 |
| vir slike: goga.si |
V eni zadnjih edicij založbe Goga nas poletje čaka odprtih
rok z branjem odlične knjige o iskanju doma in poigravanjem z močjo pisca, ki
zmore hudo dobro pluti med fikcijo in otipljivo zaznano stvarnostjo in tako
megli zgodovino, prežeto z žalostjo s pikrim, a dobro odmerjenim humorjem.
Takšno pot, od človeka in njegove tvorne vloge do zgodovine ter od te k suvanju
tega istega človeka nazaj, je v izjemnem branju prinesla Irena Duša Draž, ki je
prevedla zbirko kratke proze Aleksandarja Hemona, zbrano pod naslovom Vprašanje
Bruna. Hemonov prvenec, ki je požel veliko pozitivnih odzivov, povsem
upravičeno. Pisanje učinkuje sveže, zelo berljivo, humorno in iznajdljivo,
obenem pa nikakor na prvo žogo in brez družbenih premislekov, ki se preko osebne
integritete in družine povezujejo v diskurz o zgodovini, geopolitiki in
metafikcijskega obvladovanja brisanja meja med fikcijo in stvarnostjo. Med
teksti najdemo tudi fotografije, naslovnico pa krasi detajl slike Steva Johnsona, ki so mu
oblikovalci knjige dodali zvezdnati konstelaciji, ki napotujeta na tematsko
centraliziranje pisanja v sredino med ZDA in Evropo, sam detajl pa še zasukali
za devetdeset stopinj, kar razumem tudi kot igranje z artefaktom, ki je že v
osnovi ekspresija stvarnosti. V vsem tem se zdi, nalašč ali ne, niti ni
pomembno, veliko Aleksandra Hemona.
Vprašanje Bruna je zbirka osmih kratkih zgodb različnih dolžin,
tehnik in bralnega tempa. V prvi zgodbi z naslovom Otoki, opisuje svojo
izkušnjo potovanja in bivanja na Mljetu. Tam seveda izstopa stric Julij, ki
pripoveduje zgodbe o preteklosti Mljeta in takole mimogrede navrže kruto zgodbo
o strupenjačah, ki so se jih prebivalci Mljeta skušali znebiti z mungi, a si s
tem nakopali še večje zlo. Zdi se tipična Hemonova zgodba o nesmiselnosti
revolucije v smislu družbene spremembe. Nekateri kraji so usojeni, da imajo
težave, ki jih tako rekoč determinirajo vnaprej. Hemon je tu v vlogi
devetletnega fanta, ki posluša strica in skuša preživeti to divjino potovanja
na slavni jadranski otok.
Nekaj minut pogumnega razmisleka in dobrohotne interpretacijske svobode v tem najde napotke za življenje odraščajočega fanta. V vsakem primeru daleč od zgolj popisa počitniškega popotovanja. Takrat sem pogruntal, da je življenje krog, če jih dočakaš stooseminpetdeset, končaš prav tam, kjer si začel.
Ne želimo, da bi to državo, za katero so naši očetje prelivali kri, oskrunili – nam pripada in mi jo hočemo obdržati. In če vam to ni všeč – no, potem kar izvolite, pojdite drugam, v Ameriko ali kamor že za vraga hočete.
Nadaljuje se v zgodbo Alfonza Kaudersa, ki mi deluje kot
Hemonov uvod v naslednje zgodbe. V njej se na odrezan, anekdotičen in
enciklopedičen način, brez kake poetske razbrzdanosti ukvarja z likom Alfonza,
avtorja Gozdarske bibliografije, človeka, ki ga ni v Enciklopediji ZSSR, niti
ga ni v Enciklopediji Jugoslavije. Skozi ta lik predstavlja zgodovino,
pomembne dogodke 20. stoletja in ljudi, ki so v rokah držali škarje in platno
njenega poteka. In med osebami, ki nastopajo v njej, se znajde tudi Richard
Sorge, sovjetski vohun v Tokiu, pod krinko novinarja, ki je pristal na nemškem
veleposlaništvu. Sorge je pomemben zato, ker mu je Hemon posvetil naslednjo zgodbo.
