Preskoči na glavno vsebino

Labirint duhov: še zadnjič na Pokopališču pozabljenih knjig

vir slike: emka.si
Nekje, ko se zgodba Labirinta duhov že preveša v zaključno fazo in ko od osrednje zgodbe romana že plavamo proč, se nahajajo naslednje besede: "Zgodba je neskončen labirint besed, podob in duhov, prepletenih, da bi nam razkrili nevidno resnico o nas samih." In to je eden od pomembnih obrazov te knjige, ki jo je napisal Carlos Ruiz Zafón. Knjige, s katero zaključuje svojo tetralogijo Pokopališče pozabljenih knjig. Roman, ki sem ga že dolgo čakal. Zafón je avtor, ki zna združiti hitrost, akcijo, suspenz, hkrati pa odstira plasti svojih ljubezni do knjige in do Barcelone. Za svoje like si vzame čas, zgodbo zna razvijati počasi, prav toliko pa vanjo vnese tudi mističen pridih spoštovanja do ulic prestolnice Katalonije, zgodovine, svojega pisateljskega poslanstva in kot se zdi, neverjetne ljubezni do knjig.

Nekako vse to je strastno zapakiral tudi v Labirint duhov, ki ga je prevedla Veronika Rot, izšel je pred kratkim pri Mladinski knjigi. Roman je pravzaprav zgodba v zgodbi, ki se povezuje s tremi drugimi zgodbami. Na prvem nivoju je to zgodba družine knjigarnarjev Sempere, tokrat predvsem Daniela in Bee, njunega sina Juliána, skozi katerega je konce lahko povezal tudi Zafón in njihovega bibliografskega svetovalca Fermina, ki ima izjemno pomembno vlogo. Nato so tu zgodbe pisateljev Martína, Caraxa in Mataixa, ki pletejo pomembne vloge, nekateri tudi v prejšnjih knjigah Pokopališča pozabljenih knjig. Njihove usode Zafón preplete v družino Sempere in, kar je v tej knjigi najmanj toliko pomembno, Mataixa in njegovo trpko usodo v obdobju vzpona generala Franca uporabi za neusmiljeno kritiko sistema, ki je omogočal najhujše zločine, ki si jih lahko zamislimo. V ta nastavek pa je umestil osrednjo rdečo nit te zares širokopotezne in obširne knjige, ki se razteza na preko devet sto strani in ta rdeča nit je odlična kriminalka, ki bralca kot na hitrem vlaku pelje med Madridom, Barcelono in zopet Madridom in zopet Barcelono, ponudi strašljiv boj na življenje in smrt ter grozljiva spoznanja o ljudeh, ki jih imaš sebi najbližje, pa ne veš, kaj v resnici so in kako daleč sežejo njihovi grehi. 

Alicia je čutila, da je za tem zidom teme Barcelona že zavohala njeno sled v vetru. Predstavljala si jo je, kako se razpira kot črna vrtnica, in za hip jo je obšel mir neizogibnega, ki tolaži preklete, ali pa, si je rekla, je to le utrujenost. Ni bilo več pomembno. Zaprla je oči in se prepustila spancu, medtem ko je vlak razpiral sence in drsel proti labirintu duhov.

To vse je torej Labirint duhov. Zgodovinski roman z odličnim žensko protagonistko in moškim očetovskim likom, ki sta na poti reševanja velikega zločina, spotoma pa pobereta spoznanja o zgodovinskih mahinacijah visokih državnih uradnikov, temnih angelov usode, ki so si dovolili nedopustne posege v norme človeštva. Dasiravno je Zafón pri Alicii in Vargasu, tako se zdi, skušal slediti nekaterim že rabljenim frazam v kriminalkah, je preplet dogajanja tako strnjen in napet, drugje pa popolnoma fascinanten, da mu odpustim tudi to. In zaradi ljubezni do knjig, branja, pisanja, pisateljev, knjigarjev, bralcev, besede in moči temnih kotičkov domišljije, ki jih je vpletel v pripoved.

