Preskoči na glavno vsebino

Hiša: ravno toliko fikcija in prav toliko tudi ne

Nekaj samorefleksije nikdar ne škodi. Pogled v ogledalo, pa četudi gre za retrovizor, s katerim opazuješ drugega. Ali ponovitev tega, kar počnejo drugi, tudi to v sebi skriva moč, da začutimo drugost v sebi in obrnemo vse, kar vemo, skoraj na glavo. Nikdar ne škodi, občasno pa je tudi nujno. Da se spoprimemo z nevarnostmi in pokažemo jezik vsem sovražnikom, ki sedijo poleg naše gredice udobja in namesto nas vsakokrat upihnejo svečke na tortah vseh, tudi tistih, ki jih imamo radi. Pa nič ne moremo napraviti glede tega. Mogoče bo tisti pogled v retrovizorju pomagal, da je sovražnik v resnici globoko zasidran v bazenu naše sreče; nemara celo, da smo brez tega Damokleja težko srečni. Na pot premisleka o tem me pelje knjiga Ivane Djilas, Hiša.

vir slike: emka.si

Hiša je takšen samorefleksivni roman, družbeno kritični in cinično zabavni ekskurz v razmišljanja ljudi, ki pri rosnih štiridesetih prebivajo in lovijo oprimke sreče v steni naše družbe.
Je knjiga o življenjskem slogu, je knjiga o družini in je knjiga o odločitvah. In je tudi knjiga o vzgoji, o medgeneracijskih prepadih, o zakonskem življenju, o odnosih z banko, davkarijo, elektro podjetji in delovnih razmerjih, ki ne prinašajo varnosti. Je knjiga o kreditih, izposojanju, kupovanju in prodaji. Tudi o tem, kako zamudiš na pomemben sestanek, ker ti v avtu zmanjka bencina. A kot sem pred časom za Pamukov roman Tiha hiša zapisal, da je fascinantno to, kako je lahko fizični objekt hkrati tudi vezno tkivo vseh nasprotij, ki v romanu nastopajo, tako je tudi v Hiši hiša tista, ki je zelo pomembna. A če je pri Pamuku hiša združevala nezdružljivo, se zdi tule ravno obratno. Hiša je tule corpus delicti. Neprijazen sogovornik. Občasno celo v nevarnosti, da bo v stilu Stephena Kinga oživela in s kakimi nečloveškimi zvoki požvečila vse, kar ji bo prišlo v stanovanje. Pa mogoče takšen eksperiment, četudi bi bil literarno brutalen, ne bi bil povsem napak v tem primeru. Šalo na stran, tudi brez tega odlično funkcionira. Avtorica je skozi bralno izjemno tekočo izkušnjo ponudila album sovražnikov našega časa.

Vse se da prodati.

Zgodbo pripoveduje mati družine, ki deluje v kulturi in njen zaslužek je odvisen predvsem od projektov, ki jih prevzema. Včasih je bolje, včasih slabše, predvsem pa je zoprno to, da je treba prositi za svoj zasluženi denar. Tu je tudi njen mož, glasbenik, ki mora za tisti redni honorar v šoli poučevati otroke, ki jih to niti ne zanima. Tu je tudi Maks. Njun sin, ki je navkljub mladosti v vlogi iskrenega glasa razuma in vprašanj, ki jih nihče drug v svetu pretvarjanja noče postaviti. Družina živi povsem običajno življenje stran od mestnega vrveža, v hiši, kupljeni s kreditom in z varnim avtomobilom. A to običajno življenje je nekaj, kar si moramo projecirati sami, saj ga avtorica v roman ne vključi. V zgodbo pademo, ko se za družino pričnejo finančne težave. Oziroma, ko te že nekaj časa trajajo. Skozi težave nezmožnosti plačevanja računov, storitev, razporejanja sredstev na tisto kar je nujno in tisto, kar ni tako zelo nujno, se nam hitro odstre vsa lepota sodobnega življenja družine, katere starša nimata služb z rednim in dovolj visokim plačilom, da bi si življenje, ki si ga želita, lahko tudi privoščila. Nato izvemo tudi nekaj o preteklosti, o njunih prijateljih in življenjskemu slogu, ki so ga prisiljeni v luči spreminjajočih razmer tudi živeti. Predvsem pa beremo o hiši. Hiši, ki jo je potrebno prodati, ker je predraga. Glavna linija branja gre prav sem: prodaja hiše, oddaja oglasa na portale, dogovarjanja z agenti, sprejemanje oglednih obiskov in iskanje nadomestnih sanj, stanovanja v mestu. Nečesa, kar bo radikalno nasprotno od tega, kar je sedaj. Situacija seveda ni rožnata, branje se tako premika od občasne sarkastične razočaranosti nad pokrajino sodobnega zeitgeista k melahnoliji obupa, ki izvira iz nemoči nad sistemom, ki te v tej situaciji obkroža. In ta ne kaže, da se bo kakorkoli izboljšala. V bistvu se za nameček še nekoliko bolj zaplete. In tule se ustavim. Konec knjige me je nekoliko presenetil, priznam. Predstavljal sem si različne možne načine, kako se bo vse skupaj končalo. In marsikdo bi nemara pomislil, da pravega zaključka niti nima. A vsekakor je ta odličen.

