Konteksti

Skokovito se je vzpenjal po hrbtišču hriba, ki ga je obiskal tolikokrat, da je že nehal šteti. Vmes se je zgodilo marsikaj. Menjala se je oblast, prihajale so različne lepote, prijatelji so odhajali, vzdržema so odhajali tudi občutki, ki jih je vneto hranil za lepše čase. A ti se zdijo, kot da ne pridejo v prihodnosti, zato si je mislil, da bo najbolje, če še naprej predvsem išče trenutek, ki bo vreden tega, da si reče sedaj. In medtem, ko je hodil, je vedno bolj vedel, da je to prav to, kar je od vekomaj bdelo nad njim. In nad to hojo. Ko je prišel tja, kamor se je namenil. Se je ozrl nazaj v dolino. V tem zazrtju je prebivalo vse bivanje. Prebivalo je tisto, kar je bilo, kar je naredilo vse tisto, kar ga je pripeljalo do sem. Hkrati pa je prebivalo tudi vse tisto, k čemur bo odšel in bo odslej to, kar se ima zgoditi. Vse možnosti, vse lepo, vse grozljivo. V to medčasje, ki nikdar ne odide, se je z njegovim nasmeškom in neko odkrito spokojnostjo naselil trenutek. Sedaj, ko je sedaj hi

vir slike: bukla.si Zdi se mi, da imam tu kar zadovoljivo dovolj priložnosti pisati o času. Knjige, zgodbe in pripovedovanje, še posebno, kadar je govor o življenjskih zgodbah in spominih, ki zajemajo nekolikanj daljša obdobja, so pravzaprav zapisi spominov in želja, strahov in dogodkov ter obrazov in besed, ki avtorja, pripovedovalca zvežejo z njimi. Besede se zdijo edina pot do podob preteklosti, pa tudi do prihodnosti, ki se ima še zgoditi. So pa na naših policah tudi dela, ki neposredno nagovarjajo čas in bodisi so knjige, zavite v težko prebojen oklep filozofske teorije bodisi literarni poizkusi, ki se skušajo tako ali drugače približati temu, čemur je Tima Crane v enem od filozofsko propedevtičnih čtiv obesedil kot najbolj očiten in najbolj zapleten vidik tega, kar obstaja. Času. In tokrat imam veselje pisati o knjigi avtorja, ki mu niso tuje ne omenjene teorije ne literarni poizkusi. Gre za roman, ki ga je leta 2016 izdal avstrijski pisatelj Christoph Ransmayr . Nosi naslo

vir slike: bukla.si Zatem, ko dan, prost službe, izkoristim za hajko po okoliških hribih, takole sedeč pred zaslonom nadaljujem misli, ki sem jih pričel že na poti. Po kakih dveh urah, nekaj več kot desetih kilometrih prehojenih poti, manj kot sedemsto metrih višinske razlike, dveh buškah po padcih zaradi povsem vlažnih korenin, ki so v tem času zelo hinavsko skrite za kupi odpadlega listja v gozdu in rahlo bolečih nogah, katerih naravno gibanje že dolgo ni več drugo kot sedenje, vse skupaj rezultira v mešanico zadovoljstva in usmiljenja vrednega samosmila. A bilo je prijetno, predvsem za vse tisto, kar gre mimo telesnega. Takšni majhni odklopi od vsakodnevnega so odlični predvsem za to, da sčistim glavo, uredim misli, se oprimem spet tega, kar me drži skupaj z vsem obdajajočim. Premislek, ki je spremljal pot, pa je bil tako prikladno namenjen seveda knjigi, ki je posvečena hoji. Dolgi hoji. -Naporni hoji. In avtorju, ki je - če odmislim nekaj zdravstvenih neprilik - pustil vtis,

vir slike: goga.si Tole bo zapis o branju romana, ki me ni pustil ravnodušnega. Branje ni bilo enostavno, premočrtno in ni bilo hitro. Počasi me je goltalo. Zato tule o tem, kako lahko beremo knjigo, ki je presunljivo nabita z emocijami, polna slabe vesti, tragičnosti in vsemogočne moči spominov, ki protagonista do zadnje stotinke njegove zavesti obvladuje in mu narekuje to, kako vidi, kako razmišlja in kako nemočno zaradi njih tudi deluje . In o tem, kaj je družina, kaj so lepi spomini, kaj to niso. O tem, kako daleč se je včasih potrebno peljati, da lahko v misel in na papir zapišeš mir . Na koncu pa tudi o tem, kaj vse imenuje vojna , kaj so v vojni ljudje in kaj zagotovo niso. Vse to namreč v svojem toku pripovedovanja, opisovanja spominov in reševanja njihove groze zapiše Marko Sosič. V najnovejšem romanu Kruh, prah . … kakor bi na njih koga iskal, in mislim, da so posejana s koruzo, pšenico, ajdo, iz katere bodo naredili moko in spekli kruh, ki bo dišal kakor moji ljudje,

