Preskoči na glavno vsebino

Knjiga zrcal: dober občutek za skrivnostnost

vir slike: emka.si
Knjiga zrcal razkriva, kako zabavno mora biti pisanje, ki si v razkrivanju podrobnosti zgodbe privošči različne pripovedovalce. Obenem pa jasno da vedeti, kako drugačni so ti pripovedovalci drug od drugega, kako drugačen pogled imajo in s kako različnimi nameni se lahko lotevajo svojih pripovedi. Kar je posebej zanimivo zato, ker se kopičijo tudi pripovedi tistih, ki so v pripovedi. Ali v pripovedih. Knjiga zrcal je v svojem jedru kriminalka. Zgodba o zločinu, ki se je zgodil kar nekaj časa nazaj in bil zmotno rešen, ponuja izjemne možnosti za pripoved. Ali pripovedi. In to je vir, ki ga je Eugen Ovidiu Chirovici dobro izkoristil. To, da gre za kriminalko, nikakor ni tisto, kar je najboljšega v Knjigi zrcal.

V glavnih vlogah nastopajo karizmatični profesor psihologije,
njegova študentka in pomočnica ter njen cimer, študent književnosti. S tem slednjim se Knjiga zrcal začne. Spoznamo ga kot Richarda Flynna, ki dela v marketingu, a se je odločil, da sledi svojim večnim sanjam in napiše knjigo. Zato literarnemu agentu pošlje del rokopisa, v želji, da bi izdal tudi
knjigo, če bo agencija seveda za. V knjigi opiše dogodke z druge polovice osemdesetih, ko je kot študent za cimro dobil zanimivo študentko Lauro Baines. Z njo se je izjemno dobro ujel, vanjo se tudi zaljubi, a ona ga spusti le tako daleč, kot si sama želi. Predvsem pa je pomembno, da v njunem odnosu v resnici nista ona dva glavna, ampak se zdi, da se vse odvija okoli profesorja Josepha Wiederja. Gre za pravega zvezdnika na področju psihologije, pomembnega raziskovalca in odličnega mentorja, ki je povrh vsega na Lauro in še marsikatero dekle deloval hipnotično, marsikateri kolega pa ga je gledal z zavistjo. V to Princetonsko okolje tako prileti Richard, njega Wieder zanima predvsem s stališča odnosa, ki ga ima do Laure, še bolj pa s stališča odnosa, ki ga ima Laura do njega. Bržkone sta bila namreč takrat že par. Kakorkoli že, Richard v profesorjevi hiši poprime za nalogo, za katero ga je profesor najel in v tistem obdobju je zato mnogo časa preživel tam, saj je poskrbel za računalniški popis in ureditev profesorjeve knjižnice.

Kaj je bolečina, ne veš, dokler te ne zareže tako globoko, da se zaveš, da so bile prejšnje rane samo praske.

V ta življenjski slog, nekoliko čudaško obnašanje Laure in vpliv njenega bivšega partnerja ter spoznanje, da v hišo prihaja nekakšen hišni mojster, ki ima s profesorjem precej prijateljski odnos, z velikim presenečenjem pride umor. Profesorja nekega jutra najdejo mrtvega. Tu se prvi del rokopisa, ki ga je sedaj precej starejši Flynn poslal agentu, preneha. A vzbudi dovolj zanimanja, da se agent loti iskanja obeh, Flynna in preostanka rokopisa. Sledi pa še eno neprijetno presenečenje. Flynn je namreč umrl, njegovega rokopisa pa, kot kaže, ni nikjer. Peter Katz, agent, se odloči, da bo zadevo raziskal in v zgodbo vplete novinarja in raziskovalca Johna Kellerja. Ta je v detektivski maniri pričel brskati po preteklosti in raziskovati zaplet in razplet umora profesorja Wiederja. Bralec v razvoju pripovedi skoraj ne zazna premora med zgodbama, gre skoraj tako, kot bi nekdo prevzel štafetno palico.

