Preskoči na glavno vsebino

Zimska zaročenca (Zrcalka #1): Ofelija


vir slike: bukla.si
Medtem ko se vedno znova borim z idejo, da proza, ki izrablja fantazijo v skrajnosti pripeljane domišljije ni zame, mi konec koncev branje tovrstne literature ni nikdar odveč. Toliko bolj, zdi se mi, da v njej zelo uživam. Uživam, ko slikam domišljijo avtorjev na platno svoje bralne izkušnje. V njej začutim svobodo ustvarjanja, v njej vidim željo po ubeseditvi idej, ki bi lahko prišle na plano tudi drugače. Idej, ki jih še ni bilo, ali tudi tistih, ki so že bile zapisane. Idej, ki so daleč nekje v ozadju prišle skozi leče piščeve ali piskine projekcije, v katerih me navdušuje neskončnost besednih arhitektur, dospelih tudi skozi lečo mojih kontaminiranih bralnih dispozicij, v katerih vedno znova najdejo bralno praznino, v katero zamejujejo svoje zgodbe. Mogoče bi moral premisliti, da tovrstne zadeve niso zame. 

Nekatere so strahotno zanimive, dasiravno peljejo v čisto nove perspektive. Nepričakovane fabule, ki niso vedno prijetne, bržčas vodijo celo v odkrito grozo, pa vseeno koncu koncev v brk namrgodenega in dolgočasnega vsakdana pošiljajo prostrane načrte polimorfnih idej o možnih svetovih, v katere naselijo zgodbe majhnih, nebogljenih, vpetih v tradicijo in zlo, ki kar čaka, da se mu nekdo zoperstavi. Točno takšna je tudi prva knjiga Zrcalke, Zimska zaročenca, izpod tipkovnice francoske avtorice Christelle Dabos: dolgometražna pripoved, v kateri se sučejo nasprotja med svetovi, umeščenost mladih v tradicijo, boj dekleta s kolesjem političnih intrig in preživetje v skrajno neprijazni in odkrito smrtonostni družbi, postavljeno v okolje sveta, ki ga je Bog razbil na koščke in ljudeh, ki berejo predmete, prehajajo skozi zrcala, ustvarjajo neverjetna slepila in zadajajo bolečino brez dotika.

Zimska zaročenca je pravzaprav dolg uvod. Govori o mladem dekletu Ofeliji, ki s številčno družino prebiva na miroljubni Animi. Zemlje ni več. In Anima se zdi miroljubna. Ofelija je posebna punca, majhna, introvertirana, nerodna in povsem nevpadljiva. Dela v muzeju, kjer s pridom izkorišča svojo braljsko veščino. Braljsko ja. Ofelija namreč odlično prebere zgodovino vsakega predmeta, ki se ga dotakne brez rokavic in tako izve vse mogoče o preteklosti. Poleg tega Ofelija lahko prehaja skozi zrcala, odtod tudi naslov serije Zrcalka, dasiravno francoski izvirnik z La Passe-Mirroir pove nekoliko več. Naša junakinja uživa svoje nerodno in mirno življenje, brez potrebe po razburljivih družabnih dogodkih, gala večerjah in razkošnih oblekah. In točno to dekle so družinske starešine določile, da je primerno za poroko s snubcem, ki prihaja iz popolnoma drugega sveta. Vse upiranje tej vnaprej določeni poroki, nemoč proti družinskim oblastem in majhnost v primerjavi s svetom, ki ga v tej nadvse čudni postavitvi še vedno obvladujejo spletke, je hitro dojeto kot zaman. Kot tudi vsi poskusi, da bi spočetka vzljubila ali navezala normalen stik z moškim, ki so ji ga namenili za moža. Gre za njeno polno nasprotje: visok, slok, namrgoden, hladen, redkobeseden, v vsakem danem trenutku na uro gledajoč in računajoč Thorn. Ta prihaja s hladnega Oblakovega, kjer ni topline in zdi se, tudi malo prijateljstev. Pripadnik družine Zmajev, ki je tudi v svoji družini bolj ko ne nezaželen, ker se mu po žilah ne pretaka čista zmajevska kri. In ja. Thorn se pripelje in z Ofelijo tudi odpelje na dolgo potovanje do njenega novega domovanja. Z njima v vlogi gardedame odpotuje tudi Ofelijina teta Rozalinda.

