Preskoči na glavno vsebino

Nordijska mitologija: Gaimanovo bájanje o Lokiju in ostalih

vir slike: bukla.si
Za lučaj dlje od dvajset let nazaj sem nadobudno pil življenje iz večjih žlic, brez prave mere in miru. Pri tem sem poletaval tudi vsepovsod, kjer sem našel neobičajno, zanimivo, mikavno. Tu so bile knjige, tu so bili ljudje, tu je bila tudi glasba. Predvsem ta. In v čudaškem okusu, ki sem ga razvil nekje tu, sem neizmerno užival tudi v čudaškem klepanju stihov, ki so jih vkup dajali ljubitelji tradicije severnih dežel. Uničevalci trendov, iskalci korenin, pristnega, borci proti prenarejanju. Kar koli so že bili, niti ni pomembno. Pač pa je neizmerno zabavno poslati spomine tja daleč nazaj in se muzati navdušenju nad recimo Kvasirs blot, v kateri bradati norvežani Enslaved izpopolnijo surove kitare in bobne z izmenjaje hrumečimi kriki in melodijami. Dobro je. Še danes mi je všeč. Vis blir den som drikker av mjøden, Kvarsis blod, men ei den som drikker Av den spillte mjød som dryppet fra Falkens ham. Le s tem, da mi kljub priloženemu angleškemu prevodu prav nič ni bilo jasno, kakšna zgodba se pravzaprav skriva za medico, Kvasirjem in orlom. Najbrž se tudi nisem preveč pehal za tem, da bi si vse to pojasnil.

Danes glasba ostaja, tudi branja, ki bi se lotevalo nordijske mitologije, je nekaj. A med njimi bo gotovo posebno prav tole, ki ga imam v rokah. Nastalo je pod tipkovnico Neila Gaimana, mojstra iskanja lepih in zvenečih stavkov, razburljivih zapletov in večplastnih likov, ki se rad sprehodi v temna območja fantazijske nepričakovanosti. Gaimana, ki sem ga tudi tule že obiskoval z vsem spoštovanjem in upravičenim priklonom. Zgoraj omenjena nostalgična zanesenost in navdušenje nad sodobnimi pisarijami enega najboljših živečih črkosukov sta tukaj potegnila skupaj. Sanje so pred kakima dvema mesecema izdale Nordijsko mitologijo, tako kot jo je ponovno povedal in zapisal Neil Gaiman, v prevodu Polone Glavan. Ponujajo zbir zgodb, kjer se sekajo bogovi, velikani, čudenje nad naravo, razlage stvarjenja in ponovnega rojstva sveta ter navdušujoče moralne zvijačnosti, ki so bile del vsakdana prav vseh prebivalcev te krajine. Gaiman jih je ubesedil na odličen pripovedovalski način, to so zgodbe, ki kar kličejo po glasnem branju ali pripovedovanju. V njih je obdržal suspenz, neusmiljenost, cikličnost in nezanesljivost junakov, in zgodbe opremil s ciničnimi in tudi drugače humornimi vložki, kvalitetno in strastno. Bralec, ki ve, kako je bogove, ki imajo dom v nordijski mitologiji, obiskal že
v Ameriških bogovih, ve tudi to, da gre tule za knjigo, v kateri je Gaiman sledil predvsem svoji želji. Zato je ta knjiga predvsem poklon – način, kako je avtor poskrbel, da ti junaki živijo še naprej, in to tam, kjer se najbolje počutijo: v izročilu pripovedovanja, ponovnega pripovedovanja in ponovnega pripovedovanja.

V tem je radost mitov.

In ja, k temu pripelje že avtorjev uvod. Samo po sebi pomenljivo je, da ga je spisal. Gaiman ne ponuja le svojega pripovedovanja, ampak se čuti dolžnega, da nas v to vpelje, da izkaže spoštovanje virom in da sestavi svojo apologijo lastnega dela. V tem se avtorsko nekoliko distancira od zgodb, se obkroži kot zbiratelja etnografskega materiala in dodaja napotke k skrbnemu ohranjanju izročila, ki bo snov vsakokrat znova oživili s tem, da jo bo pripovedovala. Gaiman pove, da so to njegovi najljubši miti, predvsem sporoča, da bo poudaril like Odina, Thora in Lokija. Pove, da gre za njegovo osebno ljubezen, predvsem si bralec zapomni to izpoved naklonjenosti. Gaiman je sledil svoji ljubezni.