vir slike: sanje.si Pred dnevi, ko sem se svaljkal in zijala pasel na zagrebškem knjižnem sejmu, me je ob obilici novosti, ki jih ponuja bestsellerski in tudi siceršnji knjižni trg pri sosedih, prešinilo, da v resnici ni tako zelo drugače od tega, kar je pri nas. Kar drži, da marsikateri prevod prej uzre bralne lučke kot pri nas. A s tem ni nič posebnega narobe. Bistveno se zdi to, da vendarle pridejo in so tu. Natanko to sem razmišljal, ko sem v množici razstavljenih eksponatov naletel na serijo prevodov del Ransoma Riggsa, ki pripovedujejo o posebnežih, nenavadnežih. Naključje je hotelo, da sem seveda ravno pred kratkim prebral nadaljevanje Riggsovega Otoka nenavadnih otrok , ki je pod naslovom Votlo mesto izšlo pri založbi Sanje, v prevodu Maje Ropret. Ransom Riggs v Votlem mestu nadaljuje odlično zgodbo o otrocih, ki so s svojimi posebnimi močmi divjajo skozi časovne zanke, se skušajo ogibati votležem in človeškemu pohlepu, sklepajo nenavadna zavezništva, vedno bolj je prisotn

vir slike: beletrina.si Čas lahko merimo s povsem svojimi vatli. Od nekod se prikrade prej in se hipoma spremeni v kasneje, za seboj pusti spomin in na novo nastavi možnosti. A vsega tega si ne moremo tako zlahka predstavljati. Zato imamo stvari, podobe, oblike. Zato imamo besede in obraze. Ti so sestavljanke spomina in oprimki trenutka, v katerem prebivamo . Besed je lahko malo, a tisto, kar opisujejo, za nekoga pomenijo vse, da stvari postavi na svoje mesto. Obrazi in besede. Skozi slikanje spominov, ki bi jih lahko bilo za celo življenje. Veselja, nesporazumov, sreče in bolečine. Toliko tega na nekaj straneh. Za skoraj celo življenje. Prvenec Bronje Žakelj, Belo se pere na devetdeset , mi je v roke takorekoč porinila urednica Špela, ki mi ga je priporočila, takole v mimobežnem srečanju. In prav je bilo tako. Najbrž je povsem neumno slediti zgolj nekemu začrtanemu seznamu, ki zaradi količine zamujenega, neodprtega in neprebranega tako ali tako nima globljega smisla. Zato sem ve

vir slike: emka.si Mračno obokano podmostje krasi naslovnico prve knjige nadaljevanja Follettove trilogije Kingsbridge , malodane življenjskega dela tega plodnega pisatelja, njegova veleuspešnica, s katero je literariziral zgodovinsko dogajanje v Angliji. Začenši v dvanajstem stoletju, ko je bil osrednji del zgodbe, prav tako raztezajoče se na krepkih prekotisočih straneh, se sedaj dogajanje premakne dvesto let v prihodnost. Kraj ostaja isti. Kingsbridge. In ljudje ostajajo podobni. Po branju te knjige, ki sem jo komaj čakal in katere drugo knjigo sedaj pričakujem toliko bolj nestrpno, si lahko mislim, da je Follett v vsem, kar je napletel, iskal le variacije na temo izmenjujoče se slave ljubezni, strahu in splet, strasti, zmag in vedno novih porazov. To se zdi Follettova popotnica, njegovo sporočilo. Ob koncu zapisa za Stebre zemlje sem zapisal, da gre za branje, ki ne štedi z živci, ki vsebuje mnogo nasilja, odpovedi, poskuse razumevanja meniškega življenja in preprostega studa

