 |
| vir slike: emka.si |
V glavnih vlogah nastopajo karizmatični profesor psihologije,
njegova študentka in pomočnica ter njen cimer, študent književnosti. S tem slednjim se Knjiga zrcal začne. Spoznamo ga kot Richarda Flynna, ki dela v marketingu, a se je odločil, da sledi svojim večnim sanjam in napiše knjigo. Zato literarnemu agentu pošlje del rokopisa, v želji, da bi izdal tudi
knjigo, če bo agencija seveda za. V knjigi opiše dogodke z druge polovice osemdesetih, ko je kot študent za cimro dobil zanimivo študentko Lauro Baines. Z njo se je izjemno dobro ujel, vanjo se tudi zaljubi, a ona ga spusti le tako daleč, kot si sama želi. Predvsem pa je pomembno, da v njunem odnosu v resnici nista ona dva glavna, ampak se zdi, da se vse odvija okoli profesorja Josepha Wiederja. Gre za pravega zvezdnika na področju psihologije, pomembnega raziskovalca in odličnega mentorja, ki je povrh vsega na Lauro in še marsikatero dekle deloval hipnotično, marsikateri kolega pa ga je gledal z zavistjo. V to Princetonsko okolje tako prileti Richard, njega Wieder zanima predvsem s stališča odnosa, ki ga ima do Laure, še bolj pa s stališča odnosa, ki ga ima Laura do njega. Bržkone sta bila namreč takrat že par. Kakorkoli že, Richard v profesorjevi hiši poprime za nalogo, za katero ga je profesor najel in v tistem obdobju je zato mnogo časa preživel tam, saj je poskrbel za računalniški popis in ureditev profesorjeve knjižnice.
Kaj je bolečina, ne veš, dokler te ne zareže tako globoko, da se zaveš, da so bile prejšnje rane samo praske.
V ta življenjski slog, nekoliko čudaško obnašanje Laure in vpliv njenega bivšega partnerja ter spoznanje, da v hišo prihaja nekakšen hišni mojster, ki ima s profesorjem precej prijateljski odnos, z velikim presenečenjem pride umor. Profesorja nekega jutra najdejo mrtvega. Tu se prvi del rokopisa, ki ga je sedaj precej starejši Flynn poslal agentu, preneha. A vzbudi dovolj zanimanja, da se agent loti iskanja obeh, Flynna in preostanka rokopisa. Sledi pa še eno neprijetno presenečenje. Flynn je namreč umrl, njegovega rokopisa pa, kot kaže, ni nikjer. Peter Katz, agent, se odloči, da bo zadevo raziskal in v zgodbo vplete novinarja in raziskovalca Johna Kellerja. Ta je v detektivski maniri pričel brskati po preteklosti in raziskovati zaplet in razplet umora profesorja Wiederja. Bralec v razvoju pripovedi skoraj ne zazna premora med zgodbama, gre skoraj tako, kot bi nekdo prevzel štafetno palico.
V Kellerjevi zgodbi gremo v še nekoliko večje podrobnosti. To, da je bil umor pripisan napačnemu, je vedno bolj očitno. A obtoženi, nek manjši nepridiprav, ki je čutil do Wiederja zamero, je še vedno trdil, da je kriv. Po drugi strani se pričnejo odstirati tudi zanimive podrobnosti iz življenja Laure Baines, sedaj priznane profesorice na medicinski fakulteti, ki se ne piše več Baines, ampak Westlake. Laura pove tudi svojo zgodbo, a zapusti nekakšen aroganten ton, ki Kellerju ne gre iz glave. Tu pa je še Derek Simmons, tisti hišni mojster, ki se je sam sprehajal po Wiederjevi hiši in opravljal manjša popravila. Tudi njegova zgodba, kot odkrije Keller, ni tako brez suma, kot se je zdelo v preteklosti. Vsekakor tukaj nekje nastopi točka, v kateri je zaplet naše kriminalke in uganke umora profesorja Widerja na svojem vrhuncu. V tem trenutku prav nihče ni zanesljiv, avtorju je uspelo s takšnimi in drugačnimi dodatki k zgodbi in junakom napraviti kaotičen občutek, v katerem pa vendarle ne umanjka občutka, da razrešitev prihaja na prvi tir. Keller vseeno obupa. In k temu pripomore tudi občutek poraza, ker ga med tem časom zapusti tudi dekle.
