicer pa zaradi alkohola in drog uživa v težavah nedorečene samolastnosti, ki mu jo omogoča. Zaradi očeta briljantno govori nemško in se zaradi njega nasploh lahko počuti tudi kot Nemec. A je na Poljskem in vedno je bil. Za Poljsko se je tudi boril. Zgodba je postavljena v čas, ko so zunanji pozivi (ta in ona zahteva po registraciji) in notranja nuja (na kateri strani zgodovine bom) takšni, da se bo Konstanty moral odločiti, kaj v resnici sploh je. A ta odločitev pravzaprav presega formo označevalca, kajti izbira pripadnosti naciji mu bo vzdržema skozi celotno knjigo služila kot orodje za dosego drugih ciljev. Gre predvsem za Konstantyja, ki iz zapora rešuje svojo prvo ljubezen Igo, sedaj ženo prijatelja zdravnika (tudi ali predvsem vir morfija); razčiščuje odnose z materjo in njeno preteklostjo; redno obiskuje Salome, rusko ljubico, s katero ga druži ljubezen do morfija in seksa in se neprikrito vedno bolj, ko knjiga hodi h koncu, navdušuje nad gverilko Dzidzio, ki ga kot sopotnica spremlja na roadtripu do Budimpešte. Odločitev za to, na kateri strani zgodovine bo in kako se za svoje grehe odkupiti vsem naštetim ter najbolje poskrbeti zase (kar pri Konstantyju ne predstavlja nujno en in isti cilj), je tisto najpomembnejše gonilo zgodbe. In okoli tega jedra krožijo peripatije, ki jih Konstanty doživlja ob vstopu v odporniško gibanje v Varšavi, ki se v resnici šele rojeva. In tu ga prepričajo, da je bolj koristen, če je Nemec; zaradi tega se vsaj na simbolni ravni sooči z očetom, prevzame njegovo identiteto in opravlja nevarne naloge, med katerimi je tudi že omenjeno potovanje v Budimpešto. A pripoved je – kljub debeli knjigi – omejena na precej kratko obdobje. Ali mu bo uspelo najti samega sebe, pokrpati odnos s tastom, z vsemi ženskami svojega življenja in se posvetiti svojemu sinu? Ali bo prišel še do kakšne stekleničke morfija? Tole bo zagotovo branje, ki se bo vtisnilo v spomin.
Kako lahko beremo Morfij? Že po nekaj straneh vam bo jasno, da gre za nadvse nenavadno knjigo, v kateri se večino časa v resnici nahajamo v Konstantyjevi glavi. V glavah pa stvari ne potekajo zgolj linearno, ampak se asociacije nesramno vrivajo v tok misli dostikrat tudi tam, ko ne bi bilo potrebno. Če k temu pridamo dejstvo, da je Konstanty antijunak, katerega dejanj naša družbeno sprejemljiva zavest ne bo sprejemala z odprtimi rokami, potem je jasno, da je potrebno biti pripravljen na marsikaj. A vseeno Konstantyja vzljubimo, ali pa v njem najdemo nekaj, kar nam v osnovi ni tujega. Na elementarni ravni se zdi, kot da je Twardoch stavil vse na to, kako blizu nam bo Konstanty. Kot se mi zdi tudi, da mu je uspelo.
Morfij je najprej zgodovinski roman o razmerah v Varšavi na samem začetku druge svetovne vojne. Oris prostora, dogajanja, napetosti, odnosov med Židi, Nemci in Poljaki, nacionalne zavesti in predvsem zmedenosti, je odličen. Tu se roman že v samem ogrodju definira kot roman o nasprotjih. Glavni junak je v sredi teh zunanjih in notranjih sporov. Konstanty je spomenik človeški razdvojenosti, ki zaradi zgodovinskih okoliščin meji na norost. Zaradi tega ima bralec velikokrat občutek, kot da bere fantazijsko čtivo, čeprav je jasno, da ga ne. A navzlic vsemu, se zdi, da vseeno drži vajeti v svojih rokah in mej (večinoma) ne prekorači. Da bo jasno, mej njegove samolastnosti, zvestobe lastnim ciljem, kar ni nujno, da se pokriva z mejami nekega splošnega moralnega duha. Ampak ja, v prvi vrsti je to zgodovinski roman.
