17. julij 2017

Sedma funkcija jezika: Binetov poklon Ecu in drugo

Laurent Binet je tisti avtor, nad katerim sem se navduševal pred kakima dvema letoma, ko sem februarska jutra in večere preživljal v njegovem re-use Haydrichovega groznega poglavja, ki ga je spisal v drugi svetovni vojni. Metafikcija, ki jo je s pridom prepletel v pisarijo, je nekaterim zagotovo delovala moteče, sam pa sem v tem neznansko užival. In zato sem tudi novi prevod, ki je prišel k nam pred kakim mesecem, sprejel z velikim pričakovanjem. Tokrat se je lotil francoskih in drugih svetovnih intelektualcev dvajsetega stoletja, jih zapakiral v kriminalno zgodbo, se v resnici najbolj poklonil Umbertu Ecu in ustvaril eklektično delo, polno zasukov in posladkov, majhnih presenečenj in satiričnih karikatur. Celoten paket bo navdušil vse, ki so kdajkoli poslušali predavanja iz strukturalizma, pa tudi tiste, ki jih širše navdušuje humanizem in teorija pisanja, govorice, zgodovine in literature. In ja, knjiga, ki jo je Binet naslovil s Sedmo funkcijo jezika, je marsikje tudi zelo zabavna.

09. julij 2017

Knjiga zrcal: dober občutek za skrivnostnost

vir slike: emka.si
Knjiga zrcal razkriva, kako zabavno mora biti pisanje, ki si v razkrivanju podrobnosti zgodbe privošči različne pripovedovalce. Obenem pa jasno da vedeti, kako drugačni so ti pripovedovalci drug od drugega, kako drugačen pogled imajo in s kako različnimi nameni se lahko lotevajo svojih pripovedi. Kar je posebej zanimivo zato, ker se kopičijo tudi pripovedi tistih, ki so v pripovedi. Ali v pripovedih. Knjiga zrcal je v svojem jedru kriminalka. Zgodba o zločinu, ki se je zgodil kar nekaj časa nazaj in bil zmotno rešen, ponuja izjemne možnosti za pripoved. Ali pripovedi. In to je vir, ki ga je Eugen Ovidiu Chirovici dobro izkoristil. To, da gre za kriminalko, nikakor ni tisto, kar je najboljšega v Knjigi zrcal.

V glavnih vlogah nastopajo karizmatični profesor psihologije,
njegova študentka in pomočnica ter njen cimer, študent književnosti. S tem slednjim se Knjiga zrcal začne. Spoznamo ga kot Richarda Flynna, ki dela v marketingu, a se je odločil, da sledi svojim večnim sanjam in napiše knjigo. Zato literarnemu agentu pošlje del rokopisa, v želji, da bi izdal tudi

29. junij 2017

Knjiga o Baltimorskih: o neuničljivih povezavah in o tistem, kar jih uniči

vir slike: bukla.si
Joël Dicker je tisti pisatelj, ki je pred skoraj natanko dvemi leti navdušil mene in kar nekaj drugih s svojo Resnico o aferi Harry Quebert. Napeto delo, v katerem se je Marcus Goldman, pisatelj podal v iskanje resnice o izgubljenem dekletu, je navdušilo zaradi ideje, sloga pripovedi in suspenza, ki bralca prikuje h knjigi. Odlična knjiga, ki jo še danes marsikomu z veseljem podtaknem med priporočila. In zato sem bil zelo navdušen, ko je pred kratkim izšel prevod njegovega novega dela, Knjige o Baltimorskih. V njej ponovi suspenz kriminalke, čeprav ne gre za žanrski roman. V tej je tudi na izjemen način ponovno prikazal svojo moč pripovedovanja in v njej se zdi, da je imel res veliko vsebine, ki jo je želel podati. Gre za sago o treh generacijah družine Goldmanovih, predvsem potomcev podjetnika in njihovih sinov, sosedov, prijateljev, ljubezni in vsega, kar se med njimi lahko zgodi.

V Knjigi o Baltimorskih glavno ali vsaj pripovedovalno vlogo nosi zopet Marcus Goldman.