V njej je avtor stopil v čevlje Sorgejevega sina, ki popisuje življenje in
svoje videnje očetovega življenja in poti. Tisto, kar si domišljija najde, ko
ji umanjka potrebnih dokazov za adekvatnost zgodbe zaznavni stvarnosti. Zgodba
je iz idejne plati oblikovana vrhunsko, saj jo ozaljšuje njen protipol, ki se
skriva v čarobnem in večkrat pozabljenem svetu opomb pod črto. Tam se namreč
vse, kar je nad njimi popisano, popolni z zgodovinopisnimi dostavki. To vse
skupaj deluje po eni strani kot komplementarna celota, kot Hemonova izjava o svetovnem
nazoru, s katerim se spoprijema z vsem kar je. Po drugi strani pa kot izjemno
domiselna dialektika suhega dokumentarizma in življenja polnega besedenja
otrokovega detektivskega in občudovalnega hrepenenja po očetovi bližini.
V Izmenjavi prijaznih besed piše o Hemonih. O svoji družini.
Kjer spet z obilico smeha zabeljeno pripoveduje o zgodovini svoje takorekoč
velepomembne družine, ki je prisostvovala izjemno pomembnih poglavjih
zgodovine. Ker je tako velevala družinska ideologija. Ker so se tako odličili,
kot zapiše na začetku. Piše o svetovnem karakterju Hemonov, ki jih je najti
vsepovsod in predvsem piše o Hemonijadi. Velikem srečanju Hemonov, ki bi
združilo razkropljene člane družine. In ko piše o tem, kako je glavni problem
Hemonov da se vedno čisto preveč razburjajo okrog stvari, ki sem jim zdijo
resnične, se tudi bralec tam nekje zazre v ogledalo teh besed in v njih prepozna
prazen prostor, v katerega položi svoje podobe.
»O, vi ste to,« je rekel moški. »Dobrodošli v Združenih državah.«
»Hvala,« je odgovoril Pronek. »Najlepša hvala.«
Pred slovito zgodbo o Jozefu Proneku je še presunljiva pripoved
o teku na življenje in smrt, o teku med točko A in B, medtem ko si v nemilosti
volji, zabavi in spretnosti ostrostrelcev, ki te imajo na muhi. Pripoved nosi
naslov Kovanec. Napisal ga je za Zrinko. Če mora biti od vseh zgodb le ena, ki
bi jo morali prebrati, bi po vsej verjetnosti morala biti ta. Žalostna in
tragična, presunljiva in grozljiva zgodba o Sarajevu. In njega prebivalcih, ki
so videli preveč. Dasiravno srečni, da so ostali živi. Jozef Pronek, po drugi
strani, je relativno dolga zgodba o migrantu, ki je odšel v ZDA in tam iskal
svojo srečo, svoj uspeh, svoj vsakdanji živež. V zgodbi je vestno popisal svoje
doživljanje obljubljene dežele in jo nastavil pred ogledalo praznega kalupa,
veselja do tega, da so kar so, čeprav od tega konec koncev ni kaj dosti, … dolga,
prazna vrsta sob, ki jih ni bilo. Slepi Jozef Pronek in mrtve duše je ime
banda, ki ga je imel Pronek in hkrati tudi naslov zgodbe o kulturnem šoku sarajevskega
ubežnika, ki je leta 1992 v Ameriki doživljal kulturni šok. Znotraj te zgodbe
je tudi poglavje, ki je dalo naslov celotni zbirki, torej Vprašanje Bruna. Ime
nekoga, ki ga ni več, a živi v svetu Andreine babice, nane, ki jo spomin
konkretno zapušča. A ga vedno znova omenja, ko Andrea, Pronekova simpatija iz
Amerike, ki jo je pred časom spoznal, pelje Jozefa na družinski obed k svoji
družini. In medtem, ko je jasno, da Bruna ni več in da stara mama konkretno blodi
v starih spominih, je nekaj zelo vrhunskega, zopet v klasičnem Hemonovem
načinu, v tisti zadnji izmenjavi besed, ko Proneka, sedaj že dodobra izučenega
v ameriškem načinu življenja (nad katerim sicer ni kaj prida navdušen), nana
povpraša: »A boš videl Bruna?«, on pa ji odgovori: »Ne, nana. Žal mi je.«
Pronek ne bo videl tistega, kar se še obljublja, kar je še vredno pričakovati v
tej noro dobri deželi.