Labirint duhov se prične z izginotjem izredno priljubljenega in svetovljanskega ministra Vallsa (Zafónovi bralci se bodo njegovega pravega obraza spomnili iz Ujetnika nebes). Ta se je nekega jutra v družbi zgolj svojega telesnega stražarja odpeljal iz Madrida neznano kam. Ker gre za izjemno pomembno osebo, je seveda prav tako izjemno pomembno, da jo najdejo. Policisti, tudi tisti nekoliko bolj vešči takšnih nalog, so neuspešni, zato je tu Leandro. Posebne vrste sodelavec policije, o katerem izvemo sicer zelo malo, a dobimo dovolj dober občutek, da gre za zelo mogočnega človeka, ki opravi stvari tako, kot je potrebno. A kljuv temu, da vleče glavne niti iz ozadja, operativno delo prepusti svojim varovancem. In tu v zgodbo vstopi fascinanten lik Alicie Gris. To je dekle, ki jo je tako kot kako Nikito pred mnogimi leti Leandro vzel pod svoje okrilje, jo izuril v vseh mogočih veščinah od družabnih do precej bolj smrtonosnih. Leandro ji je kot oče obenem in kot lovec, ki jo drži kot plen v svojih kremljih in jo izrablja kot orožje za svoje naloge. Zato lahko tudi razumemo, kako se lahko tudi Alicia kaže kot dvojno bitje strogih moralnih standardov, obenem pa hladnokrvnega stroja za izvajanje najtežjih in najbolj nevarnih nalog. Povsem jasno, da je praktično ves čas spominjala na lik Lisbeth Salander.

"Moja draga Alicia, bitje somraka, ne muči se s sanjarjenjem, da si princeska v svojem domu, ki čaka na vrnitev junaka in skrbi za ljubke teličke, poskakujoče od sreče. Ti in jaz sva, kar sva, in manj se gledava v ogledalu, bolje je."

Alicia torej dobi nalogo, da odide po sledeh izginulega ministra. In v družbo dobi policijskega veterana Vargasa, kar ji seveda sprva ni všeč, a se načeloma kar primerno dopolnjujeta. Precej bolj kasneje, ko morata oditi v Barcelono, kamor ju odpelje sled. Tja ju vodi skrivnostna knjiga Victorja Mataixa, ki jo najdeta v ministrovi delovni sobi. In v Barceloni se podata po sledi te knjige, zbiralcev starih pozabljenih knjig in povezav, ki ju vodijo do zgodb o pisateljih, ki so pristali v zaporu, ker so nekateri želeli izrabiti njihove talente. Vodi jih tudi do tistih, ki so njihove usode spremljali zunaj zapora, zanje trepetali, jih ljubili in jim skušali pomagati. Tako ju pripelje tudi do Daniela Sempera, ki vodi knjigarno Sempere in sinovi. Zafón nas pelje v sredonjihove prijazne družine, v kateri malodane osrednje mesto ta čas zavzema mali Danielov sin Julián. Tam je tudi Bea, Danielova žena. Danielov oče. In predvsem Fermin, ki opravlja delo bibliografskega svetovalca z izjemno karizmatičnim poetičnim jezikom, ki takole staromodno piha na dušo vsaki mimobežni situaciji in jo z izbranimi besedami zapiše v zgodovino. Fermin je z Alicio povezan zelo močno. Pred mnogimi leti je bil namreč prav Fermin tisti, ki je Alicii rešil življenje v bombardirani Barceloni. Tega nihče od njiju nikoli zares ni bil pozabil.