15. junij 2017

720 utripov srca: o junaku, ki najde dnevnik

vir slike: manicnipoet.net
Pred kratkim je na slovensko knjižno sceno prišla novost, ki jo je napisal Jaka Tomc. Pri svoji založbi Manični poet je izdal že svoje šesto delo, v katerem je posegel po kriminalnem žanru. In ker med domačimi avtorji prihaja do vse in vse boljših poizkusov tudi v žanrskem pisanju, sem se z veseljem lotil tudi kratke knjige z naslovnico, na kateri se na belem ozadju bohoti natančna reprodukcija srca, nad njim pa kraljuje naslov romana, 720 utripov srca. Branje se zgodi hitro, v nikakor posiljenem ritmu in brez odvečnih podzgodb, ki bi zmanjševale suspenz kriminalke. A obenem skozi domiselno strukturo in vsled dveh pomembnih elementov pokaže, da nikakor ne želi ostati zaklenjeno v žanr. O teh dveh elementih nekoliko kasneje, tu je treba dodati predvsem, da gre za napeto branje, v katerem bo, tako kot je potrebno pri tovrstnem čtivu, užitek obračati strani in povsem neprisiljeno spremljati dogajanje, umeščeno v naše lokalne okolje, ki pa navzlic temu nikakor ne deluje banalno. 720 utripov srca je zelo uspešen Tomčev poizkus v žanru.

07. junij 2017

Tombola ali življenje!: poziv k prisvojitvi

vir slike: dobreknjige.si
Zbirka Odisej še naprej skrbi za dobra branja, namenjena predvsem najstnikom, čeprav se nanje nikakor ne omejuje. Med zadnje edicije v zbirki spadata tako Povej mi po resnici kot tudi roman Suzane Tratnik, Tombola ali življenje! Tu gre za pogled v življenje šestnajstletne Mije, ki v povsem običajnemu časosledju povprečne najstnice ponudi nekoliko bolj kompleksne teme, ki v njem tičijo. Roman o odraščanju, vključenosti, identiteti, družini, ljubezni in iskanju izhoda v trenutkih obupa. Dobro napisano delo, ki po relativno preprosti zasnovi preseneti z bolj zapletenim nadaljevanjem.

Mijo spoznamo v okolju iskanja zaposlitve, s katero bi si lahko priborila nekaj potrebne neodvisnosti, a v resnici gre predvsem za projekt njene mame, s katero živita bolj ali manj sami. Mama je tista, ki skozi celotno knjigo skrbi predvsem za dve reči: kako bi Miji priskrbela službo in kako jo obvarovati pred slabim vplivom očeta.

31. maj 2017

Povej mi po resnici: onstran želje po zasebnosti

vir slike: emka.si
Slovenska mladinska literatura je pred časom dobila nov prispevek, ki bo s svojo berljivo strukturo, enostavno pripovedjo in problemsko snovjo, ki jo neti, pripomogla bralcem, da bodo boljše razumeli svet. Avtorica Neli Kodrič Filipič, njeno delo Solze so za luzerje sem tule že bral, je pred nekaj tedni izdala nov mladinski roman z naslovom Povej mi po resnici. Gre za delo, v katerem se mladi junaki spopadajo z življenjem, ki sem jim postavlja nasproti, a jim avtorica jasno pove, da se spopad odvija v njihovi glavi, pri čemer pa razkriva tako takšne kot drugačne načine, s katerimi se odrasli s problemi mlajših soočajo. Zanimivo in enostavno branje, ki si privošči nekaj zasukov, hkrati pa ohranja osnovno idejo in nekoliko preseneti tudi z razpletom.

Povej mi po resnici sledi zgodbi dveh najstnikov. Oba še hodita v šolo, no, vsaj eden od njiju. Predvsem pa imata povsem drugačno predzgodbo. Eva je hči psihologinje in pravnika. Njena družina spada v višji statusni razred in tudi odnos, ki ga imajo med sabo, je na povsem drugačni ravni, kot pri Simonu. Pri starših uživa gromozansko zaupanje, ki razkriva, da je njihova preteklost minila v mnogih pogovorih in iskrenosti, na kateri sta starša osnovala svojo vzgojo. Tako jima tudi Evina odločitev,

20. maj 2017

Sijaj: dvojina in ednina

Lepe so zgodbe o junakih, ki stoično prenašajo udarce usode in nespametne mimobežnosti, ki jim pod kolena mečejo polena, pa jih vse to sploh ne gane. Takšne nam servirajo, ko smo kot mladež neotesano krmarili skozi otroštvo, da so nas naučili višjih smotrov. Takšne se uporabijo, da privabljajo klike in všečke na motivacijskih seminarjih in ploskih objavah na spletnih omrežjih. Takšne so tudi zgodbe, h katerim se kot učitelji, lepodušniki in vzreditelji zatekamo tudi sami. Zgodbe uspeha in predvsem zgodbe ednine. A ta zgodba je popolnoma drugačna. Tu ni stoičnega prenašanja usode, tudi ne junaštva. In vsaj spočetka, kot se zdi, prinaša predvsem dvojino. A le spočetka. Kajti takoj zatem se zaveš, da je tudi to predvsem zgodba ednine. 