V Kellerjevi zgodbi gremo v še nekoliko večje podrobnosti. To, da je bil umor pripisan napačnemu, je vedno bolj očitno. A obtoženi, nek manjši nepridiprav, ki je čutil do Wiederja zamero, je še vedno trdil, da je kriv. Po drugi strani se pričnejo odstirati tudi zanimive podrobnosti iz življenja Laure Baines, sedaj priznane profesorice na medicinski fakulteti, ki se ne piše več Baines, ampak Westlake. Laura pove tudi svojo zgodbo, a zapusti nekakšen aroganten ton, ki Kellerju ne gre iz glave. Tu pa je še Derek Simmons, tisti hišni mojster, ki se je sam sprehajal po Wiederjevi hiši in opravljal manjša popravila. Tudi njegova zgodba, kot odkrije Keller, ni tako brez suma, kot se je zdelo v preteklosti. Vsekakor tukaj nekje nastopi točka, v kateri je zaplet naše kriminalke in uganke umora profesorja Widerja na svojem vrhuncu. V tem trenutku prav nihče ni zanesljiv, avtorju je uspelo s takšnimi in drugačnimi dodatki k zgodbi in junakom napraviti kaotičen občutek, v katerem pa vendarle ne umanjka občutka, da razrešitev prihaja na prvi tir. Keller vseeno obupa. In k temu pripomore tudi občutek poraza, ker ga med tem časom zapusti tudi dekle.

Paradoks je bil, da bolj ko sem kopal po preteklosti na podlagi številnih, a nasprotujočih si podatkov, pomembnejša se mi je zdela sedanjost.

Štafetno palico prevzame Roy Freeman, naš tretji pripovedovalec. Roy je bil preiskovalec pri primeru pred tridesetimi leti, sedaj pa nad upokojenim policistom visi Damoklejev meč Alzheimerjeve bolezni, ki jo skuša upočasniti tako, da zaposli svoje možgane. In zato tudi on odpre kartoteke. Sledi finiš zgodbe in razrešitev vseh ugank, ki bodo pojasnile smrt profesorja Wiederja, skrivnost njegovega izginulega rokopisa in vloge vseh vpletenih v primer.

Na poti na letališče sta mi prišla na misel naslov Flynnove knjige in labirint popačenih ogledal, kakršna so imeli na karnevalih, ko sem bil še otrok - vse kar si videl, ko si stopil noter, je bilo hkrati resnično in lažno.

Do teh podatkov bo potrebno počakati vse do zadnjih strani knjige. Čeprav se krog osumljencev vztrajno oža, bo vendarle tako. Tako lahko brez sramu zapišem, da je Chirovici napisal knjigo, ki jo polni suspenz. Dasiravno je srž dogajanja v preteklosti in sedanjost v oziru na preiskovani primer ni pod nobeno nevarnostjo, avtor bralca uspe zadržati v iskanju tega, kaj se je tiste decembrske noči v resnici zgodilo. In predvsem, kdo od imenovanih je bil najbolj uspešen v tem, da je sum od sebe pred mnogimi leti odvrnil proč. Vendarle gre za klasično detektivsko zgodbo. O kateri pa premišljujem tudi, da trpi ravno zaradi tiste inovativne geste, ki jo je Chirovici uporabil za formo knjige. To, da je uporabil več pripovedovalcev, v resnici pomeni, da je uporabil več detektivov. In od treh sta bila dva v osebno vpletena v primer. Zato lahko zgolj razmišljamo o klasični detektivki. In s tem je tudi avtor na nek način opravil v spremnem zapisu ob koncu knjige: Rekel bi, da v moji knjigi ne iščejo storilca, temveč razlog. In pridaja, da je bistven dober občutek za skrivnostnost.

In tu tiči tisto jedro, zakaj je Chirovicijeva knjiga zanimiva za branje. Kaj je tisto najbolj zanimivo v Knjigi zrcal? Trik je v tem, da je potrebno brati onkraj preproste žanrske označbe. Kot je povedal avtor, ne gre za iskanje storilca, temveč za sinoptični pogled, ki sestavlja vsak dogodek, vsako srečanje in vsako še tako enostavno peripetijo, v kateri je vpleten več kot zgolj en človek. Knjiga zrcal tako sprva dozdevno od vprašaj postavlja nedolžnost vseh vpletenih, a ko skozi bralca počasi pobegne iz žanra, daje resnico napisanega kot tako v oklepaj, izpostavlja pa interpretacije. Enega, dveh ali treh takšnih, ki so bili v izvornem dogodku vpleteni; in enega, dveh ali treh takšnih, ki so preko ponovnega ukvarjanja z dogodkom pravzaprav dogodek poustvarili. Izvorni dogodek ne obstaja, dokler niso povedane vse interpretacije, ki ga doživljajo. Knjigo zrcal je potrebno brati tako, da izenačimo funkcije tistih, ki so dogodek doživeli pred leti in tistih, ki ga danes ponovno odpirajo. Vsi so enakomerno soudeleženi. Resnica pa se zgodi med njimi, njihovimi željami in spomini. Resnica je stranski produkt. Laž prav tako. In ker je oboje tako težko razbrati iz zrcalnih projekcij pripovedovalcev in junakov zgodbe, je Knjiga zrcal zanimivo in napeto branje.