Paradoks je bil, da bolj ko sem kopal po preteklosti na podlagi številnih, a nasprotujočih si podatkov, pomembnejša se mi je zdela sedanjost.
Štafetno palico prevzame Roy Freeman, naš tretji pripovedovalec. Roy je bil preiskovalec pri primeru pred tridesetimi leti, sedaj pa nad upokojenim policistom visi Damoklejev meč Alzheimerjeve bolezni, ki jo skuša upočasniti tako, da zaposli svoje možgane. In zato tudi on odpre kartoteke. Sledi finiš zgodbe in razrešitev vseh ugank, ki bodo pojasnile smrt profesorja Wiederja, skrivnost njegovega izginulega rokopisa in vloge vseh vpletenih v primer.
Na poti na letališče sta mi prišla na misel naslov Flynnove knjige in labirint popačenih ogledal, kakršna so imeli na karnevalih, ko sem bil še otrok - vse kar si videl, ko si stopil noter, je bilo hkrati resnično in lažno.
Do teh podatkov bo potrebno počakati vse do zadnjih strani knjige. Čeprav se krog osumljencev vztrajno oža, bo vendarle tako. Tako lahko brez sramu zapišem, da je Chirovici napisal knjigo, ki jo polni suspenz. Dasiravno je srž dogajanja v preteklosti in sedanjost v oziru na preiskovani primer ni pod nobeno nevarnostjo, avtor bralca uspe zadržati v iskanju tega, kaj se je tiste decembrske noči v resnici zgodilo. In predvsem, kdo od imenovanih je bil najbolj uspešen v tem, da je sum od sebe pred mnogimi leti odvrnil proč. Vendarle gre za klasično detektivsko zgodbo. O kateri pa premišljujem tudi, da trpi ravno zaradi tiste inovativne geste, ki jo je Chirovici uporabil za formo knjige. To, da je uporabil več pripovedovalcev, v resnici pomeni, da je uporabil več detektivov. In od treh sta bila dva v osebno vpletena v primer. Zato lahko zgolj razmišljamo o klasični detektivki. In s tem je tudi avtor na nek način opravil v spremnem zapisu ob koncu knjige: Rekel bi, da v moji knjigi ne iščejo storilca, temveč razlog. In pridaja, da je bistven dober občutek za skrivnostnost.
In tu tiči tisto jedro, zakaj je Chirovicijeva knjiga zanimiva za branje. Kaj je tisto najbolj zanimivo v Knjigi zrcal? Trik je v tem, da je potrebno brati onkraj preproste žanrske označbe. Kot je povedal avtor, ne gre za iskanje storilca, temveč za sinoptični pogled, ki sestavlja vsak dogodek, vsako srečanje in vsako še tako enostavno peripetijo, v kateri je vpleten več kot zgolj en človek. Knjiga zrcal tako sprva dozdevno od vprašaj postavlja nedolžnost vseh vpletenih, a ko skozi bralca počasi pobegne iz žanra, daje resnico napisanega kot tako v oklepaj, izpostavlja pa interpretacije. Enega, dveh ali treh takšnih, ki so bili v izvornem dogodku vpleteni; in enega, dveh ali treh takšnih, ki so preko ponovnega ukvarjanja z dogodkom pravzaprav dogodek poustvarili. Izvorni dogodek ne obstaja, dokler niso povedane vse interpretacije, ki ga doživljajo. Knjigo zrcal je potrebno brati tako, da izenačimo funkcije tistih, ki so dogodek doživeli pred leti in tistih, ki ga danes ponovno odpirajo. Vsi so enakomerno soudeleženi. Resnica pa se zgodi med njimi, njihovimi željami in spomini. Resnica je stranski produkt. Laž prav tako. In ker je oboje tako težko razbrati iz zrcalnih projekcij pripovedovalcev in junakov zgodbe, je Knjiga zrcal zanimivo in napeto branje.
✭✭✭✩✩
Obišči tudi:
Komentarji
Objavite komentar