Pokrpajmo žive pove veliko. Najprej o telesu. Nato o družini, o družbi, o stroki, o hitrosti, o življenju in o smrti. Pesem, ki jo lahko pojejo bitja, ki s sinoptičnim pogledom motrijo tisto, kar se običajno ne da opazovati na takšen način. Knjiga, za katero je treba zbrati neskončno empatije, da vsem vpletenim nameniš dovolj prostora, ko načeloma takšna situacija dovolj prostora ne bo dala nikdar. Presunljiva pripoved o tekmi s časom, polna nasprotij in iskanja priložnosti, da ostanemo živi.Nagrajeni roman pisateljice Maylis de Kerangal, Pokrpajmo žive, vas ne bo pustil hladnih. Zgodba, ki je pravzaprav kratko delo, na manj kot 200 straneh, je polna čustev, trpkih spoznanj, pa tudi sreče, upanja in soočanja s nepredstavljivo zahtevnim poslanstvom mnogih zdravnikov, ki vsakodnevno opravljajo težko delo v transplantacijski medicini.
Zgodba se začne z življenjem. S polnim življenjem, ki ga najstnik Simon živi v želji, da bo izkoristil svoje dneve kar najbolj, kot je mogoče. Pri njem je seveda bolj kot s čimerkoli to povezano z desko, s katero nekega jutra s prijateljema odide na obalo in uživa v iskanju popolne lepote in
svobode valov. A na poti nazaj se prijateljem pripeti nesreča. Katastrofalna nesreča, usodna za Simona. Ta zdaj leži v bolnišnici in zdravnikom je jasno, da so posledice nesreče nepopravljive. A tu se glavna pripoved romana pravzaprav šele začenja. Roman je namreč z izrednim občutkom za mnoge vpletene napisana pripoved o tem, kako se soočiti s prošnjo po soglasju o darovanju organov. Kako podati takšno soglasje in se obenem soočati z žalovanjem, ki se je ravnokar začelo? Kako pogledati na položaj nekoliko iz sebe? Kako za trenutek pozabiti nase in pomisliti na druge? Natanko v tem položaju spoznamo Marianne in Seana. Očeta in mater Simona, ki sta postavljena pred ta vprašanja. Tako stran za stranjo, počasi, s silno spretno strukturiranimi stavki, prepletajoči trpke impresije propadajočega okolja in še bolj trpke ekspresije notranje črnine, pripelje do odločitve. Da, daroval bo. Imejte telo. Dajte mu zadnjo pesem, povejte mu, da ga imamo radi, potem pa imejte telo. Zgodba, ki od vsega začetka teče z izjemno hitrim ritmom, doživi tisto najnižje dno, a nato z enakim, nezmotljivim ritmom pelje naprej.
- v pisarni, na notranji strani vrat, ima z lepilnim trakom prilepljeno fotokopijo strani iz Platonova, drame, ki je ni nikoli videl ali bral, toda ob tem koščku dialoga med Vojnicevom in Trileckim, najdenem v časopisu, ki se je valjal v pralnici, mu je srce poskočilo kot srce fantka, ki odkrije zaklad, zmaja Charizarda v zavojčku skičic Pokemon, zlato vstopnico v tablici čokolade. Kaj naj naredimo, Nikolaj? Pokopljimo mrtve in pokrpajmo žive.
Sedaj tudi v nekoliko bolj svetlem tonu. Pelje nas na drug konec Francije. K ljudem, ki organe potrebujejo. K ljudem, ki bodo brez organov umrli. Pokaže nam zgodbo Claire, ženske, ki nujno potrebuje srce. Hitrost, s katero se v zgodbo vmeša ta zdravnik, ta posrednik, ta kirurg, drugi kirurg, anestezisti, je težko ponoviti. Hkrati pa ohraniti občutek, da gre za življenja in da imamo opravka z resnično občutljivimi temami, ki ne dovoljujejo napak. Nobene. Niti najmanjše. Vsaka napaka v natančno predpisanem postopku odvzema srca, transporta in vstavitvijo organa v prejemnika, je usodna. In tudi sledenje temu postopku do najmanjše podrobnosti, tudi to, da občutljivo delo opravlja par izjemno izkušenih rok, ne more zagotoviti zagotovega uspeha. Zato se bralcu, ki vse to dogajanje nemočno spremlja in ždi tam nekje v kotu operacijske dvorane, ko utrujeni kirurgi po presaditvi čakajo na prvi utrip, te sekunde zdijo neskončne. A tudi te minejo. Tudi knjiga se zaključi. Zgodba tudi, tekma s časom je dobljena. Mojstrski način, kako jo je avtorica povedala in kako pogumno se je lotila izjemno težke teme, pa poskrbi, da bo mnogo še mnogo časa odzvanjalo v spominu.
