Preskoči na glavno vsebino

Vprašanje Bruna: med tem, kar je in tem, kar je


vir slike: goga.si
V eni zadnjih edicij založbe Goga nas poletje čaka odprtih rok z branjem odlične knjige o iskanju doma in poigravanjem z močjo pisca, ki zmore hudo dobro pluti med fikcijo in otipljivo zaznano stvarnostjo in tako megli zgodovino, prežeto z žalostjo s pikrim, a dobro odmerjenim humorjem. Takšno pot, od človeka in njegove tvorne vloge do zgodovine ter od te k suvanju tega istega človeka nazaj, je v izjemnem branju prinesla Irena Duša Draž, ki je prevedla zbirko kratke proze Aleksandarja Hemona, zbrano pod naslovom Vprašanje Bruna. Hemonov prvenec, ki je požel veliko pozitivnih odzivov, povsem upravičeno. Pisanje učinkuje sveže, zelo berljivo, humorno in iznajdljivo, obenem pa nikakor na prvo žogo in brez družbenih premislekov, ki se preko osebne integritete in družine povezujejo v diskurz o zgodovini, geopolitiki in metafikcijskega obvladovanja brisanja meja med fikcijo in stvarnostjo. Med teksti najdemo tudi fotografije, naslovnico pa krasi detajl slike Steva Johnsona, ki so mu oblikovalci knjige dodali zvezdnati konstelaciji, ki napotujeta na tematsko centraliziranje pisanja v sredino med ZDA in Evropo, sam detajl pa še zasukali za devetdeset stopinj, kar razumem tudi kot igranje z artefaktom, ki je že v osnovi ekspresija stvarnosti. V vsem tem se zdi, nalašč ali ne, niti ni pomembno, veliko Aleksandra Hemona.

Vprašanje Bruna je zbirka osmih kratkih zgodb različnih dolžin, tehnik in bralnega tempa. V prvi zgodbi z naslovom Otoki, opisuje svojo izkušnjo potovanja in bivanja na Mljetu. Tam seveda izstopa stric Julij, ki pripoveduje zgodbe o preteklosti Mljeta in takole mimogrede navrže kruto zgodbo o strupenjačah, ki so se jih prebivalci Mljeta skušali znebiti z mungi, a si s tem nakopali še večje zlo. Zdi se tipična Hemonova zgodba o nesmiselnosti revolucije v smislu družbene spremembe. Nekateri kraji so usojeni, da imajo težave, ki jih tako rekoč determinirajo vnaprej. Hemon je tu v vlogi devetletnega fanta, ki posluša strica in skuša preživeti to divjino potovanja na slavni jadranski otok.

Nekaj minut pogumnega razmisleka in dobrohotne interpretacijske svobode v tem najde napotke za življenje odraščajočega fanta. V vsakem primeru daleč od zgolj popisa počitniškega popotovanja. Takrat sem pogruntal, da je življenje krog, če jih dočakaš stooseminpetdeset, končaš prav tam, kjer si začel.

Ne želimo, da bi to državo, za katero so naši očetje prelivali kri, oskrunili – nam pripada in mi jo hočemo obdržati. In če vam to ni všeč – no, potem kar izvolite, pojdite drugam, v Ameriko ali kamor že za vraga hočete.

Nadaljuje se v zgodbo Alfonza Kaudersa,  ki mi deluje kot Hemonov uvod v naslednje zgodbe. V njej se na odrezan, anekdotičen in enciklopedičen način, brez kake poetske razbrzdanosti ukvarja z likom Alfonza, avtorja Gozdarske bibliografije, človeka, ki ga ni v Enciklopediji ZSSR, niti ga ni v Enciklopediji Jugoslavije. Skozi ta lik predstavlja zgodovino, pomembne dogodke 20. stoletja in ljudi, ki so v rokah držali škarje in platno njenega poteka. In med osebami, ki nastopajo v njej, se znajde tudi Richard Sorge, sovjetski vohun v Tokiu, pod krinko novinarja, ki je pristal na nemškem veleposlaništvu. Sorge je pomemben zato, ker mu je Hemon posvetil naslednjo zgodbo. V njej je avtor stopil v čevlje Sorgejevega sina, ki popisuje življenje in svoje videnje očetovega življenja in poti. Tisto, kar si domišljija najde, ko ji umanjka potrebnih dokazov za adekvatnost zgodbe zaznavni stvarnosti. Zgodba je iz idejne plati oblikovana vrhunsko, saj jo ozaljšuje njen protipol, ki se skriva v čarobnem in večkrat pozabljenem svetu opomb pod črto. Tam se namreč vse, kar je nad njimi popisano, popolni z zgodovinopisnimi dostavki. To vse skupaj deluje po eni strani kot komplementarna celota, kot Hemonova izjava o svetovnem nazoru, s katerim se spoprijema z vsem kar je. Po drugi strani pa kot izjemno domiselna dialektika suhega dokumentarizma in življenja polnega besedenja otrokovega detektivskega in občudovalnega hrepenenja po očetovi bližini.

