 |
| vir slike: bukla.si |
Danes glasba ostaja, tudi branja, ki bi se lotevalo nordijske mitologije, je nekaj. A med njimi bo gotovo posebno prav tole, ki ga imam v rokah. Nastalo je pod tipkovnico Neila Gaimana, mojstra iskanja lepih in zvenečih stavkov, razburljivih zapletov in večplastnih likov, ki se rad sprehodi v temna območja fantazijske nepričakovanosti. Gaimana, ki sem ga tudi tule že obiskoval z vsem spoštovanjem in upravičenim priklonom. Zgoraj omenjena nostalgična zanesenost in navdušenje nad sodobnimi pisarijami enega najboljših živečih črkosukov sta tukaj potegnila skupaj. Sanje so pred kakima dvema mesecema izdale Nordijsko mitologijo, tako kot jo je ponovno povedal in zapisal Neil Gaiman, v prevodu Polone Glavan. Ponujajo zbir zgodb, kjer se sekajo bogovi, velikani, čudenje nad naravo, razlage stvarjenja in ponovnega rojstva sveta ter navdušujoče moralne zvijačnosti, ki so bile del vsakdana prav vseh prebivalcev te krajine. Gaiman jih je ubesedil na odličen pripovedovalski način, to so zgodbe, ki kar kličejo po glasnem branju ali pripovedovanju. V njih je obdržal suspenz, neusmiljenost, cikličnost in nezanesljivost junakov, in zgodbe opremil s ciničnimi in tudi drugače humornimi vložki, kvalitetno in strastno. Bralec, ki ve, kako je bogove, ki imajo dom v nordijski mitologiji, obiskal že
v Ameriških bogovih, ve tudi to, da gre tule za knjigo, v kateri je Gaiman sledil predvsem svoji želji. Zato je ta knjiga predvsem poklon – način, kako je avtor poskrbel, da ti junaki živijo še naprej, in to tam, kjer se najbolje počutijo: v izročilu pripovedovanja, ponovnega pripovedovanja in ponovnega pripovedovanja.
V tem je radost mitov.
In ja, k temu pripelje že avtorjev uvod. Samo po sebi pomenljivo je, da ga je spisal. Gaiman ne ponuja le svojega pripovedovanja, ampak se čuti dolžnega, da nas v to vpelje, da izkaže spoštovanje virom in da sestavi svojo apologijo lastnega dela. V tem se avtorsko nekoliko distancira od zgodb, se obkroži kot zbiratelja etnografskega materiala in dodaja napotke k skrbnemu ohranjanju izročila, ki bo snov vsakokrat znova oživili s tem, da jo bo pripovedovala. Gaiman pove, da so to njegovi najljubši miti, predvsem sporoča, da bo poudaril like Odina, Thora in Lokija. Pove, da gre za njegovo osebno ljubezen, predvsem si bralec zapomni to izpoved naklonjenosti. Gaiman je sledil svoji ljubezni.
Najprej je tu zgodba o stvarjenju sveta in človeštva. Odinova vloga in vpletenost v vse to in kako je prišel do modrosti. Lokija portretira mojstrsko, pretkano in preračunljivo; Thor pa je od vsega začetka zelo silovit, močan in neustrašen. Zaščitniški do svoje žene, jezen na Lokija. O njem kmalu piše zameriš mu, ko si mu hvaležen in hvaležen si mu, ko mu zameriš. Prav Loki je v resnici krivec za to, da je Thor prišel do svojega slovitega kladiva. In nato dalje: o gradnji zidu. Spet izjemno dobro prikazuje kompleksnost Lokijevega karakterja. Najprej v pretkanosti nekaj zakuha, nato se žrtvuje, da za vse doseže najbolje, a v resnici le, da na sebi obdrži celo kožo. Ta kompleksnost bralca sili v nekoliko širši premislek, v katerem najde, da med Gaimanovimi bogovi severa ni niti enega, ki bi v pripovedovalskem oziru imeli vlogo protagonista, glavnega junaka. Tudi Odin in Thor, še posebej pa Loki, vsi so večkrat tudi dvomljivega karakaterja. Nadalje tudi Lokijevi otroci pripoveduje, kako je Odin zaupal svojim sanjam, da je treba nekaj ukreniti z Lokijevimi nezakonskimi otroki, ki jih je imel z Velikanko. Tako pridemo do zgodbe o Hel, kraljici podzemlja, in Fenriru, velikemu volku, ki se je zaobljubil, da bo požrl luno in uničil bogove ob koncu časov.
Ubil te bom, oče bogov. Čakal bom do konca vsega in požrl sonce in požrl luno.