30. april 2017

Bog pomagaj otroku: edino tisto, kar šteje

vir slike: emka.si
 Skozi temačno negotovost in vračanju k svoji preteklosti je potrebno iskati rešitve, ki žgejo znotraj. Če se jih sploh lahko premakne, ko ni dovolj vse tisto, kar poskušaš doslej. Potem je potrebno iti dlje, izven okvirov tega, kar poznaš. Bog pomagaj otroku je pripoved o prav takšnem potovanju daleč stran k sebi. Od krivde, cenzure, zanikanja, laži k upanju in otroku.

Bog pomagaj otroku je kratek roman, ki ga je napisala Toni Morrison, Nobelova nagrajenka za literaturo. V njem se potopimo v dinamično pripoved o Luli Ann Bridewell, ženski, ki je od majhnih nog zaznamovana s svojo temno poltjo. Ta je pravzaprav bolj pomembna v mladosti, otroštvu, saj je zaradi nje v zapostavljenem položaju pri svoji materi. Ta je vztrajala, da jo Bride kliče Sweetness, ne pa mama. In zato je odločilen trenutek Bridine mladosti tisti, v katerem naredi neumnost, ki je povzročila precej škode.Krivo pričanje proti ženski, ki naj bi zlorabila otroke, je nastalo v želji, da bi opozorila nase. Iskala je pozornost, ki ji je manjkala. In zato bralca pelje tudi na pot iskanja pomiritve pri njej. Ravnokar izpuščeni iz zapora, kjer je odsedela svojo kazen in na vratih njenega doma. Na obeh koncih se je pojavila tudi Bride, seveda povsem neuspešno. Toni Morrison je knjigo napisala kot zbir različnih pogledov na dogajanje, zato lahko vse skupaj beremo iz različnih zornih kotov vpletenih. Teh sicer ni veliko, a med njimi je tudi ta ženska, po krivem obsojena ne le na ječo temveč tudi na življenje, v katerem nikdar več ne bo mogla dostojno živeti.

18. april 2017

Rdečelaska: ta in ona prekletstva

Orhan Pamuk prihaja k nam v čisto svežem prevodu svojega zadnjega dela, ki nosi naslov Rdečelaska. Gre za zelo zanimivo refleksijo o preteklosti, sinovih in očetih, o času, ki beži mimo nas in o krivdi, ki jo v srcu lahko nosimo zelo dolgo. Avtor se v njej, tako kot že v preteklosti, povsem odkrito sooči tudi z zgodovinsko in ideološko diasporo med vzhodom in zahodom, ki v njegovih delih uživajo status konstitutivnega elementa izgradnje Turčije kot takšne. Pamukovega doma.

Rdečelaska je kratek roman, ki ga preberemo hitro. Razdeljen je na tri dele, ki niso sorazmerno razporejeni po knjigi, a so vseeno vsi trije zelo pomembni za izgradnjo tega, kar je Pamuk želel povedati. Prvi del obsega, se mi zdi, polovico knjige. Drugi nekaj manj, tretjemu pa je odmerjeno le nekaj strani. V dramaturškem smislu je prvi del tisti, v katerem je celotna zasnova, zaplet in pravzaprav tudi vrhunec. Do njega pride počasi, z veliko refleksije in monotonim dogajanjem, ki glavnega junaka pelje v nekaj tednov njegove mladosti, ko ga je za vedno zaznamovala izkušnja na podeželju.

06. april 2017

Pokrpajmo žive: imejte telo

Pokrpajmo žive pove veliko. Najprej o telesu. Nato o družini, o družbi, o stroki, o hitrosti, o življenju in o smrti. Pesem, ki jo lahko pojejo bitja, ki s sinoptičnim pogledom motrijo tisto, kar se običajno ne da opazovati na takšen način. Knjiga, za katero je treba zbrati neskončno empatije, da vsem vpletenim nameniš dovolj prostora, ko načeloma takšna situacija dovolj prostora ne bo dala nikdar. Presunljiva pripoved o tekmi s časom, polna nasprotij in iskanja priložnosti, da ostanemo živi.