Češnja cveti, malo je pozna, ker je bila pomlad mrzla. Nervira me, da ravno zdaj dežuje. Cvetki bodo prehitro odpadli in kupci ne bodo videli najlepšega prizora na našem vrtu.

Hišo odlikuje izvrsten avtoričin slog. Ugaja tako uporaba povsem vsakdnevne govorice, v kateri se bodo prepoznali mnogi bralci. Poleg osnovnega problema, ki je zelo radikalno vzpostavljena potreba po prodaji hiše zaradi finančnih težav - za te se mi zdi, ne potrebujemo večje raziskave, ki bi nam povedala, koliko ljudi svoje težave povezuje z denarjem - je to še druga sestavina, ki jo potrebuje, da ji prisluhne mnogo bralcev: vsakdanjost. V tem, kako se sooča s težavami, išče načine, kako Maksu narediti prijetno otroštvo ter se vsakič znova povezati z možem, se najdejo velike teme vsakdanjega življenja marsikoga. Tu pa je še tretja komponenta: sovražniki.

In ta se mi zdi zelo pomembna. Ivana Djilas nam naslika podobo družine, ki je v škripcih. Čeprav ne pred propadom, pa vseeno gre za težke težave, ki imajo predvsem to zoprno lastnost, da silijo človeka k spremembi mišljenja glede poti za dosego srečnosti. In te spremembe tudi naša pripovedovalka ne sprejema dobro, zato išče sovražnike. Struktura sovražnika pa večkrat lahko deluje zelo povezovalno, še posebno pri problemih, kjer potrebuješ podporo in nečesa ne zmoreš sam. Zato je zanimivo brati tako pripovedovalkina stališča, ki so nastrojena tako proti bankam in nepremičninskim agencijam, potencialnim kupcem in pravzaprav vsem, s katerimi ima opravka pri prodaji hiše, kot tudi pogled njenega moža, za katerega se zdi, da ne sledi njenim stališčem, vsaj ne popolnoma in namesto tega raje pozornost usmerja na njunega Maksa. In če odmislimo tega majhnega otroka, starše (ki prav tako vsaj v določeni meri spadajo med tiste, ki ne razumejo) in prijatelje, ki v zgodbo zaradi ponosa niso vključeni, potem je jasno, da tu ne bo šlo daleč. V tej osamljeni poziciji tudi pripovedovalka pričenja delovati precej kaotično in nerazumno, pomirja jo pisanje seznamov (ki ni nikakor zanemarljiva dejavnost, o njej se je razpisal tudi Umberto Eco). In sesutje celotnega sistema ni daleč. Tudi seznami pričnejo izgubljati svojo moč. Status sovražnika pa je dobila tudi hiša sama. In vedno bolj je razviden. A tudi v tem je pripovedovalka bolj ali manj sama. In v takšnem razpadu ne pomaga nič drugega kot okleniti se tistega, kar je res blizu in domače, hkrati pa se simbolno (in tudi konkretno) dvigniti nad sovražnike, kar je tudi storila. V vsem tem je Hiša zelo neposredna psihološka drama o iskanju rdeče niti v izzivih življenja, ki jih izgubljaš enega za drugim.

Hiša pravi, da jo je čakala svetla prihodnost. Da so si jo vsi želeli. Tekmovali so, kdo jo bo kupil. Ampak ona se ni pustila kupiti komurkoli.

Ves govor o bankah, zavarovalnicah, izterjevalcih in ostalih nesoglasnih zaviralcih srečnega miru je stranska opomba k psihološkemu boju, s katerim pripovedovalka skuša preprečiti lastno norost. Hiša je izvrstno napisana osmislitev sodobnega potrošnika in ljudi, ki ga obkrožajo. Zato omogoča razpravo tako v ekonomiji kot tudi v psihologiji, kamor umešča dramo pomanjkanja sredstev, na povsem neizumetničen način spregovori o reševanju problemov, hkrati pa nič kaj boječe prikaže, kako lahko takšne situacije pripeljejo do popolne izgube kontrole, ki jo zapolnjuje z iskanjem sovražnikov. Tako bi težko odmahnil z roko in ne opazil simptomov, ki jih roman uspešno prikaže.

