Preskoči na glavno vsebino

Pokrpajmo žive: imejte telo

Pokrpajmo žive pove veliko. Najprej o telesu. Nato o družini, o družbi, o stroki, o hitrosti, o življenju in o smrti. Pesem, ki jo lahko pojejo bitja, ki s sinoptičnim pogledom motrijo tisto, kar se običajno ne da opazovati na takšen način. Knjiga, za katero je treba zbrati neskončno empatije, da vsem vpletenim nameniš dovolj prostora, ko načeloma takšna situacija dovolj prostora ne bo dala nikdar. Presunljiva pripoved o tekmi s časom, polna nasprotij in iskanja priložnosti, da ostanemo živi.

Nagrajeni roman pisateljice Maylis de Kerangal, Pokrpajmo žive, vas ne bo pustil hladnih. Zgodba, ki je pravzaprav kratko delo, na manj kot 200 straneh, je polna čustev, trpkih spoznanj, pa tudi sreče, upanja in soočanja s nepredstavljivo zahtevnim poslanstvom mnogih zdravnikov, ki vsakodnevno opravljajo težko delo v transplantacijski medicini.

Zgodba se začne z življenjem. S polnim življenjem, ki ga najstnik Simon živi v želji, da bo izkoristil svoje dneve kar najbolj, kot je mogoče. Pri njem je seveda bolj kot s čimerkoli to povezano z desko, s katero nekega jutra s prijateljema odide na obalo in uživa v iskanju popolne lepote in
svobode valov. A na poti nazaj se prijateljem pripeti nesreča. Katastrofalna nesreča, usodna za Simona. Ta zdaj leži v bolnišnici in zdravnikom je jasno, da so posledice nesreče nepopravljive. A tu se glavna pripoved romana pravzaprav šele začenja. Roman je namreč z izrednim občutkom za mnoge vpletene napisana pripoved o tem, kako se soočiti s prošnjo po soglasju o darovanju organov. Kako podati takšno soglasje in se obenem soočati z žalovanjem, ki se je ravnokar začelo? Kako pogledati na položaj nekoliko iz sebe? Kako za trenutek pozabiti nase in pomisliti na druge? Natanko v tem položaju spoznamo Marianne in Seana. Očeta in mater Simona, ki sta postavljena pred ta vprašanja. Tako stran za stranjo, počasi, s silno spretno strukturiranimi stavki, prepletajoči trpke impresije propadajočega okolja in še bolj trpke ekspresije notranje črnine, pripelje do odločitve. Da, daroval bo. Imejte telo. Dajte mu zadnjo pesem, povejte mu, da ga imamo radi, potem pa imejte telo. Zgodba, ki od vsega začetka teče z izjemno hitrim ritmom, doživi tisto najnižje dno, a nato z enakim, nezmotljivim ritmom pelje naprej.

- v pisarni, na notranji strani vrat, ima z lepilnim trakom prilepljeno fotokopijo strani iz Platonova, drame, ki je ni nikoli videl ali bral, toda ob tem koščku dialoga med Vojnicevom in Trileckim, najdenem v časopisu, ki se je valjal v pralnici, mu je srce poskočilo kot srce fantka, ki odkrije zaklad, zmaja Charizarda v zavojčku skičic Pokemon, zlato vstopnico v tablici čokolade. Kaj naj naredimo, Nikolaj? Pokopljimo mrtve in pokrpajmo žive.

Sedaj tudi v nekoliko bolj svetlem tonu. Pelje nas na drug konec Francije. K ljudem, ki organe potrebujejo. K ljudem, ki bodo brez organov umrli. Pokaže nam zgodbo Claire, ženske, ki nujno potrebuje srce. Hitrost, s katero se v zgodbo vmeša ta zdravnik, ta posrednik, ta kirurg, drugi kirurg, anestezisti, je težko ponoviti. Hkrati pa ohraniti občutek, da gre za življenja in da imamo opravka z resnično občutljivimi temami, ki ne dovoljujejo napak. Nobene. Niti najmanjše. Vsaka napaka v natančno predpisanem postopku odvzema srca, transporta in vstavitvijo organa v prejemnika, je usodna. In tudi sledenje temu postopku do najmanjše podrobnosti, tudi to, da občutljivo delo opravlja par izjemno izkušenih rok, ne more zagotoviti zagotovega uspeha. Zato se bralcu, ki vse to dogajanje nemočno spremlja in ždi tam nekje v kotu operacijske dvorane, ko utrujeni kirurgi po presaditvi čakajo na prvi utrip, te sekunde zdijo neskončne. A tudi te minejo. Tudi knjiga se zaključi. Zgodba tudi, tekma s časom je dobljena. Mojstrski način, kako jo je avtorica povedala in kako pogumno se je lotila izjemno težke teme, pa poskrbi, da bo mnogo še mnogo časa odzvanjalo v spominu.