Nagrajeni roman pisateljice Maylis de Kerangal, Pokrpajmo žive, vas ne bo pustil hladnih. Zgodba, ki je pravzaprav kratko delo, na manj kot 200 straneh, je polna čustev, trpkih spoznanj, pa tudi sreče, upanja in soočanja s nepredstavljivo zahtevnim poslanstvom mnogih zdravnikov, ki vsakodnevno opravljajo težko delo v transplantacijski medicini.

Zgodba se začne z življenjem. S polnim življenjem, ki ga najstnik Simon živi v želji, da bo izkoristil svoje dneve kar najbolj, kot je mogoče. Pri njem je seveda bolj kot s čimerkoli to povezano z desko, s katero nekega jutra s prijateljema odide na obalo in uživa v iskanju popolne lepote in

27. marec 2017

Česar ne moreš povedati frizerki: impresije in podaljški


Česar ne moreš povedati frizerki, lahko pa poveš množici, ki ima željo, da gre onstran prvih pogledov. Ali tistim, ki v slogu želenega sodobnega modusa operandi depresivno zrejo v daljave, mrmrajoč, da nimajo časa. Ali pa otrokom v šoli, ki so včasih znali kričati, da so le opeka v zidu. To je vtiranje zdravila v rane nespodobne žalosti nad družbo, ki v ponudbo vključuje tudi dobro literarno zatočišče. Agata Tomažič bi zapisano lahko povedala tudi frizerki. Mogoče ji tudi je. Ni pomembno. Se mi pa zdi dobro, da je tudi nam.

Pod točno takšnim naslovom, Česar ne moreš povedati frizerki, je avtorica izdala zbirko kratkih zgodb, ki so mi pozornost vzbudile najprej prav zato, ker niso tako zelo kratke. Zanimivo in razveseljujoče je, da je format kratke proze očitno lahko zelo raztegljiv in tudi deluje v vseh teh različnih izpeljankah. Na drugačen način, a dobro. Tu beremo 13 zgodb, ki so skupaj terjale nekaj manj kot 200 strani.

19. marec 2017

Zakaj Lunina vila in Sončni princ ne živita skupaj? in Mavec: dve knjigi in problem

O mladinski in otroški literaturi tule ni dovolj zapisov. Ker menim, da gre v bistvu za skoraj najpomembnejši del književnosti. Tu se dobivajo bitke za boljši svet in ustvarja svet bralne kulture, ki se zdi eden bolj pomembnih temeljev za izgradnjo generacij, ki bodo zapovedani razumski analitičnosti podati roko empatičnega dojetja različnih načinov bivanja in poti do sreče. In tudi zato, ker sam v resnici takšne literature berem - zahvaljujoč mladičem v hiši - največ. 

O tem, kdaj se neki otroški in mladinski literaturi lahko reče, da je odlična, se najbrž lahko prebere veliko strokovne literature. Po mojih izkušnjah je za pravi učinek potrebno marsikaj. Če gre za mlajše otroke, je izjemno pomembna kvalitetna likovna oprema, pri starejših je že bolj pomembno to, kako se lahko mladi povežejo z osrednjimi liki in življenjem, ki ga živijo. Bolj kot moralka, torej nek nauk o dobrem delovanju, ki je svojčas veljal za nepogrešljivega, se mi zdi pomembno, kako avtorji uspešno v delo odkrito ali prikrito podtaknejo družbeni problem. Torej temo, s katerim se običajno v svojem življenju srečajo nekoliko kasneje, a gre za situacije, ki jim nujno in pomembno oblikujejo osebnost v skladu s tistim, kar sem napisal nekoliko višje. Seveda to ne pomeni, da doma beremo zgolj takšne knjige, a problemska literatura v rokah in ušesih mladih in še mlajših bralcev se mi zdi, da lahko naredi spremembo. Takrat, ko je dobro narejena.

14. marec 2017

Hiša: ravno toliko fikcija in prav toliko tudi ne

Nekaj samorefleksije nikdar ne škodi. Pogled v ogledalo, pa četudi gre za retrovizor, s katerim opazuješ drugega. Ali ponovitev tega, kar počnejo drugi, tudi to v sebi skriva moč, da začutimo drugost v sebi in obrnemo vse, kar vemo, skoraj na glavo. Nikdar ne škodi, občasno pa je tudi nujno. Da se spoprimemo z nevarnostmi in pokažemo jezik vsem sovražnikom, ki sedijo poleg naše gredice udobja in namesto nas vsakokrat upihnejo svečke na tortah vseh, tudi tistih, ki jih imamo radi. Pa nič ne moremo napraviti glede tega. Mogoče bo tisti pogled v retrovizorju pomagal, da je sovražnik v resnici globoko zasidran v bazenu naše sreče; nemara celo, da smo brez tega Damokleja težko srečni. Na pot premisleka o tem me pelje knjiga Ivane Djilas, Hiša.

vir slike: emka.si

Hiša je takšen samorefleksivni roman, družbeno kritični in cinično zabavni ekskurz v razmišljanja ljudi, ki pri rosnih štiridesetih prebivajo in lovijo oprimke sreče v steni naše družbe.

