01. april 2019

Zimska zaročenca (Zrcalka #1): Ofelija


vir slike: bukla.si
Medtem ko se vedno znova borim z idejo, da proza, ki izrablja fantazijo v skrajnosti pripeljane domišljije ni zame, mi konec koncev branje tovrstne literature ni nikdar odveč. Toliko bolj, zdi se mi, da v njej zelo uživam. Uživam, ko slikam domišljijo avtorjev na platno svoje bralne izkušnje. V njej začutim svobodo ustvarjanja, v njej vidim željo po ubeseditvi idej, ki bi lahko prišle na plano tudi drugače. Idej, ki jih še ni bilo, ali tudi tistih, ki so že bile zapisane. Idej, ki so daleč nekje v ozadju prišle skozi leče piščeve ali piskine projekcije, v katerih me navdušuje neskončnost besednih arhitektur, dospelih tudi skozi lečo mojih kontaminiranih bralnih dispozicij, v katerih vedno znova najdejo bralno praznino, v katero zamejujejo svoje zgodbe. Mogoče bi moral premisliti, da tovrstne zadeve niso zame. 

Nekatere so strahotno zanimive, dasiravno peljejo v čisto nove perspektive. Nepričakovane fabule, ki niso vedno prijetne, bržčas vodijo celo v odkrito grozo, pa vseeno koncu koncev v brk namrgodenega in dolgočasnega vsakdana pošiljajo prostrane načrte polimorfnih idej o možnih svetovih, v katere naselijo zgodbe majhnih, nebogljenih, vpetih v tradicijo in zlo, ki kar čaka, da se mu nekdo zoperstavi. Točno takšna je tudi prva knjiga Zrcalke, Zimska zaročenca, izpod tipkovnice francoske avtorice Christelle Dabos: dolgometražna pripoved, v kateri se sučejo nasprotja med svetovi, umeščenost mladih v tradicijo, boj dekleta s kolesjem političnih intrig in preživetje v skrajno neprijazni in odkrito smrtonostni družbi, postavljeno v okolje sveta, ki ga je Bog razbil na koščke in ljudeh, ki berejo predmete, prehajajo skozi zrcala, ustvarjajo neverjetna slepila in zadajajo bolečino brez dotika.

Zimska zaročenca je pravzaprav dolg uvod. Govori o mladem dekletu Ofeliji, ki s številčno družino prebiva na miroljubni Animi. Zemlje ni več. In Anima se zdi miroljubna. Ofelija je posebna punca, majhna, introvertirana, nerodna in povsem nevpadljiva. Dela v muzeju, kjer s pridom izkorišča svojo braljsko veščino. Braljsko ja. Ofelija namreč odlično prebere zgodovino vsakega predmeta, ki se ga dotakne brez rokavic in tako izve vse mogoče o preteklosti. Poleg tega Ofelija lahko prehaja skozi zrcala, odtod tudi naslov serije Zrcalka, dasiravno francoski izvirnik z La Passe-Mirroir pove nekoliko več. Naša junakinja uživa svoje nerodno in mirno življenje, brez potrebe po razburljivih družabnih dogodkih, gala večerjah in razkošnih oblekah. In točno to dekle so družinske starešine določile, da je primerno za poroko s snubcem, ki prihaja iz popolnoma drugega sveta. Vse upiranje tej vnaprej določeni poroki, nemoč proti družinskim oblastem in majhnost v primerjavi s svetom, ki ga v tej nadvse čudni postavitvi še vedno obvladujejo spletke, je hitro dojeto kot zaman. Kot tudi vsi poskusi, da bi spočetka vzljubila ali navezala normalen stik z moškim, ki so ji ga namenili za moža. Gre za njeno polno nasprotje: visok, slok, namrgoden, hladen, redkobeseden, v vsakem danem trenutku na uro gledajoč in računajoč Thorn. Ta prihaja s hladnega Oblakovega, kjer ni topline in zdi se, tudi malo prijateljstev. Pripadnik družine Zmajev, ki je tudi v svoji družini bolj ko ne nezaželen, ker se mu po žilah ne pretaka čista zmajevska kri. In ja. Thorn se pripelje in z Ofelijo tudi odpelje na dolgo potovanje do njenega novega domovanja. Z njima v vlogi gardedame odpotuje tudi Ofelijina teta Rozalinda.