Najprej je tu zgodba o stvarjenju sveta in človeštva. Odinova vloga in vpletenost v vse to in kako je prišel do modrosti. Lokija portretira mojstrsko, pretkano in preračunljivo; Thor pa je od vsega začetka zelo silovit, močan in neustrašen. Zaščitniški do svoje žene, jezen na Lokija. O njem kmalu piše zameriš mu, ko si mu hvaležen in hvaležen si mu, ko mu zameriš. Prav Loki je v resnici krivec za to, da je Thor prišel do svojega slovitega kladiva. In nato dalje: o gradnji zidu. Spet izjemno dobro prikazuje kompleksnost Lokijevega karakterja. Najprej v pretkanosti nekaj zakuha, nato se žrtvuje, da za vse doseže najbolje, a v resnici le, da na sebi obdrži celo kožo. Ta kompleksnost bralca sili v nekoliko širši premislek, v katerem najde, da med Gaimanovimi bogovi severa ni niti enega, ki bi v pripovedovalskem oziru imeli vlogo protagonista, glavnega junaka. Tudi Odin in Thor, še posebej pa Loki, vsi so večkrat tudi dvomljivega karakaterja. Nadalje tudi Lokijevi otroci pripoveduje, kako je Odin zaupal svojim sanjam, da je treba nekaj ukreniti z Lokijevimi nezakonskimi otroki, ki jih je imel z Velikanko. Tako pridemo do zgodbe o Hel, kraljici podzemlja, in Fenriru, velikemu volku, ki se je zaobljubil, da bo požrl luno in uničil bogove ob koncu časov.

Ubil te bom, oče bogov. Čakal bom do konca vsega in požrl sonce in požrl luno.

Medtem ko se v Freyini poroki najde preblisk, da Loki deluje kot Martinov Mezinček, pa sem bolj vadušen nad naslednjo. Zgodba o medici pesništva, ki je pravzaprav zgodba o Kvasirjevem rojstvu in njegovi smrti, ter o tem, kako pohlepni so ljudje do svojih talentov. Do kraja jih ne deliti z ostalimi, iti preko vseh norm, da dosežejo svoje, da obdržijo svoje. Moralno precej sporočilna pripoved, ki pa je v resnici tudi bizarno smešna. In v njej je vse tisto, kar bi me lahko zanimalo o vsebini pesmi Kvasirs blot. Sledi zgodba o tem, kako sta Thor in Loki odšla v Utgard, se tam soočila z nalogami, ki so od njiju terjale tudi spoprijem s starostjo. Subtilna zgodba, ki predstavlja bogove v luči tega, česa vse so zmožni, hkrati pa jih postavlja v nemoč s povsem večnimi svetovnimi in naravnimi resnicami. Bogovi so pokorni tudi njim, a vendarle se jim upirajo mnogo dlje, kot bi se ostali. Njihova nemoč je razkrita tudi v zgodbi o Iduun in njenimi jabolki nesmrtnosti. Zopet je po sredi vsega Loki, ki s Thorom nekje nekoč sklene kupčijo, ki je ni imel namena izpolniti. Zato so bogovi za nekaj časa celo ostali brez Iduun in njenih jabolk, zaradi katerih se niso starali. A Loki se je tu izkazal: pod Odinovim srdom se je zlomil in odšel v reševanje Iduun, kar mu je uspelo. Thiaz, ki so ga takole opeharili, je jezen prišel nazaj ponjo, a Azi so ga pričakovali in ubili. Konec zgodbe je zopet nadvse zanimiv, nepričakovan v mnogih ozirih. Pravico pride iskati tudi Skadi, njegova hčer in finiš zgodbe je bizarno posvečen Lokijevim vragolijam, sam iztek pa ponudi tudi podobo na nebu in v zvezdah. Lokijeva nespametnost, zloba pravzaprav, ki prehaja od bolj in manj škodoželjnega delovanja, nekako vrhunec doživi v Balderjevi smrti, kjer končno nekje proti koncu tudi mogočni Thor izreče tisto, kar je že dolgo jasno vsem: Seveda je bil Loki. Vedno je Loki.