06. marec 2017

Lepota je pogubna: fatalne ženske

V zadnji izdaji Modernih klasikov je k nam prišel prevod Eka Kurniawana, romana Lepota je pogubna. Knjiga je širokopotezno zastavljeno in večino svojih ciljev, po mojem mnenju uspešno tudi zadane. Gre za epsko zgodovinsko dramo, ki izpostavlja nekaj generacij družine, na čelu s prostitutko, potomko Nizozemskih naseljencev in turbulentno usodo njenih štirih hčera, bralca pa skozi ta življenja popelje v brutalno, surovo in neprizanesljivo pot desetletij 20. stoletja, ki so bila za Vzhodno Indijo tako zelo pomembna. Široka paleta junakov, učna ura zgodovine in preizkušnje vrednot. Dobro branje.

vir slike: emka.si

Prikaže nam torej generacijsko pripoved v zgodovini Indonezije. Prične pred drugo svetovno vojno in konča mnogo kasneje. Vmes pa so zgodbe. Že na začetku vas pričaka antologijski stavek, o katerem boste upravičeno lahko brali, da gre za enega najboljših začetkov romana sploh.

25. februar 2017

Podreditev: o neverjetni in preprosti ideji

Vse razprave, branja, ogledi in prisluhi imajo pravi draž takrat, ko zadanejo svoj cilj. Ko v bralcu ali vseh drugih sogovornikih zbudijo procese mišljenja in jih prisilijo, da na zadeve pogledajo z različnih zornih kotov ter poravnajo odgovor nanje na način, ki se jim predstavi kot avtorjeva ali sogovornikova ideja. Včasih je to slednje zlahka razbrati, včasih tudi manj. Ob tem pa sprostijo tudi druge spomine, tesnobe in zadovoljstva. S temi lahko opravimo v stranskih opombah, lahko pa prispevajo tudi glavno smer branja, mimo katere prav zaradi tega, kar smo, ne moremo. Ko sem torej odprl najnovejšega Houellebecqa, Podreditev (Soumission, 2015), sem v branje vstopil z idejo, da gre v prvi vrsti za provokacijo. Sicer za provokacijo s stilom, ker me v preteklosti Houellebecq ni pustil razočaranega, a vseeno provokacijo. Kot se za tega literarnega enfant terrible spodobi. Na koncu je stil ostal, provokacije pa skoraj ni bilo več. Zbudili pa so se tudi spomini na branje kakšnega Althusserja. Mogoče ga bo v knjigi našel še kdo.


vir slike: emka.si


Podreditev je zgodba, ki jo pripoveduje profesor na Sorboni, predavatelj književnosti in specialist za Huysmansa. Gre za zgodbo o tem, kakšno življenje ima, kako preživlja prosti čas in kako družbeni in politični kontekst prostora, v katerem živi, vpliva na njegove odločitve.
 

19. februar 2017

Morilec, ki je hotel v nebesa: bolje prejemati kot dajati

Jonas Jonasson je slovenskemu bralskemu občestvu sedaj že dobro znan. Pred leti je napravil zelo pomemben premik v naši izdajateljski srenji, saj je s Stoletnikom, ki je zlezel skozi okno in izginil naredil pravo malo revolucijo. S kombinacijo izvrstnega črnega humorja, satire sodobnega časa in sproščenega stoičnega navodila, s katerim je stari čemernež zelo dobro prejadral vse prepreke, je napisal eno bolj branih in navdušujočih knjig. S to knjigo, bi lahko zapisal, je pri nas začel z nekakšnim upokojenskim žanrom. Ta v ospredje pošilja upokojence, starostnike, in jih podaja na dogodivščine, ki jim jih mnogi že odvzemajo. A njihove karakteristike in izkušnje, s katerimi so oboroženi, jih ob obilici nerganja in preproste poštenosti omogoča, da postanejo pravi superjunaki. Tako so k nam prišli tudi Ove, Babica, Hendrik, Harold ... in še kdo bo za njimi. Jonas je medtem v zanosu humornega žanra izdal prav tako berljivo Analfabetko, ki je obvladala računstvo, kjer je to upokojensko noto sicer odvzel, nadaljeval pa s potenciranjem neverjetnih situacij, ki se lahko zgodijo in s tem prav tako navdušil tudi slovenske bralce.

Sedaj je prišla še tretja. Jonas Jonasson je pred kratkim na naše police prispel v prevodu romana Morilec, ki je hotel v nebesa. Izdali so ga v zbirki Kapučino, naslovnico pa je v svojem slogu narisala Polona Pačnik. Super. Knjiga, tako v formalnem kot tudi v vsebinskem smislu, ne odstopa od tega, kar bi od Jonassona pričakovali glede na pretekla dela.

vir slike: emka.si

V glavnem okviru zgodbe spremljamo tri junake: Morilca Andersa, receptorja Pera Perssona in duhovnico Johanno Kjellander. Tri antijunake, ki so, vsak na svoj način,

04. februar 2017

Morfij: kdo?

Morfej je eden tisočerih sinov boga spanca, najbolj spreten od vseh, ki ima moč posnemanja katerega koli človeka, njega podobe in glasu. Morfej oblikuje sanje, je bog sanj. Mnogo kasneje je po njem ime dobil morfij. Zdravilo, ki lajša hude bolečine. Še kasneje pa je poljski pisatelj Szczepan Twardoch napisal briljantni roman z natanko takšnim naslovom. Morfij. In v njem je junak, ki ima več opraviti z morfijem kot pa z Morfejem. Ali vendarle ne. Konstanty Willeman je rekreativni (v vsej neprimernosti te oznake) uporabnik morfija; po njem hlepi in ga potrebuje, medtem ko ni odposlanec, ki bi skozi sanje ljudem sporočal slabe in dobre novice. Ali pač? Morfij v knjigi ne nastopa tako pogosto, kot bi pričakoval, pa tudi Konstanty od njega ni odvisen, pač pa je zaradi svojih staršev, vzgoje in zgodovinske situacije zmožen pretvarjanja, prevzemanja različnih oblik, s katerimi na svoj način služi zgodovini in lastnemu učasovanju. Twardoch je napisal knjigo, ki vzbuja mnoga premišljevanja. To, kako se zgodovinskost nekega imena in tega, kar ime označuje, razvija od starih Grkov pa do sodobne reprezentacije razdvojenega junaka, ki bi se zlahka imenoval tudi morfinist, je bržkone bolj ali manj le odtis v mojem spominu. A vseeno, roman Morfij je čudovit komplement različnih silnic posameznika, ki se je znašel na napačnem koncu časa in prostora, pod tem pa skriva njegov vsakdanji boj za prostor umeščenosti v ta svet.

vir slike: emka.si

Zgodba romana prikazuje okoli štirinajst dni v življenju Konstantyja Wilemana, oficirja poljske vojske, ki živi z ženo Helo in sinom v Varšavi leta 1939.

20. januar 2017

Živeti: zgodba starca in njegovega vola

Kitajske literature, najsibo starejše ali mlajše, ne poznam kaj dosti. Niti se ne bom pretvarjal, da jo. Zavedam se, da gre za kulturo, ki je daleč stran, pri čemer ne gre le za kilometre. Zato so načini, kako beremo tekste, ki prihajajo od tam, lahko izzivi povsem svojih zgodb. A pozdravljam izdajanje avtorjev, kot je Yu Hua tudi pri nas. Pa ne zato, da bi ponudili nekakšne nove poglede na realnost sveta okoli nas. To naredi vsaka knjiga tako ali tako. Gre nemara prav za to, da v njih prepoznamo jedro človeštva, ki v zaključenih zgodbah najde neko osnovno pomiritev. Ki v pripovedi počasi, stran za stranjo in poved za povedjo odstira trenutnost v primerjavi s širšo zgodbo, ki jo pišemo vsi skupaj. In ki zmore v svoji moči komplementarnosti ponuditi širšemu občinstvu interpretacijo življenja, ki ga želimo in ne želimo hkrati. Ki prinaša vzpone in padce, s svojo prikrito in neprikrito simboliko pa v majhnih delčkih svoje sestavljanke prinaša napotke za stoično držo, ki bo uspela stati inu obstati ob grobih udarcih neusmiljene usode. In ki, navkljub vsem očitnostim, prinese srečo.

Predvsem tako sem namreč videl in bral najnovejšo izdajo Modernih klasikov, roman Živeti. Napisal ga je Yu Hua, eden najbolj branih in prevajanih kitajskih pisateljev.




Gre za kratek roman, v katerem iskalec in zbiratelj ljudske kulturne dediščine naleti na priletnega gospoda Fuguija z volom. Na koncu knjige bo bralcem povsem jasno, da ta vol ni zgolj vol in kaj vse je v resnici moral narediti glavni junak, da je do vola sploh prišel.

14. januar 2017

Opolzkosti v zasebnosti: na poti k svobodi

Attio osceni in luogo privato je naslov knjige, ki sem jo v roke dobil tam nekje, ko je v Ljubljani vrela knjižna mrzlica, na sporedu je bil namreč knjižni sejem. Lep čas, ki pokaže svet v lepoti ustvarjalne moči in ponudi prihodnost v novih razumevanjih kontekstov vsega tega, kar se odvija v naši bližini in daljavi. V našem času, pa tudi v prihodnjem in preteklem. To je svet pisane besede, ki ga imam tako rad. In v ta svet je takrat prišel tudi italijanski pisatelj Marco Missiroli s svojim opolzko-intimnim naslovom, ki skriva v bistvu več kot odkriva. In zato ga mirne volje lahko postavimo bolj v polje pazljive skrivnostnosti kot pa v neko razkrivajočo razgaljenost, ki ne služi pravzaprav ničemur. In to, sem pravzaprav spoznal kasneje, po branju, je smer, v katero je potrebno brati Missirolija: to je branje, za katerega se zdi, da nas želi prepričati, da gre za erotično delo, a v resnici se tako res le zdi. Opolzkosti v zasebnosti je nadvse prijazna, a resna knjiga o življenju, ki ima s spolnostjo opravka natanko toliko, kot ima z njo opraviti življenje samo.

vir slike: emka.si

Zgodba v tem relativno kratkem delu (240 strani) sledi Liberu Marsellu, ki nam pripoveduje o svojem otroštvu, svoji mladosti in konča takrat, ko postane sam oče. Poglavja so tako razdeljena kronološko glede na obdobje, v katerem se naš pripovedovalec nahaja: otroštvo, adolescenca, mladost, dozorelost, odraslost in rojstvo. Tako opisuje spočetka svoja najzgodnejša leta, ki sta jih zaznamovala predvsem oče in mati. In stvari, ki jih ni razumel, stvari, za katera je potreboval dlje časa, da jih je sestavil skupaj. Pripoveduje tudi o prijateljici Marie, prijateljici njegovih staršev, ki od malega pri Liberu nastopa v večplastni vlogi. Najprej kot seksualni simbol vsega, kar je Libero častil, nato tudi kot duhovna in intelektualna vodnica, ki mu pomaga pri razumevanju sveta in tega, kar se mu dogaja. Zgodi se mu tudi to, da se oče in mama razideta, k mami pride živet njun skupni prijatelj, oče pa odide v svoje stanovanje. Stanovanje, v katerega prihaja tudi Libero. K očetu, s katerim se družita in ki mu počasi ter vzdržema vliva humanističnega duha in željo po diskurzivnem mišljenju. K očetu, ki je bil pravzaprav presrečen, ko je njegov sin k njim prišel s Camusevim Tujcem, z željo po pogovoru o tej izredni knjigi (ki tudi mene v zadnjem času ne pusti na miru). Camus je bil tudi tule torej začetek nečesa, za Libera zelo pomembnega dela v življenju. Oče ga pelje v kavarno, kjer je sedel Camus, tam mu predstavi Jean-Paula Sartra. Fant takrat najbrž še ne ve čisto, s kakšnim velikanom humanistične zgodovine je imel priložnost govoriti. A mu to hitro postane jasno, saj se navduši nad pogovori in uživa v akademskem življenju, ki ga v tej kavarni podoživlja s svojimi prijatelji še dolgo zatem.

Pili smo limonado in se pogovarjali o knjigah, Varuh v rži, kakšna hvalnica revoluciji!, in o filmih, Kota Zabriskie, če to ni mojstrovina!, o demonstracijah in celo o tenisu in nogometu. Toda bolj kot znanje je mojega duha zaposlovalo nekaj drugega, Lunettini možgani.