»Še vedno tu?« je zasikal, ne da bi jo blagovolil pogledati.
Ofeliji se je posvetilo, da se ne bo dotaknil čaja. Da bi si razbremenila
roke, ga je spila sama. Vroč napitek ji je dobro del.
»Vas dekoncentriram?« je zamrmrala in srknila iz skodelice.
»Ne boste preživeli.«

Oblakovo se po eni strani izkaže kot arhitekturno čudo, postavljeno v bridko hladno ozračje, ki skriva veliko presenečenj. A prednjači vsa ta neverjetna sovražnost, ki obema novinkama na Polu preti na vsakem koraku. Thorn nadaljuje svojo mračno predstavo. Njegov neodnos do Ofelije, ki priča o tem, da je tudi on nekako prisiljen v to zgodbo, se odvija naprej. In ravno zaradi tega neodnosa, v bralcu zbudi zanimanje. A nevarnosti je več kot preveč. Zanimanje za Ofelijo in njeno poroko s Thornom je očitno nekaj, kar sega v interes mnogih, od Thornove tete, pri kateri sta našli domovanje prek vseh rivalskih družin, vse do samega vrhovnega, ki kot duh prednikov kraljuje na vrhu. Hitro nam postane jasno vsaj dvoje: da je Ofelija padla v zgodbo, ki je mnogo večja, kot se zdi in da ji ob nevarnostih, ki ji pretijo povsem odkrito, ob strani stoji bore malo zaveznikov. Zgodba se ob vedno novih presunljivih odkritjih, ki spremljajo Ofelijo ob spoznavanju novega sveta, povsem odprtousto dotakne tudi nas, ki vse to doživljamo z njo. In takole butamo ob odlično izpeljan prevod slikovitega predstavljanja sveta, ki nas navdaja s čudenjem, obenem pa tonemo v mračno občutje hladnih, preračunljivih in grozeče nevarnih bitij, ki vladajo in prebivajo na Polu. In trepetamo za nebogljeno Ofelijo, ki povsem proti koncu vendarle …

Zimska zaročenca se res zdita kot dolg uvod. Avtorica je pravzaprav spisala zgodbo o tem, kako je bila Ofelija podvržena dogovorjeni poroki, za katero se skrivajo interesi, ki segajo daleč stran od njene rodne Anime. Od tega spoznanja dalje spremljamo pravzaprav resno in kompleksno zgodbo, ki je daleč stran od kakega mladinskega čtiva in bi sam bil zadržan pred tem, da jo v roke prehitro porinem premlademu bralcu. Ofelija je (poleg njene tete) pravzaprav ena redkih povsem pozitivnih likov zgodbe, okoli nje pa je vse podvrženo tradiciji, vdanosti v usodo, boju med klani, povzpetništvu, izrabljanju in okoriščanju. Pot glavne junakinje je uvod zaradi tega, ker gre pravzaprav za njeno potovanje do same sebe. Kot pot zavesti, ki najde samo sebe in postane samozavedanje. Na tej poti pa Ofelijo vzljubimo, ji privoščimo rešitev iz zanke, v katero so jo porinili drugi in trepetamo zanjo. Spočetka nestrinjajoč se z njeno dogovorjeno usodo se nam njena rešitev zdi predvsem v tem, da upogne mračnega Thorna, nato prehaja v stiskanje pesti pred vsemi, ki ji želijo slabo in proti koncu, da nekako sprevidi svojo vlogo v vsem tem, ter da poprime vse skupaj malo drugače. 

Bolj ko je Ofelija opazovala to pravljično pokrajino, bolj se je utrdila v prepričanju, da je zgolj slepilo. Popolnoma uspela reprodukcija narave, a vendarle reprodukcija.