V zgodbi o Gerd in Freyu sledimo pravzaprav izjemno lepi pripovedi o ljubezni kot zažirajočem manku, ki ne odneha, dokler ni izpolnjen. Prav lahko bi bila kot vzorčna lepa zgodba s črno-belim iztekom, pa ga pripovedovalec ne dovoli. Zaključi se v opozorilu vsevednega avtorja, ki opozori bralca na to, da je Frey za ljubezen do Gerd zastavil preveč, kar bo ob Ragnaroku zagotovo obžaloval. Odlična, nepredvidljiva struktura pripovedi, deluje dobro, saj priklene k branju, obenem ponudi kompleksnost nekega širšega pogleda in bogove, ki se zdijo večino časa v središču pripovedi, vseeno umesti še v druge pomenske odtenke narave, stvarstva, časa. Ti bogovi pogosto ne delujejo vsemogočni, vsaj ne toliko, kot bi se zdelo, da bi morali biti. Nič manj zanimiva in duhovita ni tudi tista o Thorovi in Hymirjevi ribiški odpravi. Pa na sami odpravi ni nič duhovitega, razen ta pretirani mačistični duh, ki vije od vsepovsod. Najbolj gre za to, da je celotna odprava nastala zaradi tega, ker je Thor želel od Tyrovega očima ogromen kotel, da bi se Azi šli jesensko gostijo. Veliko je borb med bogovi in velikani. V teh borbah so v bistvu bogovi kot ljudje, ki kot protagonisti proti zlobnimi, groznimi in neolikanimi velikani. Človeškost bogov. Nordijski bogovi so človeški v vseh ozirih, tako dobrih kot slabih. A vseeno dovolj božji, mogočni, nenaravni, da se jim težko približamo dovolj blizu, da bi nam zares zlezli pod kožo. Zato je branje teh strani in poslušanje teh zgodb zanimiva izkušnja.

Ragnarok prihaja. 

Lokija imajo počasi vsi dovolj. Kot Odinov sorodnik si privošči marsikaj in zato so mu dnevi šteti. Thor skupaj s Kvasirjem in ostalimi pride nadenj in sledi zares kruta kazen, podrobnosti prihranim. Bistveno sledi, da nihče tako zloben ne uide svoji sodbi. A ker ta tudi v nordijski mitologiji ne more priti od sebi enakih, lahko vsemu zapisanemu sledi le še somrak. Ragnarok. V tem zaključku Gaiman slikovito zapiše konec bogov. Zima in nato pustošenje Jurmungundr in Fenrira, midgarske kače in volka, Lokijevih otrok. Osvobodi se tudi Loki in poveljuje ladji Naglfar, z njim se bojuje Helina vojska nečasno umrlih bojevnikov. Na drugi strani gredo ob zvoku Gjallerhorna v boj tudi Azi. Vname se strahoten boj, po katerem seveda nič več ne bo tako, kot je bilo. Epski zaključek Nordijske mitologije Neila Gaimana ponudi nov začetek in bolj kot karkoli drugega poudari cikličnost življenja in smrti. Življenje in hrepenenje, ki v podobi moškega in ženske v Yggdrasilu pričenjata novo dobo, ozaljšano s šahovsko igro starih proti novemu. Nova doba v stari dobi, stara doba v novi dobi. Ponovitev. Odgovor na Gaimanovo vprašanje se zdi preprosto: ja, se je že zgodilo in ja, se tudi še bo.

