28. avgust 2017

Julianova zgodba: o tem, kaj te zares določi

vir slike: ocean-si.com
Leto in pol nazaj sem natanko na tem mestu navduševal nad pisateljico R. J. Palacio in njenim krasnim mladinskim romanom Čudo. V njem je združila rahločutno zgodbo o sprejemanju drugačnega, zavračanju drugačnega, zlobi, zaščiti in medvrstniškem nasilju. Čudo je le na prvi pogled knjiga o dečku Auggiju, ki mu je bolezen malodane vzela obraz. V resnici je mnogo bolj knjiga o obrazih brez ljudi. A tako kot vsaka zgodba, ima tudi Auggijeva več plasti. Vedno bolj, ko spoznavamo dogodke ob njegovem vključevanju v redno šolo, vedno bolj nam je jasno, da gre v marsičem za spopad različnih karakterjev, potreb, želja, strahov in naključij. V tem oziru je vsako nadaljnje razjasnjenje, vsaka naknadna pred- ali post- zgodba, izjemna poglobitev izvorne. Tu tako v igro pride Julianova zgodba. Zgodba dečka, tistega, najbolj zlobnega, ki je zaradi obnašanja do Auggija pravzaprav zapustil svojo šolo. A ta zgodba razkriva mnogo več: otroško problematično obnašanje ima lahko več razlogov. Med temi je marsikdaj tudi družina. Tudi takrat, ko je treba iskati pot nazaj.

Če je bila Auggijeva zgodba polna empatije in je bralcu ob branju zastajal dih, ko ni vedel, kako se bo zanj vse skupaj končalo, je Julianova zgodba tista, v katero bralec vstopa z vedenjem, da je ta deček zmožen tudi grdih dejanj. Zato v branje prihajamo z iskanjem odgovora predvsem na vprašanje, kaj je tisto, kar bo v naših očeh opravičilo Julianova dejanja. Bo to avtorica poizkusila razjasniti? Je v Auggijevi zgodbi tudi plast, v kateri se nahaja Julian, ki mu lahko odpustimo odnos, ki ga je zavzel do Auggija? V Julianovo zgodbo res ne prihajamo na isti način kot v Čudo. Gre za povsem drugačno zgodbo. In drugačno branje.

"Če želite, ga lahko sprašujete karkoli. Z njim se pogovarjajte običajno. V bistvu je povsem običajen fant z obrazom, ki ..., no, ni tako navaden." Pogledal nas je in globoko vdihnil. "Pišuka, mislim, da ste po vsem tem samo še bolj živčni, kaj?"

Gre za Auggijevo zgodbo, v katero je padel Julian in se nanjo odzval na način, kot bi se najbrž še kateri od vrstnikov. Julianova zgodba v grobem sestoji iz dveh glavnih delov. Kronološka razdelitev, ki si jo je zamislila avtorica, deli knjigo na prej in pozneje. Prej sestoji iz trenutkov, ko je bil Julian skupaj z nekaj drugimi sošolci izbran za Auggijevega prijatelja, ki mu bodo pomagali pri uvajanju v novo šolsko okolje. Tako do potankosti spoznamo grozo, s katero se je soočil, ko je Auggija spoznal. In vsa ostala občutja, ko se je Auggie počasi vpeljal v šolo in spoprijateljil z Jackom. Julian je imel svoje razloge, zaradi katerih je postopoma Auggija zasovražil, ga zbadal in mu še na takšne ter drugačne načine skušal priskutiti bivanje v šoli. In med temi slabimi in pravzaprav zelo nasilnimi poizkusi so bili tudi nesramni in sovražni listki, ki jih je metal v Auggijevo omarico. Dokler ti listki niso prišli do ravnatelja. Takoj so v šolo poklicali tudi njegove starše, s katerimi so po kratkem pogovoru prišli do zaključka, da sicer sprejmejo štirinajstdnevno izključitev iz šole, a ker se ne strinjajo s takšnim ukrepom, Juliana s koncem šolskega leta izpišejo. Nekoliko kasneje je, tudi ker je Jack zaradi njegove nesramnosti, Juliana udaril in jo odnesel brez posledic, njegov oče proti šoli vložil tudi tožbo. V drugačnem slogu, a s pomembno sorodno rdečo nitjo, prenarejevalsko druščino višjih družbenih razredov, ki bo storila vse, da bo ščitila svoje otroke, smo se srečali v intrigantni Večerji.

Trik prvega dela Julianove zgodbe je poudarek v dveh smereh. Pisateljica nam počasi razloži, da je Julianovo obnašanje v neki meri tudi posledica njegove tesnobe, strahu in nočnih mor, ki jih je bil že v preteklosti deležen, ko si je ogledal kako bolj strašljivo zadevo po televiziji. In to, da se je obrnil proti Auggiju, je bil tudi način, kako se je želel boriti proti tem strahovom, ki so ga spremljali že od malega. A to niti ni glavni poudarek. Mnogo bolj pomembno je, da gre za šolski primer, kako so starši lahko nepravično zaslepljeni od skrbi za dobrobit svojih otrok in v njihovi obrambi ne vidijo, da so njhovi otroci pravzaprav tisti, ki izvajajo medvrstniško nasilje. S svojim obnašanjem pa so v resnici tisti, ki ga tolerirajo, opravičujejo in malodane spodbujajo. Tako je ena od glavnih antagonistk polovice Julianove zgodbe prav Julianova mama. Nekoliko manj tudi oče. Mama je nasprotovala Auggijevi vključitvi v šolo, v svojem mišljenju iskala zagovornike tudi v ostalih starših, bila iz sebe, ko jih je Julian skupil od Jacka in naravnost ponorela, ko je bila klicana v pisarno zaradi tistih sovražnih listkov. A v resnici je bila le slepa in nevedna.

