Odposlanec: igra s kartami

vir slike: bukla.si

Na dober posluh pri meni naletijo teksti, ki se zdijo nekoliko drugačni od običajnega. Ki se malo poigrajo z glavnim junakom, ga uspejo tudi poslati ven iz omejitev besedila in ga napraviti za kompetentnega sogovornika zahtevnemu bralcu. Teksti, s katerimi avtor ne želi le zapisati zgodbe, ampak gre onkraj nje. Zato sem zelo užival v Zusakovem Odposlancu. Avtor, ki ga veliko publike pozna predvsem po njegovi Kradljivki knjig, je tule napisal nadvse pozitivno knjigo. Skozi lik glavnega junaka najdemo turbulentno soočanje z nenavadnimi dogodki, ki so tu le orodje za obrat protagonista k samemu sebi. To je knjiga o sleherniku, ki se znajde v toku dogodkov, za katere ni prepričan, kako in zakaj se mu dogajajo, a jim sledi. Tudi knjiga o življenju drugih. O vseh, ki lik obkrožajo in so tako ali drugače postali del vsega, kar njegovo življenje tudi opredeljuje. Je tudi knjiga o etiki, o tem, kaj in kako je potrebno storiti. Zgodba, ki je napisana kot intriganten triler, le da to ni. Knjiga o dobrem, prijateljstvu, ljubezni, pogumu, neznanem in odločitvah. Odposlanec Markusa Zusaka je izšel pri založbi Sanje v prevodu Alenke Ropret. In vsekakor ne bo prvič, da knjigo, ki pobira nagrade za mladinski roman, zlahka priporočam tudi vsem ostalim.

Najprej je to knjiga o življenju, ki ni usmerjeno h kakemu specifično določenemu cilju. Glavni lik, središčna točka zgodbe, okoli katere se čisto vse suka, je Ed Kennedy. Gre za mladega junaka, ki to nalašč ni. Mladi ja, junak nikakor. Zgodba je tista, ki ga bo takšnega šele naredila. Ed je taksist brez kakih večjih in širokopoteznih načrtov v življenju. Kot se opiše sam: Taksist. Lokalni parazit. Temeljni kamen povprečnosti. Seksualni nesposobnež. Beden kvartopirec. Njegovo vsakodnevje je usmerjeno predvsem v službo in druženje z dekletom Audrey ter prijateljema Marvom in Ritchijem ob kartah. Audrey je nekoliko posebna, saj do Ed čuti veliko več kot recimo ona do njega nazaj. Gre za situacijo pričakovanja nekega dogodka, ki bo to sivino nekoliko premešal, jo mogoče tudi zamajal ali celo za vedno spremenil. Spokojnost te nedoločene sivine, ki so sicer v zgodbi spoznamo šele kasneje, je prav klicala po tem dogodku.

Počutim se, kot bi bil izbran. Ampak izbran za kaj? se vprašam.
Odgovor je precej preprost: Da mi je mar.

In ta je prišel. Ed se je znašel v banki v trenutku, ko je toisto banko prišel nekdo oropat. In tu se zgodba pravzaprav šele prične. In naključje ali ne (sedajle, takole na koncu branja je seveda jasno, da ne) je želelo, da je bil prav Ed tisti, ki ga je situacija naredila junaka, saj je preprečil pobeg roparja. Tako filmsko, junaško. S pomočjo Marvovega obupnega avtomobila. Do tule spoznamo, da bomo knjigo brali skozi oči Eda, ki je kot lokalna zguba vse prej kot zanesljivi pripovedovalec, a je s svojo prizemljenostjo in tudi zabavnimi, ciničnimi vložki ter druženje s psom na kavi zelo sproščen, kar naredi izkušnjo branja hitro in nekolikanj celo preveč hecno, vsaj glede na resnost dogajanja, ki smo mu priča (streljanje v avto recimo). A zgodilo se je. Ed je dobil nekaj minut slave, kar pa se zdi, da ne bo prida spremenilo sivine njegove siceršnje stvarnosti.