Vse to je Gaimanova Nordijska mitologija. Zbir pripovedi o začetku in koncu sveta in ponovnem začetku. (Pripovedi o koncih mu gredo odlično od rok, spomnimo se Dobrih znamenj.) In tudi tu gre za pripovedi, ki jih spisal mojster besede in bodo sočno odmevale v glavah bralcev. Zabavno, poučno in kratkočasno.  Bájanje o bogovih, ki ima nadvse pisano strukturo. Težko govorimo o povsem dobrih in povsem slabih likih, izvzemši recimo Lokija, ki vedno bolj tone v pohlep zla, kamor na koncu v srditi maščevalnosti tudi pride in ostane. V klasični mitološki maniri se marsikaj obrne tudi v naravo in tisto, kar se dogodi, a srž teh pripovedi je v dogodkih med bogovi in drugimi bitji nordijske mitološke krajine. V tem je tudi marsikaj, kar vas bo karakterno spomnilo na Martina ali Tolkiena. Če grem še nekoliko dlje in naredim še nekaj oklepajev, bi lahko, še vedno sledeč Gaimanu samemu, zapisal, da gre za zbir zgodb o treh glavnih likih, Odinu, Thoru in Lokiju, ob katerih se sučejo tudi drugi dogodki.

A Gaiman je pisal predvsem o Lokiju. Bogu, ki je sprva portretiran kot običajen nebodigatreba; kot nekdo, ki poskrbi za probleme in tudi nekako reši stvari; kot tisti, ki ruše ravnovesje družbe, luknja v množici vsega, ki jo mora takšna množica vsebovati; in slednje kot tisti, ki se v svoji evoluciji tudi zaradi drugih razvije v poosebljeno zlo, ki stoji nasproti dobrim silam Asgarda. V Lokiju se skriva jedro Nordijske mitologije, kot jo pripoveduje Neil Gaiman. Vse v stvarstvu ima svoj namen, tudi tisto, kar skrbi za razrušitev. Loki je grožnja, Loki je vse tisto, česar se bojimo. Nepredvidljivo in slabo. Antiteza. Imanentna rušilna moč, ki jo ima svet v sebi. Onstran dobrega. Branje Gaimanove Nordijske mitologije je predvsem branje o nujni prisotnosti negacije ravnovesja, iskrici zla, slepilu skozi razpoke v večji in kompleksnejši strukturi sveta, ki ji je ravno zato odmerjen njen konec in ponovni začetek. Vse to je Loki. V odlični Nordijski mitologiji.

✭✭✭✭


Obišči tudi:

Recenzijski izvod je priskrbela založba Sanje. Konteksti se zahvaljujejo.

Komentarji

  1. Wow, zveni obetajoče! Če gre za Gaimana, sama sem prebrala v celoti le njegov Ocean at the End of the Lane, ki je res ena od najboljših knjig, ker sem jih kdaj dobila v roke. :D Ameriški bogovi mi pa niso bili všeč, čeprav imam že v bistvu rada vse mitologije. Pri tem nočem kritizirati tega romana, preprosto moram povedati, da ni bila knjiga zame. Na žalost. In vem očitno, da sem v manjšini. :) Kakorkoli nisem še prepričana, ali bi morala poskusiti z drugimi Gaimanovimi deli... Premislila bom. V vsakem primeru, recenzija je zakon, hvala. :)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Super hvala za komentar. Gaiman se mj zdi eden res najboljših pripovedovalcev, so pa Ameriški bogovi res nekaj posebnega.Tile nordijski bogovi v njegovi verziji so povsem drugačno branje. Daj jim priložnost.

      Izbriši
    2. Prav imaš. Veš - ko sem pa začela branje Nordijske mitologije, nisem mogla več odložiti to knjigo... Res hvala za priporočilo.

      Neumno je, ampak malce sem se bala, da bi se zmedla v obilici novih informacij in tujejezičnih imen - s tem mislim na imena bogov ter drugih ‘likov’, ki jih še nisem poznala. Čeprav sem že slišala za najpomembnejše med njimi (Odina, Thora...), je večina bila popolna novost zame. Vendar sem lahko, brez težav, sledila zgodbi, ki mi je bila zelo všeč. In kako lep jezik! Preprost, a(mpak) vedno odličen. Gaiman res zna pisati, zveni kot rojeni pripovedovalec.