vir slike: bukla.si Pred nekaj več kot letom dni sem pohrustal Julianovo zgodbo , ki jo je R. J. Palacio predstavila in spisala kot nadaljevanje uspešnega problemskega romana Čudo . Čudo je v vseh pogledih izjemno napisano in prevedeno, mlademu bralcu, ki ga na poti odraščanja spremljajo drugačnosti vseh oblik ponuja pot k razumevanju sveta okoli sebe. K strpnosti in vključujočnosti, k pozornosti, ki si jo njegova in njena okolica zasluži na poti neke boljše družbe. Pot, ki je danes, ko se zgodbe, pisane za mlade in malo mlajše bralce toliko bolj zlorabljajo za doseganje slabih ciljev. Čudo je tudi meni pomenil prelomnico v branju mladinske literature , ne le z vsebino, temveč tudi zgradbo romana, saj ta bralca sili v objektivno dojemanje situacij, ko te predstavlja z različnih gledišč . Deluje in funkcionira. Temu avtorica seveda prikima toliko bolj z predstavitvijo Julianove zgodbe. V tej spoznamo, da ima tudi zlo lahko obraz, ki ga skriva za tem, kar se vidi na prvi pogled. V oz

vir slike: emka.si Za seboj imam še eno prijetno branje Modernih klasikov . V 103. ediciji zbirke prinašajo pripoved o zadnjih dnevih vojne . O tem, kako prebivalci Kostelca na Češkoslovaškem doživljajo konec nemške agresije, pričakujejo ruske vojake in se doma skušajo bolj ali manj uspešno organizirati v vojaške skupine, ki bo poskrbela za nadvse miren začetek nove dobe . Dobe po koncu druge svetovne vojne. Beremo dnevniške zapise mladega fanta , ki ga bolj kot kar koli drugega zanimajo dekleta in položaj, ki ga išče v družbi, da bo zakorakal v prihodnost, ki mu jo politična situacija pravkar odpira.  Josef Škvorecký , ki je življenje večinoma preživel v Kanadi, je ta roman spisal po koncu vojne  v letih 1948-1949; delo je nekaj let ostalo v predalu in bilo objavljeno kasneje, 1958. Danes gre za izjemno pomembnega pisca in prav tako izjemno pomembno delo, tako Nives Vidrih, prevajalka romana, v odlični spremni besedi, tako tudi že George Gibian leta 1980 (Škvorecký's "

vir slike: dobreknjige.si Ob poplavi novega branja se povsem brezsramno vsake toliko lotim tudi česa, kar bi moral prebrati že davno nazaj, pa me je prej omenjena povodenj odplaknila drugam. Zato ni naključje, da sem letošnji dopust ozaljšal tudi s knjigo, o kateri je sedaj veselje pisati. Bolj je naključje to, da sem jo v roke vzel tako rekoč nemudoma po Mifsudovi Jutti Heim . Lahko bi katero koli drugo od tistih, ki sem jih imel pri roki. In najbrž ima branje ene knjige podaljšano življenje tudi v naslednjem branju. Odtis besed in zven pomenov na stenah našega bralnega spomina ima svojo moč; zavest, nagnjena k iskanju rešitev, vzorcev in paradigme, pa najde sledi, ob katerih se vprašaš, ali bi jih našel tudi sicer, če bi tale roman sledil kasneje. Vendar najbrž niti ni pomembno, veste, kaj želim zapisati. Vsekakor je bilo nadvse prijetno tako branje še enega Murakamija in tudi to, da je malteškemu romanu sledil prav Južno od meje, zahodno od sonca . Oba dela v središče postav

vir slike: emka.si V dneh, ko poteka mednarodni literarni festival Vilenica in tam gostuje tudi Immanuel Mifsud, nagrajeni pisatelj z Malte, se vračam k branju njegovega zadnjega romana. V odlični zbirki Moderni klasiki je pod zaporedno številko 102 v zadnji ediciji pred nekaj tedni izšel prevod Mifsudove Jutte Heim. Gre za zanimivo branje, v katerem letiš od strani do strani, a te ves čas preganja občutek, da se ne premakneš nikamor. Tule ne potuješ predaleč, ne iščeš zunanjih vzvodov za srečo. Tule ostajaš notri, po svoji želji ali po prekletstvu usodnega srečanja, ki ti je zapečatil življenje za vedno. Ime tega srečanja je Jutta Heim, ime dogodka, ime prekletstva . In Mifsud nas drži v šahu Jutte Heim in v glavi svojega glavnega junaka Erika Xerrija ves čas. Med obsesijo in navezanostjo. Med diskurzom, ki ne pozna milosti in nemočjo svobodnega odločanja. Iskanja obližev. Pisanja pisem. Roman, v katerem čas in prostor, nekako tudi okolica in družba, družina in služba, postanejo

vir slike: vigevageknjige.org Risoromanov ne poznam, zato je bil tole manjši test. Nova izkušnja branja, ki je ne morem povsem poistovetiti s stripom. Bralec z avtorjem tule komunicira drugače kot pri tradicionalnem branju. Če dobro pomislim, najprej so tu barve . Te je potrebno dodati. Morje je vedno morje, ob njem ne pomislimo na drugo kot na modro; a žalost ima barvo, ki je bralčeva, ne avtorjeva in tudi v okolici je ne vidi. Druga naloga, ki jo ima bralec, so besede . Teh je lahko zelo malo. Je pa lahko veliko podob, večina njih se lahko vzdržema preliva druga v drugo in nazaj. Tako bi se rojevale malodane filmske podobe, ki v glavi bralca ponudijo sosledje podob in njih gibanje, ki je pri običajnem branju povsem drugačno. Tule je avtorjev poseg, bi rekel, elegantnejši. Drugačen je ritem pripovedi. Ko se pogrezneš v zgodbo, te lahko pelje hitro in brez postanka kot kratki film, na krilih galebov, katerih podoba lahko spremlja večino zgodbe. In nato so tu obrazi . Obrazi začuden

vir slike: bukla.si Mojster arhitekt Plečnik je nekoč, tako na Berem arhitekturo , izjavil naslednje: Ali čutite, kako je tu kamen duha? Kakor da je človek prišel k Michelangelu. Mi pa papir mečkamo. Bog se nas usmili. Javna slava, delo v javnosti, vse to ni nič! Samo pri delu, ko človek občuti za trenutek krila večnosti, dobi nekaj, česar mu ne more vzeti nihče več - zato pa je tudi umetnost tako grozno krasna stvar.  In čeprav ta izjava nima neposredne povezave z dvanajstim stoletjem, tudi je nima z srednjeveško cerkveno arhitekturo in na koncu koncev še najmanj z Kenom Follettom, se zdi, da je imel na nek način v mislih tudi književnost, ki tako lepo slavi prav srednjeveško graditeljsko umetnost, iskanja večnosti v visoko segajočih stolnicah in borbi za vsakdanje delo, ki ni omejeno le na iskanje vsakdanjega zaslužka, marveč toliko bolj občutka kril večnosti. Ken Follett, ki smo ga na tem mestu brali že kar lep čas nazaj v izjemno pomenljivo prepleteni trilogiji Stoletje , je pr

vir slike: booklikes.com Cankarjevo leto je. Stota obletnica smrti velikega literata, ki je trn v peti mnogim in nedosegljiv ideal mojstra besede drugim. Tole ne bo apologija ne prvih in ne drugih. Mogoče teh drugih bolj. O Hiši Marije Pomočnice je napisanih več kot dovolj besedil, vsi jo poznamo. Tole bodo konteksti, kot vsi ostali. Knjigo sem v roke vzel, ker sem v nekem danem trenutku želel ponovno prebrati nekaj Cankarjevega, ker tega že dolgo nisem storil. Tako sem po nekajdnevnem obiskovanju tega sicer kratkega besedila končal z branjem zadovoljen in ponovno navdušen nad dejstvom, kako lep, upodabljajoč in mogočen je slovenski jezik. Impresije, ki jih Cankarjeva beseda riše, ko ta bridko reže v domišljijo bralca, so resda sive, temačne, tudi boleče, a obenem tudi spoštljivo vežejo človeka - njegovo majhnost, ujetost v svet, kjer biva - s kritiko tega istega sveta, ki se konec koncev izkaže za še toliko bolj ujetega v ljudi. Hišo Marije Pomočnice sem bral kot spopad konfl

vir slike: modrijan.si Prijateljstvo je izjemno kompleksna tema. Mnogo let je tega, ko je o tem pisal Aristotel v Nikomahovi etiki in najbrž bo še velikokrat prisotna v raznih literarnih poizkusih. Prijateljstvo se ne začne v odnosu do drugega, ampak že prej. In tudi konča ne v mnoštvu, ampak v odnosu do samega sebe. In na vseh koncih teh vozlišč, ki tvorijo simpatije med ljudmi, njihovo sodelovanje in željo po skupnem preživljanju časa, je mnogo konfliktov. Tako se zdi, da so ti konflikti tudi jedro 118. edicije zbirke Bralec , za katero skrbijo pri založbi Modrijan. Izšel je namreč roman Amande Mihalopulu Zakaj sem ubila najboljšo prijateljico , v prevodu Klarise Jovanović. In gre za dinamično branje, v katerem se prepleta pripoved Marie, ki opisuje desetletje ali dve prijateljstva z Anno, njuno odraščanje, nasprotja, napetosti, okolico, politiko, mesta, ujetost v duh družbenih sprememb in iskanje lastnega pečata v sebi in drugem. Brisanje tujega pečata na sebi . Amanda Mihalopu

vir slike: emka.si Goran Stojičić je v pogovoru za srbski portal Crna ovca izjavil, da je sam črna ovca postal s trenutkom, ko je o ljubezni začel pisati drugače, v vseh njenih niansah, o katerih piše z minimalnim številom besed . In s tem opravil tudi enega najkrajših povzetkov svoje zbirke kratkih zgodb Besani, ki je pred kratkim izšla tudi pri nas. Knjigo so v prevodu Tatjane Cestnik oskrbeli pri Mladinski knjigi pod naslovom Nespečni . V zbirki nas pričaka 35 zgodb , ki so zgrajene na različne načine. Različnih dolžin, različnih oseb in krajev, različnih potekov časa . Zgodbe, v katerih se zdi, da ne gre česar koli predpostavljati; zgodbe, ki znajo presenetiti. Večina njih odgovarja vprašanjem ljubezni. Razmerij, osamljenosti, tesnobe, prilagajanja in trpljenja. Nadnaravnih moči, ki jih daje ljubezen in nemogočih odločitev, ki jih zaradi nje sprejmemo . Je pa tudi knjiga, ki ima navodilo za branje. In tam najdete priložnost, da vsaki zgodbi dodate tudi glasbo, ki jo je avtor

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

vir slike: malinc.si Kmalu bo minilo leto, odkar sem se prvič srečal z žanrom mikrofikcije. Izjemno kratke, včasih tudi enostavčne zgodbe, ki s svojo asketsko impresijo naredi odtis časa, prostora in dogajanja v njem, so res nekaj posebnega. V resnici sem postal velik ljubitelj tega, kako lahko s pomočjo tišine, ki sledi kratkemu tekstu avtor ustvari praznino, kamor se s svojo domišljijo, izmišljijo ali družbenim kontekstom naseli bralčeva zavest, ki zgodbo izpelje do konca. Pravzaprav, če dobro pomislim, gre najbrž za ultimativno pogovorno fikcijo, v kateri moramo tvorno sodelovati predvsem bralci. Brez praznine, ki jo mikrofikcija ustvarja, bi vse skupaj klavrno propadlo natanko tako, kot propade standup brez smeha, v katerem je končna stična točka med komikom in poslušalcem. In občasno tudi ta kratka kratka proza spominja na standup. Hitra priprava, povsem brez odvečnih besed in na koncu izjemen punchline, ki obrne vse skupaj na glavo ali pa poveže povedano v povsem drugačni luč

vir slike: emka.si John Green je zvezda mladinske literature. V svojih delih je več kot uspešno uspel nagovoriti (tudi mlade) bralce s kombinacijo problemske tematike, izjemnimi dialogi in vživetjem v glave mladih junakov, ki razmišljajo naravno, večino časa svojim letom primerno, obenem pa starejšim to razmišljanje pokazal v luči opozorila, da jih ne gre podcenjevati. Z nekaterimi deli ni prestopil v navdušenje širšega občinstva, a nekaj je takšnih, s katerimi bo žel uspehe za vekomaj. Vse našteto, vpeto v neverjetno mojstrstvo pripovedi, je še danes tista, ki bo recimo Krive so zvezde pošiljala med najboljša mladinska dela, kadar koli napisana. Vedno znova in znova. Prav zato se zdi avtorstvo takšnega dela vedno tudi breme težkega poslanstva, ki vidi pričakovanja in sodi s težko roko. Ta kontaminacija spremlja tako vsa dela, ki jih bo Green napisal. Mednje sodi tudi Neskončen stolp želv ( Turtles all the way down ). Pred tedni je v zbirki Odisej pri Mladinski knjigi v prevodu 

vir slike: bukla.si Ne tako dolgo nazaj smo na knjižne police dobili zanimivo delo nigerijske pisateljice Chimamande Ngozi Adichie v prevodu Gabriele Babnik: roman Škrlatni hibiskus. Knjiga, ki v naslovu skriva čudovito rožo, ki skozi pripoved romana simbolizira neko upanje in preživetje v turbulentnem razvoju njenih junakov, pa je vendarle le krona smisla celotne zgodbe. Na nek način usmerja smisel pripovedi k napredku in ponuja optimističen epilog sicer dokaj tragični pripovedi o družini in družbi . Škrlatni hibiskus je izjemno berljiv, načeloma in na prvi vtis prav tako zelo enostavno strukturiran roman, ki sapo zajema ob zgodbi družine očeta Eugena, predvsem njegovih otrok Kambili in Jaje . Zgodba iz Nigerije, kjer politične razmere ustvarjajo kaos in družinskih odnosih med trkom različnih avtoritet . Tukaj se znajdemo v družbi rahločutnega in odraščajočega glasu petnajstletne Kambili. Kambilina pripoved zvečine zajema obdobje enega leta. V tem času spoznamo njeno družino,

vir slike: goga.si Obožujem dobre kriminalke. Takšne, ki jih v nekaj sedenjih požreš in uživaš v tem, kako se avtorjeva spretnost podajanja ravno pravšnjih informacij o poteku zgodbe in tega, da te večino časa drži točno na meji med tem, kaj bo izdal o protagonistih in kako močno te bo peljal v željo, da si želiš o vsem, kar se zgodi, vedeti čisto vse. Spretnosti gibanja na teh mejah je odlika, ki bo v mojih branjih žanrske literature premagala tudi uporabo kakega klišeja, ki se jim v tej dobi Sinnreichove konfigurabilne kulture toliko težje izognemo. In navdušujem se nad tem, da dobivamo res odlične izdelke tovrstne literature tudi v domačih logih. Medtem, ko me Pogodba Mojce Širok še čaka in Goloba po odličnem Jezeru z novim Tarasom Birso čakamo vsi, je kot nalašč prišlo Medsočje. Detektivski roman o dogajanju v zaselku Medsočje na skrajnem zahodu Slovenije, v katerem je napeto dogajanje postavljeno v strukturo slovenskega majhnega okraja. V njem prišlek rešuje težave, ker doma

vir slike: emka.si Trume uporabnikov setlist.fm  bodo prikrajšane za nekaj občutkov, ki mi še danes krojijo spomine na leta, ko sem pogosteje hodil na koncerte. Takrat bi si želel spletnega mesta, kjer bi nekdo, ki je včeraj na koncertu prisluhnil isti skupini, ki ji imam namen sam danes, objavil seznam odigranih komadov, tako da bi takoj vedel, kaj bo na meniju. A občutki, ki so pri umanjkanju te storitve nastali, so neprecenljivi. Pričakovanje tvojega najljubšega, ki se nujno izlije v majhno razočaranje, če ga ni, ali pa v neskončno in za večnost zapomnljivo izkušnjo, ko se točno ta zgodi. Tam, kjer se mora. Nor občutek, vam rečem. Nemara se ga še kdo spomni. Podoben občutek se mi je zgradil nedolgo tega. Pa ne na koncertu, temveč ob branju Bele pritlikavke Davorina Lenka. Eksplozivno delo, polno liričnih ekspresij in tesnobe, umskih zagonetk in odnosov, gneva nad stvarnostjo in naveličanosti nad etiko, polno teles in vsega, kar se z njim lahko počne. In polno glasbe. Navzlic t

vir slike: bukla.si Že lep čas je minil, odkar sem v roke dobil tole knjižico. V njej nam Dušan Marolt v svojem proznem prvencu predstavi petnajst kratkih zgodb, ki so izšle pri Maničnem poetu , založbi, pri kateri Dušan tudi deluje kot urednik. Čips in telenovele je zbirka, ki ni poslana v kratkočasno in sproščujoče branje, dasiravno so daleč stran od hermetičnega in nerazumljivega. V nekaj manj kot stotih straneh boste zvečine brali o simptomih, ki kažejo na razpoke sodobne družbe v optimistično ali pesimistično cikličnost začaranih metel, večno obsojenih na brisanje nesnage, ki se vrne nazaj . Tudi avtor ima rad ponovitve in variacije na temo, a to v teh primerih sploh ni slabo. V svoji preprosti in večinoma nezapleteni zgradbi zgodb se vsebina lepo prilega formi, v kateri je razvoj likov hiter, zamolčan med vrsticami ali pa skrit v praznini predzgodbe, ki jo sestavimo sami in jo priključimo izrečenemu . Vse do poslednjih vrstic, kjer se v vsaki zgodbi smisel pripovedi na svojst