✭✭


Obišči tudi:

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Figa: vsi modusi odhajanja

Če bi bil pesnik, kakšno pesem bi napisal o odhajanju? Bi ta imela lepo, zaokroženo obliko, ki bi namigovala na popolnost nekega naravnega dejanja, ali pa bi bila v Srečkovi maniri bolj svobodna, geometrično neskladna in vsebinsko težko ulovljiva, da pokaže nemoč ujetosti občutja v nekaj vrstic in predvsem spoštovanje do globokih neizrekljivosti govorice, ki nam vlada v duši? Ali bi pisal o tistih, ki so šli ali o tistih, ki so ostali? Bi bila to žalostna ali vesela pesem?  In tudi če bi rešil te dileme, bi še vedno bil daleč temu, da bi začel razmišljati o tem, kako bi začel in kako končal. Vse silnice tega sveta ne zmorejo odgovora na to, ali sem sploh zmožen napisati takšno pesem. Res ni enostavno pisati o tem, kaj odhajanje sploh je in koliko škode nam povzroča. Nam in naši okolici, vsem okoli nam. Kje se začne odhod, kje se prične ločitev in kje se konča človekova konsistenca. Ne, res ne gre za enostavne reči. Ravno zato se je z vso mero resnosti tega lotil tudi Goran Vojnović

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Tik pod nebom: beseda je bitcoin postala

vir slike: goga.si Po tem, ko sem z navdušenjem pospremil zbirko kratkih zgodb Agate Tomažič Česar ne moreš povedati frizerki , sem se najprej nekoliko potiho spraševal, kako izjemno dobro bi bilo, če bi piska našla čas tudi za nekoliko daljši koncept in svoje ideje ob izdelani besedosučni obrti vpletla tudi v kak roman. V tisto, kar bralcu omogoča, da tudi za nekaj dlje posvoji junake, oddiha z njimi nekaj trenutkov več in pusti tudi daljše pookuse. A v tem vpraševanju je bilo mnogo napak, izvšemši tudi moj latetentni egoizem, ko so tu želje po dobrem branju. A ne bi o mojih napakah; Česar ne moreš povedati frizerki je super zbirka zgodb in natanko ob zaključku branja me je Agata razveselila tudi z novico, da finišira novo knjigo, roman. Tik pod nebom je zrelo delo, ki odstira plast za plastjo sodobne družbe, ki jo avtorica preslika skozi zgodbo dveh generacij in prizmo različnih poti ustvarjanja kariere, ki sta navzlic tesnemu prebivanju druge ob drugi tako zelo zelo daleč. Je

Hiša Marije Pomočnice: hrepenenje in upanje

vir slike: booklikes.com Cankarjevo leto je. Stota obletnica smrti velikega literata, ki je trn v peti mnogim in nedosegljiv ideal mojstra besede drugim. Tole ne bo apologija ne prvih in ne drugih. Mogoče teh drugih bolj. O Hiši Marije Pomočnice je napisanih več kot dovolj besedil, vsi jo poznamo. Tole bodo konteksti, kot vsi ostali. Knjigo sem v roke vzel, ker sem v nekem danem trenutku želel ponovno prebrati nekaj Cankarjevega, ker tega že dolgo nisem storil. Tako sem po nekajdnevnem obiskovanju tega sicer kratkega besedila končal z branjem zadovoljen in ponovno navdušen nad dejstvom, kako lep, upodabljajoč in mogočen je slovenski jezik. Impresije, ki jih Cankarjeva beseda riše, ko ta bridko reže v domišljijo bralca, so resda sive, temačne, tudi boleče, a obenem tudi spoštljivo vežejo človeka - njegovo majhnost, ujetost v svet, kjer biva - s kritiko tega istega sveta, ki se konec koncev izkaže za še toliko bolj ujetega v ljudi. Hišo Marije Pomočnice sem bral kot spopad konfl