Rdečelaska: ta in ona prekletstva

Orhan Pamuk prihaja k nam v čisto svežem prevodu svojega zadnjega dela, ki nosi naslov Rdečelaska. Gre za zelo zanimivo refleksijo o preteklosti, sinovih in očetih, o času, ki beži mimo nas in o krivdi, ki jo v srcu lahko nosimo zelo dolgo. Avtor se v njej, tako kot že v preteklosti, povsem odkrito sooči tudi z zgodovinsko in ideološko diasporo med vzhodom in zahodom, ki v njegovih delih uživajo status konstitutivnega elementa izgradnje Turčije kot takšne. Pamukovega doma.

Rdečelaska je kratek roman, ki ga preberemo hitro. Razdeljen je na tri dele, ki niso sorazmerno razporejeni po knjigi, a so vseeno vsi trije zelo pomembni za izgradnjo tega, kar je Pamuk želel povedati. Prvi del obsega, se mi zdi, polovico knjige. Drugi nekaj manj, tretjemu pa je odmerjeno le nekaj strani. V dramaturškem smislu je prvi del tisti, v katerem je celotna zasnova, zaplet in pravzaprav tudi vrhunec. Do njega pride počasi, z veliko refleksije in monotonim dogajanjem, ki glavnega junaka pelje v nekaj tednov njegove mladosti, ko ga je za vedno zaznamovala izkušnja na podeželju.
V tem delu spoznamo dečka Cema, ki želi postati pisatelj in želi zaslužiti denar za svoj študij, pogreša bližino svojega očeta, ki je politični alternativec in veliko časa manjka v družini, odsoten je tudi zaradi tega, ker je v zaporu. Cem je tako v mislih prepuščen sam sebi, brez očetovske figure, ki bi mu z nasveti stala ob strani. To najde v mojstru Mahmutu, ta se nekega dne pojavi in mu ponudi priložnosti, da gre kot vajenec z njim na podeželje, v Öngören, kjer bosta kopala vodnjak na posestvu gospoda Hayrija. Mojster Mahmut je eden tistih starih mojstrov, ki koplje vodnjake še na tradicionalen način, v katerem seveda potrebuje vajenca ali dva, ki mu na površju pomagata pri obrtniških opravilih, fizično močna vajenca, ki bosta dvigala nakopano zemljo in spuščala beton, s katerim se vodnjak utrdi. A vodo je potrebno najpoprej najti. In to je tisto, kar predvidenih štirinajst dni razpotegne v nekjatedensko odisejado iskanja vode, kopanja in monotonega preživljanja časa med mojstrom in Cemom. V tem času slednji v prvem najde očeta, ki ga je pogrešal. Najde pa tudi marsikaj drugega, saj med večernimi obiski bližnjega mesta sreča starejšo žensko, ki mu je za vedno ukradla srce. Telo. Vest. Spomine. To je bila rdečelaska iz naslova. Fatalna ženska v najbolj strogem pomenu te besedne zveze. A funkcionalno je njen karakter tu le v vlogi orodja. Ona je tista, ki začara Cema, mu uredi obisk potujočega gledališča, v svet drame in tragedije, ki vedno bolj postaja središče njegovih misli in hkrati tudi poskrbi, da je Cem v trenutku, ko bi moral biti pri svojem delu najbolj zbran, popolnoma odpove. V vodnjak spusti težko vedro, ki je obteženo s tedni neučinkovitega iskanja vode in to pade naravnost nekaj deset metrov nižje na mojstra Mahmuta. Sledi tišina, sledi panika. Sledi zanikanje in sledi beg. Cem odide, ne da bi vedel, kaj se je zgodilo z mojstrom. Odide na pot dolgoletnega bega pred duhovi preteklosti. Odide tudi s spominom na rdečelasko. In odide tudi z obsesijo na dve mitološki zgodbi: Ojdipovo zgodbo o upiranju usodi, ki se je končala z očetomorom in staro perzijsko zgodbo iz Knjige kraljev o Rustemu in Suhrabu, ki se konča z grozljivo smrtjo sina, ki je umrl pod mečem svojega očeta.

Toda ali je bilo mogoče ravnati, kot da se nič ni zgodilo? V moji glavi je mojster Mahmut ves čas vihtel kramp in nadaljeval kopanje zemlje. Če je bilo to res, je to pomenilo, da živi in da policija ni začela preiskovati zločina.

Drugi del zgodbe poteka precej hitreje. Če se prvi del odvija počasi in prikazuje nekaj tednov, drugi del opisuje Cemovo življenje v neaslednjih dvajsetih letih. Opisuje, kako je Cem počasi tlačil spomin na travmo dogodka z mojstrom Mahmutom nekam daleč v globine svojega spomina. Opisuje, kako je dobil delo v lokalni knjigarni in bral knjige. Opisuje, kako se je odpovedal pisateljski nameri in se vpisal na študij goelogije. Fakulteto je izdelal brez težav. Tu spozna tudi bodočo ženo Ayşe. Z njo skozi življenje pravzaprav vedno bolj postajata zmagovalca, saj ustanovita gradbeno podjetje, ki je zelo uspešno in v dvajsetih letih se znajdeta v družbi najbogatejših Turkov, saj uspešno kupujeta zemljišča, jih pozidata in prodata naprej. A njuna zgodba je tudi grenka, saj nakljub trudu in obiskom pri najboljših zdravnikih ne moreta zanositi. Žalost ob tem kompenzirata z amatersko navdušenostjo nad Ojdipovo in Suhrabovo zgodbo, za katero je Cem navdušil tudi ženo, ki prerašča v rdečo nit njunega umskega sveta. In glede na to, da sta po Suhrabu imenovala svoje velepodjetje, gre pravzaprav za malo obsesijo. In tu je kleč njune Pandorine skrinjice, ki je zaklenjena s tem, da le Cem pravzaprav ve, da je to prav zaresna obsesija. Ženi namreč nikdar ne zaupa celotne zgodbe. Celotne tragedije, v kateri je na njegovi strani več vprašanj, ugibanj, zanikanj, kot pa rešitev in katarz. Vse to se naglo začenja približevati koncu, ko se zgodita dve reči.