vir slike: emka.si Pred leti je v zbirki Modernih klasikov izšla nenavadna zgodba o umoru, ki ga je zagrešila skupina mladih nadebudnih študentov, ki so klasično filologijo in antičnega duha brali zelo resno. Pri tem pa pozabila na občutja razrešitve in pomiritve odnosov do sebe in vseh ostalih vpletenih. Zgodba, ki se začne kot kriminalka in konča malodane kot tragedija je pri vseh, ki sem jim porinil knjigo v roke, doživela odličen sprejem. Pišem seveda o Donni Tartt in njeni kultni Skrivni zgodovini . In ker še danes odzvanja, sem se kakopak razveselil tudi Liščka. Njenega s Pulitzerjem nagrajenega romana iz 2013. V vsej njegovi debelini. Lišček je iskriva knjiga, ki si vzame čas za razvoj zgodbe glavnega lika. Ta je razmišljujoče zastavljena pripoved z dobro nastavljenim moralnim diskurzom, v katerem se odvija Theova življenjska usoda. Knjiga, za katero se zdi, da na nek način poteka ravno obratno od Skrivnostne zgodovine. Tu se začne s tragedijo in konča s smrtjo, a slednj

vir slike: emka.si Letošnje leto je res polno dobrih knjig. Malo je nerodno le to, da so tako obilne, da ne gre prav hitro. A dobrega branja sem vedno vesel. Čeprav je polno teme, gnusa, razočaranja, slabega, mrzlega, nepravičnega, živalskega in kaotičnega . Vendarle pa tudi polno zgodovine in ljudi, ki so v podobni, nemara zelo podobni zgodbi zares preživljali in pustili del svojega življenja (ali vsega) na tem odročnem kraju, kjer si je sovjetska oblast v dvajsetih letih 20. stoletja domislila izvedbo prevzgojnega taborišča , v nekem modelu, ki so mu sledili (drugi) gulagi kasneje. To je zgodba o dogajanju v taborišču na Soloveških otokih . Izjemno natančen, senzibilen in kričeč roman, ki bralca prilepi na svoje strani; mnogodimenzionalna študija človeških odnosov v nejasnih razmerah, ki v ozadju vsega ustvarjajo povsem kaotičen občutek popolne nemoči nad strojem zgodovine . In v njej nekaj posameznikov. Takšnih in drugačnih. V njej tudi ljubezen . Takšna in drugačna.  Pišemo o

vir slike: sanje.si Če bi sodil letošnjo bralno paradigmo po njeni iniciali, bi zapisal, da se bo sukalo predvsem okoli kratkih zgodb. Te so se v prvih dveh mesecih prikradle k meni in priznam, da mi ustrezajo. Tako Sredi noči , Neumanove Stvari, ki jih ne narediva ali pa Schönwerthove pravljice . In še nekaj jih čaka. Zato sem zadnjih nekaj tednov z veseljem dvigoval zajetno špehovje Zbranih kratkih zgodb Roalda Dahla. Te so izšle že lansko leto pri založbi Sanje in združujejo zares mnogo nivojev odličnosti, ki se ob primernem doziranju v kratkih in malo manj kratkih zapisih razkrivajo sloj za slojem te pomembne izdaje. V teh zgodbah bralec najde lepoto besede, iznajdljivost dramskih zasukov, razočaranja nad ljudmi, sarkazem in celo fantastiko in vojne zgodbe pilota. Njegovi junaki so lahko dobri ali pa tudi ne, a z vsemi nas prijazno seznani v dovolj izčrpni gesti. Čeprav ji format odreja asketizem, tega bralec ne občuti. Dahl pa se tudi ne zdi nekdo, ki bi se pustil, da mu šab