Hiša je ravno toliko fikcija, da se z užitkom potopimo v njeno zgodbo, a obenem prav toliko tudi ne, in zato nas je čisto malo tudi groza.


✭✭✭


Obišči tudi:

Bukla
Emka
Peripetije
Koridor
Bralnica
Dobre knjige
Delo
Goodreads

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Figa: vsi modusi odhajanja

Če bi bil pesnik, kakšno pesem bi napisal o odhajanju? Bi ta imela lepo, zaokroženo obliko, ki bi namigovala na popolnost nekega naravnega dejanja, ali pa bi bila v Srečkovi maniri bolj svobodna, geometrično neskladna in vsebinsko težko ulovljiva, da pokaže nemoč ujetosti občutja v nekaj vrstic in predvsem spoštovanje do globokih neizrekljivosti govorice, ki nam vlada v duši? Ali bi pisal o tistih, ki so šli ali o tistih, ki so ostali? Bi bila to žalostna ali vesela pesem?  In tudi če bi rešil te dileme, bi še vedno bil daleč temu, da bi začel razmišljati o tem, kako bi začel in kako končal. Vse silnice tega sveta ne zmorejo odgovora na to, ali sem sploh zmožen napisati takšno pesem. Res ni enostavno pisati o tem, kaj odhajanje sploh je in koliko škode nam povzroča. Nam in naši okolici, vsem okoli nam. Kje se začne odhod, kje se prične ločitev in kje se konča človekova konsistenca. Ne, res ne gre za enostavne reči. Ravno zato se je z vso mero resnosti tega lotil tudi Goran Vojnović

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Tik pod nebom: beseda je bitcoin postala

vir slike: goga.si Po tem, ko sem z navdušenjem pospremil zbirko kratkih zgodb Agate Tomažič Česar ne moreš povedati frizerki , sem se najprej nekoliko potiho spraševal, kako izjemno dobro bi bilo, če bi piska našla čas tudi za nekoliko daljši koncept in svoje ideje ob izdelani besedosučni obrti vpletla tudi v kak roman. V tisto, kar bralcu omogoča, da tudi za nekaj dlje posvoji junake, oddiha z njimi nekaj trenutkov več in pusti tudi daljše pookuse. A v tem vpraševanju je bilo mnogo napak, izvšemši tudi moj latetentni egoizem, ko so tu želje po dobrem branju. A ne bi o mojih napakah; Česar ne moreš povedati frizerki je super zbirka zgodb in natanko ob zaključku branja me je Agata razveselila tudi z novico, da finišira novo knjigo, roman. Tik pod nebom je zrelo delo, ki odstira plast za plastjo sodobne družbe, ki jo avtorica preslika skozi zgodbo dveh generacij in prizmo različnih poti ustvarjanja kariere, ki sta navzlic tesnemu prebivanju druge ob drugi tako zelo zelo daleč. Je

Hiša Marije Pomočnice: hrepenenje in upanje

vir slike: booklikes.com Cankarjevo leto je. Stota obletnica smrti velikega literata, ki je trn v peti mnogim in nedosegljiv ideal mojstra besede drugim. Tole ne bo apologija ne prvih in ne drugih. Mogoče teh drugih bolj. O Hiši Marije Pomočnice je napisanih več kot dovolj besedil, vsi jo poznamo. Tole bodo konteksti, kot vsi ostali. Knjigo sem v roke vzel, ker sem v nekem danem trenutku želel ponovno prebrati nekaj Cankarjevega, ker tega že dolgo nisem storil. Tako sem po nekajdnevnem obiskovanju tega sicer kratkega besedila končal z branjem zadovoljen in ponovno navdušen nad dejstvom, kako lep, upodabljajoč in mogočen je slovenski jezik. Impresije, ki jih Cankarjeva beseda riše, ko ta bridko reže v domišljijo bralca, so resda sive, temačne, tudi boleče, a obenem tudi spoštljivo vežejo človeka - njegovo majhnost, ujetost v svet, kjer biva - s kritiko tega istega sveta, ki se konec koncev izkaže za še toliko bolj ujetega v ljudi. Hišo Marije Pomočnice sem bral kot spopad konfl