V zadnji zgodbi, Imitacija življenja, se Hemon vrne v
otroška leta. Pripoveduje o otroških letih v domačem stanovanju, pripoveduje o
gramofonu in o tem, kaj je gledal po televiziji. Pripoveduje o svojem
najboljšem prijatelju, ki so ga klicali Vampir. O tem, kako mu je umrla mama. Pripoveduje
o vseh tistih rečeh, ki si jih otrok takole mimogrede najbolj zapomne in odnese
s seboj v odraslo dobo. Tako se spomni tudi plakata za film Imitacija življenja.
Tako sproščeno in povsem umirjeno govori zgodbo svojih dokaj brezskrbnih
otroških dni. Vmes z Vampirjem nekemu psu data ime, kako naključno seveda,
Sorge, kot pravi Hemon: … po vohunu, o katerem sem bral in ki sem mu hotel
biti podoben. Proti zaključku opisuje svojo naraščajočo navezanost na film in
obiske kinematografov, pripetije s psom Sorgejem, zaključi pa skozi bralčevo
prepričanost, da ga pelje v poglavje doživljanja prihoda nemških vojakov, a sprehod
po meji med fikcijo in stvarnostjo tokrat zapelje v film, snemanje filma o
prihodu nemških vojakov. Film torej, ki karseda natančno imitira življenje.
Tudi Hemon natančno imitira življenje, ki skozi literaturo kot imitacijo
imitacije najbrž potrebuje nove ontološke kategorije. Mojstrsko bralca pelje v
poti čarovniškega druženja z umetnostjo, ki si roke navdušeno podaja z
zgodovino in pomembnimi vsebinami družbene kritike.
Ne vem, kaj sta počela moja starša, ko sem se zviral od strahu, a spominjam se, da sem bil sam – nikogar in ničesar ni bilo med mano in trinogim uničevalcem, samo naslonjač. Imel je nerodna naslonjala za roke iz vezane plošče in trmaste, večno škripajoče vzmeti. Nagibam se k prepričanju, da je bil film, ki so ga predvajali, Vojna svetov.
Aleksandar Hemon je s to zbirko, tako se zdi, upravičeno
navdušil bralce. V njej na privlačen, inteligenten, tudi prežet s humorjem in inovativen
način bije bitke s tem, kar vidi v svojem ogledalu in ogledalu družbe v kateri
živi. V njih najdemo geografsko pogojenost, ki razpenja njegovo pisanje med
Ameriko in Sarajevom. Med obljubljeno deželo in domom. Njegovo duhovito
igračkanje z zgodovinskimi dejstvi, v katera prepleta svoje občutenje sveta. S
poudarkom na svoje. V zgodbah se vrača v otroštvo, v iskanje očeta, v iskanje
družine. V spomine na spoznavanje nove domovine in s tistim Aha-Erlebnis, s
katerim se konča kulturni šok in novo postane povsem enako brez cilja, enako
zlagano, brez kakega posebnega optimizma. Zato v ospredje pozornemu bralcu
silijo primerjave med tem, kako se opravičuje, da Bruna – tistega, kar se je
vredno spominjati in nekaj pomeni, pa ga ni več – v novi deželi ne bo spoznal,
a se bo v njej kljub temu ustalil, v predhodni Kovanec pa zaključi z zmedenim
občutjem preveč življenja, ki je uspehu pred ubežanjem smrtonosni krogli v
Sarajevu podaril moč sreče za življenje, ki je na povsem drugem nivoju. Hemon je
torej najprej pisatelj, ki tematizira samega sebe in svojo usodo, svojo
okolico. Ves čas se giba med tem, kar je in tem, kar je. Takoj nato je kritik, ki družbo opazuje podrobno, kot to zmorejo le
redki, branje Pronekove usode in sledenje njegovemu pogledu razkrije marsikaj. Meni
tudi to, da imam pred seboj delo mojstra besede, ki s pesniško močjo obvladuje
pronicljive in inteligentne poti, da nemalokrat tudi neverjetno sproščeno pelje
v trpka in pomembna spoznanja. A Hemona v resnici že poznamo, zato lahko le
prikimam. Odlično branje.
Obišči tudi:
Recenzijski izvod je priskrbela založba Goga. Konteksti se
zahvaljujejo.
Komentarji
Objavite komentar