V Izmenjavi prijaznih besed piše o Hemonih. O svoji družini. Kjer spet z obilico smeha zabeljeno pripoveduje o zgodovini svoje takorekoč velepomembne družine, ki je prisostvovala izjemno pomembnih poglavjih zgodovine. Ker je tako velevala družinska ideologija. Ker so se tako odličili, kot zapiše na začetku. Piše o svetovnem karakterju Hemonov, ki jih je najti vsepovsod in predvsem piše o Hemonijadi. Velikem srečanju Hemonov, ki bi združilo razkropljene člane družine. In ko piše o tem, kako je glavni problem Hemonov da se vedno čisto preveč razburjajo okrog stvari, ki sem jim zdijo resnične, se tudi bralec tam nekje zazre v ogledalo teh besed in v njih prepozna prazen prostor, v katerega položi svoje podobe.

»O, vi ste to,« je rekel moški. »Dobrodošli v Združenih državah.«
»Hvala,« je odgovoril Pronek. »Najlepša hvala.«

Pred slovito zgodbo o Jozefu Proneku je še presunljiva pripoved o teku na življenje in smrt, o teku med točko A in B, medtem ko si v nemilosti volji, zabavi in spretnosti ostrostrelcev, ki te imajo na muhi. Pripoved nosi naslov Kovanec. Napisal ga je za Zrinko. Če mora biti od vseh zgodb le ena, ki bi jo morali prebrati, bi po vsej verjetnosti morala biti ta. Žalostna in tragična, presunljiva in grozljiva zgodba o Sarajevu. In njega prebivalcih, ki so videli preveč. Dasiravno srečni, da so ostali živi. Jozef Pronek, po drugi strani, je relativno dolga zgodba o migrantu, ki je odšel v ZDA in tam iskal svojo srečo, svoj uspeh, svoj vsakdanji živež. V zgodbi je vestno popisal svoje doživljanje obljubljene dežele in jo nastavil pred ogledalo praznega kalupa, veselja do tega, da so kar so, čeprav od tega konec koncev ni kaj dosti, … dolga, prazna vrsta sob, ki jih ni bilo. Slepi Jozef Pronek in mrtve duše je ime banda, ki ga je imel Pronek in hkrati tudi naslov zgodbe o kulturnem šoku sarajevskega ubežnika, ki je leta 1992 v Ameriki doživljal kulturni šok. Znotraj te zgodbe je tudi poglavje, ki je dalo naslov celotni zbirki, torej Vprašanje Bruna. Ime nekoga, ki ga ni več, a živi v svetu Andreine babice, nane, ki jo spomin konkretno zapušča. A ga vedno znova omenja, ko Andrea, Pronekova simpatija iz Amerike, ki jo je pred časom spoznal, pelje Jozefa na družinski obed k svoji družini. In medtem, ko je jasno, da Bruna ni več in da stara mama konkretno blodi v starih spominih, je nekaj zelo vrhunskega, zopet v klasičnem Hemonovem načinu, v tisti zadnji izmenjavi besed, ko Proneka, sedaj že dodobra izučenega v ameriškem načinu življenja (nad katerim sicer ni kaj prida navdušen), nana povpraša: »A boš videl Bruna?«, on pa ji odgovori: »Ne, nana. Žal mi je.« Pronek ne bo videl tistega, kar se še obljublja, kar je še vredno pričakovati v tej noro dobri deželi.

V zadnji zgodbi, Imitacija življenja, se Hemon vrne v otroška leta. Pripoveduje o otroških letih v domačem stanovanju, pripoveduje o gramofonu in o tem, kaj je gledal po televiziji. Pripoveduje o svojem najboljšem prijatelju, ki so ga klicali Vampir. O tem, kako mu je umrla mama. Pripoveduje o vseh tistih rečeh, ki si jih otrok takole mimogrede najbolj zapomne in odnese s seboj v odraslo dobo. Tako se spomni tudi plakata za film Imitacija življenja. Tako sproščeno in povsem umirjeno govori zgodbo svojih dokaj brezskrbnih otroških dni. Vmes z Vampirjem nekemu psu data ime, kako naključno seveda, Sorge, kot pravi Hemon: … po vohunu, o katerem sem bral in ki sem mu hotel biti podoben. Proti zaključku opisuje svojo naraščajočo navezanost na film in obiske kinematografov, pripetije s psom Sorgejem, zaključi pa skozi bralčevo prepričanost, da ga pelje v poglavje doživljanja prihoda nemških vojakov, a sprehod po meji med fikcijo in stvarnostjo tokrat zapelje v film, snemanje filma o prihodu nemških vojakov. Film torej, ki karseda natančno imitira življenje. Tudi Hemon natančno imitira življenje, ki skozi literaturo kot imitacijo imitacije najbrž potrebuje nove ontološke kategorije. Mojstrsko bralca pelje v poti čarovniškega druženja z umetnostjo, ki si roke navdušeno podaja z zgodovino in pomembnimi vsebinami družbene kritike.