Medtem ko se v Freyini poroki najde preblisk, da Loki deluje kot Martinov Mezinček, pa sem bolj vadušen nad naslednjo. Zgodba o medici pesništva, ki je pravzaprav zgodba o Kvasirjevem rojstvu in njegovi smrti, ter o tem, kako pohlepni so ljudje do svojih talentov. Do kraja jih ne deliti z ostalimi, iti preko vseh norm, da dosežejo svoje, da obdržijo svoje. Moralno precej sporočilna pripoved, ki pa je v resnici tudi bizarno smešna. In v njej je vse tisto, kar bi me lahko zanimalo o vsebini pesmi Kvasirs blot. Sledi zgodba o tem, kako sta Thor in Loki odšla v Utgard, se tam soočila z nalogami, ki so od njiju terjale tudi spoprijem s starostjo. Subtilna zgodba, ki predstavlja bogove v luči tega, česa vse so zmožni, hkrati pa jih postavlja v nemoč s povsem večnimi svetovnimi in naravnimi resnicami. Bogovi so pokorni tudi njim, a vendarle se jim upirajo mnogo dlje, kot bi se ostali. Njihova nemoč je razkrita tudi v zgodbi o Iduun in njenimi jabolki nesmrtnosti. Zopet je po sredi vsega Loki, ki s Thorom nekje nekoč sklene kupčijo, ki je ni imel namena izpolniti. Zato so bogovi za nekaj časa celo ostali brez Iduun in njenih jabolk, zaradi katerih se niso starali. A Loki se je tu izkazal: pod Odinovim srdom se je zlomil in odšel v reševanje Iduun, kar mu je uspelo. Thiaz, ki so ga takole opeharili, je jezen prišel nazaj ponjo, a Azi so ga pričakovali in ubili. Konec zgodbe je zopet nadvse zanimiv, nepričakovan v mnogih ozirih. Pravico pride iskati tudi Skadi, njegova hčer in finiš zgodbe je bizarno posvečen Lokijevim vragolijam, sam iztek pa ponudi tudi podobo na nebu in v zvezdah. Lokijeva nespametnost, zloba pravzaprav, ki prehaja od bolj in manj škodoželjnega delovanja, nekako vrhunec doživi v Balderjevi smrti, kjer končno nekje proti koncu tudi mogočni Thor izreče tisto, kar je že dolgo jasno vsem: Seveda je bil Loki. Vedno je Loki.
V zgodbi o Gerd in Freyu sledimo pravzaprav izjemno lepi pripovedi o ljubezni kot zažirajočem manku, ki ne odneha, dokler ni izpolnjen. Prav lahko bi bila kot vzorčna lepa zgodba s črno-belim iztekom, pa ga pripovedovalec ne dovoli. Zaključi se v opozorilu vsevednega avtorja, ki opozori bralca na to, da je Frey za ljubezen do Gerd zastavil preveč, kar bo ob Ragnaroku zagotovo obžaloval. Odlična, nepredvidljiva struktura pripovedi, deluje dobro, saj priklene k branju, obenem ponudi kompleksnost nekega širšega pogleda in bogove, ki se zdijo večino časa v središču pripovedi, vseeno umesti še v druge pomenske odtenke narave, stvarstva, časa. Ti bogovi pogosto ne delujejo vsemogočni, vsaj ne toliko, kot bi se zdelo, da bi morali biti. Nič manj zanimiva in duhovita ni tudi tista o Thorovi in Hymirjevi ribiški odpravi. Pa na sami odpravi ni nič duhovitega, razen ta pretirani mačistični duh, ki vije od vsepovsod. Najbolj gre za to, da je celotna odprava nastala zaradi tega, ker je Thor želel od Tyrovega očima ogromen kotel, da bi se Azi šli jesensko gostijo. Veliko je borb med bogovi in velikani. V teh borbah so v bistvu bogovi kot ljudje, ki kot protagonisti proti zlobnimi, groznimi in neolikanimi velikani. Človeškost bogov. Nordijski bogovi so človeški v vseh ozirih, tako dobrih kot slabih. A vseeno dovolj božji, mogočni, nenaravni, da se jim težko približamo dovolj blizu, da bi nam zares zlezli pod kožo. Zato je branje teh strani in poslušanje teh zgodb zanimiva izkušnja.
Ragnarok prihaja.
Lokija imajo počasi vsi dovolj. Kot Odinov sorodnik si privošči marsikaj in zato so mu dnevi šteti. Thor skupaj s Kvasirjem in ostalimi pride nadenj in sledi zares kruta kazen, podrobnosti prihranim. Bistveno sledi, da nihče tako zloben ne uide svoji sodbi. A ker ta tudi v nordijski mitologiji ne more priti od sebi enakih, lahko vsemu zapisanemu sledi le še somrak. Ragnarok. V tem zaključku Gaiman slikovito zapiše konec bogov. Zima in nato pustošenje Jurmungundr in Fenrira, midgarske kače in volka, Lokijevih otrok. Osvobodi se tudi Loki in poveljuje ladji Naglfar, z njim se bojuje Helina vojska nečasno umrlih bojevnikov. Na drugi strani gredo ob zvoku Gjallerhorna v boj tudi Azi. Vname se strahoten boj, po katerem seveda nič več ne bo tako, kot je bilo. Epski zaključek Nordijske mitologije Neila Gaimana ponudi nov začetek in bolj kot karkoli drugega poudari cikličnost življenja in smrti. Življenje in hrepenenje, ki v podobi moškega in ženske v Yggdrasilu pričenjata novo dobo, ozaljšano s šahovsko igro starih proti novemu. Nova doba v stari dobi, stara doba v novi dobi. Ponovitev. Odgovor na Gaimanovo vprašanje se zdi preprosto: ja, se je že zgodilo in ja, se tudi še bo.