Alicio in Vargasa pa sledi in vse povezave pripeljejo tudi do težkih spoznanj o ministru Vallsu, ki se je na položaj tako uglednega politika španske vlade zavihtel vsled precej slabih dejanj, ki se ne ustavijo le pri zaničevanih dejanjih za častihlepno izrabo prej omenjenih pisateljev, temveč gredo mnogo dlje in puščajo takorekoč dobesedno neizbrisno sled groze na otroških dušah, ki berejo ta neslavna poglavja španske zgodovine. Zato so stvari tudi za Alicio in Vargasa mnogo hujše kot se zdijo. In te gredo v še bolj neslutene razsežnosti, ko Alicio doseže dvojna izguba, ki bi jo v borbah na življenje in smrt skoraj pahnila v bridki konec, a na srečo je tu nekdo, ki jo je pripravljen zopet rešiti.

Zgodba nima ne začetka ne konca, le vstopna vrata.

Aliciin lik znotraj dramatičnega razpletanja in iskanja uganke bralcu pripenja tudi navezavo na knjigarnarje Sempere, zato so zasuki, ki jih doživlja, za nas, ki počasi sestavljamo celoto zgodbe, toliko vplivnejši. Alicia nam s svojo zgodbo zleze pod kožo, z njo čutimo tudi fizično bolečino rane, ki jo s seboj nosi od otroštva. Zato z njo dihamo skozi temne in zakotne ulice nočne Barcelone in skoznjo slišimo človeško ambivalenco lika, ki želi biti neke vrste terminator, a ima pod kožo prav takšno kri kot vsi ostali. Zaradi nje smo še toliko bolj ogorčeni v tem, kako Zafón zasuka fokus glavnega zla in si toliko bolj želimo rešitve. Sestavljamo zgodbo kriminalke in si obenem pišemo epilog obodne zgodbe, v kateri Zafón razmišlja o položaju umetnosti, še posebno literature, v politično kritičnih situacijah. O zlorabi literature, ki si, takole hecno o tem premišljujem, ravno zaradi tega priznava, kako izjemnega pomena je literatura za zgodovino človeštva. To, kako se literatura v tem poglavju španske zgodovine ni pustila podjarmiti, je Zafónov poklon, ki v celotnem ciklu Pokopališča izgubljenih knjig sestavlja mozaik slave, ki časti in ki jo čuti do knjige kot takšne.

In povedano bolj slovesno, kot verjetno zahteva priložnost, nam ostane le še, da konlamo na dnu lista in poprosimo prijateljskega bralca, naj nas pospremi do konca te zgodbe ter nam pomaga najti tisto, kar je za ubogega pripovedovalca, ujetega v svojem lastnem labirintu, najtežje: izhod.

Labirint duhov je kompleksna mojstrovina, v kateri sem užival od prve do zadnje strani in povsem nespametno bi bilo poizkušati o njej na kratko karkoli povzemati v kratko odmerjenih prostorih. Dobro premišljena zgodba, ki se vliva v predhodnice Pokopališča izgubljenih knjig, a se na njihov kontekst ne omejuje. Jasno je seveda, da bo branje precej drugačno, če boste prej v roke vzeli Senco vetra, Igro angela in Ujetnika nebes. A vseeno, Zafón si je zopet vzel dovolj časa, da je v eni knjigi pod isto streho spravil branje zgodovinskega, kriminalnega, družbenokritičnega in slavospevnega romana. V Labirintu duhov spremljamo zgodbo v zgodbi, ki prične v klasični kriminalni zvrsti, a konča v hvalnici literaturi in knjigi kot takšni. Zafón ni spisal le zgodbe, temveč je vanjo vpletel samega sebe. Povsem v gesti, ki jo je obrazložil v nadaljevanju citata, ki sem ga navedel povsem na začetku teh kontekstov: "Zgodba je, skratka, pogovor med tistim, ki jo pripoveduje, in tistim, ki jo posluša, in pripovedovalec jo lahko pove le do tam, dokoder sega njegov dar, bralec pa jo zmore brati le do tam, do koder je zapisana v njegovi duši. To je glavno pravilo vse umetnosti papirja in črnila ...". Zafón je prvi in najpomembnejši bralec Labirinta duhov. In zato je edina prava, svoji seriji zvesta poteza avtorja ta, da je istoimensko knjigo Labirint duhov, v Labirintu duhov avtor podpisal kot Julián Carax. Kot del družine Semperov (Julián), osrednjih junakov celotne serije Pokopališča pozabljenih knjig in kot pisatelj Carax, s katerim vrača zgodbo v Senco vetra, prvi roman cikla, temveč v poklon vsem mojstrom pisane besede, brez katerih ne bi Labirinta duhov in Pokopališča pozabljenih knjig nikdar napisal. Pred skoraj šestimi leti, ko sem popisoval branje Ujetnika nebes, se mi je nekako zdelo, da mora slediti še ena knjiga v ciklu. Tole je odličen zaključek. Z velikim spoštovanjem priporočam v branje.

