03. marec 2019

Svet brez konca (trilogija Kingsbridge, #2, drugi del): kuga

vir slike: emka si
Nekaterih knjig se ne morem načakati. Izjemno vesel sem bil, ko je dospela vest, da je iz tiskarne prišel še drugi zvezek Sveta brez konca. Izjemni dolgometražec, ki se zopet razteza na preko pet sto strani in bralcu ponuja mamljivi nekajdnevni izlet v štirinajsto stoletje, kjer se na angleškem otoku odvija zgodba potomcev junakov, katerih usode je Ken Follet popisal že v prvem delu trilogije Kingsbridge, Stebri zemlje. Branje je še vedno odlično, in povsem zadovoljno prikimava zadoščenim pričakovanjem, ki jih je pred nekaj več kot desetimi leti povzročil avtor, ko je izdal to nadaljevanje. Verjamem, da se je po uspešnem romanu težko soočiti s temi vprašalnimi pogledi in iskanjem vnovičnega presežka. Ne, presežka glede na Stebre tu res ni, tudi ne mislim, da bi ga Follet želel. Napisal je nadaljevanje, ki slogovno in pripovedno, tudi geografsko sledi Stebrom, njegove glavne osebe so potomci tistih, o katerih smo brali v Stebrih, a vse to bi zlahka tudi zamolčali. Svet brez konca se po mojem bere povsem enako razburljivo brez, da bi pred tem brali Stebre zemlje. Najbrž bi bilo prav tako zanimivo tudi zamenjati vrstni red in najprej prebrati Svet, ki bi mu sledila predzgodba v Stebrih.

V kontekstih prvega zvezka sem zapisal, da je Svet brez konca Stebri zemlje v bolj intimni obliki. Follet je v tej knjigi izpostavil posameznike, njihove družinske vezi, ljubezni in neskončna sovraštva. Bilo je tudi manj gradnje, a veliko o navezanosti, lepoti, umetnosti in prevpraševanju norm, ki so v veljavi v štirinajstem stoletju. Na koncu je prevagal občutek neke cikličnosti, ki osnovne motive, ki poganjajo človeštvo, manifestira le nekoliko drugačno, v osnovi pa ostajajo isti. Denar, poželenje, oblast, telo, moč, vpliv, lepota in dobro. Da, tudi dobro, delanje dobrega. Po branju tega drugega zvezka mi je v mislih ostala tudi ta ideja.

Sliši se preprosto, si je mislil Ralph; povelja so bila vedno takšna. V resnici pa bo krvavo.

Še vedno gre za prigode, v katerih sta v središču dve prijateljici, prav tako še vedno dva brata in
kopica ostalih likov, od katerih imamo zopet nekaj prijetnih, nekaj precej manj prijetnih in nekaj groznih likov. Predvsem pa je v glavni vlogi tokrat nekaj povsem drugega. Grdega, smrtonostnega, žalost prinašajočega in razvoj povsem zavirajočega. In neozdravljivega. Prišla je kuga. Ta je kot zlobna rdeča nit, ki se vije skozi vseh debelih več sto strani romana, kosi vsevprek in ponovno meša vse mogoče karte Shiringa, Kingsbridga, celotne Anglije, Francije in Italije. To pa so tudi področja, kjer se ta drugi zvezek dogaja. Tu je tudi gradnja, seveda. To navdušenje, ki ga je Ken Follett večkrat izrazil nad izjemnimi stavbnimi in širšimi arhitekturnimi presežki zgodovine, je močno zaznamovalo tudi sklepni del tega drugega dela. A ne glede na vse je prava vrednost te epopeje, ki jo je Follett zapakiral v nešteto izjemno berljivih in presunljivih, pripovedovalsko mojstrskih straneh dogajanja v Kingsbridgu 14. stoletja, nekje drugje.