Očetova smrt mu je pustila veliko luknjo v srcu, saj sta oba z mamo odigrala pomembno vlogo v Liberovem življenju. Prinesla je tudi veliko sprememb. Libero je moral pričeti z delom, prav tako mama. Ves ta čas pa odkriva opolzkosti v svoji zasebnosti, največ časa z Lunette, s sestro svojega najboljšega prijatelja. Kasneje Libera spremljamo tudi v Italijo, v Milanu se odvije druga polovica knjige. Tam nekaj časa dela v odvetniški pisarni, kasneje tudi v nekem lokalu. V prvi se odvije še ena od njegovih ljubezenskih epizod, v drugem pa največ pridobi s šefom, ki mu predstavlja pravo očetovsko figuro. Druži se s prijatelji, vse dokler mu silnice življenjskih poti nevdržno prično približevati Ano, bivše dekle njegovega odličnega prijatelja. Ana se zdi njegova življenjska sorodna duša in v resnici se zdi, da je epizoda z Ano tista, s katero bi Libero lahko zaključil svojo pripoved v knjigi. S čim jo je zaključil, bo najbolje, da preberete sami. Gre za odlično knjigo, ki skriva mnogo več, kot se zdi zgolj iz naslova in uvodnih straneh.

Rekel je, da naju je od daleč gledal, kako klepetava: da je šlo za prizor, s katerim se je zaključila njegova mladost.
Pa tudi moja.

Prepričan pa sem tudi o nečem drugem. In če avtor izgublja bralce, jih zaradi tega. V vsem, kar se zgodi, bomo prikimavali le toliko, kolikor bomo posvojili Libera. Marco Missiroli je na pladnju ponudil necenzurirano zgodbo o odraščanju otroka dveh liberalnih staršev. Pokaže nam kaj vse se zgodi v glavi odraščujočega dečka, fanta in mladeniča, da lahko v končni fazi napiše svoje Slovo od mladosti. In ne le to, povsem odprto spregovori tudi o telesu. Telesna občutljivost in krepitev duha gresta z roko v roki. Odločitve, ki jih je Libero sprejemal bodisi o knjigi, ki jo bo bral in o kateri bo razmišljal, so le ena plat dušegradniške medalje; drugo sestavljajo odločitve o mejah perverzij, ki si jih bo privoščil. Vedno bolj knjiga stremi proti koncu, vedno bolj je jasno, da sta ti dve sferi komplementarni. Še najbolj je to razvidno v odnosu do Marie. Ta odnos je nekaj najboljšega, kar lahko Opolzkosti v zasebnosti ponudijo. Odnos starejše ženske do mlajšega moškega, ki se smeje v brk grškemu idealu starešin, ki v filozofskem duhu poučujejo mlade. Tule gre za odnos, ki ga je v začetku označilo predvsem seksualno prebujanje mladega Libera. A se gradi in gradi, na Mariini strani nemara predvsem zaradi očeta, ob koncu se zdi, da Libero brez nje ne bi zmogel vseh tistih pomembnih korakov v življenju. Knjižničarka iz Pariza ostane njegova prva in edina za vedno, v marsičem kot tista Grumova, ki je ne pozabiš nikoli.

 ... začel sem biti svoje ime.

Marie je bila tudi tista, ki je Liberu namenila besede, ki spadajo med pomembnejše prelomnice kratkega romana. Gre za tisto pismo, v katerem mu pravi, da ga vidi tisoč kilometrov stran, kako se boji izbrati med življenjem in opolzkostjo, ne da bi vedel, da gre za isto stvar. In nato sledi teza, okoli katere je zgrajena celotna pripoved: Opolzkost je viharnost v zasebnosti vsakega izmed nas, ki pa jo svobodni znajo živeti. Temu se reče obstajanje, in včasih se prelevi v čustva. Besede, ki sodijo na platnice ne le te, temveč tudi marsikatere druge knjige.

Knjiga je pripoved o obstajanju. V njej ni poudarkov na okolici, v resnici je to knjiga, ki bi se lahko dogajala kjerkoli, dasiravno je Sartrova kavarna le v Parizu. Kar hočem reči je, da je to knjiga o notranjih bojih, ki peljejo k zrelosti. A v nasprotju s splošnimi prepričanji, ta zrelost nima opravka s tem, da opolzkosti odraslost uspešno prežene iz zasebnosti tistega, ki mora odrasti. Sporočilo te knjige je, da je bistvena svoboda, ki je meja med nedoraslostjo, naivnostjo, trenutnostjo mesenega in zasebnostjo, ki premore viharnost pravih in napačnih odločitev. Brez svobode teh odločitev ni. Brez svobode ni viharnosti v zasebnosti. Libero in libertà. Pripoved o poti k svobodi, na kateri se brez zadržkov vzdržema križajo seksualne in knjižne obsesije.

Vedno raje berem italijanske avtorje.


✭✭✭


Obišči tudi:

Bukla
Peripatije 
Emka
Dobre knjige 
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...