Z gnusom sem odvrnil pogled, ko je mami pokazala na mesto na fotografiji - na mesto, kjer je nekoč bil Auggie! Ni ga bilo nikjer na fotografiji.
Nisem mogel verjeti, niti sledu o njem!
Pogledal sem mamo, ki je žarela.
"Čarovnija fotošopa!" je srečno zaploskala. ...

Poleti se je Julian s starši odpravil v Pariz, kjer živi njegova babica. Vstopimo v drugi del Julianove zgodbe. Babica je povsem nov karakter v zgodbi. Avtorica jo je naslikala kot staro gospo z nadvse prefinjenim gosposkim obnašanjem, ki ima svoj stil. Grand-mère, ki si upa po robu postaviti tudi svojemu sinu, Julianovemu očetu, in mu povedati, kar mu gre. Ko ji je Julian v toku dogodkov zaupal, kaj se mu je v preteklem šolskem letu dogajalo, mu je ona povedala svojo zgodbo. Kot majhna punčka je namreč doživela grozote druge svetovne vojne in le majhnemu dečku, ki so ga v šoli zaradi drugačnosti prav tako zasmehovali kot Auggija, se ima zahvaliti, da je preživela. Zato jo je pretreslo, da je Julian prek svojih staršev ostal na piedestalu legitimnega obnašanja, ki je bilo sicer naravnost grozljivo. A Julian je medtem že korenito spremenil svoje razmišljanje, babica pa je tista, ki tako ob koncu poskrbi za najbolj tehtne besede, v katerih mu pove, da je storil napako, a da ga ena napaka še ne bo določila. Postavljena je v vlogo Atticusa Fincha iz Če ubiješ oponašalca, ki vzgaja otroke, brez cenzure, dojema otroke kot pomemben člen družbe in predvsem zagovarja načela sprejemanja drugačnosti, dasiravno grand-mère to počne predvsem zaradi osebne izkušnje.

Ena napaka te še ne določi, Julian. Me razumeš? Samo naslednjič moraš ravnati bolje.

V Julianovi zgodbi tako torej še zdaleč ne beremo le Julianove zgodbe. Beremo tudi zgodbo njegovih staršev in njegove babice. Zdi se pravzaprav, da je Julian sam več časa stranski lik zgodbe. Le prvi del se pravzaprav ukvarja z iskanjem vsaj majhne legitimizacije njegovemu početju, ki jo najde v psiholoških težavah majhnega dečka. A ta ne zdrži veliko vode, saj je jasno, da je prvič, Julian bil povsem zavestno pri svojih odločitvah, kako se bo obnašal do Auggija, in drugič, da bi bilo vse skupaj zares radikalno povsem drugače, če bi se njegovi starši, predvsem mama, obnašali tako, kot bi se v takšnem primeru morali. A vsi so bili v nekakšnem krču. Zaspani. V nekem ideološkem okvirju, mehurčku, ki se ni in ni hotel razbiti. Toliko bolj, okvir se je vedno bolj debelil, krivica je delovala vedno huje. V to tonečo kompozicijo je nato vdrl čas. Ta je v obliki babičinih spominov na Julianovo dogodje in njegovo zavest deloval kot vstopni trenutek, tisti Aha-Erlebnis, ki ga je potreboval bolj kot karkoli drugega. Pogled v ogledalu in spoznanje, da je to on sam. Ni upravičenosti, ni legitimizacije in ni poti nazaj. Čas, ki meri babičin spomin, bo meril tudi Auggijevega. In Julianovega. Meril bo spomin vseh.Ta pretehta in ta je tisti, ki razbije mehurček, sesuje okvir.

Sedemdeset let! Se me bo Auggie čez sedemdeset let še spominjal?

R. J. Palacio oziroma Raquel Jaramillo je ponovno poskrbela za čudovito branje. Julianova zgodba je odličen dodatek Auggijevi zgodbi v Čudo. Pravzaprav nujen dodatek Čudu. Vsaka zgodba ima več plasti in pogled Julianove družine dodaja ter poglablja osnovno zgodbo, v kateri se vprašanje opravičljivosti medvrstniškega nasilja prepleta s starševsko zaslepljeno in povsem zgrešeno vzgojo, v kateri pri vseh manjka predvsem samozavedanja, ki vodi v moralno slepo ulico. Julianova zgodba kaže poti, kako zlahka do tega pride, pa tudi, kaj je tisto, kar pelje ven iz te slepe ulice. Ponovno smo lahko veseli, ker smo na police prejeli izvrstno mladinsko problemsko branje, ki bo, ponovno v izvrstnem prevodu Boštjana Gorenca, ponujalo razmislek in pomembno poglabljalo pogled na svet. 
Odlično! 

Julianova zgodba je nastala leta 2014, dve leti po Čudu. Sledile so druge zgodbe, obeta se tudi film. Vse te skupaj najbrž tvorijo izjemen bralni dogodek zato upam, da se bomo teh zgodb veselili tudi pri nas.


✭✭✭✭


Obišči tudi:

Bukla
Ocean
Emka
Dobre knjige
Intervju z avtorico na Slate.com
Goodreads


Recenzijski izvod je priskrbela založba Ocean. Konteksti se zahvaljujejo.
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...