Vse to je Gaimanova Nordijska mitologija. Zbir pripovedi o začetku in koncu sveta in ponovnem začetku. (Pripovedi o koncih mu gredo odlično od rok, spomnimo se Dobrih znamenj.) In tudi tu gre za pripovedi, ki jih spisal mojster besede in bodo sočno odmevale v glavah bralcev. Zabavno, poučno in kratkočasno. Bájanje o bogovih, ki ima nadvse pisano strukturo. Težko govorimo o povsem dobrih in povsem slabih likih, izvzemši recimo Lokija, ki vedno bolj tone v pohlep zla, kamor na koncu v srditi maščevalnosti tudi pride in ostane. V klasični mitološki maniri se marsikaj obrne tudi v naravo in tisto, kar se dogodi, a srž teh pripovedi je v dogodkih med bogovi in drugimi bitji nordijske mitološke krajine. V tem je tudi marsikaj, kar vas bo karakterno spomnilo na Martina ali Tolkiena. Če grem še nekoliko dlje in naredim še nekaj oklepajev, bi lahko, še vedno sledeč Gaimanu samemu, zapisal, da gre za zbir zgodb o treh glavnih likih, Odinu, Thoru in Lokiju, ob katerih se sučejo tudi drugi dogodki.
A Gaiman je pisal predvsem o Lokiju. Bogu, ki je sprva portretiran kot običajen nebodigatreba; kot nekdo, ki poskrbi za probleme in tudi nekako reši stvari; kot tisti, ki ruše ravnovesje družbe, luknja v množici vsega, ki jo mora takšna množica vsebovati; in slednje kot tisti, ki se v svoji evoluciji tudi zaradi drugih razvije v poosebljeno zlo, ki stoji nasproti dobrim silam Asgarda. V Lokiju se skriva jedro Nordijske mitologije, kot jo pripoveduje Neil Gaiman. Vse v stvarstvu ima svoj namen, tudi tisto, kar skrbi za razrušitev. Loki je grožnja, Loki je vse tisto, česar se bojimo. Nepredvidljivo in slabo. Antiteza. Imanentna rušilna moč, ki jo ima svet v sebi. Onstran dobrega. Branje Gaimanove Nordijske mitologije je predvsem branje o nujni prisotnosti negacije ravnovesja, iskrici zla, slepilu skozi razpoke v večji in kompleksnejši strukturi sveta, ki ji je ravno zato odmerjen njen konec in ponovni začetek. Vse to je Loki. V odlični Nordijski mitologiji.
Wow, zveni obetajoče! Če gre za Gaimana, sama sem prebrala v celoti le njegov Ocean at the End of the Lane, ki je res ena od najboljših knjig, ker sem jih kdaj dobila v roke. :D Ameriški bogovi mi pa niso bili všeč, čeprav imam že v bistvu rada vse mitologije. Pri tem nočem kritizirati tega romana, preprosto moram povedati, da ni bila knjiga zame. Na žalost. In vem očitno, da sem v manjšini. :) Kakorkoli nisem še prepričana, ali bi morala poskusiti z drugimi Gaimanovimi deli... Premislila bom. V vsakem primeru, recenzija je zakon, hvala. :)
OdgovoriIzbrišiSuper hvala za komentar. Gaiman se mj zdi eden res najboljših pripovedovalcev, so pa Ameriški bogovi res nekaj posebnega.Tile nordijski bogovi v njegovi verziji so povsem drugačno branje. Daj jim priložnost.
IzbrišiPrav imaš. Veš - ko sem pa začela branje Nordijske mitologije, nisem mogla več odložiti to knjigo... Res hvala za priporočilo.
IzbrišiNeumno je, ampak malce sem se bala, da bi se zmedla v obilici novih informacij in tujejezičnih imen - s tem mislim na imena bogov ter drugih ‘likov’, ki jih še nisem poznala. Čeprav sem že slišala za najpomembnejše med njimi (Odina, Thora...), je večina bila popolna novost zame. Vendar sem lahko, brez težav, sledila zgodbi, ki mi je bila zelo všeč. In kako lep jezik! Preprost, a(mpak) vedno odličen. Gaiman res zna pisati, zveni kot rojeni pripovedovalec.
Odlično. Zelo vesel, da ti je bilo všeč. Upam, da navdušiva še koga :)
Izbriši