Pri vseh pozitivnih lastnostih, ki jih ima roman, jih velja nekaj posebej izpostaviti. Bralec bo v toku knjige opazil, da je avtorica uspela prav vsem glavnim osebam vdihniti dušo in razviti njihov karakter do te mere, da smo se vanje lahko vživeli. Tako tudi zdravniki niso neosebni mehaniki, ki popravljajo, razdirajo in sestavljajo nazaj, dasiravno jim – ugibam – natanko nek nivo tega neosebnega odnosa do telesa pomaga, da tako dobro opravljajo svoje delo. Avtorica prikaže, kdo so ti ljudje. S čim se ukvarjajo. Kaj počnejo, ko niso v službi. S čim se obremenjujejo. Da so ljudje, da imajo svoja življenja, da imajo dom in da so obremenjeni. Roman se uporabi vseh medicinskih izrazov, popisovanju postopkov, hierarhije in podobnemu strokovju v zgodbi seveda ni mogel, niti želel izogniti. To pomeni, da je en del romana strog in formalen, natančen, sistematičen in poln reda. In to podaja izjemno kontrast poetičnosti, s katero se avtorica skuša približati občutenju totalnega kaosa v glavah prizadetih svojcev in tudi pacientov. Kaos je na obeh teh straneh silovit, zato se mi zdi, da je neka naravna premisa romana tudi v tem, da so čustva posameznikov ob soočenju s tako zahtevnimi rečmi, povsem onkraj etike. Tu ni družbe. Tu si sam. Tu si sama. Pokrpajmo žive ima mnoge izjemne elemente, a po mojem mnenju je prav sprehajanje bralca skozi silovite prehode med redom, strogostjo do neulovljivega kaosa, ki je onkraj vrednotenja. Torej od nečesa, kar nam ponuja občutek določene varnosti do teme, v kateri so le nepričakovan čud, grozljive pošasti in samota. V bistvu gre za kolosalno delo, ki odpira oči v mnoge smeri.

Stopi h Claire in jo še zadnjič nagovori: srce bo tukaj čez pol ure, prekrasno je, kot nalašč za vas, dobro se bosta razumela. Claire se nasmehne: saj boste počakali, da prispe v dvorano, preden mi boste vzeli mojega? Harfang osupne: mislite resno?

Pokrpajmo žive je knjiga, ki je ne moremo označiti za družbeni roman. Za razliko od mnogih, ki v svoje zgodbe vključijo kritiko sistema ali opozarjajo na napake v tem, kar se dogaja. Gre pa za knjigo, ki je zelo osebna, raziskovalna in sinoptična v iskanju kolikor-je-sploh-možno pravega pogleda na transplantacijo. Bralcu ponudi premislek o smrti in telesu, o odločitvah in funkcijah glede telesa in smrti. Ponudi premislek o darovanju organov. Razvojno nit pelje od skrajno črnega občutenja nemoči k precej optimističnemu nadaljevanju in pri tem, izjemno pomembno, ne pade v romantiziranje ali moraliziranje. Navkljub temu, da po branju bralca pusti predvsem z idejo, da gre vendarle za telo, se v spominu na prebrane strani taisti bralec hitro spomni, da nikdar ne gre le za telo.

Podobno je o zaključku romana v intervjuju s prevajalko Jessico Moore povedala tudi pisateljica Maylis de Kerangal, ko je najprej priznala, da je roman dirka, v kateri od prvega stavka vidi njen cilj. V nadaljevanju pa dodaja, da gre pri zaključkih tudi za bolj intimni premik: Ne gre za napetost zaključnega sprinta, temveč za projekcijo knjige, ki je bila pravkar napisana in ta sedaj postane kot nekakšen kamen v moji roki, ki ga zgrabim, da ga vržem. Kar pomeni, ozrem se nazaj, ocenim, kaj sem dosegla, stisnem, kolikor gre, nato pa ga vržem svetu v obraz.

Pokrpajmo žive nikakor ni roman o zaključkih. Kamen, ki vam ga je Maylis vrgla v obraz, pa boste zagotovo občutili.


✭✭✭✭




Film Heal the Living, posnet po tej knjigi, bo na ogled na Liffe2018




Obišči tudi:
Sanje 
Bukla  
Guardian
Goodreads

vir slike: sanje.si; video: youtube.com

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Čudo: obrazi

Se mi večkrat zdi, da je v resnici bolj pomemben drugim kot meni. Ga bolj potrebujejo. Meni zadostuje spomin nanj, toliko, da svojo podobo, ali bolje, podobo o sebi zjutraj sestavim skupaj in lahko po svetu hodim z nekim občutkom minimalne celote. A tudi za druge nisem prepričan, da vsi vidijo isto reč. To je tisto, kar me zares čudi. Nekateri vidijo nekaj, v kar bi strmeli, drugi pa odmaknejo pogled v trenutku. Največkrat se mi zdi, da ga povezujejo s tem, kar imenuje to, kar sem. Bi torej to pomenilo, da vsi ne imenujejo iste reči? Mogoče. To poimenovanje najbrž izvira tudi iz nečesa, kar vedo le oni sami. In toliko bolj, mar ne vodi to do tega, da to kar sem, ni nekaj, kar bi stalo pri miru, marveč se giblje od vsakega do vsakega? Kje je sedaj občutek celote, je sploh kdaj bil? Zdi se kot fenomen, ki se vsakokrat pojavlja in hkrati tudi izginja. Vsi poizkusi, da ga ujel, pa se končajo v pogledu, ki je usmerjen vanj. Toliko o mojem obrazu. In za mano je branje, ki se prav tako ukva

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez

A search for perfection

Shelley's novel Frankenstein is one of the best examples of Romanticism. The very nature of a human and his/hers desire to reach his/her individual perfection leads to deadly utopia. The story of Frankenstein teaches that the radical search for perfection ultimately terminates the searcher. Victor is a protagonist of Romanticism par excellence, doing a lot of self-reflection, contemplating the nature and being very sensitive. When his dying mother addresses him her wish (“… my firmest hopes of future happiness were placed on the prospect of your union…”, p.41) and later his father (“… I have always looked forward to your marriage…”, p.161), this becomes ultimately deadly for Elisabeth. Victor marries her in spite of his knowledge of what will happen. Victor is attached to fulfilling his parent’s wish until the very end. And with this “attachment”, Victor goes to Ingolstadt, where he seems to find his own inner desire,”…animated by an almost supernatural enthusiasm” (p.50), to make