      Izbriši
    3. Odlično. Zelo vesel, da ti je bilo všeč. Upam, da navdušiva še koga :)

      Izbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Figa: vsi modusi odhajanja

Če bi bil pesnik, kakšno pesem bi napisal o odhajanju? Bi ta imela lepo, zaokroženo obliko, ki bi namigovala na popolnost nekega naravnega dejanja, ali pa bi bila v Srečkovi maniri bolj svobodna, geometrično neskladna in vsebinsko težko ulovljiva, da pokaže nemoč ujetosti občutja v nekaj vrstic in predvsem spoštovanje do globokih neizrekljivosti govorice, ki nam vlada v duši? Ali bi pisal o tistih, ki so šli ali o tistih, ki so ostali? Bi bila to žalostna ali vesela pesem?  In tudi če bi rešil te dileme, bi še vedno bil daleč temu, da bi začel razmišljati o tem, kako bi začel in kako končal. Vse silnice tega sveta ne zmorejo odgovora na to, ali sem sploh zmožen napisati takšno pesem. Res ni enostavno pisati o tem, kaj odhajanje sploh je in koliko škode nam povzroča. Nam in naši okolici, vsem okoli nam. Kje se začne odhod, kje se prične ločitev in kje se konča človekova konsistenca. Ne, res ne gre za enostavne reči. Ravno zato se je z vso mero resnosti tega lotil tudi Goran Vojnović

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Tik pod nebom: beseda je bitcoin postala

vir slike: goga.si Po tem, ko sem z navdušenjem pospremil zbirko kratkih zgodb Agate Tomažič Česar ne moreš povedati frizerki , sem se najprej nekoliko potiho spraševal, kako izjemno dobro bi bilo, če bi piska našla čas tudi za nekoliko daljši koncept in svoje ideje ob izdelani besedosučni obrti vpletla tudi v kak roman. V tisto, kar bralcu omogoča, da tudi za nekaj dlje posvoji junake, oddiha z njimi nekaj trenutkov več in pusti tudi daljše pookuse. A v tem vpraševanju je bilo mnogo napak, izvšemši tudi moj latetentni egoizem, ko so tu želje po dobrem branju. A ne bi o mojih napakah; Česar ne moreš povedati frizerki je super zbirka zgodb in natanko ob zaključku branja me je Agata razveselila tudi z novico, da finišira novo knjigo, roman. Tik pod nebom je zrelo delo, ki odstira plast za plastjo sodobne družbe, ki jo avtorica preslika skozi zgodbo dveh generacij in prizmo različnih poti ustvarjanja kariere, ki sta navzlic tesnemu prebivanju druge ob drugi tako zelo zelo daleč. Je

Hiša Marije Pomočnice: hrepenenje in upanje

vir slike: booklikes.com Cankarjevo leto je. Stota obletnica smrti velikega literata, ki je trn v peti mnogim in nedosegljiv ideal mojstra besede drugim. Tole ne bo apologija ne prvih in ne drugih. Mogoče teh drugih bolj. O Hiši Marije Pomočnice je napisanih več kot dovolj besedil, vsi jo poznamo. Tole bodo konteksti, kot vsi ostali. Knjigo sem v roke vzel, ker sem v nekem danem trenutku želel ponovno prebrati nekaj Cankarjevega, ker tega že dolgo nisem storil. Tako sem po nekajdnevnem obiskovanju tega sicer kratkega besedila končal z branjem zadovoljen in ponovno navdušen nad dejstvom, kako lep, upodabljajoč in mogočen je slovenski jezik. Impresije, ki jih Cankarjeva beseda riše, ko ta bridko reže v domišljijo bralca, so resda sive, temačne, tudi boleče, a obenem tudi spoštljivo vežejo človeka - njegovo majhnost, ujetost v svet, kjer biva - s kritiko tega istega sveta, ki se konec koncev izkaže za še toliko bolj ujetega v ljudi. Hišo Marije Pomočnice sem bral kot spopad konfl