A seveda se je motil. To je bil le začetek. Sedaj se začne igra s kartami. Hiša iz kart, ki bo naredila obrise njegovega življenja, vanje pa zarisala neizbrisne posledice aktivnega posega v družbo, iz drugih napravila bližnje in nam približala Zusakove želje po boljšem svetu. Trenutek, ko Ed postane Odposlanec. Nekdo, ki nekaj sporoča. Eda je doletelo, da je nekega dne med pošto našel tudi kuverto, v kateri je bil karov as. Na tem asu pa so bili zapisani trije naslovi in tri časovne oznake. Nekdo je želel, da Ed pride ob točno določenem času na točno določen kraj. In glede na vse, kar je razmišljal, tudi o sebi in svojem življenju, pravzaprav ni videl nič slabega v tem, da to stori. Na prvem naslovu je spoznal družino, ki je trpela v prijemu pijanega očeta, ki si je s silo jemal ženo, ko se je zvečer vračal primerno podprt z alkoholom. Ed ve, da to ni v redu. Ne ve pa, kaj natanko mu je storiti. Odide na drugi naslov. Priletna gospa, ki živi v svoji preteklosti in potrebuje le nekoga, da ji nekoliko prežene osamljenost in čakanje na svojega Jimmyja, ki ga že 60 let ni več na svetu. 

Včasih so ljudje lepi.
Ne po videzu.
Ne po tem, kar rečejo.
Preprosto po tem, kar so. 

Temu sledi tretji naslov in na njem Sophie, bosonoga tekačica z ambicioznim očetom. Počasi mu uspehi pri razreševanju situacij, o katerih ne dobi nobenih navodil, vlijejo poguma in veselja do teh opravil. Sedaj se vrne tudi na prvega, opravila z nasilnežem, ki ga je treba ustaviti. Kot nekakšen Deus ex machina se od nekod pojavi revolver v njegovem nabiralniku, s katerim se bo lažje soočil z neprijetnim gospodom. Z njim se sooči, opravi. Nam pa v spominu bolj kot drugo ostane to, kako se je v trenutku obrnil tudi na nas bralce, izstopil iz zgodbe in nas vprašal tisto, kar smo se najbrž tudi že sami. Samo, da bo zagotovo, da takšno vprašanje ne bo šlo mimo nas. In če nam doslej ni bilo jasno, nam zdaj to je: vprašanje – Kaj pa bi vi storili? – prvič eksplicitno vrženo v naš obraz pokaže, da čisto zares ta zgodba nima nobene vrednosti brez neke osnovne bralčeve introspekcije v svoj etični sistem.

Karovemu asu sledi križev as in temu pikov as. Vedno težje je dojeti, kaj pravzaprav navodila na kartah želijo od njega. Vedno večjega detektiva mora igrati Ed. A v bistvu ga to ne moti, kvečjemu dodatno motivira. Poleg teh izzivov pa so spremembe tudi vsebinske, saj se naloge vedno dotikajo njega samega. Tako je na pikovem asu namig, ki ga pelje natanko do njegovih treh najboljših prijateljev. Zadeva torej postaja vedno bolj osebna. Ali ne? Ali ni osebna vedno znova bila? Ali ni tako, da je drugi lahko takole prosto po Levinasu tudi bližnji? Kje se torej nehajo neznanci in začnejo pomembni, ljubi, znani. Vedno bolj, ko o tem začnemo razmišljati, vedno težje je najti razločevalno črto. Bodisi osebno nikdar ne postane ali pa je vedno osebno. In to se mi zdi ena poglavitnih premis Zusakove ideje tega romana: mreža pomenov, v katero je pri Edu vpeto vse, česar se dotakne in o čemer premišljuje, definira njegove bližnje tako, kot ga za vsakogar od nas. In v resnici, tako kot pri Edu, pri nikomur drugemu ni nekaj blazno oddaljenega razmišljati o tem, koliko korakov daleč so vsi tisti, ki jim danes pravimo neznanci, koliko malo je potrebnega, da postane prav vse vpeto v sleherno mrežo pomenov. Nekaj kozmopolitskega je v tem, kamor pelje formula Zusakovega romana.