Zgodbo smo zapustili, ko je Merthin žalosten spremljal usodo svoje Caris, ki je po obtožbi čarovništva pristala v samostanu. Ta se je tam počasi, a vztrajno privajala novemu življenju, v katerem je vendarle lahko postopoma pridobivala na samopotrditvi pri uveljavljanju svoje ranocelniške dejavnosti. Caris je zdravnica. Vedno je k temu težila, vedno se je v tem našla in to je želela početi. Caris je v svojem bistvu tudi znanstvenica, ki želi vedno pridobivati nova znanja in iskati načine, kako izboljšati praktične medicinske postopke. Ljudje jo imajo radi, ker je učinkovita in uspešna. Kot prava raziskovalka je vedno tudi pripravljena dvomiti v postopke, izsledke in metode preučevanja telesa in bolezni. Je močna in trdna, k cilju usmerjena oseba, navdihujoča v svojem poslanstvu, a pri vsem, kar počne, jo ovira predvsem to, da je ženska in to, da je ženska, ki vse to želi početi v štirinajstem stoletju. Takrat so imeli glavno besedo pri vsem moški in v njenem svetu pogosto moška duhovščina, ustaljene prakse in individualne pohlepne ideje o tem, kako bi si nekateri radi čimprej zadostili svojim širokopoteznim potrebam po moči, oblasti, denarju in telesu drugega. Tako je bralcu ves čas jasno, da bo Caris navkljub vsemu dobremu, kar njen lik prinaša, imela ves čas neskončno mnogo težav.

Še nikoli prej ni videla bitke, in ob pogledu na vse to razdejanje jo je obhajala slabost.

Merthin je užaloščen nad usodo Caris odšel v Italijo, kjer se je poročil in dobil hčer Lolo. V Firenzah pa ga srečamo točno takrat, ko se v Follettovi pripovedi prvič srečamo s kugo, ki pustoši v Italiji. Kljub vsemu uspehu, ki ga pri svojih graditeljskih podvigih spremljajo, se Merthin tako zaradi kuge z Lolo vrača domov v Kingsbridge, ker so jima prav vsi v italijanski družini zaradi črne smrti umrli. Merthin je izjemen arhitekt in mojster. Tako kot Caris vidi svoje življenje zapisano zdraviteljstvu, ga on vidi lepoti zidanih hiš, palač, stolpov, katedral in mostov. Postal je premožen. Vidi stvari daleč naprej in razmišlja tako, kot je dobro za mnoge. Srce pa ima zapisano Caris in slovita ljubezenska zgodba tega drugega dela kingsbriške trilogije je zapisana večinoma v hrepenenju po legalni in potrjeni ljubezni med tema dvema izjemnima likoma pripovedi.

Povsem druga zgodba je pot njegovega brata Ralpha, ki zavzema stolico daleč največje zlobe v Follettovi knjigi. Ta kaže izjemen talent za vojskovanje, ki mu ga tudi avtor ne oporeka, Ralph se je namreč izjemno izkazal v boju s kraljem v Franciji, a knjiga se osredinja predvsem na njegove politične in brutalne mahinacije, ki jih povzroča vzdržema v svojem položajnem vzponu v Shiringu, pri čemer ne izbira sredstev, da doseže svoje. Nikoli in nikdar. Tam nekje ob njegovem zlobnem liku sta tu tudi kingsbriški prior Goodwyn in njegov naslednik Filemon, ki se na čase povsem patetično in brez vesti držita položajnih privilegijev, ki jih prinaša njun status, in pri tem storita nemalo škode.

"Vse se je zarotilo proti nama," je grenko pripomnila. "Pa ne le Ralph in njegovi tolovaji, temveč tudi kralj in Cerkev. Nobene možnosti nisva imela."

Tu sta nato še dva. V nekoliko oddaljenem naselju se za svoj vsakdanji kruh borita Wulfric in Gwenda s svojima dvema sinovoma. Ta dva v knjigi zastopata lika povsem običajnih slehernikov, ki si s trudom svojih lastnih rok služita kruh za vsakdanje preživetje, pri čemer sta seveda v popolni milosti in nemilosti graščakov, plemičev, oskrbnikov in premožnejših sosedov. Ona dva nista znanstvenika, nista duhovščina, nista arhitekta in ne vojaka, nimata plemenite krvi in ne znata si jo izboriti z intrigami. A imata eden drugega in v svoji borbi zase in za svoja sinova sta nepopustljiva. Tudi ta dva sta lahko močan navdih.