Ne vem, kaj sta počela moja starša, ko sem se zviral od strahu, a spominjam se, da sem bil sam – nikogar in ničesar ni bilo med mano in trinogim uničevalcem, samo naslonjač. Imel je nerodna naslonjala za roke iz vezane plošče in trmaste, večno škripajoče vzmeti. Nagibam se k prepričanju, da je bil film, ki so ga predvajali, Vojna svetov.

Aleksandar Hemon je s to zbirko, tako se zdi, upravičeno navdušil bralce. V njej na privlačen, inteligenten, tudi prežet s humorjem in inovativen način bije bitke s tem, kar vidi v svojem ogledalu in ogledalu družbe v kateri živi. V njih najdemo geografsko pogojenost, ki razpenja njegovo pisanje med Ameriko in Sarajevom. Med obljubljeno deželo in domom. Njegovo duhovito igračkanje z zgodovinskimi dejstvi, v katera prepleta svoje občutenje sveta. S poudarkom na svoje. V zgodbah se vrača v otroštvo, v iskanje očeta, v iskanje družine. V spomine na spoznavanje nove domovine in s tistim Aha-Erlebnis, s katerim se konča kulturni šok in novo postane povsem enako brez cilja, enako zlagano, brez kakega posebnega optimizma. Zato v ospredje pozornemu bralcu silijo primerjave med tem, kako se opravičuje, da Bruna – tistega, kar se je vredno spominjati in nekaj pomeni, pa ga ni več – v novi deželi ne bo spoznal, a se bo v njej kljub temu ustalil, v predhodni Kovanec pa zaključi z zmedenim občutjem preveč življenja, ki je uspehu pred ubežanjem smrtonosni krogli v Sarajevu podaril moč sreče za življenje, ki je na povsem drugem nivoju. Hemon je torej najprej pisatelj, ki tematizira samega sebe in svojo usodo, svojo okolico. Ves čas se giba med tem, kar je in tem, kar je. Takoj nato je kritik, ki družbo opazuje podrobno, kot to zmorejo le redki, branje Pronekove usode in sledenje njegovemu pogledu razkrije marsikaj. Meni tudi to, da imam pred seboj delo mojstra besede, ki s pesniško močjo obvladuje pronicljive in inteligentne poti, da nemalokrat tudi neverjetno sproščeno pelje v trpka in pomembna spoznanja. A Hemona v resnici že poznamo, zato lahko le prikimam. Odlično branje.


✭✭✭✭


Obišči tudi:


Recenzijski izvod je priskrbela založba Goga. Konteksti se zahvaljujejo.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Hiša Marije Pomočnice: hrepenenje in upanje

vir slike: booklikes.com Cankarjevo leto je. Stota obletnica smrti velikega literata, ki je trn v peti mnogim in nedosegljiv ideal mojstra besede drugim. Tole ne bo apologija ne prvih in ne drugih. Mogoče teh drugih bolj. O Hiši Marije Pomočnice je napisanih več kot dovolj besedil, vsi jo poznamo. Tole bodo konteksti, kot vsi ostali. Knjigo sem v roke vzel, ker sem v nekem danem trenutku želel ponovno prebrati nekaj Cankarjevega, ker tega že dolgo nisem storil. Tako sem po nekajdnevnem obiskovanju tega sicer kratkega besedila končal z branjem zadovoljen in ponovno navdušen nad dejstvom, kako lep, upodabljajoč in mogočen je slovenski jezik. Impresije, ki jih Cankarjeva beseda riše, ko ta bridko reže v domišljijo bralca, so resda sive, temačne, tudi boleče, a obenem tudi spoštljivo vežejo človeka - njegovo majhnost, ujetost v svet, kjer biva - s kritiko tega istega sveta, ki se konec koncev izkaže za še toliko bolj ujetega v ljudi. Hišo Marije Pomočnice sem bral kot spopad konfl

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez

Čudo: obrazi

Se mi večkrat zdi, da je v resnici bolj pomemben drugim kot meni. Ga bolj potrebujejo. Meni zadostuje spomin nanj, toliko, da svojo podobo, ali bolje, podobo o sebi zjutraj sestavim skupaj in lahko po svetu hodim z nekim občutkom minimalne celote. A tudi za druge nisem prepričan, da vsi vidijo isto reč. To je tisto, kar me zares čudi. Nekateri vidijo nekaj, v kar bi strmeli, drugi pa odmaknejo pogled v trenutku. Največkrat se mi zdi, da ga povezujejo s tem, kar imenuje to, kar sem. Bi torej to pomenilo, da vsi ne imenujejo iste reči? Mogoče. To poimenovanje najbrž izvira tudi iz nečesa, kar vedo le oni sami. In toliko bolj, mar ne vodi to do tega, da to kar sem, ni nekaj, kar bi stalo pri miru, marveč se giblje od vsakega do vsakega? Kje je sedaj občutek celote, je sploh kdaj bil? Zdi se kot fenomen, ki se vsakokrat pojavlja in hkrati tudi izginja. Vsi poizkusi, da ga ujel, pa se končajo v pogledu, ki je usmerjen vanj. Toliko o mojem obrazu. In za mano je branje, ki se prav tako ukva