Morfij bo s svojo pripovedovalsko formo najbrž tudi marsikomu povzročil kak siv las, ker stališče pripovedovalca ni ves čas enako. Tako bo bralec prisiljen ves čas preklapljati med prvoosebnim pripovedovalcem Konstantyjem in tretjeosebnim pripovedovalcem, ki se v tekstu pogosto hipno zamenjata. To še prida olja na ogenj zgoraj omenjenemu občutku norosti, a le do neke mere. Sam to vidim kot načelno razliko med pripovedovalcem, ki je morfinist in morilec, skregan s samim s seboj, ki je vse prej kot zanesljiv in objektivnim pripovedovalcem, ki dodaja nekakšen občutek varnosti. Pripovedovalec se vzdigne nad posameznika in motri vse skupaj z nekim širšim pogledom. Pogled, ki ni usmerjen le na trenutek in posamezno situacijo; pogled, ki presega tudi Konstantyja samega, tako impromptu ponudi informacijo tudi o stvareh, ki se šele bodo zgodile. In s tem prizemljuje blišč in bedo enkratnosti izkušnje Konstantyjevega doživljanja. Ta vsaj navidezna objektivizacija zgodbe jo obenem naredi majhno in v luči zgodovinskih danosti mogoče celo sprejemljivo. Način Twardochovega pisanja v izmenjavi pripovedovalca sem tudi tule dojel kot nekaj, ker me je prijetno presenetilo.
Roman pa lahko beremo tudi s povsem tretjega gledišča. Nemalo bo takšnih, ki bodo z zanimanjem spremljali neko posebno linijo razvoja zgodbe. Če uspe odmisliti primat eksistencialističnih prvin (skrb, vrženost v svet, svoboda, iskanje identitete, smrt) in slikanje zgodovinske pokrajine začetka katastrofalne svetovne vojne, je v romanu izjemno dobro predstavljena tema odnosa moškega do žensk, ki oblikujejo njegovo vrženost v svet. Konstantyja kot osebnost določa vseh pet: žena, ljubica, prva ljubezen, sodelavka in mati. Spoštovanje in ljubezen do žene; mati, ki neprestano buri njegovo domišljijo; ljubica, do katere čuti strast, poželenje, nanjo ga veže tudi morfij; prvo dekle, ki je ne pozabiš nikoli in sopotnica na pomembni odpravi, ki v svoji skrivnostnosti in nedostopnosti počasi, a vedno bolj okupira njegove refleksije. Roman Morfij je torej lahko tudi psihologija Konstantyjeve navezanosti na ženske njegovega življenja.
Branje Morfija je torej nadvse polno in bogato. Szczepan Twardoch je uspel vtkati različna nasprotja, ki so na delu pri posameznikovih odločitvah v življenju. Brali boste nor preplet trenutkov, asociacij, časovnih preskokov, v katerih se bo Konstanty neprestano preko pogledov na okolico osmišljal svojo biti-v-svetu in iskanje svoje identitete v času, ko je zgodovina pričela pisati enega svojih najtemnejših poglavij. Vrhunsko!
vir slike: emka.si
Zgodba romana prikazuje okoli štirinajst dni v življenju Konstantyja Wilemana, oficirja poljske vojske, ki živi z ženo Helo in sinom v Varšavi leta 1939.
Nekaj tednov po nacistični okupaciji Poljske. Konstanty ni prijeten človek, vsaj do drugih se ne kaže tako. Ni preveč prijazen, stvari počne precej impulzivno, sicer pa zaradi alkohola in drog uživa v težavah nedorečene samolastnosti, ki mu jo omogoča. Zaradi očeta briljantno govori nemško in se zaradi njega nasploh lahko počuti tudi kot Nemec. A je na Poljskem in vedno je bil. Za Poljsko se je tudi boril. Zgodba je postavljena v čas, ko so zunanji pozivi (ta in ona zahteva po registraciji) in notranja nuja (na kateri strani zgodovine bom) takšni, da se bo Konstanty moral odločiti, kaj v resnici sploh je. A ta odločitev pravzaprav presega formo označevalca, kajti izbira pripadnosti naciji mu bo vzdržema skozi celotno knjigo služila kot orodje za dosego drugih ciljev. Gre predvsem za Konstantyja, ki iz zapora rešuje svojo prvo ljubezen Igo, sedaj ženo prijatelja zdravnika (tudi ali predvsem vir morfija); razčiščuje odnose z materjo in njeno preteklostjo; redno obiskuje Salome, rusko ljubico, s katero ga druži ljubezen do morfija in seksa in se neprikrito vedno bolj, ko knjiga hodi h koncu, navdušuje nad gverilko Dzidzio, ki ga kot sopotnica spremlja na roadtripu do Budimpešte. Odločitev za to, na kateri strani zgodovine bo in kako se za svoje grehe odkupiti vsem naštetim ter najbolje poskrbeti zase (kar pri Konstantyju ne predstavlja nujno en in isti cilj), je tisto najpomembnejše gonilo zgodbe. In okoli tega jedra krožijo peripatije, ki jih Konstanty doživlja ob vstopu v odporniško gibanje v Varšavi, ki se v resnici šele rojeva. In tu ga prepričajo, da je bolj koristen, če je Nemec; zaradi tega se vsaj na simbolni ravni sooči z očetom, prevzame njegovo identiteto in opravlja nevarne naloge, med katerimi je tudi že omenjeno potovanje v Budimpešto. A pripoved je – kljub debeli knjigi – omejena na precej kratko obdobje. Ali mu bo uspelo najti samega sebe, pokrpati odnos s tastom, z vsemi ženskami svojega življenja in se posvetiti svojemu sinu? Ali bo prišel še do kakšne stekleničke morfija? Tole bo zagotovo branje, ki se bo vtisnilo v spomin.
Danes sem se bal na drugačen način. Česa naj bi se bal takrat, da mi križ hrabrosti podelijo posmrtno? Usode ovdovele Hele in osirotelega sinka? Vsa blažena bosta hodila naokrog, mali bo rasel v toplini mrtvega očeta, ki je tako boljši, kot bi bil, tudi, če bi preživel?
Kako lahko beremo Morfij? Že po nekaj straneh vam bo jasno, da gre za nadvse nenavadno knjigo, v kateri se večino časa v resnici nahajamo v Konstantyjevi glavi. V glavah pa stvari ne potekajo zgolj linearno, ampak se asociacije nesramno vrivajo v tok misli dostikrat tudi tam, ko ne bi bilo potrebno. Če k temu pridamo dejstvo, da je Konstanty antijunak, katerega dejanj naša družbeno sprejemljiva zavest ne bo sprejemala z odprtimi rokami, potem je jasno, da je potrebno biti pripravljen na marsikaj. A vseeno Konstantyja vzljubimo, ali pa v njem najdemo nekaj, kar nam v osnovi ni tujega. Na elementarni ravni se zdi, kot da je Twardoch stavil vse na to, kako blizu nam bo Konstanty. Kot se mi zdi tudi, da mu je uspelo.
Morfij je najprej zgodovinski roman o razmerah v Varšavi na samem začetku druge svetovne vojne. Oris prostora, dogajanja, napetosti, odnosov med Židi, Nemci in Poljaki, nacionalne zavesti in predvsem zmedenosti, je odličen. Tu se roman že v samem ogrodju definira kot roman o nasprotjih. Glavni junak je v sredi teh zunanjih in notranjih sporov. Konstanty je spomenik človeški razdvojenosti, ki zaradi zgodovinskih okoliščin meji na norost. Zaradi tega ima bralec velikokrat občutek, kot da bere fantazijsko čtivo, čeprav je jasno, da ga ne. A navzlic vsemu, se zdi, da vseeno drži vajeti v svojih rokah in mej (večinoma) ne prekorači. Da bo jasno, mej njegove samolastnosti, zvestobe lastnim ciljem, kar ni nujno, da se pokriva z mejami nekega splošnega moralnega duha. Ampak ja, v prvi vrsti je to zgodovinski roman.
Meni je bilo za Budimpešto prav tako vseeno kot za vsa druga mesta, za Katovice ali Varšavo. Kako je sploh mogoče ljubiti mesta? Hiše, ulice, mostovi, kaj lahko človek tu ljubi?
Morfij bo s svojo pripovedovalsko formo najbrž tudi marsikomu povzročil kak siv las, ker stališče pripovedovalca ni ves čas enako. Tako bo bralec prisiljen ves čas preklapljati med prvoosebnim pripovedovalcem Konstantyjem in tretjeosebnim pripovedovalcem, ki se v tekstu pogosto hipno zamenjata. To še prida olja na ogenj zgoraj omenjenemu občutku norosti, a le do neke mere. Sam to vidim kot načelno razliko med pripovedovalcem, ki je morfinist in morilec, skregan s samim s seboj, ki je vse prej kot zanesljiv in objektivnim pripovedovalcem, ki dodaja nekakšen občutek varnosti. Pripovedovalec se vzdigne nad posameznika in motri vse skupaj z nekim širšim pogledom. Pogled, ki ni usmerjen le na trenutek in posamezno situacijo; pogled, ki presega tudi Konstantyja samega, tako impromptu ponudi informacijo tudi o stvareh, ki se šele bodo zgodile. In s tem prizemljuje blišč in bedo enkratnosti izkušnje Konstantyjevega doživljanja. Ta vsaj navidezna objektivizacija zgodbe jo obenem naredi majhno in v luči zgodovinskih danosti mogoče celo sprejemljivo. Način Twardochovega pisanja v izmenjavi pripovedovalca sem tudi tule dojel kot nekaj, ker me je prijetno presenetilo.
Se spomniš, kako si gledal ženske? Zdaj pa čutiš, nenadoma čutiš, da je to preveč, v tem tempu, na neprespan, prazen želodec, preveč je in nenadoma te preplavi, naglo vstaneš od mize, Dzidzia se smeje, ti pa že veš, da boš prepozen, zato se samo obrneš in bruhaš, bruhaš žareč slap vodke in kave, obrnjen stran od Dzidzie, bruhaš.
Roman pa lahko beremo tudi s povsem tretjega gledišča. Nemalo bo takšnih, ki bodo z zanimanjem spremljali neko posebno linijo razvoja zgodbe. Če uspe odmisliti primat eksistencialističnih prvin (skrb, vrženost v svet, svoboda, iskanje identitete, smrt) in slikanje zgodovinske pokrajine začetka katastrofalne svetovne vojne, je v romanu izjemno dobro predstavljena tema odnosa moškega do žensk, ki oblikujejo njegovo vrženost v svet. Konstantyja kot osebnost določa vseh pet: žena, ljubica, prva ljubezen, sodelavka in mati. Spoštovanje in ljubezen do žene; mati, ki neprestano buri njegovo domišljijo; ljubica, do katere čuti strast, poželenje, nanjo ga veže tudi morfij; prvo dekle, ki je ne pozabiš nikoli in sopotnica na pomembni odpravi, ki v svoji skrivnostnosti in nedostopnosti počasi, a vedno bolj okupira njegove refleksije. Roman Morfij je torej lahko tudi psihologija Konstantyjeve navezanosti na ženske njegovega življenja.
Branje Morfija je torej nadvse polno in bogato. Szczepan Twardoch je uspel vtkati različna nasprotja, ki so na delu pri posameznikovih odločitvah v življenju. Brali boste nor preplet trenutkov, asociacij, časovnih preskokov, v katerih se bo Konstanty neprestano preko pogledov na okolico osmišljal svojo biti-v-svetu in iskanje svoje identitete v času, ko je zgodovina pričela pisati enega svojih najtemnejših poglavij. Vrhunsko!
✭✭✭✭✭
Obišči tudi:
Komentarji
Objavite komentar