To je glavni dramatis personae tega drugega zvezka Follettovega Sveta brez konca. Povezanost oseb, njihove medsebojne igre, ljubezni, spori in intrige so glavno, kar žene bralca naprej. Neverjetno razgibanost njihovih karakterjev je avtor popeljal daleč v razvoj njihovih poslanstev, ki jih s svojimi vlogami pišejo v zgodovino te fikcijske pripovedi. Tako močne in vabljive, da smo tiste dni, ko jo beremo, začarani v njegov svet, del njegove higiene, srečni ob malih zmagah dobrega ter žalostni ob vsakokratni utelešenosti zla, ki ga premore človek. A kot rečeno, prišla je kuga. Ta je prišla iz Italije v Francijo in dospela tudi v Anglijo, tudi v Kingsbridge. Tam je kosila in uničevala, rušila družine in premeščala družbene položaje. Iz ljudi naredila strahopetce in iz drugih junake. Ponudila je priložnost za spremembe, na katere družba ni bila pripravljena. In ponudila je priložnosti za osebne povzpetniške stremuškosti tistim, ki so jih znali spretno zajezditi. Kuga je kar nekaj let pustošila po deželi in v pripovedi je prevzela vlogo gradnje. Dasiravno sta osrednji točki romana tudi prenova velikanskega stolpa stolne cerkve v Kingsbridgu in gradnja nove bolnišnice, se zdi, da gre ob kugi za nekaj postranskega. Kuga je s svojo razdiralno močjo, povsem nepredvidljivo silovitostjo, svojo arbitrarno voljo tako dojeta kot Deus ex machina, ki pride in poruši obstoječe, obenem pa tudi grozljiva rdeča nit razvoja družbe, v kateri treščijo stari in novi principi dojemanja medicine, položaja spolov in preizkušnje, na kateri se je ob vsem tem znašla duhovščina s svojimi potrebami in nazadnjaškimi idejami, ki so tako bralcu razprte v redukcijo njihove nezmotljivosti na človeško surovost in njihovo makievelistično zrtje skozi sočloveka. Skozi te motive in močne like, ki so se izoblikovali v prek tisočstransko zgodbo, ki jih spremlja od otroštva do starosti skozi različna življanjska obdobja in preizkušnje družbe in narave, bi bilo povsem nespametno popisovati vse dogodke, ki so se v knjigi zgodili.

Trdno jo je prijel, zanesljivo stoječ v razkoraku. Sunek se je polegel tako nalo, kot je prišel, a Merthin in Caris sta še naprje ostala trdno objeta, stoječ tam na vrhu sveta, ne da bi se premaknila.

Kar daje misliti, je prav ta dolgometražnost in vsesplošnost Folletovega projekta. Izpeljal je popis življenja oseb, ki zavzemajo različne položaje in poslanstva v družbi štirinajstega stoletja. Pri tem je izčrpen, poveden, zanimiv, razburljiv, krvav, poln suspenza in zgodovinskega raziskovanja. Odličen pripovedovalec, bralcu se lahko zgolj svita, kaj vse je poleg talenta potrebnega, da takšen projekt izpelješ. A prava vrednost se zdi še nekje drugje. V celovitosti njegovega pripovedovanja, v tem zajemu življenja, teh delčkov, ki tvorijo zgodovino kraja in časa se izmenjaje ponavljajo motivi in ideje dobrega in zla, ki napajata drug drugega. V tem je neka naravna cikličnost, ki je v načelnem nasprotju z družbo, ki se napaja z idejami napredka in boljšega vsakdana. Navkljub nespornim dokazom slednjega, v kar nas tudi prebivalci Kingsbridga prepričajo, ko jih spremljamo ne le v Svetu brez konca temveč tudi v primerjavi s Stebri zemlje, je pred očmi ta pesniška začaranost nad naravnimi ponavljanji zla, ki nikdar zares ne ugasne in dobrega, ki prav tako neuničljivo tli čisto povsod. Zato vse te Caris, vsi Merthini, vsi Ralphi, Wulfrici in Gwende, Goodwyni in Filemoni niso tako pomembni kot je pomembna cikličnost motivov, ki jih ti prinašajo v mnoge čase in prostore. In v vsem tem prepoznati tisto, kar pripelje do napredka. Počasi in vzdržema. To, se mi zdi, je zapis zgodovine. In toliko je Ken Follett izjemen v tem, kar je napravil. Svet brez konca je nekaj, pred čimer dajem klobuk dol. Kadarkoli in kjerkoli.

✭✭✭✭

Zapis za prvi zvezek Sveta brez konca je tule.

In tule trailer za miniserijo po knjigi:




Obišči tudi:

Zemljevid Kingsbridga

Recenzijski izvod je priskrbela založba Mladinska knjiga. Konteksti se zahvaljujejo.

2 komentarja:

  1. I really like and appreciate your post.Thanks Again. Keep writing.

    OdgovoriIzbriši
  2. Informative article i have read full post . Great thanks for your shared .

    OdgovoriIzbriši

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...