vir slike: miszalozba.com V odzvenu kulturnega praznika in spominu na ne tako oddaljen mladinski festival Bralnice pod slamnikom z navdušenjem ugotavljam, da Nizozemska zares ponuja odlične avtorje. Spomnimo se Jana van Mersbergna v Zadnjem pobegu , ali pa odlične Večerje Hermana Kocha in nenazadnje osupljive Grunbergove Tirze . Na prej omenjenem festivalu pa je gostoval nizozemski mladinski pisatelj Toon Tellegen , ki je pred kratkim dobil tudi nekaj novih izdaj, med katerimi je tudi izvrstna knjiga kratkih zgodb Sredi noči, ki jo odlično ozaljšala tudi ilustratorka Mance Post . Knjiga je v prevodu Anite Srebrnik izšla pri založbi Miš. Gre za zbirko kratkih zgodb, v katerih prisluhnemo živalim v nočnih dogodjih, odlikujejo pa jih predvsem v čudodelna mirnost, ki veje skozi skrbno izbrane Tellegnove besede. Te bodo pri vsaki od zgodb v mlada ušesa položile misli o tem, kaj se dogaja okoli njih in kako o tem začeti razmišljati. Toon Tellegen je zbral 32 kratkih zgodb in vse se

vir slike: emka.si Prva zbirka kratkih zgodb, ki sem se jih lotil letos, so zbrane v devetindevetdeseti ediciji izvrstne zbirke Moderni klasiki . Poleg Roalda Dahla in njegovih Zbranih kratkih zgodb , ki jih te dni prebiram, sem te dni preživel tudi v družbi Andrésa Neumana v Stvari, ki jih ne narediva. In všeč mi je, da Moderni klasiki nadaljujejo tradicijo, s katero k meni pripeljejo južnoameriške pisatelje v takšni obliki, ki jih sicer ne bi srečal. A to za Neumana v resnici ne drži, saj sem pred skoraj natanko štirimi leti tudi na Kontekstih že gostil njegov roman Samogovori , zelo intimno delo o soočanju z boleznijo. Mario, Elena in mali Lito opravljajo svoje samogovore tega, kaj doživljajo in skupaj sestavijo očutljivo delo, ki ga še danes priporočam v branje. Stvari, ki jih ne narediva, se zdijo drugačne. Tu so kratke zgodbe, ki ne dovoljujejo tako kompleksnih formacij in besedila so natančno odmerjena, podrejena svojemu učinku. A točno to: natančna in usmerjena besedila, ki

vir slike: emka.si Moje branje Dekline zgodbe ima podoben pedigre kot branje Lainščkove knjige Ki jo je megla prinesla . Kar pomeni, da sem ob prvi izdaji pri nas bil v drugih svetovih, drugih časih in z drugimi obveznostmi, zato je šlo mimo mene. Margaret Atwood je s prevodom Dekline zgodbe k nam prišla še pred (1990) Lainščkovo prvo izdajo in takrat sem bil v resnici še premajhnen za takšna branja. A k sreči je pred kratkim tudi na zaslone prispela istoimenska serija, ki je narejena po natanko tej literarni predlogi, kar je najbrž botrovalo tudi ponovni izdaji slovenskega prevoda, ki je luč sveta ugledala v pomembni zbirki Roman pri Mladinski knjigi, v prevodu Miriam Drev. In prav je tako. Gre za izvrstno delo, v katerem se napeto bojujejo ideje, domišljija, politika in človeškost na robu svojega obstoja. Vse to kar ob koncu branja pusti brazde v zavesti, ki na način najboljših knjig pelje k pazljivejšem dojemanju tega kaj pa če... in s pristavkom, da vse to nemara ni tako ze

vir slike:miszalozba.com Slovensko okolje je za Franza Xaverja von Schönwertha slišalo že nekaj časa nazaj. Nikakor ne vem seveda, kdaj točno. A na to ime sem tudi sam naletel pred leti, ko sem se ukvarjal in več bralnega časa posvetil bratoma Grimm , ki sta s svojo zbirko Otroških in hišnih pravljic od leta 1812 naprej naredila veliko delo in zaznamovala kulturno odraščanje marsikaterega otroka. Grimmove pravljice so bestseller in s prevodi, ki so jih bile deležne tudi v slovenski jezik , so se trdno usidrale v zavest ljudi. Schönwerth je tudi sam bil velik zbiralec pravljic, ki je gradivo zbiral na območju Oberpfalz na Vzhodnem Bavarskem. Obstaja dober razlog, zakaj ga ostareli Jacob Grimm omenja v pismu , ki ga pošilja v odgovor na povabilo v Ljubljano, ko ga je Historično društvo za Kranjsko leta 1958 postavilo za častnega člana. Obstaja dober razlog, zakaj ga tudi drugje omenja z veliko naklonjenostjo. To bo bralec spoznal tudi po zaslugi izdaje Schönwerthovih pravljic v slo