Pri vseh pozitivnih lastnostih, ki jih ima roman, jih velja nekaj posebej izpostaviti. Bralec bo v toku knjige opazil, da je avtorica uspela prav vsem glavnim osebam vdihniti dušo in razviti njihov karakter do te mere, da smo se vanje lahko vživeli. Tako tudi zdravniki niso neosebni mehaniki, ki popravljajo, razdirajo in sestavljajo nazaj, dasiravno jim – ugibam – natanko nek nivo tega neosebnega odnosa do telesa pomaga, da tako dobro opravljajo svoje delo. Avtorica prikaže, kdo so ti ljudje. S čim se ukvarjajo. Kaj počnejo, ko niso v službi. S čim se obremenjujejo. Da so ljudje, da imajo svoja življenja, da imajo dom in da so obremenjeni. Roman se uporabi vseh medicinskih izrazov, popisovanju postopkov, hierarhije in podobnemu strokovju v zgodbi seveda ni mogel, niti želel izogniti. To pomeni, da je en del romana strog in formalen, natančen, sistematičen in poln reda. In to podaja izjemno kontrast poetičnosti, s katero se avtorica skuša približati občutenju totalnega kaosa v glavah prizadetih svojcev in tudi pacientov. Kaos je na obeh teh straneh silovit, zato se mi zdi, da je neka naravna premisa romana tudi v tem, da so čustva posameznikov ob soočenju s tako zahtevnimi rečmi, povsem onkraj etike. Tu ni družbe. Tu si sam. Tu si sama. Pokrpajmo žive ima mnoge izjemne elemente, a po mojem mnenju je prav sprehajanje bralca skozi silovite prehode med redom, strogostjo do neulovljivega kaosa, ki je onkraj vrednotenja. Torej od nečesa, kar nam ponuja občutek določene varnosti do teme, v kateri so le nepričakovan čud, grozljive pošasti in samota. V bistvu gre za kolosalno delo, ki odpira oči v mnoge smeri.
Stopi h Claire in jo še zadnjič nagovori: srce bo tukaj čez pol ure, prekrasno je, kot nalašč za vas, dobro se bosta razumela. Claire se nasmehne: saj boste počakali, da prispe v dvorano, preden mi boste vzeli mojega? Harfang osupne: mislite resno?
Pokrpajmo žive je knjiga, ki je ne moremo označiti za družbeni roman. Za razliko od mnogih, ki v svoje zgodbe vključijo kritiko sistema ali opozarjajo na napake v tem, kar se dogaja. Gre pa za knjigo, ki je zelo osebna, raziskovalna in sinoptična v iskanju kolikor-je-sploh-možno pravega pogleda na transplantacijo. Bralcu ponudi premislek o smrti in telesu, o odločitvah in funkcijah glede telesa in smrti. Ponudi premislek o darovanju organov. Razvojno nit pelje od skrajno črnega občutenja nemoči k precej optimističnemu nadaljevanju in pri tem, izjemno pomembno, ne pade v romantiziranje ali moraliziranje. Navkljub temu, da po branju bralca pusti predvsem z idejo, da gre vendarle za telo, se v spominu na prebrane strani taisti bralec hitro spomni, da nikdar ne gre le za telo.
Podobno je o zaključku romana v intervjuju s prevajalko Jessico Moore povedala tudi pisateljica Maylis de Kerangal, ko je najprej priznala, da je roman dirka, v kateri od prvega stavka vidi njen cilj. V nadaljevanju pa dodaja, da gre pri zaključkih tudi za bolj intimni premik: Ne gre za napetost zaključnega sprinta, temveč za projekcijo knjige, ki je bila pravkar napisana in ta sedaj postane kot nekakšen kamen v moji roki, ki ga zgrabim, da ga vržem. Kar pomeni, ozrem se nazaj, ocenim, kaj sem dosegla, stisnem, kolikor gre, nato pa ga vržem svetu v obraz.
Pokrpajmo žive nikakor ni roman o zaključkih. Kamen, ki vam ga je Maylis vrgla v obraz, pa boste zagotovo občutili.
✭✭✭✭✭
Obišči tudi:
Sanje
Film Heal the living
Komentarji
Objavite komentar