Jaz sploh nisem odposlanec. Sporočilo sem.

Zato nikogar pravzaprav ne bi smelo presenetiti, da vse skupaj pelje k srcu, k Edu samemu. V zaključku sledijo obrati, ki na hiter in pogumen način vključijo tako bančnega roparja z začetka knjige kot tudi Zusaka samega kot avtorja zgodbe o igri kart z Edom Kennedyjem. Tako se vse skupaj poveže z začetkom zgodbe in smislom pisanja. Zgodba je pravzaprav variacija na podobno temo, ki smo jo sledili v filmu Daj naprej. Ideja, ki jo skuša avtor uveljaviti, se zdi v osnovi zelo preprosta: vsakdo, tudi zguba, kakršen je Ed, lahko spremeni svet na bolje. Če nato bistvene točke knjige dojamemo s te perspektive, je tudi vprašanje vira tistega dogodka, o katerem smo govorili na začetku, povsem zlahka dojeto kot orodje prikaza dolgočasnega in neambicioznega sveta, ki nikoli ni tak. Tak je lahko zgolj mehurčku nekega lika. Tistega v knjigi, ali pa tistega, ki jo bere. Zusak želi doseči stanje v katerem bi ta dva lika brala njegovo idejo o boljšem svetu ne glede na to, da ta svet ne obljublja velikih zgodb ali ga ne obvladujejo ambicije po takšnih zgodbah. Nemara, da je natanko ta ideja tista velika zgodba sodobnosti.

Zusakov Odposlanec je tako izredno berljiv roman, ki s svojim prvoosebnim pripovedovalcem in njegovim neambicioznim in obenem simpatičnim načinom gledanja sveta pelje na pot spreminjanja sveta. Zgodba, ki jo sicer spremlja nekaj prehitrih ovinkov, kavbojsko robinhudovstvo, občasna naivnost ravnanja in relativno predvidljiv zaključek, se mi zdi, je vendarle upravičeno prejemala nagrade. Roman je skrivnostno zasnovana zgodba mladinskega junaka, ki še ni čisto odrasel in ne ve ravno najbolje, kaj bi počel v življenju poleg tega, da se največ zaupa prav svojemu psu Vratarju, igra karte in ljubi dekle, ki mu ljubezni ne vrača. In takšnega najde skrivnostni načrtovalec, ki ga v seriji poglavij pelje od različno problematičnih situacij, s katerimi se soočajo ljudje. In to serijo zapelje do Eda samega. Skozi to branje, začinjeno s suspenzom, humorjem, sproščenostjo, pogumom, iskanjem rešitev zunaj cone udobja in soočanjem s čudaškimi situaciji smo priča prenosu povsem objektivnega robinhudovstva k osebni introspekciji, v kateri je Ed odkril, da bistveno pravzaprav ni to, da je on Odposlanec s sporočilom, temveč sporočilo samo. In s tem je glavni lik takole skozi nekakšno samozavedanje postal sam to, kar je počel, postal je glavni lik. S tem pa je na prvo mesto branja Odposlanca dokončno ustoličil idejo zunaj zgodbe tudi za nas. To idejo Zusak vidi v kozmopolitskem in filantropskem duhu iskanja možnosti za boljše življenje. V njem stavi na to, da si bomo skozi to njegovo igro s kartami tako kot njegov glavni lik tudi mi vsi, ki smo ga spremljali, postavili vprašanje, kdaj vse to postane intimno. Kdaj bo dovolj osebno tudi za nas. 

Ker branje zgodbe v resnici nikdar ni le branje zgodbe.


✭✭✭✭✩


Obišči tudi:

Bukla
Sanje
Emka
Wikipedia
The Guardian
Goodreads
Theresa Smith writes

Recenzijski izvod je priskrbela založba Sanje. Konteksti se zahvaljujejo.