Neverjetno, kako me po mnogih plateh spominja na leto in pol staro branje Naomi Novik in njene Izruvane, v kateri spremljamo detajlno popisano Agneškino potovanje do zla in nazaj v knjigi o strahu pred neznanim, o ljubezni, neskončnem prijateljstvu, pogumu, naravi in človekovem boju proti tistemu, kar se mu kaže kot njena brezdanjost hudobe. Agneška in Ofelija se obe spopadata s spletkami in prenarejanjem, obe imata opravka z Zmajem. Prepričan sem, da bo marsikateri bralec našel vzporedja.

Bralna izkušnja Zimskih zaročencev je torej zelo posebna. Po eni strani jo z veseljem priporočim vsem ljubiteljem fantazijske literature, saj je avtorica zgradila povsem samosvoj svet, v katerem te zavoljo posebnih moči prebivalcev ali že zaradi izgradnje prostora doleti čisto vse, po drugi strani pa vsem, ki so pripravljeni na dokaj temačno zgodbo o mladi ženski, ki bo na poti golega preživetja in razjasnitve vseh mrež ter absorpcije vsega novega okolja, morala zbrati vse svoje moči, da bo v njem obstala. V zgodbi tako ni težko prepoznati osnovne ideje mladega dekleta na začetku svojega življenja, ki jo pretresajo družbene norme, zahteve družine ter znane in neznane nevarnosti osamosvajanja, emancipacije in obstanka v zahtevnem svetu. V Zimskih zaročencih so ideje odraščanja in osvobajanja od podložnosti, žalitev in nepripadanja. Zimska zaročenca s polno močjo silovite gradnje fantazijskih svetov, v katerih se zlahka izgubimo, jih posvojimo in si jih na nek svoj način tudi predstavljamo, postrežeta tudi z grdo, zlobno in nasilno platjo, v katerem je sočutje osamljeno, ljubezen pa le še pozabljena ostalina pod grmado nečistih namenov. Agonija glavne junakinje nam lahko pride do živega in čeprav se Ofelija zdi lik, ki bo na nek čuden harrypotterjevski način (vključno s šalom) preživel, je grozljivost, ki jo Polu dajejo tako neizprosno vreme kot tudi do obisti pokvarjena smetana tam živeče druščine, tista, ki jo je najtežje predelati. Posebneži Ransoma Riggsa so imeli podoben problem, a imeli so drug drugega, Ofelija je v tem svetu skoraj popolnoma sama.

Bila je zgolj deklica, ki se je cele dneve igrala s kockami, sama samcata in molčeča v svojem kotu. Berenilde jo je na vsak način hotela razvedriti, podarila ji je celo lepo zlato uro, toda Ofelija je imela rajši kocke. Kocke so bile zagonetne, nepredvidljive, polne presenečenj; in niso prinašale razočaranj, kakor so jih bila brez izjeme polna človeška bitja.

A trik se zdi prav v tem pogledu. Pol z vso svojo temačnostjo je tu, navkljub kritikam, ki si jih je knjiga na ta račun nakopala, zato, da pomaga zgraditi lik Ofelije. Avtorica je mnogo prostora uporabila, da je poudarila tako njeno nemoč kot tudi zlobo Pola. In z nami je slednjega toliko bolje spoznala tudi Ofelija. Ne glede na vse je na koncu tudi ona drugačna. Mogoče močnejša, mogoče svetlejša, mogoče bolj samozavestna, mogoče celo bolj podjetna. Pol, Thorn, Berenilde, babica, Vitez, do obisti pokvarjen veleposlanik Arhibald, vsi ti so dali nekaj v lonec. Zato sem dejal, da je prva knjiga Zrcalke, Zimska zaročenca, pravzaprav le dolg uvod. In zato je eden pomembnejših nedeljivih preostankov tega branja prav radovednost po zgodbi v drugi knjigi, ki bo, tako seveda upam, sledila.