In da, če bi me peljali v Pokopališče pozabljenih knjig, da si izberem eno, za katero bom odsihmal skrbel do konca svojih dni, bi se najbrž res težko odločil le za eno. A Zafónovih se ne bi branil. 


✭✭✭✭


O knjigi tudi:

Bukla
Emka
Poskusno branje (Dobre zgodbe)
The Guardian
Irish times
Tekread
The Reader's Room
Litlovers
Intervju 

Recenzijski izvod je priskrbela založba Mladinska knjiga. Konteksti se zahvaljujejo.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Figa: vsi modusi odhajanja

Če bi bil pesnik, kakšno pesem bi napisal o odhajanju? Bi ta imela lepo, zaokroženo obliko, ki bi namigovala na popolnost nekega naravnega dejanja, ali pa bi bila v Srečkovi maniri bolj svobodna, geometrično neskladna in vsebinsko težko ulovljiva, da pokaže nemoč ujetosti občutja v nekaj vrstic in predvsem spoštovanje do globokih neizrekljivosti govorice, ki nam vlada v duši? Ali bi pisal o tistih, ki so šli ali o tistih, ki so ostali? Bi bila to žalostna ali vesela pesem?  In tudi če bi rešil te dileme, bi še vedno bil daleč temu, da bi začel razmišljati o tem, kako bi začel in kako končal. Vse silnice tega sveta ne zmorejo odgovora na to, ali sem sploh zmožen napisati takšno pesem. Res ni enostavno pisati o tem, kaj odhajanje sploh je in koliko škode nam povzroča. Nam in naši okolici, vsem okoli nam. Kje se začne odhod, kje se prične ločitev in kje se konča človekova konsistenca. Ne, res ne gre za enostavne reči. Ravno zato se je z vso mero resnosti tega lotil tudi Goran Vojnović

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Tik pod nebom: beseda je bitcoin postala

vir slike: goga.si Po tem, ko sem z navdušenjem pospremil zbirko kratkih zgodb Agate Tomažič Česar ne moreš povedati frizerki , sem se najprej nekoliko potiho spraševal, kako izjemno dobro bi bilo, če bi piska našla čas tudi za nekoliko daljši koncept in svoje ideje ob izdelani besedosučni obrti vpletla tudi v kak roman. V tisto, kar bralcu omogoča, da tudi za nekaj dlje posvoji junake, oddiha z njimi nekaj trenutkov več in pusti tudi daljše pookuse. A v tem vpraševanju je bilo mnogo napak, izvšemši tudi moj latetentni egoizem, ko so tu želje po dobrem branju. A ne bi o mojih napakah; Česar ne moreš povedati frizerki je super zbirka zgodb in natanko ob zaključku branja me je Agata razveselila tudi z novico, da finišira novo knjigo, roman. Tik pod nebom je zrelo delo, ki odstira plast za plastjo sodobne družbe, ki jo avtorica preslika skozi zgodbo dveh generacij in prizmo različnih poti ustvarjanja kariere, ki sta navzlic tesnemu prebivanju druge ob drugi tako zelo zelo daleč. Je

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez