Preskoči na glavno vsebino

Živeti: zgodba starca in njegovega vola

Kitajske literature, najsibo starejše ali mlajše, ne poznam kaj dosti. Niti se ne bom pretvarjal, da jo. Zavedam se, da gre za kulturo, ki je daleč stran, pri čemer ne gre le za kilometre. Zato so načini, kako beremo tekste, ki prihajajo od tam, lahko izzivi povsem svojih zgodb. A pozdravljam izdajanje avtorjev, kot je Yu Hua tudi pri nas. Pa ne zato, da bi ponudili nekakšne nove poglede na realnost sveta okoli nas. To naredi vsaka knjiga tako ali tako. Gre nemara prav za to, da v njih prepoznamo jedro človeštva, ki v zaključenih zgodbah najde neko osnovno pomiritev. Ki v pripovedi počasi, stran za stranjo in poved za povedjo odstira trenutnost v primerjavi s širšo zgodbo, ki jo pišemo vsi skupaj. In ki zmore v svoji moči komplementarnosti ponuditi širšemu občinstvu interpretacijo življenja, ki ga želimo in ne želimo hkrati. Ki prinaša vzpone in padce, s svojo prikrito in neprikrito simboliko pa v majhnih delčkih svoje sestavljanke prinaša napotke za stoično držo, ki bo uspela stati inu obstati ob grobih udarcih neusmiljene usode. In ki, navkljub vsem očitnostim, prinese srečo.

Predvsem tako sem namreč videl in bral najnovejšo izdajo Modernih klasikov, roman Živeti. Napisal ga je Yu Hua, eden najbolj branih in prevajanih kitajskih pisateljev.




Gre za kratek roman, v katerem iskalec in zbiratelj ljudske kulturne dediščine naleti na priletnega gospoda Fuguija z volom. Na koncu knjige bo bralcem povsem jasno, da ta vol ni zgolj vol in kaj vse je v resnici moral narediti glavni junak, da je do vola sploh prišel.
A to je na koncu. Na začetku je bil Fugui, sin vaške družine, ki je imela dovolj vsega. Imel je tudi ženo, ki je bila noseča z drugim otrokom, sam pa je precej časa zapravil za neumnosti. V eni od teh neumnosti je zakockal svoje in tudi večino družinskega premoženja. S tem se je situacija v družini precej spremenila in še do nedavnega bogati so v zelo kratkem času postali tlačani, podložniki tistemu, ki je za kockarsko mizo sedel Fuguiju. Noseča žena je odšla nazaj k svojemu očetu, služabniki so odšli, družina pa je sama morala poprijeti za težka opravila na polju. Na zemlji, ki ni bila več njihova. In tako spremljamo življenjsko zgodbo sedaj ostarelega moža z volom, ki nam pripoveduje, kako je skozi različna politična obdobja v zgodovini Kitajske moral početi to in ono, da je lahko preživel. Pripoveduje, kako se je znašel na okopih državljanske vojne in jo večkrat skoraj skupil; pripoveduje, kako je cela vas komaj preživela, ker ni bilo pridelka, kot so ga potrebovali. Pripoveduje o boleznih, ki so najprej popolnoma spremenile njegovo hčer Fengxia, nato pa tudi počasi, a vztrajno načele njega in njegovo ženo. Pripoveduje o sinu, ki je neskončno ljubil svoji ovci, pa ju je v času skupnega imetja moral oddati tistemu, ki je skrbel za vso razpoložljivo hrano.

Jiazhen ni rekla ničesar. Stala je med vrati, si popravljala lase ter mi pokimala. To je bilo prvič, odkar se je vrnila, da sem jo pustil doma in odšel v mesto. Moja oblačila so bila raztrgana, a čista. Obul sem nove slamnate sandale, ki jih je spletla mati. Fengxia je sedela na tleh in v naročju držala Youqinga. Opazila je moja čista oblačila in vprašala:
"Oče, ne greš delat na polje?"

Bili so to časi vzpona kulturne revolucije, do katere je bil avtor tudi kritičen, kar je seveda povzročilo slabo voljo kitajskih oblasti, milo rečeno. Zgodba zajame kar nekaj desetletij Fuguijevega življenja, polnega tragičnih pretresov in uvidov v družbo, v kateri je z družino živel in životaril. Spremljamo tudi tragično usodo njegovega sina Youqinga, v malodane svetlo prihodnost zrečega sina revnega kmeta, ki bi lahko s tekom prišel daleč, pa je usoda zanj pripravila drugačne, bolj temne načrte. Fengxia kasneje v zgodbi dobi svojega ženina, tega sta Fugui in njegova Jiazhen izjemno vesela, priredijo tudi nepozabno poroko. Stvari se zdijo, da gredo na bolje. A žal le zdijo. Tragičnosti, ki spremlja Fuguija, ni konca. Tako z neko opisno askezo vzdržema plujemo skupaj s sedaj že ostarelim Fuguijem h koncu njegove pripovedi, k temu, kako je obiskoval preostale člane družine, kako je skrbel za Kugena, vnuka in kako je pravzaprav spokojnost našel v tem, da je smrti odrešil vola in ga poimenoval Fugui, ker mu je res podoben. Knjiga se tako zaključi, ko oba Fuguija odideta, za sabo pa – svojemu sogovorniku in nam bralcem – pušča zgodbo o svojem težkem in žalostnem življenju na sredi vrtinca političnih sprememb Kitajske 20. stoletja. Zgodbo, ki priklene in ki jo težko odložimo.

Youqing je sladkarije doma na postelji razvrstil v tri kupčke. Nato je vzel dva bonbona z dveh kupov in jih dal na tretji kup, zraven katerega je sedel. Vedel sem, da je en kup za Fengxia, drugega ima v mislih za Jiazhen in tretjega zase. Nisem niti pričakoval, da bo naredil četrtega zame.

Tisto, na kar najpoprej pomislimo ob branju Živeti, je tragedija. Na videz brezskrbno zbiranje etnografskega materiala, pri katerem se razkrije zgodba Fuguija, je v resnici trdno zvezano z dejstvom, da je za vsako veliko zgodovino neka posameznikova zgodba. Vsak politik, ki bo zatrjeval veličino nekega naroda in populistično premikal poezijo v sfero retorike, bi moral vedeti, da to lahko počne zato, ker so v ozadju posamezniki in njihove majhne zgodbe, ki nemara niso tako lepe in popolne, kot se zdi. Fuguijeva zgodba je tragična, v življenju se mu zgodi veliko slabega in bolečega, za nekaj tega je kriv tudi sam. Pravzaprav je sam kriv za tisto prvo in tisto zadnjo večjo nesrečo. Od tu naprej lahko beremo pripoved na različne načine. Kako je sam povzročil neko vzročno-posledično verigo sosledij, ali tudi, kako se je neka višja sila poigravala z njegovo usodo. Če gremo mimo tega, pa dobimo spomine preprostega, majhnega človeka. Spomine, v katerih se nekdo vrača nazaj v najbolj neprijetne, a tudi prijetne trenutke svojega življenja.

Fugui je dober vol. Včasih postane tudi malo len, a tudi ljudje včasih vlečejo svoje noge za sabo, kako bi torej pričakoval, da bi bilo kaj drugače z živaljo. 

Ta smer razmišljanja bo tisto drugo, kar boste našli v Yu Huajevi knjigi. Brali boste predvsem zgodbo o kontrasti med zgodovino, ki jo poznajo knjige in šole in zgodovino slehernika, ki skuša preživeti. Kaj bo ta človek storil, da bo preživel in kako si v vsaki situaciji najde majhne zaklade, ki jim v danem trenutku pomenijo cilj in smoter bitja. Na plečih tega krhkega in zelo lomljivega, lačnega in izmučenega vsakdana pa si revolucije gradijo življenjepise. Tega pri branju ne gre nikakor pozabiti. Še posebno na današnji dan, ko je pravzaprav jasno, da za vsako inavguracijo nujno stoji ne le ena, marveč neštevno takšnih Fuguijev. Umetnost te slehernikov je umetnost preživetja. Fugui se ni upiral oblasti, vedno znova je spoštoval tisto, kar mu je prišlo naproti in mu krojilo vsakdan. A ljubil je bolj kot karkoli drugega najprej svojo družino in prednike, tradicijo. Branje Živeti mi je dalo misliti, da neka kulturna zgodovina naroda vleče povsem drugačne niti kot njegova politična zgodovina. A o tem bom raje molčal. Tu, v tej knjigi je pomemben človek. Verjamem, da marsikomu ni bilo všeč, da je bila napisana.

Živeti je zgodba o delu na polju, prisilnem služenju v vojski, revščini, bogastvu, ponižanju, nemočnem opazovanju menjave oblasti in vaškem življenju, kot ga doživi posameznik v polovici burnega stoletja. In kot zgodba o ljubezni, napakah, borbi in majhnih srečah, zgodba o navezanosti na tisto, kar se nam v resnici zdi večje od nas. To ni zgodba o unikatnosti, neponovljivosti neke izkušnje. Toliko bolj, bere se kot zgodba mnogih in zgodba, ki se ponavlja. Živeti je ena tistih knjig, ki jih moramo prebrati.


✭✭✭✭



Po knjigi je leta 1994, torej kmalu po izidu, Yimou Zhang posnel film

(vir: youtube.com)



Obišči tudi:

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Figa: vsi modusi odhajanja

Če bi bil pesnik, kakšno pesem bi napisal o odhajanju? Bi ta imela lepo, zaokroženo obliko, ki bi namigovala na popolnost nekega naravnega dejanja, ali pa bi bila v Srečkovi maniri bolj svobodna, geometrično neskladna in vsebinsko težko ulovljiva, da pokaže nemoč ujetosti občutja v nekaj vrstic in predvsem spoštovanje do globokih neizrekljivosti govorice, ki nam vlada v duši? Ali bi pisal o tistih, ki so šli ali o tistih, ki so ostali? Bi bila to žalostna ali vesela pesem?  In tudi če bi rešil te dileme, bi še vedno bil daleč temu, da bi začel razmišljati o tem, kako bi začel in kako končal. Vse silnice tega sveta ne zmorejo odgovora na to, ali sem sploh zmožen napisati takšno pesem. Res ni enostavno pisati o tem, kaj odhajanje sploh je in koliko škode nam povzroča. Nam in naši okolici, vsem okoli nam. Kje se začne odhod, kje se prične ločitev in kje se konča človekova konsistenca. Ne, res ne gre za enostavne reči. Ravno zato se je z vso mero resnosti tega lotil tudi Goran Vojnović

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Tik pod nebom: beseda je bitcoin postala

vir slike: goga.si Po tem, ko sem z navdušenjem pospremil zbirko kratkih zgodb Agate Tomažič Česar ne moreš povedati frizerki , sem se najprej nekoliko potiho spraševal, kako izjemno dobro bi bilo, če bi piska našla čas tudi za nekoliko daljši koncept in svoje ideje ob izdelani besedosučni obrti vpletla tudi v kak roman. V tisto, kar bralcu omogoča, da tudi za nekaj dlje posvoji junake, oddiha z njimi nekaj trenutkov več in pusti tudi daljše pookuse. A v tem vpraševanju je bilo mnogo napak, izvšemši tudi moj latetentni egoizem, ko so tu želje po dobrem branju. A ne bi o mojih napakah; Česar ne moreš povedati frizerki je super zbirka zgodb in natanko ob zaključku branja me je Agata razveselila tudi z novico, da finišira novo knjigo, roman. Tik pod nebom je zrelo delo, ki odstira plast za plastjo sodobne družbe, ki jo avtorica preslika skozi zgodbo dveh generacij in prizmo različnih poti ustvarjanja kariere, ki sta navzlic tesnemu prebivanju druge ob drugi tako zelo zelo daleč. Je

Hiša Marije Pomočnice: hrepenenje in upanje

vir slike: booklikes.com Cankarjevo leto je. Stota obletnica smrti velikega literata, ki je trn v peti mnogim in nedosegljiv ideal mojstra besede drugim. Tole ne bo apologija ne prvih in ne drugih. Mogoče teh drugih bolj. O Hiši Marije Pomočnice je napisanih več kot dovolj besedil, vsi jo poznamo. Tole bodo konteksti, kot vsi ostali. Knjigo sem v roke vzel, ker sem v nekem danem trenutku želel ponovno prebrati nekaj Cankarjevega, ker tega že dolgo nisem storil. Tako sem po nekajdnevnem obiskovanju tega sicer kratkega besedila končal z branjem zadovoljen in ponovno navdušen nad dejstvom, kako lep, upodabljajoč in mogočen je slovenski jezik. Impresije, ki jih Cankarjeva beseda riše, ko ta bridko reže v domišljijo bralca, so resda sive, temačne, tudi boleče, a obenem tudi spoštljivo vežejo človeka - njegovo majhnost, ujetost v svet, kjer biva - s kritiko tega istega sveta, ki se konec koncev izkaže za še toliko bolj ujetega v ljudi. Hišo Marije Pomočnice sem bral kot spopad konfl