Zimska zaročenca bi v roke porinil zahtevnim bralcem, ki pričakujejo epsko izgradnjo sveta v izjemnem zanosu Christelle Dabos, ki vse niti nepričakovanosti drži v svojih rokah. To bo zanimivo branje, ki tehtnico dobrega in zla vztrajno potiska v popolno prevlado slednjega. Zrcalka torej v prvi knjigi pričenja Ofelijino pripoved o dekletu, ki je prepuščeno samemu sebi v grozljivo neprijazni družbi, njeno spoznavanje nepravičnosti, odstiranje neznanja o novem svetu in neprijetno dojemanje prave resnice o svojem zaročencu. Gre za slikoviti problemski in provokativni fantazijski roman, ki nastavlja ogledalo tudi tradiciji, nemoralnim avtoritetam, nasilni komunikaciji, brezsramni mizoginiji in po drugi strani pogumnim posameznikom, ki v vsem tem iščejo in najdejo samega sebe, čeprav le s peščico tistih, ki jim stojijo ob strani. 

Ogledalo, skozi katerega gremo mogoče lahko tudi sami.


✭✭✭


Obišči tudi:
Bukla
Sanje
Goodreads
Foreword reviews
Books, bones & buffy
The Mirror visitor
Kirkus 

Recenzijski izvod je priskrbela založba Sanje. Konteksti se zahvaljujejo.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Hiša Marije Pomočnice: hrepenenje in upanje

vir slike: booklikes.com Cankarjevo leto je. Stota obletnica smrti velikega literata, ki je trn v peti mnogim in nedosegljiv ideal mojstra besede drugim. Tole ne bo apologija ne prvih in ne drugih. Mogoče teh drugih bolj. O Hiši Marije Pomočnice je napisanih več kot dovolj besedil, vsi jo poznamo. Tole bodo konteksti, kot vsi ostali. Knjigo sem v roke vzel, ker sem v nekem danem trenutku želel ponovno prebrati nekaj Cankarjevega, ker tega že dolgo nisem storil. Tako sem po nekajdnevnem obiskovanju tega sicer kratkega besedila končal z branjem zadovoljen in ponovno navdušen nad dejstvom, kako lep, upodabljajoč in mogočen je slovenski jezik. Impresije, ki jih Cankarjeva beseda riše, ko ta bridko reže v domišljijo bralca, so resda sive, temačne, tudi boleče, a obenem tudi spoštljivo vežejo človeka - njegovo majhnost, ujetost v svet, kjer biva - s kritiko tega istega sveta, ki se konec koncev izkaže za še toliko bolj ujetega v ljudi. Hišo Marije Pomočnice sem bral kot spopad konfl

Figa: vsi modusi odhajanja

Če bi bil pesnik, kakšno pesem bi napisal o odhajanju? Bi ta imela lepo, zaokroženo obliko, ki bi namigovala na popolnost nekega naravnega dejanja, ali pa bi bila v Srečkovi maniri bolj svobodna, geometrično neskladna in vsebinsko težko ulovljiva, da pokaže nemoč ujetosti občutja v nekaj vrstic in predvsem spoštovanje do globokih neizrekljivosti govorice, ki nam vlada v duši? Ali bi pisal o tistih, ki so šli ali o tistih, ki so ostali? Bi bila to žalostna ali vesela pesem?  In tudi če bi rešil te dileme, bi še vedno bil daleč temu, da bi začel razmišljati o tem, kako bi začel in kako končal. Vse silnice tega sveta ne zmorejo odgovora na to, ali sem sploh zmožen napisati takšno pesem. Res ni enostavno pisati o tem, kaj odhajanje sploh je in koliko škode nam povzroča. Nam in naši okolici, vsem okoli nam. Kje se začne odhod, kje se prične ločitev in kje se konča človekova konsistenca. Ne, res ne gre za enostavne reči. Ravno zato se je z vso mero resnosti tega lotil tudi Goran Vojnović

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez