Preskoči na glavno vsebino

Hiša: ravno toliko fikcija in prav toliko tudi ne

Nekaj samorefleksije nikdar ne škodi. Pogled v ogledalo, pa četudi gre za retrovizor, s katerim opazuješ drugega. Ali ponovitev tega, kar počnejo drugi, tudi to v sebi skriva moč, da začutimo drugost v sebi in obrnemo vse, kar vemo, skoraj na glavo. Nikdar ne škodi, občasno pa je tudi nujno. Da se spoprimemo z nevarnostmi in pokažemo jezik vsem sovražnikom, ki sedijo poleg naše gredice udobja in namesto nas vsakokrat upihnejo svečke na tortah vseh, tudi tistih, ki jih imamo radi. Pa nič ne moremo napraviti glede tega. Mogoče bo tisti pogled v retrovizorju pomagal, da je sovražnik v resnici globoko zasidran v bazenu naše sreče; nemara celo, da smo brez tega Damokleja težko srečni. Na pot premisleka o tem me pelje knjiga Ivane Djilas, Hiša.

vir slike: emka.si

Hiša je takšen samorefleksivni roman, družbeno kritični in cinično zabavni ekskurz v razmišljanja ljudi, ki pri rosnih štiridesetih prebivajo in lovijo oprimke sreče v steni naše družbe.
Je knjiga o življenjskem slogu, je knjiga o družini in je knjiga o odločitvah. In je tudi knjiga o vzgoji, o medgeneracijskih prepadih, o zakonskem življenju, o odnosih z banko, davkarijo, elektro podjetji in delovnih razmerjih, ki ne prinašajo varnosti. Je knjiga o kreditih, izposojanju, kupovanju in prodaji. Tudi o tem, kako zamudiš na pomemben sestanek, ker ti v avtu zmanjka bencina. A kot sem pred časom za Pamukov roman Tiha hiša zapisal, da je fascinantno to, kako je lahko fizični objekt hkrati tudi vezno tkivo vseh nasprotij, ki v romanu nastopajo, tako je tudi v Hiši hiša tista, ki je zelo pomembna. A če je pri Pamuku hiša združevala nezdružljivo, se zdi tule ravno obratno. Hiša je tule corpus delicti. Neprijazen sogovornik. Občasno celo v nevarnosti, da bo v stilu Stephena Kinga oživela in s kakimi nečloveškimi zvoki požvečila vse, kar ji bo prišlo v stanovanje. Pa mogoče takšen eksperiment, četudi bi bil literarno brutalen, ne bi bil povsem napak v tem primeru. Šalo na stran, tudi brez tega odlično funkcionira. Avtorica je skozi bralno izjemno tekočo izkušnjo ponudila album sovražnikov našega časa.

Vse se da prodati.

Zgodbo pripoveduje mati družine, ki deluje v kulturi in njen zaslužek je odvisen predvsem od projektov, ki jih prevzema. Včasih je bolje, včasih slabše, predvsem pa je zoprno to, da je treba prositi za svoj zasluženi denar. Tu je tudi njen mož, glasbenik, ki mora za tisti redni honorar v šoli poučevati otroke, ki jih to niti ne zanima. Tu je tudi Maks. Njun sin, ki je navkljub mladosti v vlogi iskrenega glasa razuma in vprašanj, ki jih nihče drug v svetu pretvarjanja noče postaviti. Družina živi povsem običajno življenje stran od mestnega vrveža, v hiši, kupljeni s kreditom in z varnim avtomobilom. A to običajno življenje je nekaj, kar si moramo projecirati sami, saj ga avtorica v roman ne vključi. V zgodbo pademo, ko se za družino pričnejo finančne težave. Oziroma, ko te že nekaj časa trajajo. Skozi težave nezmožnosti plačevanja računov, storitev, razporejanja sredstev na tisto kar je nujno in tisto, kar ni tako zelo nujno, se nam hitro odstre vsa lepota sodobnega življenja družine, katere starša nimata služb z rednim in dovolj visokim plačilom, da bi si življenje, ki si ga želita, lahko tudi privoščila. Nato izvemo tudi nekaj o preteklosti, o njunih prijateljih in življenjskemu slogu, ki so ga prisiljeni v luči spreminjajočih razmer tudi živeti. Predvsem pa beremo o hiši. Hiši, ki jo je potrebno prodati, ker je predraga. Glavna linija branja gre prav sem: prodaja hiše, oddaja oglasa na portale, dogovarjanja z agenti, sprejemanje oglednih obiskov in iskanje nadomestnih sanj, stanovanja v mestu. Nečesa, kar bo radikalno nasprotno od tega, kar je sedaj. Situacija seveda ni rožnata, branje se tako premika od občasne sarkastične razočaranosti nad pokrajino sodobnega zeitgeista k melahnoliji obupa, ki izvira iz nemoči nad sistemom, ki te v tej situaciji obkroža. In ta ne kaže, da se bo kakorkoli izboljšala. V bistvu se za nameček še nekoliko bolj zaplete. In tule se ustavim. Konec knjige me je nekoliko presenetil, priznam. Predstavljal sem si različne možne načine, kako se bo vse skupaj končalo. In marsikdo bi nemara pomislil, da pravega zaključka niti nima. A vsekakor je ta odličen.

Češnja cveti, malo je pozna, ker je bila pomlad mrzla. Nervira me, da ravno zdaj dežuje. Cvetki bodo prehitro odpadli in kupci ne bodo videli najlepšega prizora na našem vrtu.

Hišo odlikuje izvrsten avtoričin slog. Ugaja tako uporaba povsem vsakdnevne govorice, v kateri se bodo prepoznali mnogi bralci. Poleg osnovnega problema, ki je zelo radikalno vzpostavljena potreba po prodaji hiše zaradi finančnih težav - za te se mi zdi, ne potrebujemo večje raziskave, ki bi nam povedala, koliko ljudi svoje težave povezuje z denarjem - je to še druga sestavina, ki jo potrebuje, da ji prisluhne mnogo bralcev: vsakdanjost. V tem, kako se sooča s težavami, išče načine, kako Maksu narediti prijetno otroštvo ter se vsakič znova povezati z možem, se najdejo velike teme vsakdanjega življenja marsikoga. Tu pa je še tretja komponenta: sovražniki.

In ta se mi zdi zelo pomembna. Ivana Djilas nam naslika podobo družine, ki je v škripcih. Čeprav ne pred propadom, pa vseeno gre za težke težave, ki imajo predvsem to zoprno lastnost, da silijo človeka k spremembi mišljenja glede poti za dosego srečnosti. In te spremembe tudi naša pripovedovalka ne sprejema dobro, zato išče sovražnike. Struktura sovražnika pa večkrat lahko deluje zelo povezovalno, še posebno pri problemih, kjer potrebuješ podporo in nečesa ne zmoreš sam. Zato je zanimivo brati tako pripovedovalkina stališča, ki so nastrojena tako proti bankam in nepremičninskim agencijam, potencialnim kupcem in pravzaprav vsem, s katerimi ima opravka pri prodaji hiše, kot tudi pogled njenega moža, za katerega se zdi, da ne sledi njenim stališčem, vsaj ne popolnoma in namesto tega raje pozornost usmerja na njunega Maksa. In če odmislimo tega majhnega otroka, starše (ki prav tako vsaj v določeni meri spadajo med tiste, ki ne razumejo) in prijatelje, ki v zgodbo zaradi ponosa niso vključeni, potem je jasno, da tu ne bo šlo daleč. V tej osamljeni poziciji tudi pripovedovalka pričenja delovati precej kaotično in nerazumno, pomirja jo pisanje seznamov (ki ni nikakor zanemarljiva dejavnost, o njej se je razpisal tudi Umberto Eco). In sesutje celotnega sistema ni daleč. Tudi seznami pričnejo izgubljati svojo moč. Status sovražnika pa je dobila tudi hiša sama. In vedno bolj je razviden. A tudi v tem je pripovedovalka bolj ali manj sama. In v takšnem razpadu ne pomaga nič drugega kot okleniti se tistega, kar je res blizu in domače, hkrati pa se simbolno (in tudi konkretno) dvigniti nad sovražnike, kar je tudi storila. V vsem tem je Hiša zelo neposredna psihološka drama o iskanju rdeče niti v izzivih življenja, ki jih izgubljaš enega za drugim.

Hiša pravi, da jo je čakala svetla prihodnost. Da so si jo vsi želeli. Tekmovali so, kdo jo bo kupil. Ampak ona se ni pustila kupiti komurkoli.

Ves govor o bankah, zavarovalnicah, izterjevalcih in ostalih nesoglasnih zaviralcih srečnega miru je stranska opomba k psihološkemu boju, s katerim pripovedovalka skuša preprečiti lastno norost. Hiša je izvrstno napisana osmislitev sodobnega potrošnika in ljudi, ki ga obkrožajo. Zato omogoča razpravo tako v ekonomiji kot tudi v psihologiji, kamor umešča dramo pomanjkanja sredstev, na povsem neizumetničen način spregovori o reševanju problemov, hkrati pa nič kaj boječe prikaže, kako lahko takšne situacije pripeljejo do popolne izgube kontrole, ki jo zapolnjuje z iskanjem sovražnikov. Tako bi težko odmahnil z roko in ne opazil simptomov, ki jih roman uspešno prikaže.

Hiša je ravno toliko fikcija, da se z užitkom potopimo v njeno zgodbo, a obenem prav toliko tudi ne, in zato nas je čisto malo tudi groza.


✭✭✭


Obišči tudi:

Bukla
Emka
Peripetije
Koridor
Bralnica
Dobre knjige
Delo
Goodreads

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Čudo: obrazi

Se mi večkrat zdi, da je v resnici bolj pomemben drugim kot meni. Ga bolj potrebujejo. Meni zadostuje spomin nanj, toliko, da svojo podobo, ali bolje, podobo o sebi zjutraj sestavim skupaj in lahko po svetu hodim z nekim občutkom minimalne celote. A tudi za druge nisem prepričan, da vsi vidijo isto reč. To je tisto, kar me zares čudi. Nekateri vidijo nekaj, v kar bi strmeli, drugi pa odmaknejo pogled v trenutku. Največkrat se mi zdi, da ga povezujejo s tem, kar imenuje to, kar sem. Bi torej to pomenilo, da vsi ne imenujejo iste reči? Mogoče. To poimenovanje najbrž izvira tudi iz nečesa, kar vedo le oni sami. In toliko bolj, mar ne vodi to do tega, da to kar sem, ni nekaj, kar bi stalo pri miru, marveč se giblje od vsakega do vsakega? Kje je sedaj občutek celote, je sploh kdaj bil? Zdi se kot fenomen, ki se vsakokrat pojavlja in hkrati tudi izginja. Vsi poizkusi, da ga ujel, pa se končajo v pogledu, ki je usmerjen vanj. Toliko o mojem obrazu. In za mano je branje, ki se prav tako ukva

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez

A search for perfection

Shelley's novel Frankenstein is one of the best examples of Romanticism. The very nature of a human and his/hers desire to reach his/her individual perfection leads to deadly utopia. The story of Frankenstein teaches that the radical search for perfection ultimately terminates the searcher. Victor is a protagonist of Romanticism par excellence, doing a lot of self-reflection, contemplating the nature and being very sensitive. When his dying mother addresses him her wish (“… my firmest hopes of future happiness were placed on the prospect of your union…”, p.41) and later his father (“… I have always looked forward to your marriage…”, p.161), this becomes ultimately deadly for Elisabeth. Victor marries her in spite of his knowledge of what will happen. Victor is attached to fulfilling his parent’s wish until the very end. And with this “attachment”, Victor goes to Ingolstadt, where he seems to find his own inner desire,”…animated by an almost supernatural enthusiasm” (p.50), to make