»Še vedno tu?« je zasikal, ne da bi jo blagovolil pogledati.
Ofeliji se je posvetilo, da se ne bo dotaknil čaja. Da bi si razbremenila
roke, ga je spila sama. Vroč napitek ji je dobro del.
»Vas dekoncentriram?« je zamrmrala in srknila iz skodelice.
»Ne boste preživeli.«

Oblakovo se po eni strani izkaže kot arhitekturno čudo, postavljeno v bridko hladno ozračje, ki skriva veliko presenečenj. A prednjači vsa ta neverjetna sovražnost, ki obema novinkama na Polu preti na vsakem koraku. Thorn nadaljuje svojo mračno predstavo. Njegov neodnos do Ofelije, ki priča o tem, da je tudi on nekako prisiljen v to zgodbo, se odvija naprej. In ravno zaradi tega neodnosa, v bralcu zbudi zanimanje. A nevarnosti je več kot preveč. Zanimanje za Ofelijo in njeno poroko s Thornom je očitno nekaj, kar sega v interes mnogih, od Thornove tete, pri kateri sta našli domovanje prek vseh rivalskih družin, vse do samega vrhovnega, ki kot duh prednikov kraljuje na vrhu. Hitro nam postane jasno vsaj dvoje: da je Ofelija padla v zgodbo, ki je mnogo večja, kot se zdi in da ji ob nevarnostih, ki ji pretijo povsem odkrito, ob strani stoji bore malo zaveznikov. Zgodba se ob vedno novih presunljivih odkritjih, ki spremljajo Ofelijo ob spoznavanju novega sveta, povsem odprtousto dotakne tudi nas, ki vse to doživljamo z njo. In takole butamo ob odlično izpeljan prevod slikovitega predstavljanja sveta, ki nas navdaja s čudenjem, obenem pa tonemo v mračno občutje hladnih, preračunljivih in grozeče nevarnih bitij, ki vladajo in prebivajo na Polu. In trepetamo za nebogljeno Ofelijo, ki povsem proti koncu vendarle …

Zimska zaročenca se res zdita kot dolg uvod. Avtorica je pravzaprav spisala zgodbo o tem, kako je bila Ofelija podvržena dogovorjeni poroki, za katero se skrivajo interesi, ki segajo daleč stran od njene rodne Anime. Od tega spoznanja dalje spremljamo pravzaprav resno in kompleksno zgodbo, ki je daleč stran od kakega mladinskega čtiva in bi sam bil zadržan pred tem, da jo v roke prehitro porinem premlademu bralcu. Ofelija je (poleg njene tete) pravzaprav ena redkih povsem pozitivnih likov zgodbe, okoli nje pa je vse podvrženo tradiciji, vdanosti v usodo, boju med klani, povzpetništvu, izrabljanju in okoriščanju. Pot glavne junakinje je uvod zaradi tega, ker gre pravzaprav za njeno potovanje do same sebe. Kot pot zavesti, ki najde samo sebe in postane samozavedanje. Na tej poti pa Ofelijo vzljubimo, ji privoščimo rešitev iz zanke, v katero so jo porinili drugi in trepetamo zanjo. Spočetka nestrinjajoč se z njeno dogovorjeno usodo se nam njena rešitev zdi predvsem v tem, da upogne mračnega Thorna, nato prehaja v stiskanje pesti pred vsemi, ki ji želijo slabo in proti koncu, da nekako sprevidi svojo vlogo v vsem tem, ter da poprime vse skupaj malo drugače. 

Bolj ko je Ofelija opazovala to pravljično pokrajino, bolj se je utrdila v prepričanju, da je zgolj slepilo. Popolnoma uspela reprodukcija narave, a vendarle reprodukcija.

Neverjetno, kako me po mnogih plateh spominja na leto in pol staro branje Naomi Novik in njene Izruvane, v kateri spremljamo detajlno popisano Agneškino potovanje do zla in nazaj v knjigi o strahu pred neznanim, o ljubezni, neskončnem prijateljstvu, pogumu, naravi in človekovem boju proti tistemu, kar se mu kaže kot njena brezdanjost hudobe. Agneška in Ofelija se obe spopadata s spletkami in prenarejanjem, obe imata opravka z Zmajem. Prepričan sem, da bo marsikateri bralec našel vzporedja.