Jean-Auguste-Dominique Ingres
Oedipus and the Sphinx

Prva od teh je, da se pojavi nekdo, ki trdi, da je njegov sin. Da je že nekaj časa njegov sin. Druga pa je ta, da se pojavi možnost odkupa zemljišč v Öngörenu. Torej prav tam, natanko tam, kjer je pred dvajsetimi leti kot vajenec mojstru Mahmutu pomagal pri tistem, kar se je zdelo kot neskončno iskanje vode; kjer mu je pomagal kopati vodnjak; kjer je spoznal rdečelasko in kjer je storil tisto mojstru Mahmutu. Razplet zgodbe je pravzaprav nagel. Kaj se bo v resnici zgodilu Cemu? Bo odšel tja in rešil svojo prihodnost s tem, da bo poiskal odgovore iz preteklosti? Se bo soočil z vodnjakom svoje usode? Bo, tako kot Ojdip, spoznal, da je ubil svojega očeta in da usodi v resnici nikdar ne more ubežati? Bo Cemova zgodba dobila tudi svojega Suhraba? In kaj se je zgodilo z rdečelasko? Je lahko ta še bolj fatalna kot se je že izkazalo?

Če bi imel sina, gotovo tako kot jaz ne bi stopal po očetovi poti, temveč bi živel povsem drugačno življenje. Toda vseeno bi bil moj sin! Povrhu bi morda postal pisatelj. V teh trenutkih sem začutil, da sta Ojdipova in Suhrabova zgodba v primerjavi s tem pravzaprav popolnoma nepomembni.

Rostam mourns Sohrab

Rdečelaska je v resnici ekstremno zanimiv roman, katerega slabost se zdi le izjemna nekonsistenca ritma pripovedi. V tem smislu se zdi, kot bi bral dve različni knjigi. A na vsebinski ravni funkcionira. Če ga primerjam s Tiho hišo, bi ga brez prevelikega obžalovanja označil za njegovo nadgradnjo. Kot rečeno, se Pamuk tudi v Rdečelaski zvesto drži svojega glavnega gonila, ki je opisati doživljanje Turčije kot dežele, v kateri trčijo mnoga nasprotja. Staro in mlado. Novo in staro. Tradicionalno in moderno. Vzhodno in zahodno. Evropsko in azijsko. Krščansko in muslimansko. Tako v politiki kot tudi v običajnem življenju navadnih ljudi. V Rdečelaski so vsa ta nasprotja in nasprotipostavljenosti vidne že v trku starega mojstrstva kopanja vodnjakov in iskanja vode z sodobnim gradbeništvom, ki omogoča hitrejše delo, hitrejše bogastvo, a za sabo potegne ta in ona prekletstva. Skozi Cemova večna spogledovanja z grškimi pripovedkami, še posebno s fascinacijo nad Ojdipovo zgodbo, ki jo kasneje postavlja ob bok z starimi perzijskimi zgodbami, še posebno tisto o borbi na življenjej in smrt, ki jo uprizorita Firduzijeva Rustem in Suhrab, pa je Pamuk naredil šiv s tistim, kar se dogaja v junakovi glavi. S tem, kar je v najožjem smislu pravzaprav jedro knjige. To pa je Cem. Posameznik, ki se učasuje v sredi vseh omenjenih nasprotij. Posameznik, ki prebiva v Turčiji. Nekdo, ki na vseh ravneh svojega življenja čuti, kako mu niti, ki so pripete na njegovo kožo na vse strani vlečejo ta nasprotja, a ga najbolj boli le tisto, kar bi ga tudi brez teh niti.

To je roman o junaku, ki ga je nerazrešljivo že v mladosti zaznamoval oče, ki ga ni bilo. In roman o junaku, ki mu je to nerazrešljivost podaljšal tudi sin, ki ga prav tako ni bilo. Nekaj neverjetno cikličnega je v tem Pamukovem romanu, v katerem se zdi, da je avtor napravil tudi svoj poklon starim zgodbam, kajti tudi v Rdečelaski se zdi, da prav diši po usodi. Isti usodi, ki je kraljevala tudi mnogim starim mitom in zgodbam. In s tem je vsa nasprotja, ki so hranila njegovo zgodbo, povezal v tragičnega junaka. Ki ga je iztrgal iz neke stare pripovedke in ga postavil v sodobni roman.

✭✭✭✭✩

Obišči tudi:
Sanje
Mladina
Avtorjevo spletišče
Mavi Boncuk
Oedipus Rex
Rostam and Sohrab
Goodreads

vir slik: sanje.si, wikipedia.org