Bralna izkušnja Zimskih zaročencev je torej zelo posebna. Po eni strani jo z veseljem priporočim vsem ljubiteljem fantazijske literature, saj je avtorica zgradila povsem samosvoj svet, v katerem te zavoljo posebnih moči prebivalcev ali že zaradi izgradnje prostora doleti čisto vse, po drugi strani pa vsem, ki so pripravljeni na dokaj temačno zgodbo o mladi ženski, ki bo na poti golega preživetja in razjasnitve vseh mrež ter absorpcije vsega novega okolja, morala zbrati vse svoje moči, da bo v njem obstala. V zgodbi tako ni težko prepoznati osnovne ideje mladega dekleta na začetku svojega življenja, ki jo pretresajo družbene norme, zahteve družine ter znane in neznane nevarnosti osamosvajanja, emancipacije in obstanka v zahtevnem svetu. V Zimskih zaročencih so ideje odraščanja in osvobajanja od podložnosti, žalitev in nepripadanja. Zimska zaročenca s polno močjo silovite gradnje fantazijskih svetov, v katerih se zlahka izgubimo, jih posvojimo in si jih na nek svoj način tudi predstavljamo, postrežeta tudi z grdo, zlobno in nasilno platjo, v katerem je sočutje osamljeno, ljubezen pa le še pozabljena ostalina pod grmado nečistih namenov. Agonija glavne junakinje nam lahko pride do živega in čeprav se Ofelija zdi lik, ki bo na nek čuden harrypotterjevski način (vključno s šalom) preživel, je grozljivost, ki jo Polu dajejo tako neizprosno vreme kot tudi do obisti pokvarjena smetana tam živeče druščine, tista, ki jo je najtežje predelati. Posebneži Ransoma Riggsa so imeli podoben problem, a imeli so drug drugega, Ofelija je v tem svetu skoraj popolnoma sama.

Bila je zgolj deklica, ki se je cele dneve igrala s kockami, sama samcata in molčeča v svojem kotu. Berenilde jo je na vsak način hotela razvedriti, podarila ji je celo lepo zlato uro, toda Ofelija je imela rajši kocke. Kocke so bile zagonetne, nepredvidljive, polne presenečenj; in niso prinašale razočaranj, kakor so jih bila brez izjeme polna človeška bitja.

A trik se zdi prav v tem pogledu. Pol z vso svojo temačnostjo je tu, navkljub kritikam, ki si jih je knjiga na ta račun nakopala, zato, da pomaga zgraditi lik Ofelije. Avtorica je mnogo prostora uporabila, da je poudarila tako njeno nemoč kot tudi zlobo Pola. In z nami je slednjega toliko bolje spoznala tudi Ofelija. Ne glede na vse je na koncu tudi ona drugačna. Mogoče močnejša, mogoče svetlejša, mogoče bolj samozavestna, mogoče celo bolj podjetna. Pol, Thorn, Berenilde, babica, Vitez, do obisti pokvarjen veleposlanik Arhibald, vsi ti so dali nekaj v lonec. Zato sem dejal, da je prva knjiga Zrcalke, Zimska zaročenca, pravzaprav le dolg uvod. In zato je eden pomembnejših nedeljivih preostankov tega branja prav radovednost po zgodbi v drugi knjigi, ki bo, tako seveda upam, sledila.

Zimska zaročenca bi v roke porinil zahtevnim bralcem, ki pričakujejo epsko izgradnjo sveta v izjemnem zanosu Christelle Dabos, ki vse niti nepričakovanosti drži v svojih rokah. To bo zanimivo branje, ki tehtnico dobrega in zla vztrajno potiska v popolno prevlado slednjega. Zrcalka torej v prvi knjigi pričenja Ofelijino pripoved o dekletu, ki je prepuščeno samemu sebi v grozljivo neprijazni družbi, njeno spoznavanje nepravičnosti, odstiranje neznanja o novem svetu in neprijetno dojemanje prave resnice o svojem zaročencu. Gre za slikoviti problemski in provokativni fantazijski roman, ki nastavlja ogledalo tudi tradiciji, nemoralnim avtoritetam, nasilni komunikaciji, brezsramni mizoginiji in po drugi strani pogumnim posameznikom, ki v vsem tem iščejo in najdejo samega sebe, čeprav le s peščico tistih, ki jim stojijo ob strani. 

Ogledalo, skozi katerega gremo mogoče lahko tudi sami.


✭✭✭


Obišči tudi:
Bukla
Sanje
Goodreads
Foreword reviews
Books, bones & buffy
The Mirror visitor
Kirkus 

Recenzijski izvod je priskrbela založba Sanje. Konteksti se zahvaljujejo.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...